Sreča, srečnost, dušni mir, živost (1)

H čemu človek v življenju stremi? Kakšno je tisto zaželeno stanje duha, ki naj bi ga dosegel? 

Aristotel je rekel, da je to eudaimonia. Dobesedno pomeni ta beseda dobro duhovno stanje. S tem A. ni povedal ničesar, kar ne bi bilo že v vprašanju. Vprašanje se namreč glasi, kakšno naj bi bilo zaželeno, to je dobro, stanje duha. In veliki filozof odgovori: Dobro, eudaimonično. Na  srečo se da iz Aristotelovih besedil razbrati, kaj je imel v mislih. Vsekakor ne to, kar mu običajno pripisujejo.

To njegovo eudaimonio popularno prevajajo s "sreča" in delajo s tem kardinalno  napako. Sreča nam pomeni nekaj popolnoma drugega, kot je imel v mislih A. V vsakdanjem popularnem pomenu besede povezujemo srečo z zelo prijetnimi doživetji, ki so že na meji ekstaze (eks-tithemi = ven postaviti), ko je človek čisto "zunaj sebe" od veselja, od ugodja. Srečo doživimo, ko se zaljubimo in je naša ljubezen uslišana. Srečni smo ob poroki, ob rojstvu otroka; ko smo sprejeti v šolo, kamor smo si želeli; ko dobimo zaželeno službo, ko zmagamo v športni tekmi ali osvojimo prvenstvo; ko se take reči dogodijo našim najbližjim. Ta pojem povezujemo s skrajno ugodnimi občutki. Sreča nam pomeni čustvo, emocijo. Beseda "emocija" (e-movere = iz-gibati, premakniti) pomeni nekaj takega kot notranjo razgibanost, vznemirjenje, vzburjenje. Gre torej za trenutno, enkratno ekstazo, stanje zunaj sebe. Taka opredelitev zaželenega stanja duha je v protislovju s predpostavko, naj bi bilo to stanje duha trajno. Tudi SSKJ definira srečo kot "razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja" in tako povzdigne srečo med nedosegljive ideale. Ne želimo samo sem in tja biti srečni, radi bi bili srečni ves čas, vse življenje v stanju velikega duševnega ugodja. Slutimo, da tako pojmovanje srečnega življenja ni najbolj posrečeno; da se ne bo posrečilo. V življenju se ni mogoče izogniti neugodju, neprijetnostim, nesrečam, izgubam.

Slovenski prevajalec Aristotelove Nikomahove etike (NE), Kajetan Gantar, prevaja eudaimonio s srečnost. S tem terminološkim premikom od sreče k srečnosti nakaže, da Aristotel ni mislil na popularno pojmovano srečo kot ekstazo ugodja ampak na nekaj drugega. V slovarčku k Nikomahovi etiki povzame prevajalec pomen tega pojma pri Aristotelu takole: "... V bistvu je srečnost "nekakšno razumsko udejstvovanje, ki je v skladu s popolno vrlino in ki traja skozi vse življenje". Ta definicija nam ne pomaga kaj dosti. Kakšno razumsko udejstvovanje, kaj je popolna vrlina? Razglabljanje o tem bi nas odvedlo predaleč. Zato samo namig. Pozornost mi je vzbudil tale Aristotelov stavek: "O najvišjem dobru pa domnevamo, da je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano." (NE, str. 52) Najvišje dobro, trajno stanje, ki si ga prizadevamo doseči, torej ni zunaj nas, ampak v nas. Je že v nas vsajeno. Samo slediti mu in razviti ga je treba. Na drugem mestu A. nadaljuje z mislijo, da je srečnost kot popolno dobro "samozadostna", "kar samo po sebi zadošča". Že v naslednjem stavku pa A. nakaže, da se ta "samozadostnost" ne nanaša samo na pojem srečnosti kot najvišjega dobrega ampak na človeka, posameznika. "Samozadosten" je človek, ki je v stanju "srečnosti". Nič drugega ne potrebuje. Drug izraz za "nekaj, kar je v nas, z nami neločljivo povezano" je: "del mene", "jaz sam". Biti jaz sam; biti, kar sem. Biti samolasten. Mislim, da lahko prevedemo Aristotelovo misel v sodobnejšo, ki pravi, da je človekova naloga, ki ga vodi do "srečnosti", spoznati samega sebe; najti samega sebe; živeti samolastno, nepotvorjeno življenje z vsem, kar prinaša. Je del tega "razumsko udejstvovanje"? Za Aristotela, ki je imel v sebi žilico za razmišljanje, za filozofijo, vsekakor. Svoje nagnjenje, ki ga je definiralo in se je v njem počutil srečnega, je posplošil, kot da naj bi vsakdo našel srečnost v filozofskem razglabljanju. Ne, dragi Aristotel. Vsak bo našel srečnost v tisti dejavnosti ali tistem slogu življenja, ki je vanj vsajen (ki je v njegovih genih) in z njim neločljivo povezan in to je pri vsakem človeku nekaj drugega, ne samo razmišljanje. 

Aristotelovo življenje, prežeto s filozofskim in znanstvenim razmišljanjem, pisanjem in poučevanjem si lahko zamislimo kot na zunaj sorazmerno nedramatično, mirno, ustaljeno, pa vendar vedro, neravnodušno, pred vedno novimi miselnimi izzivi. Lahko domnevamo, da je ves čas počel nekaj, kar je bilo blizu njegovi naravi. Njegovo življenje je bilo zainteresirano, živo. 

K čemu naj si torej prizadevamo v življenju? In kako naj ga vrednotimo, ko se oziramo nanj, ko ga je večina že za nami?

Mislim, da lahko srečnost zamenjamo z drugo besedo: živost. Moje življenje je v redu, če se počutim živega. Tisti, ki se tako počutijo vedno, ne bodo vedeli, o čem govorim, kot riba ne ve, da je v vodi. Kdor pa je izkusil obdobja nesrečnosti, ve, da to niso obdobja bolečine in žalosti ampak obdobja potrtosti, depresije; obdobja ravnodušnosti, nezainteresiranosti. Tedaj ko imaš občutek, da življenje stoji, da se ne premika, občutek, da si sicer živ, a ne živiš; ali obratno, da živiš, a nisi živ, saj ne vem, katera formulacija je boljša. Nekateri pravijo, da je zaželeno stanje, ki ga človek doseže v starosti, "dušni mir". Tudi s tem se strinjam, če pojmujem "dušni mir" kot stanje notranjega ravnovesja človeka, ki z vedrino sprejema vse, kar mu življenje prinaša, prijetno in neprijetno, ki pa je hkrati do vsega v dejavnem odnosu in vse do konca ne preneha oblikovati sebe v boljšega človeka v skladu s svojo naravo in dajati drugim, kar pač zmore dajati. 

Tipi učiteljev

Začenja se šolsko leto, še malo in se bo tudi študijsko leto. Ne bo odveč, če malo razmislim o kaki šolski temi. Spomnil sem se svojih profesorjev v gimnaziji in na fakulteti, naletel na neki članek, ki našteva 18 tipov profesorjev, med njimi tudi takega, ki ga nikoli ne vidiš in takega, ki ga vidiš samo kot piko daleč spodaj v avditoriju, sicer pa ga ne srečaš, pa takega, ki te sicer močno privlači, a se za božjo voljo ne smeš zaljubiti vanj. 

Moj improvizirani razmislek je obrodil naslednji sad. 

Bistveni lastnosti, po katerih se učitelji razlikujejo med seboj sta (1) ZNANJE ali STROKOVNOST in (2) ODNOS DO ŠTUDENTOV. Dobra strokovna podkovanost, razgledanost v stroki, skratka, obvladanje strokovnega področja, bi moralo biti osnovni pogoj, da je nekdo sploh lahko učitelj. Vendar vemo, da temu ni tako, in da se med učitelji najdejo taki, ki jim ne bi škodilo še nekaj šole prav na tistem področju, ki bi ga morali obvladati. Druga pomembna značilnost je odnos do študentov ali učencev. Učitelj bi se moral odlikovati tudi po primernem odnosu do študentov: po svoji človeškosti, empatiji, razumevanju študentov.

Če kombiniramo samo ti dve lastnosti, dobimo naslednje štiri tipe učiteljev:

ODNOS	STROKOVNOST
	DA	NE
DOBER	1	2
SLAB	3	4

V grobem lahko torej razlikujemo 4 tipe učiteljev:
1 - Učitelja, ki je strokoven, obvlada svoj predmet in ima dober odnos s študenti. To je zaželen in, upam, tudi najpogostejši tip učitelja.
2 - Učitelja, ki strokovno šepa, ima pa dober odnos s študenti. To je učitelj, ki z dobrim odnosom "podkupuje" študente, da mu spregledajo strokovno nedoraslost.
3 - Učitelja, ki je strokovnjak, nima pa dobrega odnosa s študenti. Pogosto srečamo dobrega strokovnjaka, ki so mu študentje breme, se z njimi ne ukvarja, ali pa jih celo ponižuje.
4 - Učitelja, ki ne obvlada svojega predmeta in nima dobrega odnosa s študenti. Tak ne bi smel biti učitelj, se pa tu in tam vseeno pojavi.

Če malo podrobneje pogledamo obe sestavini, strokovnost in odnos do študentov, opazimo, da nista enoviti ampak sestavljeni.

Strokovnost ima dve sestavini: (1) strokovno znanje v ožjem pomenu, (2) sposobnost to znanje podajati na razumljiv in študentu dostopen način (didaktična veščina). Vsakdo je imel kakega profesorja, ki mu ni bilo mogoče očitati, da ni dober strokovnjak ali znanstvenik, a svojega bogatega znanja ni znal posredovati na primeren način.

Tudi odnos ima  dve sestavini: (1) učiteljevo zahtevnost in (2) njegovo empatijo. Dober učitelj je zahteven, hkrati pa se zna vživeti v študentov položaj in upoštevati njegove osebnostne lastnosti in življenjske okoliščine ter jim prilagajati tako način poučevanja kot tudi zahtevnost ali, bolje, način izpolnjevanja zahtev.

Oglejmo si najprej tiste učitelje, ki jim ne moremo očitati pomanjkljivega obvladanja njihovega strokovnega področja, dovolj dobre poznavalce stroke torej. Pri tem so zahteve do njihovega znanja opredeljena z učnim načrtom za predmet, ki ga poučujejo in stopnjo, na kateri poučujejo. To pomeni, da ni treba, da bi bili geniji in vseznalci. Obvladati morajo to, kar učijo. Če pri vsaki  njihovih nadaljnjih lastnostih predpostavimo samo dve možni stanji, da učitelj to lastnost ima, ali da je nima (v resnici so tudi vmesna stanja), dobimo toliko kombinacij, kolikor je 2 na 3. potenco, tj. 2x2x2 = 8. To so 
naslednje kombinacije (tabela; + pomeni, da ima določeno lastnost): 

	A	B	C	D	E	F	G	H
DIDAKTIKA	+	+	+-	-	-	-	+	-
ZAHTEVNOST	+	+	-	+	-	+	-	-
EMPATIJA	+	-	-	+	+	-	+	-

Oglejmo si te primere kot nasprotja, to je skrajna dva (vse + ali vse -) in tiste, ki imajo poudarjeno samo eno pozitivno ali negativno lastnost.

A - ZGLEDEN UČITELJ. - To je zgleden učitelj, ki ima strokovno znanje, ga zna na primeren način posredovati študentom; je primerno zahteven in zna prisluhniti študentu in se vživeti v njegovo doživljanje in okoliščine. To so učitelji, kot se šika. 

H - DISTANCIRAN, ČUSTVENO ODSOTEN UČITELJ. - Njegovo nasprotje je učitelj, ki mimo tega, da obvlada svoj predmet, nima nobene druge pozitivne karakteristike. Ne zna razlagati, ni zahteven in nima nobene empatije do študentov. Spominjam se nekega profesorja, ki je samo bral iz svojih zapiskov (to je bilo gotovo strokovno neoporečno, saj je bil znan znanstvenik); tega, kar je bral, ni pojasnjeval; nas študentov sploh ni pogledal, kot da nas ni. Zdi se mi, da ga tudi ni dosti zanimalo, ali kaj znamo ali ne; dajal je pač neke ocene. 

B - HLADEN IN VZVIŠEN UČITELJ. - To je učitelj, ki zna svoj predmet; ga zna primerno posredovati in je primerno zahteven, nima pa posluha za študente, njihovo doživljanje, potrebe in življenjske okoliščine. Je pogosto SARKASTIČEN in ZAFRKLJIV. Kdor je v mojem času študiral psihologijo, bo vedel, koga bi lahko uvrstil v to kategorijo. Vendar ta tip VZVIŠENE KORIFEJE ni redek in se pojavlja povsod v vseh časih.

E - (SAMO) EMPATIČEN UČITELJ. - Nasprotje hladnega učitelja je učitelj, ki daje DOBRIM ODNOSOM s študenti prednost pred vsem drugim. Sicer obvlada svoj predmet, a ne zna poučevati. Ker pa ni zahteven, je priljubljen. On pa to vrača tako, da je do študentov prijazen, se zanima za njihove težave, in jim tudi pomaga. Se zavzame zanje. Imajo ga za DOBRO DUŠICO,  malodane za zaupnika in terapevta. Očitali bi mu lahko, da s svojo prijaznostjo in nezahtevnostjo podkupuje študente. Učne ure pri njem so bolj podobne žurom kot šoli. 

C - DIDAKTIK. - Ta učitelj daje prednost didaktiki, načinu poučevanja. Pri njem so vaje pomembnejše od predavanj. Trudi se vse do kraja natanko razložiti, uporablja različne didaktične metode in učne pripomočke. Je mojster učne tehnologije. Učna ura pri njem je, kot bi prišli V VRTEC. Takemu učitelju ni mogoče očitati, da sam ne zna dobro tistega, kar uči; in tudi ne, da svojega znanja ne zna primerno podajati. Ni zahteven in je tako osredotočen na svojo učno tehnologijo, modele in IGRICE, da se premalo posveča odzivu in težavam študentov. Pri kakem predmetu, KJER DA UČITELJ VELIKO NA NAZORNOST IN NEPOSREDNO IZKUŠNJO, je tako več ogledov, obiskov in izletov po raznih ustanovah kot pravih učnih ur. Priljubljen način, da se učitelju ni treba preveč pripravljati.

D - SLAB DIDAKTIK. - Nasprotje didaktiku je učitelj, ki ne zna poučevati. Ta sicer obvlada svoj predmet, ni pa dober didaktik. Ne zna razlagati. Ne navaja praktičnih zgledov, ne ponazarja svojih misli. Njegova predavanja niso dobro razumljiva, so dolgočasna. Ima sicer primeren odnos do študentov, je primerno zahteven in tudi človeški, s posluhom za študente. - NI DIDAKTIK, DOLGOČASNEŽ. 

F - ZAHTEVNEŽ. - Pri tem učitelju se vse suče okrog izpolnjevanja zahtev in kriterijev znanja. Obseden je z ugotavljanjem znanja, merjenjem znanja, testiranjem znanja, izpitovanjem. Pretirano poudarja uspešnost. Od študentov zahteva znanje, ne glede na to, da jim snovi ni dobro razložil in da se ne ujame dobro z njimi. S to svojo usmerjetostjo ne omogoča dovolj svobode za sproščeno ukvarjanje s predmetom in ustvarjalnost.

G - Njegovo nasprotje je NEZAHTEVEN profesor. Je strokovnjak, ki obvlada svoj predmet, dobro razlaga in ima s študenti dober odnos. Ker pa od njih premalo zahteva, so vse te njegove pozitivne značilnosti in ves trud in prizadevanje v prazno. S svojo nezahtevnostjo omalovažuje sam sebe in šolo. 

V drugo skupino sodijo učitelji, ki predmeta, ki ga poučujejo, ne obvladajo dovolj dobro. 
Njihovo strokovno znanje je luknjičavo in nezanesljivo, pod kriteriji dovolj dobrega obvladovanja predmeta. Tudi taki obstajajo in poučujejo. Tudi ti se glede na ostale zahtevane lastnosti porazdelijo tako kot zgoraj v osem kategorij, tako da imamo skupaj 16 kategorij učiteljev. Toda teh ne bomo podrobneje obravnavali, saj bi strokovnost, obvladanje predmeta, ki ga poučuješ, moral biti in ostati nujen pogoj, conditio sine qua non, dobrega poučevanja. 

Sicer pa je - tako kot pri vseh poklicih - tudi pri tem vedno določena mera blefiranja (gl. Bluff your way thru teaching). Zase lahko rečem, da se mi je uspelo preblefirati skozi 35 let poučevanja. 

Knjiga izpiskov

V blogu "Čudoviti svet dnevnikov" smo navedli knjigo izpiskov kot eno od vrst ali oblik dnevnika. Uvrstili smo jo med dnevnike, ker spremlja naše vsakdanje branje in učenje in omogoča vpogled v spreminjanje naših zanimanj in napredek pri učenju. V resnici je njena zveza z dnevnikom precej ohlapna. Dan ali datum, ko smo kaj vpisali vanjo, je precej nepomemben; prav tako v mnogih primerih časovno zaporedje vpisov. Razlikuje se od dnevnikov različnih vrst tudi po tem, da so dnevniki praviloma zapis osebnih izkušenj in misli, knjige izpiskov pa vsebujejo izpiske iz besedil drugih, ki pa so lahko pospremljeni z našimi komentarji in urejeni na naš svojski način.

Dnevnik ali knjiga izpiskov je, kot pove naziv, zvezek izpiskov iz literature. Če imamo radi debele vezane zvezke, je videti kot knjiga. To so lahko v najenostavnejšem primeru izreki ali sentence iz lepe književnosti, proze in poezije, ali izpiski iz strokovne literature, ki si jih delamo ob študiju te literature. Bolj zahtevne oblike knjige izpiskov so podobne raziskovalnim dnevnikom: ob izpiskih so naši komentarji, pospremljeni pogosto z miselnimi vzorci, konceptualnimi diagrami, preglednicami ali drugimi risbami.

Knjiga izpiskov se v angleščini imenuje commonplace book. Ta beseda izvira iz latinskih besed locus communis, ki pomeni dobesedno obči kraj ali obče mesto. To so tista mesta v literaturi, ki so splošno zanimiva ali pomembna, kot so izreki ali sentence. Taka mesta si pri branju označimo in prepišemo v poseben zvezek ali "knjigo". To omenjam zato, ker je ta angleški naziv ključ do množice sestavkov na spletu o tej obliki dnevnika, ni pa pri nas splošno znan.

Spominjam se, kako nam je že v nižji gimnaziji naša razredničarka, sicer profesorica biologije gospa Amalija Torelli, svetovala, naj si omislimo zvezek, v katerega bomo vpisovali verze ali stavke iz literature, ki so nam posebej všeč, ali ki se nam zdijo pomembni in bi si jih radi zapomnili. Sama nam je iz svojega zvezka izpiskov prebrala nekaj misli angleškega pesnika Carlyla. Tedaj je šel njen nasvet skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven, a kasneje, že odrasel, sem skušal slediti njenemu nasvetu. Iz lepe književnosti si nisem kaj dosti izpisoval; knjige sem požiral in šele na starost jih berem s svinčnikom v roki. Več pa je izpiskov iz strokovne literature, ki jih bolj ali manj redno vnašam od nekdaj. Imam zvezke z izvlečki celih knjig, mape s kopijami člankov, pospremljene z opombami in komentarji. Od leta 2000 dalje pa zapisujem izvlečke in povzetke v zvezke ali na pole formata A4. Nabralo se je pet takih svežnjev in zvezkov o vsem mogočem. To  zbirko izpiskov in komentarjev sem naslovil Miscelanea, mešanica paberkov od tu in tam: od dnevnega časopisja preko poljudnih in strokovnih revij do resnih knjig. Lahko bi jo po starih zgledih naslovil tudi Florilegium, zbirko cvetlic. Italijani pravijo taki zbirki izpiskov zibaldone, mešanica. Večinoma se nanašajo na psihologijo, sociologijo in filozofijo.

Nekaj primerov:

  

Ta način beleženja je star malodane, kot je stara pismenost. Že antični pisci so si na ta način iz del drugih avtorjev izpisovali misli, ki so jim bile všeč, ali ki so se jim zdele pomembne in so jih želeli uporabiti v svojih besedilih. Poznavalci navajajo, da je iz izpiskov Marka Aurelija nastal njegov Dnevnik. Cezar naj bi imel za 1200 strani izpiskov iz del, ki jih je bral. To opravilo se je razširilo v renesansi in po njej, ko je prvič prišlo do preobilja informacij in so ljudje, ki so brali, skušali iz prebranega izluščiti pomembne misli. Knjige izpiskov so imeli Leonardo da Vinci, Erazem Rotterdamski, Francis Bacon, John Milton, John Locke, Newton, Darwin, in za njimi mnogi pisatelji, znastveniki, iznajditelji in državniki, tudi Napoleon. Bill Gates ima svojo commonplace book.

Vsebinsko lahko razlikujemo knjige izpiskov glede na to, ali vsebujejo izpiske iz različnih področij (miscelanea) ali le iz enega. Seveda imamo lahko več knjig, za vsako področje svojo.

Zapisujemo lahko v zvezek, na pole, ki jih vlagamo v mapo ali registrator, ali v mapo s predelki. Nekateri svetujejo, naj pišemo na kartotečne kartice. To je primerno za krajša besedila, kot so bibliografski podatki in gesla, ali prav kratki povzetki. Sem poskusil, a se v zvezku A4 formata moj duh lažje razmahne.

Zapisi so lahko preprosti izpiski (citati) verza, stavka ali odstavka z navedbo dela in strani; povzetki dela; kazala; komentarji; pa vse do razmišljanja, pospremljenega z miselnimi vzorci in drugimi shemami in risbami. Vsak zapis naj bi vendarle vseboval naslednje elemente poleg izpiska ali komentarja: kategorijo, kamor spada (oznako ali "tag") avtorja, naslov dela oz. bibliografske podatke v celoti; datum izpiska.

Obdelava izpiskov. Izpiski pridobijo vrednost, če jih obdelamo. Na robu izpišemo pomembne pojme, uporabimo različne barve za pojme različnih kategorij. V začetku ali na koncu zvezka  sestavimo kazalo izpiskov in morda tudi indeks vseh pojmov, ki smo jih izpisali. Za to opravilo pa je primernejši računalniški program za ustvarjanje baze podatkov, npr. Microsoft Access.

Primer strani iz baze izpisov:

Čemu naj bi v digitalni dobi sploh še pisali na roko v zvezke? Sam sem navdušen nad možnostmi računalniške tehnologije in spletnih povezav. Odkar so se pojavili osebni računalniki, spremljam razvoj na tem področju in uporabljam veliko programov. Hkrati pa uživam, ko si v zvezek izpisujem citate, povzetke in konstruiram miselne vzorce (ki jih rad delam tudi z računalniškim programom, npr. MindMapper). Strokovnjaki pravijo, da si ob pisanju z roko bolje zapomnimo snov in lažje razmišljamo. Bo kar držalo.  Z računalnikom sami sebe okrog prinašamo. Naletimo na zanimiv članek, ga kopiramo, morda celo v mapo, kamor spravljamo besedila, ki naj bi jih prebrali kasneje - in s tem je zadeva opravljena; članka nikoli ne preberemo, ker imamo občutek, da smo s tem, ko smo besedilo prenesli, opravili svoj posel.

Računalnik lahko uporabimo za vzpostavljanje baze podatkov o izpisih, v katero vpišemo naslov izpisa, kategorijo, v katero spada (ali več kategorij oziroma podkategorijo) in mesto, kjer ga najdemo (zvezek, stran); lahko tudi datum ali celo kratek povzetek. Prav tako lahko z računalnikom sestavimo seznam pojmov (indeks). Obstajajo pa posebne računalniške aplikacije za pisanje in klasificiranje izvlečkov, npr. v programu Evernote.

Bos

Zadnji teden svojih dolgih morskih počitnic sem se odločil, da bom hodil bos. Pravzaprav se nisem odločil. Zaradi okoliščin sem si mislil, da je to še najboljša varianta; ali vsaj varianta, ki jo velja preizkusiti.

Naj takoj povem, da se za to nisem odločil iz idejnih razlogov, na primer zato, ker bi verjel v eno tistih teorij o povezanosti podplatov z možgani. Ta teorija pravi, da je vsaka občutljiva točka na podplatu povezana z določenim organom v telesu in/ali z določenim centrom v možganih.
Če hodiš bos, stimuliraš torej te organe ali pa kar možgane, ki s tem zaživijo in se čisto prerodijo.
Te razlage so pospremljene z živopisnimi risbami, kjer so pripadajoče točke na podplatih in v možganih označene z isto barvo, tako da je vse silno prepričljivo. A vidiš: tale rdeča točka na podplatu stimulira tole rdečo točko v možganih. Ne moreš, da ne verjameš. Po takem prikazu moraš postati vernik te navidezne znanosti. Gotovo obstaja tudi povratna zveza od možganov k podplatom. Tedaj podplati delujejo kot nekakšni ta spodnji možgani. Če so možgani fuč, bi si mogoče lahko pomagal s podplati. Pravzaparav to kar naprej počnemo, saj pravi ljudska modrost: kdor nima v glavi, ima v petah. Te nauke si kar zataknite za klobuk. Nisem začel hoditi bos, ker bi verjel v take marnje.

Z ženo sva se vsako jutro po jutranji telovadbi odpravila na pohod okoli bolj naravnega, zelenega dela kampa. Rahlo oznojenima je potem prijalo zaplavati v mirnem in čistem jutranjem morju, zaradi rane ure skoraj brez kopalcev. Sezula sva superge in zokne in se spustila v vodo. Ko sem odplaval svoj dnevni pensum, se stuširal in obrisal, bi moral spet obuti zokne in superge. Naporno in brez zveze. Torej sem sklenil, da vzamem superge v roke in se napotim gor bos. Od obale do naše prikolice je kakih štiristo metrov. Položno navzgor. Po kamnitih ploščah ob pomolu je šlo seveda prav lepo, tega sem bil vajen. Potem sem imel na izbiro, ali stopim na asfaltirano pot ali naj grem po travi ob njej. Nizka travica mi je prijetno pobožala podplate. Po taki podlagi bi lahko hodil kilometre daleč. A tu se je pot končala po nekaj metrih. Moral sem stopiti na grobi asfalt, zjutraj še ni bil razgret in hoja po njem kar udobna. Potem nekaj metrov po široki cesti z gladkim asfaltom. Je udobno, ampak občutek na podplatih ni tako prijeten kot na travi. Potem pa se je začela kalvarija. Kakih petdeset metrov navzgor po poti, kjer ob deževju dere majhen hudournik, ki je po sredini razgalil koničaste kamne, ob straneh pa je pot posuta s peskom. Stopam po pesku, čutim groba zrna in konice, a proti pričakovanju ni boleče in se kar zdrži. Če se le da, poiščem otočke rdeče zbite zemljine, ki je gladka; pa spet po pesku. Ko stopim z bolj gladke poti na bolj robato, zadržim dih v pričakovanju kakšnega zbodljaja. Pa ni nič takega. Ko spet stopim na asfalt, se sprostim, a ta umetna gladkost je zahrbtna. Na asfaltu so zrca peska; tisto te pa res zbode. Previdno polagam stopinje. Nato pridem do borovega gozda: visoki, močni borovci, pod njimi pa prostrana igličasta površina. Le kako bo šlo to, po iglicah. Presenetljivo gladko. Nič me ni zbodlo. Iglice so očitno shojene, lepo položene. Užitek. Še travnat pas in sem pri prikolici. Ta prva izkušnja z bosonogo hojo me je opogumila, da sem nato ves teden hodil bos gor in dol, postopoma vse pogumneje in hitreje. Nisem več zaostajal za ženo, ki je hodila v natikačih. Počutil sem se prizemljenega. Moja hoja je postala bolj pokončna. Počutil sem se korajžnega, pokončnega, trdno na tleh.

Zadnji dan sva pospravljala. Prenašala sva reči sem in tja, treba se je bilo kar podvizati, če sva hotela pospraviti do odhoda domov. Torej sem si spet nadel natikače; tudi ko sem se šel v morje shladit. Hoja v natikačih je gladka, mehka, ni ti treba paziti na vsak kamenček, skratka, udobna. Tistega živega spremljanja koraka, iskanja najustreznejše stopinje, pospešenja in upočasnjenja dihanja, skratka, življenja, pa ni več.

Se mi zdi, da je moj poskus bosonoge hoje metafora za to, kar je udobje prineslo v naše življenje: pridušilo ga je. Vse gre gladko, ni izzivov, ne izmenjuje se prijetno z neprijetnim, grobo z gladkim, napetost s sproščenostjo, bolečina z mirom in zadovoljstvom. Vse je isto.

Dve nenavadni ljubezni: druga

V isti številki Sobotne priloge Dela kot zgodba o pornodivi Stoyi je intervju Patricije Maličev z usmiljeno setro Ancilo, Danijelo Kladnik, Korošico, redovnico Družbe hčerk krščanske ljubezni Vincencija Pavelskega, ki se je pred nedavnim upokojila po štiridesetih letih dela usmiljenke, a pri tem delu še vedno vztraja, srečna v svoji odločitvi za redovništvo. 

Izvira iz revne družine s sedmimi otroki, družine, ki jo je oče zapustil. Skozi življenje se je prebijala s skromnostjo, pridnostjo, in s pomočjo sorodnikov skupaj z družino. Končala je gimnazijo, čeprav se je težko učila, in po maturi po zgledu sošolke, ki se je odločila za uršulinke, vstopila v red usmiljenih sester. Privadila se je redovniškemu življenju in ubogljivo sprejela vse omejitve in dejstvo, da o pomembnih stvareh, na primer o bolečih premestitvah, ni odločala sama. Spoznala je, da je po vsaki ločitvi od privajenega prišla v novo, zanimivo okolje. "V mojih enainpetdesetih letih kot sestra usmiljenka sem bila dvanajstkrat premeščena. Premestitev je podoba smrti. Zamajejo se tla pod nogami. Posloviti se je treba in odmreti in narediti prostor novemu."  Redovniška pot jo je vodila najprej v Beograd in nato na Goriško. Končala je Teološko fakulteto. 

Mladostnih zaljubljenosti ne omenja. Njen prvi vzgib je bila želja po materinstvu. Rada bi bila mama. "V času razmišljanja o svoji življenjski poti po maturi sem imela tudi željo postati mama šestih otrok. Torej mama in žena in medicinska sestra, pa še župniku bi pomagala učiti verouk, ker sem videla, da potrebuje pomoč. In notranji glas sem slišala: Če boš vse to, pa ne boš nič! - Odrekla sem se možu in naravnemu, fizičnemu materinstvu in kot usmiljenka zaživela v širino in globino duhovno materinstvo."

Vendar je prišla pri svojem delu v stik z moškimi, sicer duhovniki, pa vendar. "Moje sodelovanje z duhovniki kot katehistinje se je začelo pri mojih osemindvajsetih letih v Mirnu pri Gorici in okolici. Večkrat sem doživela različne poglede med menoj in njimi." Bili so pogledi, nič več. Odnos ni šel v tej smeri, raje jih je doživljala kot sodelavce in mnenjske sogovorike ali nasprotnike. "Sodelovala sem s petimi duhovniki, župniki. Moška glava in žensko srce sta se večkrat kresala. Sem se pa prav od njih učila logičnega mišljenja. Veliko znanja sem pridobila prav kot njihova sodelavka." Z moškimi je torej vzpostavila stik na spoznavni ravni, na ravni stvarnega sodelovanja, pri tem pa ohranila distanco glede spolnosti. "Spoštljivo razdaljo in bližino do mene pa so ohranjali oni in jaz. Duhovniki so bili na ta način očetovski varuhi mojega devištva in jaz njihova vesela, navdušena sodelavka."

Tako je s pomočjo moških, doživetih kot očetov, mentorjev in sodelavcev ohranila devištvo, ali rečeno drugače: dosegla in obvarovala sublimacijo spolne energije v predstavo idealiziranih likov vesoljne ljubezni, Jezusa in Marije, ki ji zdaj sijeta iz obraza slehernega človeka, s katerim se sreča. Njena ljubezen je duhovna ljubezen, agape, ljubeča skrb in predanost drugemu brez spolnih odnosov.

"Vsak človek je moj, sem ga vesela, mu rada prisluhnem, mu rada pomagam, rada zanj molim, ga izročam Jezusu, Mariji, Jožefu. Še več. Iz vsakega obraza sijeta Jezus in Marija. Vsak obraz je Jezusov in Marijin obraz. Z Jezusom v tabernaklju skupaj z Marijo sem v imenu vseh ljudi, sem z vsemi ljudmi. V teh dveh osebah so vse človeške oblike življenja in ti dve osebi, Jezus in Marija, jih plemenitita."

Lahko bi analizirali tovrstne predstave, ki so v jedru religioznega doživetja, in jih primerjali z vlogo predstavnosti, domišljije, vživljanja v imaginarno in realnih učinkih tega na bolj -mesenih- področjih življenja. Iz spoštljivosti do Ancile tega ne bomo storili, ker za njeno življenje in življenje vseh, ki jim je pomagala, to ni bistveno. Kajti tudi Ancila je v popolni predanosti likom svoje vere našla sebe, svojo življenjsko lego, ki je tako različna od življenjske lege (ali leg) Stoye. O tem priča njena sproščena, neusahljiva energija pri žrtvovanju za Drugega.

Različni smo, a vsak išče izpolnitev svojih edinstvenih teženj, vsak se umiri šele, ko -najde samega sebe-, svojo življenjsko lego, svoj metier, svoj dom. To sem napisal ob premišljevanju o svojih, precej mlajših, znancih, ki že drugo desetletje živita skupaj v skladnem in ljubečem partnerstvu brez ožje pojmovanih spolnih odnosov. Razmišljanje starca. Amen.

Dve nenavadni vrsti ljubezni: prva

Ni bilo Valentinovo, ne osmi marec, ne kakšen mednarodni dan ljubezni, se je pa približeval praznik Marijinega vnebovzetja, ko je Sobotna priloga Dela objavila, verjetno ne da bi uredniki sami hoteli, da bi kak bralec to prepoznal in povezoval, dve zgodbi o dveh različnih vrstah ljubezni ali vsaj zaljubljenosti. Sprejemanje obeh brez predsodkov nam širi dušo.

Prva je zgodba pornozvezde Stoye, Jessice Stojadinović, Američanke srbskega rodu, ki si je ustvarila ime in slavo z nastopanjem v hardcore porničih, prostodušnim opisovanjem odnosa do svojega dela in prizadevanjem za detabuizacijo spolnega dela v blogih in kolumnah znanih časopisov, celo New York Timesa. Seveda je bil čas, ko sem gledal porniče na spletu in v poznih letih nadoknadil pomanjkljivosti svoje spolne izobrazbe. Kaj sem si mislil o ljudeh, ki to uprizarjajo in snemajo? Nisem mislil, kot nekateri pravoverni levičarji, da so ti ljudje v to prisiljeni, če hočejo preživeti. Gotovo to velja za nekatere in ponekod, predvsem v revnejših predelih sveta in v deželah, kjer vlada množična revščina, tako kot to velja sicer za prostitucijo. Gotovo pa je, posebno v razvitejših deželah, možna tudi izbira. Gotovo je tudi, da nekateri v tem uživajo. Stoya je začela z golimi fotografijami za preživetje in nadaljevala s porniči (za boljši standard?), a sama priznava, da v tem uživa in da bo to počela, dokler bo šlo. Mislil pa sem, in mogoče je to v večini primerov res, Stoya pa je le izjema, da gre pri tej reči za "goli seks", ogoljen vseh čustev, mehanično porivanje, verjeto pod vplivom kakšnih substanc. Mislil sem tudi, in mogoče je tudi to v glavnem res, da so ti ljudje "prazne osebnosti", na meji psihopatije, s skromnim čustvovanjem in nesposobni "normalnih" odnosov. To svoje mnenje sem spremenil potem, ko sem prebral intervju Vesne Milek s Stoyo (Delo SP, 11. 8. 2018). Morda je ta ženska izjema, toda zame pomembna izjema, ki dokazuje, da so tudi od puritanske morale zavržene oblike spolnosti oblike ljubezni: ne zgolj telovadba ampak odnos z drugim in užitek, ki razsvetljuje življenje - tistih, ki izvajajo, in tistih, ki gledajo. Najbrž pa je tako, da so dobri in slabi porniči in da to, kar pišem, velja za dobre porniče, ne za slabe.

Stoya ni prisiljena, da dela, kar dela. Lahko izbira. »Toda sama, sploh ker prihajam iz pornoindustrije, zelo pazim, s kom to delam, zakaj in kako. Ker če jaz nisem srečna, se to na kameri vidi. Gledalec to občuti.« (Vsi citati so iz intervjuja z Vesno Milek.) Vedno lahko sama izbira, s kom je in kaj počne. Sama izbira partnerja, partnerico, s katerim posname določen prizor. »To je bil moj pogoj, ko sem podpisala triletno pogodbo. Da sama odločam, kdo bo moj partner na snemanju, kaj bom počela in česa ne.« Doda, da tako lahko ravna tisti, ki ima ob tem še drug vir dohodkov. Stoya je pri tem delu srečna, doživlja "kemijo", privlačnost med partnerji. »V trdopornografske prizore vstopam samo takrat, ko že preverim, da kemija med nami deluje. » Ne le, da doživlja privlačnost, vsakič znova se zaljubi v partnerja/e. »Gre za to, da se zaljubiš vsakič znova. … V soigralce, vsakič znova. Najbrž je podobno z igro. Ko si pred kamero, v določenem prizoru, čutiš resnično radost, resnično bolečino, žalost, jezo, vse to, kar nosiš nekje globoko v sebi, vse to, kar ti si. Pri pornografiji je podobno, paleta čustev je morda malo bolj omejena…, toda strast, poželenje in oboževanje, ki jih čutiš med seksom, so pristni. Sicer, vsaj zame, to ne deluje.« Ko se je pri 21-tih odločala za poklicno pot, je bila ena od možnosti tudi ples, a izbrala je seks. "To je bilo v času, ko sem ravno odkrila, kako zabaven je lahko seks. Tako da sem si rekla, okej, torej ne bom postala vrhunska plesalka, lahko pa s svojim telesom počnem drugo zabavno stvar. Ples in seks imata veliko skupnega, veste.« »... z goloto seveda nimam težav. Moje telo sprejemam takšno, kot je, in to že zelo dolgo časa.« »Čeprav se je takrat moja odločitev zdela precej nerazumljiva, zdaj, po štirinajstih letih v tem poslu, lahko rečem, da je bila to res dobra odločitev.«

Odklanja oznako, da je igralka. Ona to, kar dela, živi. »…  jaz nisem igralka, jaz ne igram. Jaz sem zares v stvari, seksam z ljudmi, s katerimi si to res želim, in to delam zares. To ni igranje. In nihče me v to ne sili.« Orgazma ni nikoli zaigrala. »Drugače ne bi bilo zabavno…« »… rada delam to, kar delam … Jaz snemam porniče. Rada snemam porniče in uživam v seksu pred kamero. … Jaz se na vsakem snemanju zaljubim... To se ne izključuje, biti zaljubljen in snemati porniče.«

To kariero namerava nadaljevati. »Gotovo so določeni praktični zadržki /glede nadaljevanja kariere/  imam dvaintrideset let, in snemanje pornografije zahteva določene fizične sile, energije, sploh pa elastičnost telesa. Sama upravljam s kamero, in to med spolnim aktom, tako da je to fizično precejšen izziv. »V pornografiji se lahko veliko naučiš o lastni seksualnosti. Na porno setu lahko počneš stvari, ki jih v resničnem življenju ne moreš, hočem reči, da je veliko bolj zapleteno. /Na primer/ »Dvojna penetracija. Ki je, to moram reči, res boljša kot analni seks. V realnosti zelo težko najdeš dva penisa, ki lepo reagirata na to, da sta zelo blizu drug drugega.«

Stoya je zaslovela tudi zaradi tega, ker je prijavila svojega življenjskega partnerja, tudi pornozvezdnika,  zaradi posilstva. "Nikoli, nikoli do tistega trenutka /ko jo je posilil / me nihče ni prisilil v spolni odnos. Ni spoštoval moje besede stop, dovolj. In to je bila zame boleča in ponižujoča izkušnja.« 

Stoya ima življenjskega partnerja in, če izvzamemo naporna potovanja in njeno delo, živi "normalno" življenje, je s svojim razmišljanjem in pisanjem o tem poklicu, družbeno angažirana intelektualka. Živi pristno življenje, kar se odraža tudi na njeni figuri, kot jo opisuje Vesna Milek: 

"Prvo, kar opaziš na Stoyi, je kontrast med stereotipom, ki ga imamo o pornodivah, in to neobičajno, delikatno podobo; porcelanasta, skoraj prosojna koža, zadržana gracilna figura, lasje, speti v figo, nič ličil, kot lik iz francoskega novega vala. Z enako retorično spretnostjo in nekakšno nedolžnostjo, pospremljeno z navihanim nasmeškom, govori o knjigah, Foucaultu ali dvojni penetraciji."

Ta zgodba mi ni povedala samo, da "seks ni nič grešnega", ampak da tudi pornoigralka doživlja pri svojem delu zaljubljenost, kar je celo nujen pogoj dobro opravljenega dela, in da v svojem poklicu resnično uživa. 

Potem je firbec pogledal dva Stoyina videa (vtipkaj "you porn" in "stoya"). Nista za sramežljive duše, sploh ne za moraliste, pa tudi ne zame. Pri teh letih ni več pravega užitka, sicer pa: ja, punca je pristna, najbrž res uživa, je simpatična, ima luštno mucko, ki jo darežljivo razkazuje. Bog ji požegnaj.

Čudoviti svet dnevnikov

Že dolgo časa si prizadevam, da bi pisal dnevnik. To mi ne uspeva najbolje; dnevnik se rad spremeni v tednik ali pa so v njem dolga obdobja praznine. Pa vendar, ko se oziram nazaj, se je nabralo kar nekaj zvezkov. Pišem tudi blog, pravzaprav sem pisal več blogov z različnimi naslovi v različnih omrežjih. Ob tem sem se razgledoval tudi po "teoriji" pisanja dnevnikov. Ja, o tem obstaja obširna literatura. V roki imam knjigo, ki sem jo kupil pred dvajsetimi leti, The Journal Book (ed. Toby Fulwiler). Obsega 400 strani - o dnevnikih in njihovem pomenu in rabi na različnih področjih. Kljub temu, da sem se zavedal pomena pisanja dnevnika v posameznih strokah, sem svoje zanimanje za to področje imel za čudaško, za nekakšno obsedenost z načini pisanja in oblikami dnevnikov. Potem pa sem malo raziskoval in odkril, da se veliko ljudi ukvarja s tem in da obstaja razvejan in pester čudoviti svet dnevnikov. 

Za prvo silo sem si sestavil takle pregled osnovnih vrst dnevnikov:

Naj pojasnim ta miselni vzorec.

Dnevnike oziroma zapise, ki imajo dnevniški značaj, delimo najprej na dve veliki skupini, pisne dnevnike in likovne, risane in/ali slikane dnevnike. Poleg tega pa obstja še tretja skupina brez kake skupne značilnosti; to so: različni planerji ali organizatorji, spominske knjige in preglednice, npr. preglednica ASLDCS. Opravimo najprej s temi, ne da bi se poglabljali vanje - za to bo še čas.

Spominsko knjigo smo včasih imeli skoraj vsi. Vanjo so nam sorodniki, sošolci in znanci kaj narisali in napisali kakšne modre nasvete in lepe želje. Če jo danes vzamete v roke, se spomnite na ljudi, ki so se ovekovečili na njenih straneh.

Preglednica AGENDA-SCRIBENDA ali ASLDCS je list papirja, razdeljen na šest okenc z latinskimi nazivi in služi načrtovanju in pregledovanju opravljenega v nekem obdobju. Sestavil sem jo, da bi načrtoval in sledil naslednjim področjem:

AGENDA - kar je treba storiti (seznam opravkov)

SCRIBENDA - kar je treba napisati

LEGENDA - kar je treba prebrati

DESIDERATA - kar si želim (predvsem nove knjige)

CONTINGENTIA - kar se je nepredvidenega zgodilo, se pripetilo

SOMNIA - sanjske želje.

Planerji ali organizatorji: koledarji, rokovniki, agenda, urniki, seznami opravil.

Opravimo še z likovnimi dnevniki, ki jih bomo obravnavali kdaj kasneje.

Skicirka je namenjena študiju risanja in slikanja, navadno po stvarnih področjih (risanje predmetov, krajine, portreta, figure itd.).

Likovni dnevnik sledi likovni produkciji kronološko. V svoj likovni dnevnik nalepim majhno fotografijo vsake slike, ki jo napacam.

Ilustrirani dnevnik, pa kot pove ime, prikaže dnevne dogodke z risbo ali sliko.

In zdaj smo pri pisnih dnevnikih, pa oznake "pisni" ne jemljemo prestrogo, lahko vsebujejo tudi risbe, fotografije ipd. Delijo se na splošne in posebne.

Splošni dnevniki vsebujejo zelo raznolike opise in razmišljanja, refleksije, mešano z različnih področij, kot jih pač dan prinese. Med njimi so najbolj znani osebni dnevniški zapisi. Lahko razumemo tudi, da kdo piše skrivni intimni, ljubezenski ali erotični dnevnik. Prav priročen je hitri dnevnik, v katerega pod datum zapišemo le gesla ali stavek o tistem dnevu. Posebna oblika dnevnika, na meji med pisnim in likovnim je dnevnik izrezkov ali lepljenka, trganka (scrapbook), v katerega vlagamo ali lepimo izrezke iz časopisov, fotografije, vstopnice, račune in kar je še takih papirnatih dokumentov - iz dneva v dan. Posebna vrsta splošnega ali mešanega dnevnika je dnevnik izpiskov iz literature (commonplace book). Njegov poglavitni namen je zbiranje podatkov, ki jih uporabimo pri učenju, raziskovanju, pisanju besedil. Z njegovo pomočjo lahko sledimo spreminjanju svojih zanimanj in vseživljenjskemu učenju. Svoj dnevnik te vrste sem naslovil MISCELANEA, mešanica strokovnih zanimivosti z vseh vetrov. Dnevnik izpiskov je seveda lahko bolj ali manj mešan (ali "svaštarski") ali pa bolj ozko usmerjen na določeno področje, npr. psihologijo. Takih usmerjenih dnevnikov ima lahko človek več, npr. za družboslovje in za naravoslovje, za zgodovino in filozofijo.

Posebne dnevnike vodimo za vsako od različnih področij svojih zanimanj in hobijev: dnevnik branja, potovalni dnevnik, terapevtski dnevnik, dnevnik sanj, dnevnik opazovanja narave, vrtnarjenja, dnevnik pisateljskega gradiva. Posebne vrste je družinski dnevnik, dnevnik najine zveze, dnevnik vzgoje. Tak dnevnik lahko vodimo le določeno obdobje, ko spremljamo kak poseben proces: dnevnik nosečnosti, dnevnik otroka, dnevnik šolarja. Vsak od teh dnevnikov se lahko deli na podvrste, npr. terapevtski dnevnik po vrstah bolezni.

V ta pregled nismo vključili službenih dnevnikov, razen v kolikor ni mogoče jasno ločiti službenega od zunajslužbenega, kot npr. pri raziskovalcih, ki vodijo svoj osebni in hkrati službeni raziskovalni dnevnik.

Ne da bi poznal to delitev (saj sem jo sestavil šele zdaj), sem do zdaj vodil tele dnevnike: hitri dnevnik vodim približno deset let; običajni osebni dnevnik precej dalj a zelo neredno. Imam nekaj zvezkov oz. map dnevnika izpiskov (commonplace book). Odkar hodim na slikarski tečaj, imam nekaj skicirk, vodim pa tudi likovni dnevnik. Dnevnik branja se mi ne posreči; kaj sem prebral, je razvidno iz drugih dnevnikov (hitri, navadni) in blogov. 

Nespodobni odvetnik

V zadnjem času je časopisje posvetilo precej pozornosti avtobiografiji dr. Petra Čeferina, napisani s sodelovanjem pisatelja Tadeja Goloba (del te biografije objavlja Delo kot podlistek), doktorju osebno v intervjuju in njegovi družini.

V vseh teh besedilih izstopa oznaka "nespodobni odvetnik". Tako so ga označili stanovski kolegi, ki se niso strinjali z njegovim načinom dela. To oznako pa je prevzel tudi sam v samovšečno-samoironični drži. Kaj pravzaprav pomeni? Kot nespodobno označimo dejanje ali vedenje, redkeje kar osebo v celoti, ki pomeni kršitev moralnih norm ali običajev in pričakovanj kake družbene skupine. Ker so te norme relativne, včasih zgolj nadaljevanje kake tradicije brez globlje utemeljitve, včasih zgolj pravila etikete ali bontona, očitek nespodobnosti ni posebno hud in si ga je mogoče pripeti tudi kot ironično pohvalno samooznako.
Doktorju Čeferinu pa so očitali tudi neetičnost. To je druga reč. Etika je resna zadeva, smrtno resna. Etično ravna človek, ki je pripravljen za svoj prav, za svojo vrednoto, zastaviti svoje življenje. Tako kot Antigona.
S čim si je odvetnik zaslužil ta hudi očitek? Pri obrambi klienta, obtoženega za zločin, za katerega bi mu bila dosojena tridesetletna zaporna kazen, je uporabil vsa zakonita pravna sredstva zavlačevanja in odlaganja, tako da je zadeva zastarala, preden bi prišlo do obsodilne sodbe. Hud zločinec, o katerega krivdi tudi odvetnik sam ni dvomil, je bil izpuščen na svobodo. Zdravi pameti se tako početje zdi sprevrženo. Pa je res?
Recimo, da bi odvetnik opustil dejanja zavlačevanja in dopustil, da bi bil obtoženi obsojen. Odvetnik sam ni dvomil, da je kriv, naj sodišče to potrdi. Če bi tako ravnal, bi to pomenilo, da je vzel pravico v svoje roke, ne neposredno pač pa posredno. Naloga odvetnika ni, da obsodi, ali da omogoči obsodbo, temveč da brani.
Odvetniški poklic je v tem podoben zdravniškemu. Recimo, da bi zdravnik dobil pod kirurški nož zločinca, za katerega je prepričan, da je kriv, morda že tudi obsojen; zavrženega človeka, ki si, kot se reče, ne zasluži živeti. Naj zdravnik opusti kako malenkost, pusti kakšno žilico odprto, malo zavleče postopek, tako da bo operacija uspela, pacient pa umrl? Nikakor! Zdravnik je po Hipokratovi prisegi dolžan uporabiti vsa dovoljena sredstva in vložiti ves napor, ki ga zmore, da človeka ohrani pri življenju; človeka, ne glede na to, kdo je in kakšen je.
Tako je tudi odvetnik dolžan klienta braniti po najboljših močeh in z vsemi zakonitimi sredstvi, ne glede na to, kdo je, kaj je zagrešil, in ne glede na svoje (ali kogar koli) prepričanje o njegovi krivdi.
Doktor Peter Čeferin je ravnal v skladu z osnovno etiko odvetniškega poklica. Ker je tako ravnal kljub nasprotovanju pomembnih predstavnikov stroke, zasluži vse spoštovanje kot dosleden in pokončen mož. Po tistem portoroškem kongresu pravnikov, na katerem so ga vsi kritizirali, mu je samo neki profesor dejal, da bi ga imel za svojega odvetnika. Naj se pridružim: takega odvetnika imel bi tudi jaz.

Časopisna drama

Tole bo morda zanimivo za tiste, ki še berete časopise tudi med počitnicami, drugi pa preskočite in se pojdite kopat.
Že vrsto let letujemo v istem kampu v bližini Poreča in vsakokrat prenaročim Delo na ta počitniški naslov. In vedno so bile težave: neredna dostava, majkajoče številke ipd. Kljub temu sem tudi letos ponovil prenaročilo.v upanju, da bo bolje.
In res. Prišli smo v nedeljo. V ponedeljek me je na recepciji že čakalo Delo. A že v torek ga ni bilo. Tudi v sredo ne in ne v četrtek in petek. V soboto napišem ogorčeno pismo Hrvatski pošti Poreč. V ponedeljek me pokliče gospa s pošte, z glasom na robu izgorelosti, se mi opravilči in vpraša, "da li stvarno ne znate, gde bi mogle biti te novine". Oj, bogpomagaj! Čez eno uro me spet pokliče: "Pronašli smo novine!" Bile so v predalu uprave kampov Valamar. "Niko ih nije digao." V torek dobim vse zaostale časopise, razen enega. Ne bom malenkosten. Samo, da se je uredilo!  Jok! Nisem siten, zato grem ponovno po časopis v četrtek. Morala bi biti dva časopisa, od torka in srede. Ni nobenega. Na recepciji je znanka, ki sprašuje receptorko, kje so časopisi. Tudi ona ga ima naročenega. Nihče ničesar ne ve. Drugi dan pride znanka, ki je bolj vztrajna in pronicljiva od mene, zadevi do dna.
Časopisno podjetje Delo je s Hrvatsko pošto sklenilo pogodbo, po kateri je pristalo na to, da ta pošta dostavlja časopis Delo ne vsak dan ampak vsak teden!! V Delovem oddelku naročnin svetujejo: "Pa odjavite časopis za čas dopusta!" Lepo pridobivanje naročnikov!
Hrvatska pošta je izsilila svoje. Kaže, da Hrvati dobro vedo, kako delujejo podalpski možgani.
Skratka, bratje in sestre v fejsbuku, tudi vi, ki še berete cajtenge, se pojdite raje kopat!

Red na vrhovnem sodišču

Filozof Rok Svetlič je lepo pojasnil smisel in pomen dejanja vrhovnega sodnika Jana Zobca. Odziv javnosti na sodnikovo dejanje je razkril prevladujočo mentaliteto uravnilovke, ki se skriva za kategorično zahtevo enakosti pred zakonom. Tudi sam menim, da ni nobene prave potrebe, da so vrhovni sodniki podvrženi enaki obravnavi kot ostalo sodno osebje, sodelujoči v procesih  in javnost.  Filozof bi znal to stališče globlje utemeljiti, sam ga lahko utemeljim le zdravorazumsko. Pri vrhovnih sodnikih je skrajno majhna verjetnost, da bi pri opravljanju svoje službe uporabili orožje. So osebe, katerih celotna karierna pot do funkcije vrhovnega sodnika predpostavlja poleg vrhunske strokovnosti celo vrsto pozitivnih osebnostnih lastnosti: bistrega duha, marljivost, osebnostno uravnovešenost itd.  Ker pa so tudi oni samo uboga človeška bitja, je teoretično možno,  da bi kak sodnik zašel v situacijo, ko  bi, recimo, pri kakem sporu s kolegi, ne videl druge možnosti, kot da nasilno odstrani nasprotnika. A to lahko stori tudi s kristalnim pepelnikom, če je še kje kakšen. Prav verjetno – podatkov nimam – so na svetu zelo redki primeri, ko bi kak vrhovni sodnik v službi uporabil orožje proti komer koli, razen morda proti sebi, razočaran nad svetom, v tišini svojega kabineta.

Pri vsej tej zadevi me skrbi nekaj drugega. Sodnikovo dejanje je razkrilo neko družbeno dejstvo, ki ga izpostavlja filozof.  Kot da bi bil vrhovni sodnik sociolog etnometodološke smeri, ki bi bil uporabil metodo »kršitvenega eksperimenta«, da bi prišel do ugotovitve, ki jo navaja filozof. Če bi bilo tako, bi bil moral že sodnik sam tako pojasniti svoje početje in bi bilo to pojasnilo morda bolje sprejeto v javnosti kot njegov siceršnji »zagovor«. Sociologi bi ga sprejeli v svoje vrste. Bližja resnici se mi zdi ugotovitev, da je sodnik ravnal kot politični aktivist, ki je za dosego svojih političnih ciljev uporabil metodo »neposredne akcije« - legitimna metoda političnih aktivistov. Ali tudi sodnikov?

Težnjo po uravnilovki , ki jo vsebuje hišni pravilnik o nadzoru pri vhodu na sodišče, je mogoče videti kot preostanek nelustriranega, »rdečega« »krivosodja«, kot ga imenujejo nekateri. Upor proti temu reliktu, za »normalno« pravosodje, je torej legitimen in nujen. Nekateri državljani so s shodi pred sodiščem protestirali proti »krivosodju«.

Kako pa lahko protestira sodnik? Trdno sem prepričan, da samo z doslednim uveljavljanjem zakonitosti s pravnimi sredstvi. Proti eni politizaciji sodstva se ne smemo boriti s politizacijo druge barve.  Sodnik Zobec ima na svojem položaju obilo možnosti, da se politizaciji sodstva upre s pravnimi sredstvi. Nočem politiziranega sodstva, partijskih sodnikov, ne rdečih ne modrih (črnih? belih?).

Njegovo dejanje političnega aktivizma je v ostrem protislovju z namenom, ki ga razglašajo on in njegovi somišljeniki.  Žal ga njegova aktivna političnost v sodni hiši, z namenom potrjevanja statusa in vloge vrhovnega sodnika, diskvalificira za to vlogo, kot jo pojmujem.