Izlet v Torino: 4. dan

V nedeljo zjutraj pripravimo prtljago in se odpravimo domov. Na dolgi poti do Ljubljane se ustavimo najprej v bližini Pavije ob sloviti Pavijski kartuziji, La Certosa di Pavia. Pozor: ne "parmska" ampak "pavijska", kartuzija namreč. Ne vstopamo v roman. In pozor: nismo več v Piemontu ampak v Lombardiji. Ob propadanju rimskega imperija so tod nekoč gospodarili germanski Langobardi. Njihova dediščina je poseben likovni slog, ki ga srečamo v Lombardiji, v Langobardiji. Veličastno pročelje samostanske cerkve priča o njem s svojo okrasitvijo, ki nekoliko spominja na milansko katedralo. A da ne bo pomote: cerkve niso krasili Langobardi; smo v obdobju renesanse. Površina fasade, ki zavzame naše vidno polje, je razčlenjena na neštevilne pravokotnike in kvadrate, znotraj katerih so arhitektonski elementi, okna, stebriči, podobe in nizki reliefi. Pri tleh so nizki reliefi z mitološkimi prizori, ki obujajo spomin na rimsko obdobje. Višje gori so reliefi s svetopisemski prizori in nad njimi in ob njih kipi prerokov in svetnikov. Vmesne prostorčke zapolnjujejo rastlinski in geometrični motivi. Ni praznega prostora. Kartuzijo je dal postaviti leta 1390 vojvoda Gian Galeazzo Visconti, gospodar Milana. V njej naj bi bilo tudi njegovo poslednje bivališče.

 

Vstopimo v notranjost in se nekoliko razgledamo. Levo in desno od osrednje ladje so kapele s slikami in kipi. Nekje nas prestreže menih v črno-beli kuti, tudi sam afriško črn. Videti je kot severnoafričan, morda Tunizijec. Vzpne se na podij in začne razlagati. Kakšen kontrast z gospo s Sacro di San Michele! Mož, ki je sem prišel iz Afrike, govori naučeno, ob tem z gibi molče opozarja občinstvo, naj ne fotografiramo, naj bomo tiho, naj se pomaknemo naprej. Deluje strogo a tudi nekako karizmatično. Tu deluje avtoriteta. Potem nas mimo Galeazzovega sarkofaga popelje iz cerkve v samostan.

 

Znajdemo se na križnem hodniku na robu prostrane zelenice, onstran katere, ob njenem robu, vidimo za hodnikom nekakšne hiške, v vrsti, vsaka ima visok dimnik. Pa ne, da ima vsak menih svojo hišo? In kako so videti znotraj? Na odgovor ni treba dolgo čakati. Menih odpre neka vrata s hodnika in nas povabi noter. Znajdemo se v praznem, neopremljenem prostoru s kaminom, vzidanimi policami in mizno ploščo - menihova dnevna soba! Iz nje stopimo skozi naslednji prostor na teraso in ven na dokaj obsežen vrt. V prehodu vodijo stopnice v nadstropje.

 

Za enega človeka je hiša prevelika. Kaj naj bi bilo v nadstropju? Spalnica? Najbrž je tu bivalo več menihov. Naš samostanski vodič je nekam izginil; ne moremo ga vprašati. Za človeka, ki se je odpovedal posvetnim skušnjavam, prav udobno bivališče. Če se odpoveš svetu, imaš tu vso svobodo.

Pred vhodom v samostanski kompleks so svoje stojnice razpostavili prodajalci spominkov. Nekdo tam prodaja antikvarne knjige. Ustavim se ob stojnici, ogledujem lepo po abecedi avtorjev razvrščene knjige. "Išče gospod kaj posebnega," me vljudno nagovori starejši prodajalec. "Ne. No, mogoče pa  vendarle. Imate kaj Umberta Eca?" "Si. ecco, Il nome della rosa." Medtem ko ogledujem zajetno rdečo žepnico, vpraša možak, od kod sem. Iz Slovenije, Ljubljana. Izlet. Torino. Università della terza età. A, tako, zanimivo. In ste prišli pogledat tudi kartuzijo? Ja. Certosa. Chartreuse. Kartuzija se reče po slovensko. Kartuzija. Cartusia. Lepa beseda. Vprašam še, če ima kaj od Moravie, tega sem nekaj prebral v prevodu. Si, ecco, Moravia. Prelistam, nisem si zapomnil naslova. Ne, hvala. Imam dovolj. Kupim, potem pa ne preberem. Ja, tako je, se posmeje možak. Grem zdaj, na avtobus. Srečno pot, gospod. Ponudi mi roko, kot bi se že dolgo poznala.

Eco za tri evre! In rokovala sva se! 

Po kratki vožnji se ustavimo v Paviji (naglas na drugem zlogu), mestu velikosti našega Celja z okrog 70 tisoč prebivalci, nedaleč od Milana,  Vrhunec svoje pomembnosti je mesto, antični Ticinum, doseglo v zgodnjem srednjem veku, ko je bilo prestolnica langobardskega kraljestva. Avtobus ustavi nedaleč od pokritega mostu (Ponte Coperto) čez reko Ticino, ki se nedaleč nizvodno zliva v Pad. Če smo natančni: most ni starodaven, zgradili so ga v letih 1949-51, vendar približno tam, kjer je stal nekdanji most. Prvi most so zgradili Rimljani, a  je bil malo višje in drugače usmerjen, ker je reka medtem spremenila tok. Pravi most izvira iz srednjega veka (1351-54) in je bil zgrajen na temeljih rimskega. Ta most je bil pokrit, na obeh straneh je imel nad vhodoma obrambna stolpa, na sredi mostu pa je bila kapelica sv. Janeza Nepomuka. Septembra leta 1944 so ga zavezniki bombardirali. Ostanke bombardiranega mostu so dale mestne oblasti razstreliti in odstraniti, da ne bo ovirale pretoka vode in povzročale poplav. Šele pet let po bombardiranju so se odločili zgraditi nov most kot nekoliko povečano kopijo starodavnega. V Paviji je še pred prvo svetovno vojno kako leto živela družina Alberta Einsteina. V nekem pismu iz leta 1947 svoji italijanski mladostni prijateljici je Albert zapisal: "An die schöne Brücke in Pavia habe ich oft gedacht" - "Pogosto sem mislil na lepi most v Paviji". Te besede slavnega fizika so dali meščani vliti v ploščo, ki so jo pritrdili sredi mostu.

Nimamo časa za ogled mostu. Napotimo se proti staremu središču mesta. Ustavimo se ob neki cerkvi:
Basilica di San Michele Maggiore, napomembnejši spomenik te vrste v mestu. Slavna je, ker je v njej še veliko pričevanj, da je bila Pavia nekoč središče italskega kraljestva. Stoji na mestu prvotne langobardske cerkve; menda so temelji zunajega zvonika langobardski. Okoli leta 1000 je potres porušil prvotno cerkev in tedaj so zgradili novo, domnevajo da do leta 1155. Tega leta je bil namreč v njej kronan nemški cesar Friderik I Barbarossa. Poslikam še v tlak vdelan kamen z imenom nekega langobardskega pomembneža. 

 

            

Sprehodimo se do središča mesta. Pred stolnico kip germanskega konjenika. Levo od pročelja stolnice je nekoč stal mestni stolp, Torre civica, ki se je sredi belega dne, 17. marca 1989, zrušil in pokopal pod seboj nekaj turistov: 4 mrtvi. Na našo srečo, se je zrušil tedaj.

  

Bila sva utrujena od vsega novega. Na osrednjem trgu pred nekim lokalom, kjer so stregli hrano, sva spustila sidro in se pustila nahraniti z na hitro pripravljeno lasagno in njoki, preden naju je v svojo notranjost sprejel avtobus za Ljubljano. 

Med vožnjo domov mi pridejo pred oči tri srečanja: z onim možakom zunaj pred kmečkim turizmom Ca' d' Pinot; gospa Tatiana in njena "pridiga" na Sacra di San Michele; in prijazni antikvar pred Certoso di Pavia. Prijazna, človeška srečanja. Italiani - brava gente. Do naslednje okupacije.

Izlet v Torino: 3. dan

Tretji dan zjutraj bi se bili morali razdeliti na dve skupini, ena naj bi si šla ogledat Egipčanski muzej, druga pa naj bi šla na živilski trg. Pa se nismo mogli odločiti, vsak bi rad oboje. Tako smo se odločili, da gremo najprej v muzej, nato pa na trg. Bili smo zgodnji, tako da smo morali počakati, da so se vrata muzeja odprla. Pri vratih pa so nas tiste, ki smo imeli nahrbtnike, usmerili k pultu, kjer naj bi nahrbtnike odložili v garderobne omarice. Zato je treba dobiti ključ od omarice. Ključ pa dobite, če nam daste osebni dokument. Osebna izkaznica je v hotelu. Vozniško dovoljenje doma v Ljubljani. Potem se le spomniva, da imava kartico zdravstvenega zavarovanja. Pospraviva nahrbtnika in greva do naslednjega varuha muzeja. Ta naju opremi z najsodobnejšim elektronskim avdiovozualnim vodnikom s slušalkami: poiščeš vitrino, predmet in poslušaš razlago - če se znajdeš med tipkami. Ko sem že šestič na ekrančku zagledal figuro, ki sem jo imel pred sabo v vitrini, sem snel slušalke in se napotil po muzeju "peš", na tradicionalen način. Za te priprave sva zgubila najmanj pol ure.

 

Torinski muzej je po času nastanka prvi na svetu, po bogastvu eksponatov pa, pravijo, da takoj za kairskim, vsekakor je eden najpomembnejših egipčanskih muzejev na svetu. Temelji na zbirki francoskega poslanika v Egiptu, Bernardina Drovettija (po Napoleonovi zasedbi Egipta). To zbirko je leta 1824 za državo odkupil tedanji piemontski kralj Carlo Felice.  Muzej obsega štiri etaže, ena od njih je pod zemljo.

Najprej se s tekočimi stopnicami zapelješ do najvišje etaže, nato se po stopnicah spuščaš v nižje. Zanimali so me predvsem predmeti vsakdanjega življenja, ne toliko impozantni, togi kipi faraonov ali sarkofagi in mumije. Navdušile so me čudovite slikarije nežnih, lepo usklajenih barv, mali kipci, predvsem pa modeli ljudi pri vsakdanjih opravilih in veslačev v različnih ladjicah. Spodnjo kraljevsko dvorano z veličastnimi kipi faraonov sem le bežno pogledal. Čas, namenjen ogledu, se je hitro iztekel, za resen ogled bi človek potreboval vsaj pol dneva.

A bilo je dovolj za spoznanje, da je bila egipčanska civilizacija popolna, materialno in duhovno: vse so imeli, kar potrebuje človek; vse to so proizvajali sonaravno, trajnostno in ciklično. Sredozemsko morje je po propadu te civilizacije po tisočletjih ostalo enako čisto kot pred njo. Ne vem, kako so živeli sužnji, a nekako so morali preživeti, saj je država potrebovala delavce.

 

Od muzeja do tržnice smo šli peš skozi Porta Palatina, Palatinska vrata, rekonstruirana, visoka, opečnata zgradba iz rimskih časov, pred njo na eni strani bronasti kip Julija Cezarja, na drugi kip cesarja Avgusta. Precej slikovito. Za to zgradbo je arheološki park z nekaj izkopaninami.

 

Živilski trg je prostran, dolge vrste stojnic s sadjem, zelenjavo in drugimi živili, poleg njih stojnice z oblačili in različnimi potrebščinami. Kot v Ljubljani, le da večje. In drugačni ljudje, temnejši, bolj južnjaški, bolj pisani: Afričani, Azijci, muslimanske ženske. Italija je odprta, tu se meša svet. V pokriti del sploh nisva vstopila. Bil je čas kosila in rada bi nekaj pojedla. Kupila sva kruh, panine. Na eni od stojnic sva kupila škatlo z rezinami kuhanega pršuta. Rada bi dodala še kako rezino sira. Na stojnici s sirom polno različnih vrst sira. "Deset dek tegale sira, prosim", sem vljudno v njegovem jeziku nagovoril črnuhastega možaka. "Dieci deche?" Možak je izbuljil oči in pozabil zapreti usta. "Si, per favore." Samo molče se je obrnil in nama pokazal hrbet. Če bi rekel "pol kile", bi bil mogoče uspešen. "Odpikal naju je", je stvarno ugotovila žena. "Tedeschi maledetti!"

Popoldne se napotimo proti Val di Susa in samostanu Sacro di San Michele. Po imenu sodim, da se peljemo v kako alpsko dolino, med visoke vršace, višje, kot so doma. Pa nič od tega. Nobenih visokih Alp, le neko gričevje. Pred seboj opazimo stožčast hrib z izrazito konico. Tista konica je samostan, kamor smo namenjeni. Z avtobusom se pripeljemo po ozki cesti pod vrh hriba, nato pa še nekaj minut peš, da pridemo do podnožja mogočne zgradbe. Zgodnji smo, zato moramo počakati kake pol ure, da pride italijanska vodička.

 

Ženska kakih 40-50 let z bujnimi rjavkastimi lasmi se predstavi kot Tatiana in pove, da vodi tukaj že 23 let. Pravi, da je bil tisočletni samostan točka sredi romarske poti, ki je povezovala sever in jug Evrope. "Zamislite si, da ste romarji. Romar je moral pustiti vse za seboj: družino, hišo, prijatelje, zaposlitev, svojo posteljo in sam narediti korak v neznano. Vsakdo od nas pride v življenju do točke, ko bi moral pustiti vse in se napotiti po svoji poti v neznano prihodnost. Vsakdo od nas je poseben in vsakdo išče svojo pot. Ko je romar prišel do vrat tega samostana in so se mu odprla, se je znašel v temi. Ni se znašel v cerkvi, kot bi pričakovali. Cerkev je čisto na vrhu. Iz teme navzgor vodijo stopnice. Vsakdo od nas se v življenju znajde v temi, ko ne ve, ne kod ne kam. A vsakdo stremi k svetlobi. Nad prvim stopniščem je romar zagledal nišo v zidu in v njej posušena trupla menihov. Danes jih ni več, odstranili so jih, a kako je bilo to videti, kaže fotografija na desni." V resnici so na fotografiji drugo na drugo naslonjena posušena trupla, pokončni, nekoliko nagnjeni s posušeno kožo obdani skeleti. "To je romarja opomnilo, da je smrten, da se vse njegovo življenje odvija pred obličjem smrti. Potem se je romar vzpenjal." Tako smo počasi prišli do vrha stopnišča in do novega prehoda skozi umetniško okrašen portal. "Na kamnitem portalu so vklesana znamenja zodiaka, nebesnega kroga. To pomeni večno kroženje in vračanje istega. Pomeni pa tudi, da so naši značaji različni. Šele na koncu je romar stopil v cerkev, v katero je z vseh strani prodirala svetloba." Prisiljen sem bil na kratko povzeti gospejino razlago, pravzaprav zgolj nakazati njeno vsebino. Ta razlaga je bila podobna zelo stvarni pridigi. Dotaknila se me je  in opazil sem, da tudi sopotnikov. Pravzaprav je razložila življenjsko filozofijo, ki mi je zelo blizu. V njej ni omenila ne Boga, ne evangelija, ne cerkve, čeprav bi vsekakor lahko našli vzporednice med vsebino njene razlage in Kristusovim naukom. 

 

Vodička nam je povedala še legendo o delno porušenem stolpu starega samostana (na fotografiji desno). Nekoč so vrh zavzeli sovražni vojaki in med drugimi zajeli tudi neko dekle. Veleli so ji, naj jih poteši, ali pa skoči s stolpa. Dekle je na tehtnico v svojem srcu dala na eno stran nečastno dejanje in izgubljeno čistost, na drugo pa častno smrt - in skočila v globino. Ko je bila že čisto blizu tal, pa so jo prestregli angeli, tako da je nepoškodovana srečno pristala v gozdu. O tem je pripovedovala doma in kmalu so se k njej kot k svetnici začele zgrinjati množice. A ji niso čisto verjeli. Dekletu pa je slava stopila v glavo, dvom jo je žalil, in sklenila je za ljudi ponoviti predstavo.Tokrat se angeli niso zmenili zanjo, saj je zagrešila smrtni greh napuha. Tako je torej s čistostjo; ne gre se preveč ponašati z njo. 

Ob koncu njenega vodenja smo gospe zaploskali in nekateri med nami so se ji še osebno zahvalili za tako duhovno intonirano predstavitev. - Samostan danes upravlja red Rosmarijancev, menihov, ki se posvečajo dobrodelnosti.

 

Na poti nazaj smo se ustavili še ob enem od Aviglianskih jezer. V bližini Avigliana, mesteca ob vznožju Sacra di San Michele, sta dve jezeri, verjetno tektonskega izvora, ki sta priljubljen izletniški kraj Torinčanov. Ob gostilnici smo se ustavili tudi mi. Tam pa smo videli tudi muslimansko družino, katere dva člana, moški in ženska, sta kadila vodno pipo, nargilo. Prosil sem za fotko in ponudila sta mi dim, a sem odklonil, ker od takrat, ko sem pred več kot 30 leti opustil kajenje, nočem več potegniti vase nobenega dima.

 

Bogato preživeti dan smo sklenili še z obiskom mavzoleja Bele Rosin (Rosa Vercellana), pomanjšanega posnetka rimskega Panteona. Muzej je dal na meji med Torinom in Nichelinom svoji ženi postaviti italijanski kralj Viktor Emanuel II Savojski leta 1888. Ob našem obisku je bila v njem razstava o rocku, tako da smo si ga lahko ogledali samo od vhoda, če nismo hoteli plačati vstopnic za razstavo, ki nas ni zanimala. Je bila pa klasicistična stavba lepo ozadje skupinski fotografiji.

 

Izlet v Torino, 2. dan

Preden se odpravimo na nadaljnje raziskovanje, nekaj besed o Piemontu. Piemont, etimološko "vznožje gora" ali "predgorje" (pied-monte), je sedaj ena od 20 italijanskih regij. Po površini je za petino večji od Slovenije in ima 4,5 milijona prebivalcev. V približno sedanjem obsegu je nastal 1748 z združitvijo več manjših grofij, mark in avtonomnih komun. Pri tem združevanju in v vsej nadaljnji zgodovini Piemonta je najpomembnejšo vlogo odigrala plemiška rodbina Savojcev. Sam Piemont pa je imel vodilno vlogo pri združevanju Italije (1861, Camilo Benso, grof Cavour). Torino je bil prva prestolnica Italije.

In še nekaj o Savojcih. Savoja je francoska pokrajina v zahodnih Alpah, južno od Lemanskega jezera. Ime izvira iz latinske besede "sabaudia", ki je keltskega izvora in pomeni "pokrajino, pokrito s smrekami". Savojce bi lahko prekrstili v Smrekarje. Tako so nam takoj bližji, hkrati pa se tako nekoliko maščujemo za poitalijančevanje slovenskih imen. Ti Smrekarji so ena najstarejših evropskih dinastij, zabeleženi že v 10. oz. 11. stoletju (1048, grof Umberto I Biancamano-Belaroka). Temu so sledili številni grofi, vojvode in nazadnje kralji. Posebej pomembni so za Piemont in Italijo. V 18. stoletju so napredovali do kraljevskih položajev (kralji Španije, Sicilije in Sardinije). Italijanski kralj za časa Mussolinijeve vladavine je bil Savojec Viktor Emanuel III, zadnji italijanski kralj pa njegov sin Umberto II. V tisoč letih nepregledna množica imen; poleg osrednjega debla Savojcev še več stranskih vej. Nekaj potomcev je še živih.

Iz hotela Parisi v Nichelinu, mestecu na obrobju Torina, smo se že zgodaj zjutraj odpeljali proti postaji zobatega tramvaja, ki naj bi nas potegnil do bazilike Superge na vrhu istoimenskega griča na severovzhodu mesta. Grič, visok 672 m, je najvišji vrh torinskega gričevja.

Na postaji bi bili radi prvi, ker naj bi bila običajno gneča pri vstopu na tramvaj. Vožnja čez mesto kar traja. Preseneča prostranost tega mesta, ki se razteza v dolini Pada v smeri od zahoda proti vzhodu. Dolge avenije med visokimi stanovanjskimi bloki, v ožjem središču pa med palačami in prostranimi trgi. Postaja Sassi (po krajevnem imenu, ki pomeni "skale") je lepo urejena, delno kot muzej, v katerem so razstavljeni stari tramvaji s konjsko vprego, delno kot restavracija, oboje lepo združeno; pa seveda prodajalna vstopnic. Ko smo se zbasali na tramvaj, se mi je kar milo storilo, saj sem se spomnil na svoje vožnje z ljubljanskim tramvajem. Ta mu je podoben po starinskem slogu. Ta železnica deluje s prekinitvami že od leta 1884. V slabe pol ure ure smo priškripali do vrha približno 3 km dolge linije, ki premaga višinsko razliko 425 m.

Nekoliko nad zgornjo postajo železnice se pne pod nebo mogočna oranžno-bela zgradba Bazilike Superga v neoklasicističnem in poznobaročnem slogu. Z Baziliko Superga - mimogrede: nobene zveze nima s supergami razen imena - je povezanih kar nekaj dramatičnih ali nadvse pomembnih dogodkov. Prvi je povezan z gradnjo cerkve. Obljubo gradnje datirajo v leto 1706. Torino, kjer so vladali Savojci, so takrat oblegale špansko-francoske čete. Savojski vojvoda Viktor Amadej II in princ Carignana Evgenij Savojski sta z griča opazovala oblegano mesto. Francoska vojska je štela 60.000 vojakov, Torinci so pa skupaj z mestno milico, to je, z oboroženimi civili, spravili skupaj nekaj več kot 11.000 borcev. Francozi so štiri mesece vsak dan s topovi obstreljevali mesto. Oba poveljnika sta z griča opazujoč razporeditev sil skovala pameten načrt, kako se izvleči iz obroča. Viktor Amadej se je priporočil materi božji in ji obljubil, da ji bo postavil cerkev, če Torino odvrne sovražno vojsko. Nekaj dni kasneje so Piemontci prišli za hrbet Francozom in jih porazili. Stari model vojskovanja, znan že iz Iliade, da se zmaguje z bistrostjo in hrabrostjo ljudi in božjo pomočjo, se je obnesel.

Cerkev v zahvalo sv. Mariji so po načrtu arhitekta Filippa Juvarre, sicer sicilskega opata, začeli graditi šele okoli deset let kasneje, leta 1717. Da bi umestili razsežni tloris cerkve, so odrezali vrh griča; znižali so ga za 40 m. Vse to so delali na roke in ves material za cerkev so na grič znosile mule. Ob koncu leta 1731, po 14 letih gradnje, so cerkev v prisotnosti kralja in arhitekta blagoslovili in odprli za javnost.

Ogledali smo si veličastno baročno cerkev in se spustili v kripto, kjer so sarkofagi dela rodbine Savojcev. Fotografiranje ne bi bilo spodobno; tako ali tako smo motili večni mir pokojnikov modre krvi. Posebna zanimivost bazilike je dvorana papežev v prostorih samostana, ki se drži cerkve. V dvorani so po vseh stenah obešene slike s portreti vseh papežev, tudi antipapežev, v kronološkem zaporedju, vključno s sedanjim. Portreti so preslikani iz originalov; slikarji so različni in tako tudi slogi, a vendar so slike poseben, zanimiv dokument. Na ploščadi pred cerkvijo je kip kralja Umberta I Savojskega, ki ga je leta 1900 ubil neki anarhist.

Za konec ogleda nam je vodič prihranil presenečenje, ogled zadnjega podpornega zidu temeljev cerkve. Vanj se je 4. maja 1949 zaletelo letalo z nogometnim moštvom Grande Torino. Moštvo se je vračalo s tekme v Lizboni in letalo je ob slabi vidljivosti in verjetno zaradi tehnične okvare zašlo. 31 mrtvih. Ob zidu je spominska plošča s fotografijo nogometnega moštva. Rože in venci pričajo, da je spomin na tragedijo še vedno živ. Zaradi te nesreče se italijansko moštvo ni udeležilo svetovnega prvenstva, ki je bilo naslednje leto v Braziliji, ker bi bili morali potovati z letalom.

Popoldne smo namenili ogledu kraljevske palače, Palazzo Reale, in ob njej galerije Savojcev, Galleria Sabaude. Sprehod skozi baročno pretirano okrašene dvorane, ob katerih ti seveda zastaja dih, tako da ti ga zmanjkuje in se oddahneš, ko je tega konec. Iz teh dvoran smo prišli v kraljevsko orožarno, Armorio. Tu je razstavljeno vseh vrst orožje tistih časov, vitezi v oklepih, konjeniki. Ugotovili smo, da so modeli konjev v naravni velikosti prevlečeni s pravo konjsko kožo, pod njo pa je verjetno les, karton ali plastika.

Ob Palazzo Reale je Galleria Sabaude. V prvi dvorani ob vhodu se verjetno izmenjujejo razstave modernejšega slikarstva, nato pa sledijo umetnine prejšnjih obdobij, med njimi tudi slike znamenitih slikarjev, npr. Botticellijeva Venera - ne Venera, ki se dviga iz školjke, ampak ženski akt v enaki pozi brez drugega okrasja. Megleno se spomnim, da sem bil kupil katalog in ga najbrž pozabil na pultu. Tako ne morem o slikah povedati nič podrobnega.

 

So pa nekatere prav spodbudne, kot na primer gornja Alegorija geometrije. Če bi me s takimi ilustracijami učili geometrije, bi bil danes matematik.

Izlet v Torino, Piemont, 1. dan

Ko so nam v skupini, ki se uči italijansko na Tretji univerzi, sporočili, da bomo letos šli na izlet v Torino, nisem bil preveč navdušen. Torino? Kaj je tam? Fiat, tovarne, veliko mesto, avenije, promet. No, najbrž ne bomo hodili samo po mestu, ampak nas bojo peljali kam v alpske doline, med visoke vršace, sem se tolažil.

Potem smo se odpeljali; v četrtek, 5. aprila, zgodaj zjutraj. Torino je daleč. Z dvema polurnima postankoma vred smo se vozili okoli sedem ur. Okrog poldne, v času kosila, smo prišli do dežele Piemont, kjer smo se v vinorodni pokrajini Monferrato-Langhe zapeljali najprej na turistično kmetijo Ca' d' Pinot. Ne vem, če ima kakšno zvezo s pinotom. V veliki jedilnici so nam postregli z zakusko, ki je po bogastvu jedi in okusov presegla kasnejše, precej standardno dolgočasne večerje v hotelu. Začelo se je  s 'carne cruda', surovim mesom, ali, po naše, tatarskim biftekom: mlada, uležana, nastrgana, surova govedina s soljo in poprom (ne vem, ali je bila vmes še tudi čebula in/ali česen). Zgleda krvoločno, a je bilo okusno.

 

Gospe, ki je gostiteljem pomagala s prevajanjem v angleščino, sem povedal, kako sem pred mnogimi leti, še v času socializma, v Varšavi naročil 'carne cruda', tatarski biftek. S kolegico sva bila tam na študijskem potovanju in pri večerji, na kateri je bil prisoten tudi tovariš z ministrstva, smo jedli odličen tatarski biftek. Naslednji dan sva sklenila ponovno priklicati tisti prelestni okus. Šla sva v isto restavracijo, le da tokrat brez visokega spremstva. Naročil sem tatarski biftek. Natakar naju je veselo pogledal in izjavil: Tatarov nismo videli že 500 let.

Tokrat so za surovim mesom prišli na vrsto 'tagliarini', rezanci, pripravljeni po bolonjsko, in 'agnolini', polnjeni z mesom, nekakšni žlikrofi. Nato pa so nam postregli najpomembnejšo jed, piemontsko posebnost, 'bagna cauda', zapisano v njihovem dialektu, italijansko pač 'bagna calda', kar pomeni 'topla omaka'. O tej značilni piemontski jedi smo bili že prej brali v učbeniku. Zmešajo, ali bolje, v možnarju strejo slane inčune in olivno olje in malo v mleku pokuhanega in strtega česna in to zmes pokuhajo. Potem dodajo druga domača zelišča, zeleno, papriko in podobna. V to omako smo pomakali pečeno papriko, če se prav spomnim. Sledili sta sladica in kava. Ob vsem dve vrsti vina, barbera in neko lahko sladko vino. Vodič nam je razložil, od kod inčuni kot tipična pokrajinska jed tu, daleč od morja. Nekoč so tihotapili sol, kot naš Krpan. Da bi pretentali biriče, so v sodčke nad sol naložili inčune, češ da tovorijo ribe. Inčune so potem seveda pripravili v obliki okusne omake, kar se je ohranilo do danes.

. 

 Ko smo končali notri, smo šli ven in pred hišo so nam postregli še s sirom in salamo, ki jo je možak rezal od več kot meter dolgega čreva, kolikor si je hotel. Zraven bi se lahko pošteno nacukal barbere ali onega sladkega vina, če ne bi bilo nekoliko nespodobno tako začeti izlet.

Zunaj sem se zapletel v pogovor z nekim starejšim možakom, ali je bil sosed ali tudi obiskovalec, ne vem. Vprašal je, od kod smo in potem sva se pomenkovala o dobrih jedeh, o pozni pomladi, o dolgi vožnji od Ljubljane do sem, o Jugoslaviji in Titu, ki da je bil prijatelj z Rusi, kar je moralo biti za mojega sogovornika nekaj precej ogrožujočega. Zanimivo se mi je zdelo, da je možak zardeval, kot da je s pogovorom s tem sciavom prekoračil meje svojega vsakdanjega udobja, namesto da bi zardeval jaz zaradi svoje italijanščine. Ni omenjal ezulov in fojb. Bil je prav prijazen.

Na poti v Torino smo se potem ustavili v kraju Asti (rimska Hasta Pompeia, ostanki zidu v središču mesta) s kakimi 80 tisoč prebivalci, sredi vinorodnega gričevja v dolini reke Tamaro, severno od Pada. Področje je znano po vinih, posebej po zvrsti penečih vin, in gastronomiji. 

V zgodovini so tu Rimljanom sledili Langobardi. Mesto je bilo sedež njihovega vojvodstva; kasneje pa karolinška grofija. V srednjem veku je postalo središče trgovine in bankirstva. O bogastvu še danes pričajo monumentalne palače in stolpi ("mesto stotih stolpov"). Bogato plemstvo se je razdelilo na gvelfe, pristaše papeža, in gibeline, pristaše cesarja. Po tem obdobju je mesto v 14. stoletju zaprosilo za zaščito neapeljskega kralja iz rodbine Anžujcev (Robert d'Angiou), bilo nekaj časa v lasti družine Viscontijev in nato prešlo v roke orleanških vojvod. V novem veku je prešlo pod oblast Savojske dinastije. Leta 1797 je prišlo zaradi pomanjkanja žita do velikega upora, znanega kot "astižanska revolucija". Uporniki so proglasili republiko. Upor pa so kraljeve čete krvavo zatrle. Med drugo svetovno vojno je bil Asti po kapitulaciji Italije del Mussolinijeve "salojske republike" (Repubblica Sociale Italiana, od septembra 1943 do aprila 1945), vendar pa je bilo v tej pokrajini pod nemško okupacijo živo partizansko gibanje (partizanska republika Monferrato leta 1944). V novejšem času so mesto z okolico večkrat prizadele poplave.

Ogledali smo si Piazza Roma s stolpom Comentina in cerkev, posvečeno sv. Secondu. 

                                           Asti: Mestna hiša

Prekoračili smo reko Tamaro in se kmalu pripeljali do predmestja Torina, Nichelino. Novejši, kar spodoben hotel Parisi. Večerja z dobro rižoto kot primo pasto in repetejem.

Karakter

Minilo bo leto dni, kar smo v mali skupini petih upokojenih kolegov in kolegic, psihologov in psihologinj, poslušali predavanje našega dragega, kmalu zatem preminulega kolega Andreja Frančeškina, o njegovem originalnem testu karakterja (FTK - Frančeškinov test karakterja). Ker se bom morda k temu še vrnil, naj samo omenim, da je ta test za samoizpolnjevanje s tako imenovanim prisilnim izborom sestavljen iz pridevnikov, ki opisujejo osebnost, in ki jih je Frančeških izbral s posebnim računalniškim postopkom iz 16 znanih osebnostnih teorij. V naši razpravi se je pojavilo tudi vprašanje, čemu je svoj test imenoval "test karakterja" in ne "test osebnosti". Kakšna je pravzaprav razlika med karakterjem in osebnostjo? Ob tem sta se pojavili dve stališči: prvo, da gre za sinonima; in drugo, da gre za dva različna pojma.

To drugo pojmovanje sem zagovarjal sam in tu bi rad navedel razmišljanje v prid tezi, da sta "karakter" in "osebnost" dva različna pojma. Drugotno je vprašanje, v kakšnem odnosu sta. Morda se delno prekrivata, morda sta v odnosu nadrejenosti-podrejenosti oziroma vključenosti.

Pomudimo se najprej pri etimologiji. Beseda karakter izvira iz grške besede haraktér (iz glagola haratto ali harasso, katerega tretji pomen je vdolbem, vrežem, vtisnem) in pomeni 1. kov, vtisk, pečat, podoba, znamenje. 2. izrazita lastnost, značaj, bistvo, kakovost, posebnost, znak. (A. Dokler, Grško-slovenski slovar).

SSKJ navaja 11 gesel z osnovo karakter-, to je kar obsežna družina pojmov. Geslo karakter ima tri pomene: 1. kar označuje človeka kot posameznika, zlasti v odnosu do ljudi, okolja, značaj. 2. oseba kot nosilec s prilastkom določenih negativnih lastnosti (razdvojen karakter, slab karakter) ali pozitivnih lastnosti (v tej družbi je malo karakterjev, ona ima karakter). 3. kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava (določiti karakter reke, pesmi). Iz Velikega slovarja tujk, CZ, navajam samo tisto, kar je navedno drugače kot v SSKJ. Karakter je v 2. pomenu: nrav, nravni lik, značaj človeka. -

Karakter torej pomeni značaj s poudarkom na nravnih (moralno-etičnih) značilnostih. Vidimo, da samo na osnovi etimologije ne moremo razsoditi, katera od prej omenjenih dveh teorij ima prav. Lahko pa zaznamo, da karakter izvorno etimološko pomeni tisto, kar je v človeka z vzgojo vtisnjeno, ne kar mu je po naravi dano. Tu smo pri starem problemu, kaj oblikuje človeka, "vzgoja ali narava" ("nature vs. nurture"), ki je načelno rešen s formulo: oboje plus samoaktivnost.

Zanimivo je, da se je psihološki študij osebnosti začel kot študij karakterja, ki pa so ga pojmovali ravno nasprotno od pojmovanja, ki ga zagovarjamo tukaj. Štirje klasični karakterji (značaji) so kolerik, sangvinik, flegmatik, melanholik. V resnici so to naravni temperamenti, ne z vzgojo oblikovani značaji.

S prej navedeno formulo "narava + vzgoja + samoaktivnost = osebnost" se je težišče raziskovanja preneslo na študij osebnosti. Ta pojem - v angleščini personality -  etimološko izvira iz latinskega persona, ki pomeni maska, to je, človeka, kakršen se kaže drugim, ne kakršen je v resnici sam pri sebi. To nadalje komplicira raziskovanje osebnosti. Vendar kaže, da je z omenjeno formulo uspelo vsaj nominalno prevladati dilemo "narava vs. vzgoja", kar se je izrazilo v tem, da se je nekdanje raziskovanje karakterja skoraj povsem umaknilo raziskovanju osebnosti. Karakter je postal zastarel pojem. Pogledal sem v dva učbenika psihologije osebnosti s konca devetdesetih let (Carver & Scheier, 1988; Pervin & John, 2001) in v indeksih nisem našel pojma karakter (character). To morda pomeni, da je psihologija kljub zatrjevanju, da je osebnost enotnost naravnih dispozicij in vzgoje, zanemarila vzgojni vidik osebnosti, tisto, kar imenujejo Nemci "Prägung", oblikovanje, vtisnjenje (moralnih vrlin).

Susan Cain (Tihi, MK Ljubljana 2014, str. 39) odločilno povzame družbeno-kulturno spremembo, ki se je zgodila v preteklem stoletju. "Kot se je izrazil vpliven kulturni zgodovinar Warren Susman, je Amerika od "kulture značaja" prešla h "kulturi osebnosti"... Citira Susmana:  "Moderno pojmovanje osebnosti se je izoblikovalo v začetku 20. stol. in se uveljavilo v obdobju po prvi svetovni vojni. Okoli leta 1930 je po besedah Gordona Allporta, enega zgodnejših psihologov osebnosti, zanimanje za "osebnost" doseglo "osupljive razsežnosti" (Susman (2003). Culture as History (str. 277), cit. po Caine 1968 /2014/). Caine nadaljuje: "V kulturi značaja je bil idealen posameznik resen, vzgojen in spoštovan. Pomemben ni bil vtis, ki ga je napravil človek v javnosti, temveč njegovo ravnanje v zasebnosti. Angleščina pred 19. stoletjem ni poznala besede "osebnost"; in pred 20. stoletjem o ljudeh niso govorili, da so "prijetna osebnost" (str. 39).
V novejšem času se je spet obnovilo zanimanje za moralno-etični vidik osebnosti, torej za človekov značaj ali karakter. Ponovno lahko beremo opredelitve, ki so bile izginile iz knjig o psihologiji osebnosti in so menda ostale le še v učbenikih pedagogike.

Značaj ali karakter bi lahko opredelili kot tisti del osebnosti, ki človeku omogoča kontrolo impulzov in odlašanje zadovoljitev; oboje je bistveno za moralno ravnanje in za uspešnost pri delu in v življenju. Za oblikovan (dobro skovan) značaj naj bi bili značilni empatija in samokontrola (Q. Wilson 1991). V tem pomenu se s študijem karakterja kot moralnega značaja danes ukvarjata "pozitivna psihologija" ("emocionalna inteligentnost") in psihologija morale (Kohlberg).

Dostavek (19. 9. 2024). Jack Miles, ki ni psiholog ampak urednik, kolumnist in književni kritik s teološko izobrazbo med drugimi študiji, na zanimiv način pojmuje in primerja karakter in osebnost (God: A Biography, London 1987). Osebnost so zanj - sklepamo iz sobesedila, saj tega pojma ne definira izrecno - bolj različne človekove vloge (tako nadaljuje izvorno pojmovanje osebnosti kot "maske"), karakter pa notranja narava, čustva in doživljanje. Karakter je tisto, kar povezuje različne človekove osebnosti. Karakter je področje notranje dinamike, notranjih bojev. Čim boj zapleteni so, čim več dela mora človek dan za dnem opravljati na sebi, tem bogatejši, tem močnejši karakter je. Miles piše: "Ljudje, ki samo spretno igrajo svoje vloge, so daleč od tega ideala: imajo osebnost – ali nabor osebnosti – nimajo pa karakterja. Nezapleteni, preprosti ljudje, ki vedo, kdo so, ne da bi iz tega delali cirkus, in brez pritoževanja sprejemajo svoje vloge, tudi niso blizu tega ideala. Morda občudujemo njihov notranji mir, a posnemali jih najbrž ne bomo. Ti so preveč zbrani okrog jedra – imajo karakter, a bolj malo osebnosti. Dolgočasijo nas, kot bi mi dolgočasili same sebe, če bi jim bili podobni." Krščanski Bog "združuje več osebnosti. Veliko preprosteje bi bilo, ko bi bil samo enotnost (samo karakter) ali samo mnogoterost (samo osebnost). Toda, je oboje in taka je tudi podoba človeka, ki izvira iz njega; zahteva oboje"(str. 6).

Starostnik in morje ali hiringirani mladarec

V Novicah Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, sem prebral naslednji prispevek:

“Mlajših ne imenujemo mladostniki, zakaj bi torej starejše imenovali starostniki? - Bi sami sebe poimenovali starostnik ali starostnica? Ne bi. Bi sprejeli strokovno poimenovanje starejši odrasli? Ni vam blizu, nesprejemljivo pa tudi ni. Novinarji naj raje uporabijo samostalnika moški ali ženska ter dodajo starost, če je potrebno. Izraz senior je slabšalen, kažejo rezultati raziskave Mednarodnega centra dolgoživosti.”

No, počasi. Mlajše v določenem starostnem  obdobju seveda imenujemo mladostniki in mladostnice. To je v psihologiji uveljavljeno poimenovanje (glej Psihologijo otroka in mladostnika). Zato je poimenovanje starostnik / starostnica po analogiji prav ustrezno, če se nanaša na osebe v definiranem starostnem razponu.

Bi samega sebe poimenovali starostnik? Kaj pomeni “poimenovati samega sebe”? Najprej pomeni dobesedno, ali se nazivam tako, kadar se pogovarjam sam s sabo. Kadar se tiho, a vse pogosteje tudi polglasno, pogovarjam s samim seboj, si praviloma rečem: ti bedak, ti neroda. Kadar sem posebej ljubezniv, si rečem: Blažek moj, ne lomi ga. Sebi torej nikoli ne rečem: Ej, ti, starostnik! Ej, ti, zakonec! Ti uporabnik! “Samega sebe poimenovati” lahko, dalje, pomeni, da se strinjam s poimenovanjem kategorije, v katero spadam. Ali se strinjam, da se kategoriji, v katero spadam, reče “starostniki”, ali bi bilo bolje reči “starci, starejši moški /ženske, starejši občani, seniorji, starejši odrasli” itd.? Rekel bom: kakor vam drago. Če pisatelj napiše, da “so starci ob večerih posedali pod lipo”, ne bom protestiral in zahteval naj napiše “starejši odrasli”. Tudi Hemingwaya ne bom popravljal v "Starostnik in morje". In ne bomo korigirali vse stare literature. Če policija sporoči, da so občani videli “starejšega moškega, ki je oprezal okrog banke”, ne bom protestiral. Tako izražanje je za policijo popolnoma primerno. Sam sem nekoč pisal o anketi med “starejšimi občani mesta Ljubljane”. Če se boste, sociologi, dogovorili, da je bolje reči ““anketa med “starejšimi odraslimi””, pa naj bo, se bom prilagodil. Če kino prijazno sporoči, da imajo ob torkih “seniorji” popust, me to samo razveseli. Nikakor se ne čutim užaljenega, prej počaščenega. “Junior”, “senior” je uveljavljeno razlikovanje v športu. Nič žaljivega ne vidim v tem. “Živko Leben, senior” ali “starejši”; dostavek k imenu je uveljavljena navada. “Živko Leben, starejši odrasli” ne bi šlo. Če mi žena reče “Ej, stari, a greva ven?” mi to zveni ljubkovalno. Če pri vstopanju v avtobus mlada mula reče “Ej, stari, kam se rineš”, me pa ima, da bi ji zabrusil kaj na isti ravni. Skratka, različne instance, v različnih okoliščinah in z različnimi nameni uporabljajo različna poimenovanja za starejšega človeka. To me ne moti, to daje življenju pestrost.

Na živce mi gre ta novodobna težnja k pretirani obzirnosti, k ublaženemu izražanju, k eufemizmom vseh vrst in povsod. Da ne bi koga prizadeli? Da bi bilo življenje videti lažje? Da bi bila človeku njegova težava lažja? Da se ne bi komu zamerili? Svoj čas smo se jezili na socialistični “novorek”, zdaj prizadevno uveljavljamo “politično korektni”, superobzirni novorek.

Zadnjič sem imel vnetje srednjega ušesa in, ko sem ga prebolel, sem se oglasil pri otologu, to je, pri otorinolaringologu. Na izvid je napisal “presbiacusis senilis”. “Presbiacusis” izvira iz grškega “presbys”, kar pomeni star, in “akouo”, kar pomeni slišim; po slovensko dobesedno pomeni starostni sluh ali, bolje, starostna naglušnost. V dno duše me je zabolel tisti povsem nepotrebni pleonastični latinski dostavek “senilis”. Prmejduš, saj (še) nisem senilen. Kakšna grobost! Hotel sem poklicati Medicinsko fakulteto, Slovensko zdravniško društvo in vse dohtarje, kar jih poznam. Tako vendarle ne gre, da človeka takole stigmatizirajo. Senilis. A ni kakšne lepše besede? “Slaboslušen” je preveč direktno in še besedo “slabo” vsebuje. To stigmatizira. Slušno-frekvenčna posebnost, slušna ublaženost, posebna slušnost, slušna fenomenalnost? Mogoče bi po zgledu “hendikepiranih” uvedli angleški izraz “hiringirani”? Naj poobzirimo vse medicinske diagnoze, ki so nesramno konkretne: amputatio - odrezali so mu... Kako grobo! Če bi rekli vsaj "skrajšali so mu..."

No, prenesimo to na področje starih. Vsekakor moramo opustiti besedo “star”, jo nadomestiti z bolj pozitivno: “žedolgomlad”, “večnomlad”. “karšemlad”, “mladarec”, “mladečnik”. “mladejšnik”, “dolgovečnik”, “dolgoživec”. “Univerza večnomladih”. Mogoče bi šlo z grščino: geront / geronta, geronec / geronka, geroni, geronci. Latinsko: senes - se ustavi pri ženski obliki: "senka", "senica". Ne gre. Sploh pa tisti Mednarodni center dolgoživosti ugotavlja, da koren "sen-" ne gre dobro v ušesa. Stari nočejo biti sen-iorji. Nočem biti sen-ilen!

Opomba:
Prevod naslova v staroslovenščino: naglušen starec

O profesorju Pavlu Kunaverju

V: V petek, 16.3., je bila v Slovanski knjižnici za Bežigradom predstavitev knjige Jurija Kunaverja o njegovem očetu profesorju Pavlu Kunaverju. Menda ste se udeležili tega dogodka?
O: Zaradi družinskih obveznosti sem prišel samo toliko, da sem pred začetkom kupil knjigo in pozdravil Jurija in druge svoje taborniške tovariše. Ničesar ne morem povedati o prireditvi.
V: Ste pa poznali profesorja Pavla Kunaverja?
O: Seveda. Bil je moj profesor zemljepisa v drugem razredu Klasične gimnazije in starešina Triglavske taborniške družine. Hodil sem z njim na izlete in večkrat taboril na taborih, ki jih je vodil.
V: Kakšen profesor je bil?
O: Pravzaprav je bil predmetni učitelj. Po učiteljišču je naredil še enoletno pedagoško akademijo na Dunaju. Ni imel možnosti, da bi študiral na univerzi. Mene je učil, mislim, v šolskem letu 1952-53.  Takrat je bil star že okrog 63 let. Zame  je bil dober učitelj. Je živahno razlagal, nazorno, uporabljal je episkop. Z episkopom je projeciral na platno slike iz National Geographic. Takrat te revije ni bilo v prosti prodaji. On je bil najbrž naročen nanjo, mogoče je moral za to imeti posebno dovoljenje. Skratka, kazal nam je slike, takrat ko še niti televizije ni bilo. Dal nam je risati zemljevide. Pri tem sem se posebej potrudil in me je pohvalil. On je najbrž želel, da bi narisali pregledne skice, na katerih bi označili poglavitne značilnosti površja: gorovja, reke, jezera, morja ipd. Jaz sem pa natančno prerisal in celo povečal zemljevid iz atlasa. Čeprav sem s tem najbrž zgrešil njegov didaktični smoter, me je moral pohvaliti.
V: To vam je prijalo?
O: Veste, da. Zelo sem ga spoštoval. Njegova pohvala mi je veliko pomenila. Bil je zahteven in strog. In iznajdljiv pri spraševanju.
V: Kako? Lahko navedete kak primer?
O: Nekoč je poklical k tabli sošolko in jo vprašal, kako se imenuje morje med Japonsko in Kitajsko.
V: Ni posebno težko, ne?
O: Če si vedel, ne. Če si lahko pogledal na zemljevid, bi tudi lahko prebral. Ampak mož je rekel: ne glejte na zemljevid. Ampak zemljevid je visel tam na tabli.
V: Je sošolka poškilila na zemljevid?
O: Sošolka je poškilila na zemljevid, toda zemljevid je bil v cirilici. Bili smo v Jugoslaviji in kakšen tak učni pripomoček je bil v cirilici. Mož je namenoma prinesel tak zemljevid.
V: Kaj je bilo potem?
O: Sošolka škili na zemljevid, profesor se muza za katedrom. Sošolka črkuje: žu- žu- žu-to mo- mo- mo-re. Žuto more, zaključi.
V: Najbrž v splošno veselje, razen njeno. Kakšen je bil profesor Kunaver kot taborniški vodja?
O: Naj povem še to, da mi je bilo pri njem všeč to, da ob ponedeljkih ni spraševal tistih, ki so bili v nedeljo z njim na izletu, ker je vedel, da se niso mogli učiti. Takrat smo imeli pouk tudi ob sobotah in je bila nedelja edini prosti dan. Ja, taborniški vodja. S tem v zvezi je kar nekaj dogodkov, ki so mi ostali v spominu, a naju bi predaleč odvedlo, če bi vse to pripovedoval. Zame, pa tudi za mnogo drugih je bila ta njegova vloga izredno pomembna; vzgojno pomembna, pomembna za naše odraščanje. On je bil očetovska figura, ki so mu zaupali tudi starši. Poznate taborniško organizacijo?
V: V glavnem.
O: Potem veste, da so osnovne enote vodi, ki se združujejo v družine ali čete itd. Profesor kot starešina ni vodil neposredno. Neposredno so nas vodili vodniki. Vodi so bili avtonomne osnovne enote. Tako je še zdaj. Starešina je skrbel, da je šla zadeva v glavnem v pravi smeri. Bil je moralna avtoriteta. Podobno je bilo tudi na taborjenjih. Življenje je temeljilo na samoorganizaciji, starešina je bil nekakšen varuh osnovnih načel in osnovnega reda.
V: Se spominjate kakšnega značilnega dogodka?
O: Saj pravim, tega je veliko, a naj navedem samo spomin na njegove slovite nagovore o hrani. Saj veste, takrat ni bilo izobilja, hrana na taborjenju je bila precej enolična. Kuhala nam je profesorjeva žena Henrietta-Jeti. Osnovne sestavine smo dobili iz zalog ameriških ali mednarodnih organizacij za pomoč deželam, prizadetim od vojne: mleko v prahu, riž, "Trumanova jajca" v prahu, marmelado ("pekmez") in podobno. Od časa do časa se je med taborečimi pojavilo nezadovoljstvo zaradi enolične hrane. Takrat je običajno na večernem zboru sledil nagovor starešine. V njem nas je najprej spomnil na to, kaj so jedli "naši partizani", nato pa tistim, "ki bi radi jedli zrezek", svetoval "naj kar grejo v hotel in plačajo".
V: Je zaleglo?
O: Seveda. Kaj pa naj bi. Mene hrana ni motila, tudi doma smo živeli skromno.
V: Najbrž se bova še vrnila k tej temi. Kako bi ocenili pomen profesorja Pavla Kunaverja?
O: Njegova zasluga za vzgojo mladine je ogromna. Zase lahko rečem, da mi je dejstvo, da sem bil pri tabornikih v njegovem okrilju v razvojnem oziru zelo koristilo, koristilo pri socializaciji. To je bila prava šola samostojnosti in odgovornosti, šola solidarnosti, kolektivnega življenja, varovanja narave da ne omenim mnogih znanj in veščin, ki mi še danes koristijo pri hoji in bivanju v naravi.