Potovanje po Umbriji (3)

7. april 2019.  Dan tretji. Spello - Spoleto - Montefalco - Bevagna.
Točno ob osmi uri zjutraj se je naš avtobus premaknil izpred hotela v Perugi in odpeljal proti jugovzhodu, v smeri Ternija. Kmalu se je na naši levi odprl pogled na goro Subasio (1290 m). Čeprav za naše pojme ni prav visoka, se zdi njen podolgovati hrbet prav mogočen. Na enem od gričev v njenem predgorju se je vgnezdilo slovito Frančiškovo mesto Assisi. Ne bomo ga obiskali, ker je tam najbrž prevelika gneča turistov in romarjev.

     

Assisi                                                                       Spello

Naša prva postaja bo mestece Spello, po številu prebivalcev primerljivo z našo Vrhniko. Naredi pa seveda čisto drugačen vtis, saj so hiše nagrmadene na griču druga ob drugi, iz te kopice štrli zvonik cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore). Mesto so ustanovili že starodavni Umbri, potem pa so se v njem menjavali gospodarji in prebivalci v skladu s tokom zgodovine na teh prostorih. Že pri prvih hišah nas je v tihem in hladnem nedeljskem jutru pozdravilo cvetje v številnih lončkih, razpostavljenih povsod: ob robu ulice, ob portalih, v atrijih, na oknih. Spello je najodličnejše italijansko mesto cvetja. Slovi po posebnem cvetličnem običaju, okrasitvi mesta s cvetjem - Infiorate di Spello. Za praznik Svetega rešnjega telesa (Corpus Domini, 9. nedelja po Veliki noči) naredijo iz svežega in suhega cvetja preprogo v dolžini 1,5 km in širini ulic, po katerih bo šla procesija, v kateri nosijo simbolično Kristusovo telo. Prvič so ulice tako okrasili leta 1831, ko se je po preprogi sprehodil novi škof. Poslej pripravijo preprogo vsako leto. V preprogo so vključene tudi "slike" s posebno tematiko, prav tako iz cvetja. Da preproga ne bi bila preveč enolična, se izmenjujejo deli preproge, ki morajo biti dolgi vsaj 12 m, s "slikami", ki morajo imeti površino 24 m2. Uporabijo lahko le domače naravno sveže ali suho cvetje, brez kakršnih koli umetnih dodatkov ali pobarvanih oblancev. Krasitelji - zdaj povezani v posebnem društvu - prinesejo cvetje v noči pred procesijo in vso noč "tkejo" preprogo. Zasloveli so tako, da so pripravili cvetlično preprogo tudi za papeža, za predsednika republike, pa tudi v Lurdu in Betlehemu. Mesto je za ta svoj običaj prelo medaljo predsednika republike Italije. Žal smo prezgodnji, da bi lahko prisostvovali temu običaju.

    

 Poleg cvetja pa prebivalci častijo oljko in oljkarstvo. Opazili smo, da raste oljka na vrhu enega mestnih stolpov;  poleg tega pa je oljarstvu v čast postavljena skulptura olive z dvema figurama, ki se prepletata in iz katerih poganja drevo.

Sprehodili smo se do vrha griča, kjer sta trdnjava in kapucinski samostan, potem pa se vrnili do cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore), da bi si ogledali Pinturicchijevo fresko.

     

                              Trdnjava in kapucinski samostan                       Santa Maria Maggiore                        

Pinturicchio, Kristusovo rojstvo (La Natività)

Di Pinturicchio - Opera propria Gunnar Bach Pedersen Periodo dello scatto: giugno 2007, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2317662

V mesto smo vstopili pri drugih vratih, zato nismo videli dveh mogočnih rimskih dvanajsterokotnih stolpov na vsaki strani drugih vrat.

V bližini Spella je mestece Foligno, kjer prirejajo tekmovanje, podobno sinjski alki. Še dalje proti vzhodu, na meji province Perugia, je Norcia (srednjeveška Nursia) ob robu narodnega parka Sibilinske gore (Monti Sibilini), rojstni kraj svetega Benedikta (roj. ok. 480 n.š. Benedikt iz Nursije), ustanovitelja benediktinskega reda. Vodnik nas je opozoril še na bližino slikovite doline Valnerina, doline reke Nero. V dolini te reke so v bližini Ternija Marmorni slapovi (Cascatte delle Marmare), ki v treh stopnjah padajo v globino 167 m in so med najvišjimi v Evropi. Svoje ime so dobili po belini apnenčevih skladov, preko katerih padajo, in so podobni marmorju. Kakorkoli, veliko bo še ostalo za drugič.

Na poti v Spoleto se najprej ustavimo ob akveduktu Ponte delle Torri (most med stolpi), ki prečka ozko tektonsko dolino hudourne rečice Tessino. Akvedukt je znamenit zaradi svoje velikosti: v dolžino meri 230 m, visok pa je skoraj 80 m. Zgradili so ga v 13. stol., verjetno na rimskih temeljih. Tako ime je dobil, ker sta na obeh njegovih skrajnih koncih stolpa trdnjav. Pod cesto, po kateri smo se sprehodili mimo viadukta, je v strmem skalnem pobočju hotel, mislim da na mestu nekdanjega mlina - res slikovita in drzna umestitev.

      

Ponte delle torri                                                        Rocca Albornoziana

Ob cesti poleg akvedukta je kovinska spominska plošča in na njej komentar Johanna Wolfganga Goetheja, ki je občudoval to mogočno in koristno zgradbo in jo primerjal s kapricioznimi, kičastimi stvori svojih nemških sodobnikov, "ki niso nič in ne služijo ničemur". S ceste smo nad pobočjem na desni že opazili tudi drugo znamenitost: grad, ki kraljuje nad Spoletom na griču sv. Elije, to je, trdnjavo Rocca Albornoziana iz 14. stol. (1367). Zgrajena je bila za španskega kardinala Egidia Albornoza. Trdnjava pravokotnega tlorisa s šestimi kvadratnimi stolpi je razdeljena na dva dela: del, ki je bil namenjen vojaški posadki, in del, v katerem so bili upravni prostori in bivališča mogočnikov. V času kuge se je sem zatekel tudi papež, da Lucrezio Borgio samo omenimo.

Mi vstopimo v mesto mimo sodobne, kovinske paličaste strukture poloble, ki najbrž simbolizira globalizacijo, in se znajdemo pred starim rimskim amfiteatrsko oblikovanim gledališčem (Teatro romano). To je bilo res gledališče, namenjeno uprizarjanju tragedij in komedij, kajti amfiteater za "reality shows", za dirke in krvave boje, je bil drugod. Gledališče iz 1. stol. n.š. je del cerkvenega zemljišča in samostana, cerkev (sedaj je v njej arheološki muzej) je tudi zasedla prednjo skeno in odrsko ozadje. Gledališče služi svojemu prvotnemu namenu: različnim kulturnim prireditvam pod milim poletnim nebom.

       

             Rimsko gledališče                                 Katedrala Marijinega vnebovzetja

Sprehodili smo se mimo vodnjaka Fontana di piazza del mercato v samem strogem središču mesta,  na mestu nekdanjega rimskega vodnjaka. Nad vodnjakom je "kazalnik ur" (mostra delle hore), to je, javna ura. Po nekaj korakih se znajdemo na vrhu prostranega stopnišča, ki se spušča na trg pred katedralo Marijinega vnebovzetja (Sta. Maria Assunta). Prišli smo v času maše. Poleg tega hitijo v mesto oddelki skavtov, najbrž po letni blagoslov; bliža se dan tabornikov! Počakamo, da se položaj malo umiri in si v cerkvi lahko ogledamo fresko Pinturicchia iz leta 1497, Marija z detetom med svetima Janezom Krstnikom in Štefanom (Madonna col Bambino tra i santi Giovanni Battista e Stefano), v kapeli škofa Costantina Erolija.

Pinturicchio (1497), Marija z detetom...

Počasi se je trg pred cerkvijo spraznil, na njem pa se je zbrala skupina odraščajočih dečkov s kolesarskimi čeladami in z gorskimi kolesi oziroma kolesi za kolesarske vragolije. Levo od cerkvenega pročelja vodi navzdol do ulice spodaj kakih deset metrov dolgo, široko stopnišče. Onstran ulice je drevo in prazna peščena površina pred nekim paviljonom. Namera fantov je postala kmalu jasna. Spuščali se bojo po stopnicah. Spusti se prvi, dokaj previdno odposkakuje po stopnicah in razjaha onstran ulice, levo od drevesa. Spusti se drugi, pogumneje, hitreje, in se zaleti s kolesom v drevo. Glavo pravočasno odmakne, odskoči s kolesa. Vse se srečno konča. Tako se spusti še tretji in četrti. Na vrsto pride fantič, ki na prvi pogled ni imel kakega posebno dobrega kolesa. Spusti se, močno poskakuje, kolesa ne obvlada, krmilo mu suka sem in tja in mu ga preti iztrgati iz rok. Nekje v zadnji tretjini stopnišča so se, kot kaže, zlomile prednje vilice kolesa. Fant pade in obleži na stopnicah. Zastane nam dih. Sekundo, dve, vse otrpne. Potem tovariši priskočijo in se ukvarjajo s fantom. Čez čas fant vstane. Oddahnemo si. Gre po stopnicah proti drevesu, očitno mu postane slabo in se ob zidu spusti na tla. Čez nekaj minut pripelje rešilec, fanta položijo na nosila in odpeljejo. Igre je konec.

Ta pripetljaj je po mojem argument zoper teorijo o družbeni konstrukciji spola. Jasno kaže naravno pogojeno moško norost. Si predstavljate namesto fantov skupino deklet? Seveda je šlo za pritisk skupine, za konformnost, za željo po dokazovanju in strah pred izločitvijo; za družbene dejavnike. Seveda se je to zgodilo v italijanski patriarhalni družbi. Vendar: si pri tem početju lahko predstavljamo skupino holandskih ali švedskih deklic? Ali katerih koli deklic, razen tistih, ki bi podlegle konstruktivistični propagandi?

Tudi v Spoletu smo se z mesta v dolino zapeljali po tekočih stopnicah. Ko smo se pripeljali do Montefalca, naslednje postaje našega raziskovanja Umbrije, je bil čas, da nekaj pojemo. Večina skupine se je prijavila za rezervirano skupno kosilo, nekaj pa nas je menilo, da bo kosilo preobilno in smo šli po svoje. S kolegicama smo zavili v manjšo restavracijo na glavnem trgu. Onidve bosta pašto. Nama bi prav prišlo kaj toplega, kakšna juhica, potem pa magari eno margerito za oba. Zuppa? Vorremo prendere una zuppa. Zuppa? Hm. Nimamo. Zelenjavno? Karkoli? Aha, fave, bob. Bobovo juho lahko dobite. Krasno. OK. Prosimo. Čez čas prinese v prostranih krožnikih na dnu zajemalkico nečesa, kar se izkaže za kupček bobovih zrn. Hm. Pokusiva. Saj je okusno. Sol naredi svoje. Bob je skuhan po italijansko - al dente. Ni bila juhica - kako bi se prilegla domača zelenjavna ali goveja - bilo je prgišče na pol skuhanega boba s trdo lušino v žlici vode. Tudi margerita je v ljubljanski Parmi boljša. Sploh naju je slovita italijanska kuhinja spet razočarala. 

 

                                                       Vrata sv. Avguština

                                              

Po kosilu se prileže kavica, tokrat v drugem lokalu v dopolnjeni sestavi. Malo se je kazalo sonce, zato smo se kljub mrazu odločili, da posedimo zunaj. Skozi odprta vrata se je videlo v notranjost bara. Za mizo je sedela službujoča in se basala s solato iz velike sklede (na sliki se žal ne vidi). Kdo je rekel, da Italijani ne poznajo solate v taki obliki kot mi? Mogoče je solata v nedostojen, zaseben užitek?

In spet na delo: v cerkev sv. Frančiška, spremenjeno v prestižen muzej, kjer si bomo ogledali freske o življenju svetega Frančiška. Te so name res naredile vtis. Morda zato, ker prikazujejo vsakdanje prizore in ne le v nebo zazrtih svetnikov v togih in standardnih pozah. Teh sem imel te dni dosti. Tudi barve so žive in nežne. Krasen strip. Ob teh podobah bi rad zastal in si jih podrobno ogledoval. Žal je ogled bežen in ljudje povsod okoli. 

   

Benotto Gozzoli, Prizori iz življenja sv. Frančiška (Storie della vita di San Francesco), odlomek

Montefalco, gora sokolov. Ime je mestu, ki se je prej imenovalo Coccorone (Cors coronae), dal sam cesar Rimsko-nemškega cesarstva, Friderik II, ljubitelj sokolarstva, ki je o tem športu napisal celo knjigo. Legenda pravi, da so prebivalci dali Frideriku sokole, ki jih je bilo veliko v okolici, da ne bi napadel mesta. Mladi Friderik je mestu res prizanesel in ga prekrstil v "goro sokolov" ali "sokolji grič". 

V cerkvi sv. Avguština smo se sprehodili mimo vitrine z mumificiranim "blaženim romarjem" (Beato Pelegrino). Po legendi je mož priromal iz Španije, da bi počastil truplo svete Klare (v istoimenski samostanski cerkvi). Potem se je zatekel v cerkev sv. Avguština, kjer so ostanki še dveh svetnic (Chiarella in Illuminata). Naredil je dolgo, izčrpujočo pot, da bi videl ostanke pokojnih svetih žensk. Tam so ga zjutraj našli v spovednici mrtvega. Njegovo truplo so balzamirali in ga v istem položaju, kot so ga našli, razstavili v vitrini, blaženega. Iz kute moli dokaj ohranjena, sklonjena glava. Precej srhljivo. Posebno mirnega počitka nima. Še dobro, da nas ni videl. 

O Montefalku bi se dalo še kaj povedati in obiskati še kakšno izmed mnogih cerkva, a mi smo sedli na avtobus. Upal sem, da bomo šli naravnost v hotel in si privoščili malo počitka pred včerjo. Pa ne. Zapeljali smo se čez nekoč poplavno planjavo do mesteca Bevagna (rimska Mevania od 90 p.n.š.). Tudi to je staro križišče Umbrov, ki je ostalo tako tudi pod Rimljani. Kasneje je postalo znano, ker so tu tkali posebno cenjeno platno, tako da so rjuham rekali kar "bevagne".

        

S. Michele (iz l. 1070)                                          S. Silvestre (iz l. 1195)

Sprehodili smo se po starodavnem trgu Piazza Silvestre, znanem tudi po tem, da so tu snemali več italijanskih filmov. Kuliserija je res primerna za vrnitev v prastare čase. Kolegica arhitektinja je rekla, da se je tu, sredi teh čistih linij in starodavne pristnosti, počutila prav vzhičeno v spokojnem nedeljskem popoldnevu. Pogledali smo v to in ono cerkev, nato pa nas je obcestni poster zapeljal, da smo zavili v neki atrij in si ogledali v njem postavljeno razstavo proti rasizmu in diskriminaciji. Organizator: Nacionalna zveza italijanskih partizanov (Assoziazione Nazionale dei Partigiani d'Italia, A.N.P.I.), članica mednarodne organizacije odporniških gibanj. V času od maja 1944 do maja 1945 je v teh krajih, ki so jih po kapitulaciji Italije leta 1943 zasedli Nemci, delovala partizanska enota. Tako tudi na več drugih področjih Italije. Na razstavi je bil tudi poster o tržaški Rižarni kot mučilnici slovenskih in italijanskih antifašistov in antinacistov.

  

Tržaška Rižarna na razstavi A.N.P.I.

      

Pogled na Bevagno                                          Porta Canarra

Sonce je bilo že nizko, ko smo se končno odpeljali proti našemu začasnemu domu.

Potovanje po Umbriji (2)

6. april 2019. Sobota. Dan drugi. Perugia - Todi - Deruta. 

Sinoči smo dan sklenili z večerjo v Chocohotelu v Perugi, kjer smo se nastanili. Choco-, ker je posvečen čokoladi, ki je nekakšen zaščitni znak Perugie. Vse v sobi je čokoladne barve, tudi ali predvsem posteljno pregrinjalo potiskano s "čokolado" v več jezikih in pisavah. Večerja s petimi hodi: predjed z narezkom prekajenih reči, prvi krožnik testenin, umbrijskih špagetov (umbricelli), drugi krožnik testenin; mikro-tanek odrezek telečje rolade s popečenimi nekaj koščki krompirja, čokoladna sladica. Nič solate, smo se hudovali. Ja, nimajo navade. Tako je pač v drugi deželi: druga hrana. Poplaknili smo z nekaj požirki okusne hišne črnine.

Zjutraj smo se napotili na ogled mesta. Doma sem si predstavljal, da je Perugia bolj ali manj v ravnini, zato je sledilo prvo presenečenje. Mesto zavzema pobočje in vrh griča, ki je na nadmorski višini nekaj manj kot 500 m. Odličen zrak. Gor sicer vodi cesta, a avtobus je raje ostal spodaj, mi pa smo ubrali drugo možnost: tekoče stopnice. Po več etapah tekočih stopnic smo se znašli v visoki, mračni, kamniti avli in hodnikih trdnjave Rocca Paolina, ki jo je v 16. stol. dal zgraditi papež Pavel III. Od nekdanje trdnjave so ostale le kleti papeške palače, kjer so danes v skrivnostnih hodnikih tu in tam postavljene skulpture. 

 

Iz tega podzemlja smo se skozi Porta Marzia, ki so del etruščanskega obzidja iz 3. stol. p.n.š., vzpeli v prijeten razgleden park, posvečen Giosueju Carducciju, znamenitemu pesniku.

Oh bella a' suoi be' dí Rocca Paolina

Co' baluardi lunghi e i sproni a sghembo!

O prelepa svojih dni Skala Pavelska

z dolgimi okopi in mogočnimi stebri!

Tu je pesnikova bista, parku pa gospoduje monumentalna skulptura velikega slikarja, peružana Pietra Vannuccija z nadimkom Perugino. S terase je lep razgled na strehe Perugie. Že tu sem opazil: v starem delu mesta ni strehe, ki bi izstopala po barvi ali kritini. Vse je v naravni barvi strešnikov. Nič vijoličastega, nič prosojno, zelenkasto plastičnega. kot pri nas. Nobene samovolje, strog red kar tiče arhitekturne dediščine. 

 

Znajdemo se pred palačo provincialne uprave, pred njo kralj "osvoboditelj", Viktor Emmanuel II, na konju, nasproti bus z napisom VOZIM NA METAN. Naslednji korak: Collegio di Cambio. To so prostori srednjeveškega ceha (gilde ali korporacije) bankirjev, ki si je v 15. stol. pridobila toliko moči, da so ji dodelili prostore v pretorski palači. V temnorjav les oblečene stene s klopmi ob straneh, po katerih so posedali finančniki in se posvetovali o vrednosti denarja in kreditih, so nad leseno oblogo skupaj s stropom okrašene s freskami Perugina, med njimi "Hrabrost in zmernost nad šestimi antičnimi junaki in Preudarnost in Pravičnost nad šestimi antičnimi modrimi. In še več takega in podobnega. Perugino je bil takrat na vrhuncu svoje slikarske moči. V bližini je Krstilnica (Capella del Battistero) s freskami drugih slikarjev.

 

Ko smo se spet znašli v bližini osrednjega trga, smo opazili razoglavega moža,  oblečenega v raševinasto kuto, skrbno sešito iz kosov jute, očitno meniha, bosonogega na kamnitem tlaku; zjutraj je bilo blizu ničle. Moji sopotniki so ga ogovorili. Govoril je dobro angleško, z nekaterimi v materinski italijanščini. Ko smo rekli, da smo iz Slovenije, je povedal, da je bil v Stični, da pozna Slovenijo. Ponujal je brošuro z naslovom O deželi Asiški in o Frančišku, o preroškem duhu (Dalla terra di Assisi e di Francesco lo Spirito di profezia). Dali smo mu nekaj drobiža vbogajme. Ko so se drugi že oddaljili, sem ga vprašal: Kako to, da ste bosi? Mrzlo je. - Faccio penitenzia, il mondo va male. Ah, pokoro delam, svetu gre slabo. - Kasneje, ko smo že prišli iz Narodne galerije, je možak na ves glas pridigal s terase stopnišča pred vhodom v Pretorsko palačo. Bil sem preveč oddaljen, da bi kaj razločnega slišal in razumel. Ja, svetu res ne gre dobro. Spomnil sem se na Savonarolo: penitentiam agite! 

 

Še korak do kapele San Severo s freskami Raffaela in Perugina. 

Naslednja ura je bila namenjena ogledu etruščanskega vodnjaka (Il pozzo etrusco). Z urejenega predprostora, kjer smo si lahko ogledali video o tem čudu etruščanske tehnologije, smo se skozi vrtljivo zaporo spustili v zgornjo komoro vodnjaka. Vodnjak je v celoti globok ali visok 37 m. Od tega je samo manjši del, dober meter nad zemljo v obliki dokaj običajnega vodnjaka ("štirne"). Del, ki je pod zemljo, se deli približno na pol: zgornji del zavzema kamnita, obzidana komora premera 5 m, približno na ravni kletnih prostorov palače. Tam so tudi uredili "most" za obiskovalce, ki jo prečka. Spodnji del, "cev" ima premer 3,5 m in sega do globine še kakih 15 m. V vodnjaku je voda - videli smo gladino - ki priteka iz treh podzemeljskih izvirov. Posebno umetelen je strop ali streha komore, tik pod površjem. Držijo jo prečni nosilci iz travertina, spojeni s premišljenimi rezi na suho, brez kakršnekoli malte. Vzdržali so kakih dva tisoč tristo let. Kako so vedeli, kje kopati; kako so kopali, kako zidali, kako so uredili zajemanje vode?

 

V Narodni galeriji Umbrije (Galleria Nazionale della Umbria) je stalna zbirka slik, oltarnih slik - diptihi, triptihi, poliptihi: Benozzo Gozzoli, Piero della Francesca, Beato Angelico, Verrocchio, Mantegna, potem vrsta imen, ki nam, nepoznavalcem, nič ne pomenijo, pa seveda Perugino in Pintoricchio, Umbrijca, Peružana. Religiozna vsebina, vse mogoče svete osebe in zgodbe. Preveč za eno uro. Spodaj je priložnostna razstava, katere naslov se mi je zdel na prvi pogled zagoneten Bolle di sapone. Razvozlam: milni mehurčki. Poglejmo. Kako sijajna ideja! Kako so slikarji, od kadar pomnimo, znali naslikati milne mehurčke. Vrsta slik, na katerih so upodobljeni prizori spuščanja milnih mehurčkov. Očitno so jih otroci spuščali od nekdaj. Zato, da naslikaš milni mehurček, je potrebno nekaj veščine. Kako jim je uspelo? Z modernim slikarstvom se upodabljanje milnega mehurčka neha, kajti ni več okrogel prozoren mehurček ampak kub ali kakšna drugačna vijuga. Sploh pa nezanimiv predmet. Najbolj zanimiva se mi je zdela slika, ki prikazuje družino Isaaka Newtona. Newton sedi za pisalno mizo s svojimi spisi, sinček pa v materinem varstvu spušča milne mehurčke. Skozi lepo gotsko okno pade na mehurček sončni žarek in mehurček zablesti v mavričnih barvah. Aha-Erlebniss! Isaaku se posveti: lom svetlobe, disperzija svetlobe - njegova teorija optike je rojena! 

Nimava več moči, da bi vstopila v katedralo. Sedeva na nadzidek ob njej in pomalicava. Kasneje, ko nam sopotniki opišejo, kakšna je, nama je žal. Ob osrednjem vodnjaku se zberemo za odhod. Dol se peljemo z mini-metrojem. Njegova proga je dolga okoli 3 km. Po njej vozi okrog 25 samovozečih vagonov, dolgih 5 m, za 25 oseb. Metro ima sedem postaj.Tehnično je pravzaprav vzpenjača, podobna kot na naš Grad. Urejena je pa prav imenitno. S tekočimi stopnicami in mini-metrojem so Peružani učinkovito preprečili nadomestili promet v središču mesta.

Nekaj kilometrov iz Perugie se ustavimo ob etruščanski grobnici družine Volumni (Ippogeo dei Volumni). Po stopnicah, ki vodijo v globino, se spustimo v grobnico: osrednji prostor in nekaj stranskih sob. Zdaj je prazno; kar je bilo ohranjenega notri, je po muzejih. Zgoraj so v prostoru okrog stopnic razmeščene kamnite žare z reliefi. Nekdo je to raziskoval, klasificiral žare in jih opremil z nalepkami različnih barv. Mnoge od razstavljenih žar imajo zunaj izklesane reliefe, ki prikazujejo junaške prizore iz življenja pokojnika. Nad stopnicami lesen strop, rekonstrukcija etruščanskega vzorca. Svet, ki ga ni več. je pa bil, tako resničen kot naš.

   

Todi je mesto kakih 40 km južno od Perugie v smeri proti Terniju. Tam so glavna znamenitost iz časa Rimljanov podzemske cisterne za vodo, ki so jih odkrili nedavno in usposobili za ogled. Menda so se tam naseljevali rimski veterani, odsluženi vojaki. Hiše naj bi postavili na obeh straneh blago zaobljene doline. Ob obeh robovih doline, vzhodnem in zahodnem, so sezidali dve vrsti cistern. Vsaka cisterna je bila dolga 8 m, široka 3,5 m in visoka slabih 8 m. V vrsto so postavili po 12 cistern, tako da je vrsta dolga do 100 m. Zidali so tako, da so zdrobljeno okoliško kamnino vezali z v prah zdrobljeno vulkansko kamnino, "pozzolano", pomešano z vodo. To je dalo malto, ki je dobro vezala, tako da so cisterne zdržale do danes. Marsikatera je potem služila kot temelj hiše. Ko so sezidali vse cisterne, so prostor med njimi, dolino, zasuli in vse izravnali. Tako je nastal sedanji trg. Bili smo v eni teh delnih cistern. Dobro držijo.

Todi je znamenit tudi kot rojstni kraj enega prvih italijanskih pesnikov, Jacoponeja, pesnika verskih hvalnic, Laudi. Kakih 90 so jih nedvomno pripisali njemu. Njegov spomenik je ob poti k drugi znamenitosti, to je gotska cerkev sv. Fortunata iz 12. stol. S ceste je videti pročelje - vsaj meni se je zdelo - kot kake moderne cerkve. Notranjost pa je po obliki obokov in stebrov gotska, a bela in svetla.

 

Nazajgrede smo se ustavili še v Deruti, mestecu z lončarsko tradicijo, kajti tu okoli je veliko dobre gline. Kar ob cesti je lončarska delavnica s trgovino. Tu izdelujejo znamenito majoliko. Prepričan sem bil, da je "majolika" pristen slovenski izraz, kajti kako bi drugače mogla ob tuji besedi nastati tako ganljivo vzpodbudna pesem, kot je Majol'ka bod pozdravlena, majolka, majolka, majol- majol-čica. Pa ni slovenska. Tehniko izdelovanja lončenih predmetov so iz španske Majorce prinesli v Italijo, kjer zdaj pravijo, da delajo lončevino v slogu "majolica". Majolika torej ne pomeni posebno oblikovanega vrčka za vino, ampak glazurno tehniko. Na lončene predmete nanesejo posebne vrste lošč, ki jim da bleščečo površino. Vsega je polno, od ploščic s slikami in napisi, preko krožničkov do različnega posodja. Naši arhitekti so rekli, da je vse skupaj kič. No, zunaj so bile vrtne posode za rastlinje, nepološčene. Tisto je bilo videti kar spodobno. Od našega pomena besede "majol'ka" seveda ne odstopamo.

 

Potovanje po Umbriji (1)

Kar se mi je zgodilo po tokratnem potovanju, se mi še ni zgodilo. Ko sem prišel domov, se mi je vse pomešalo: trgi, cerkve, galerije, freske, fontane, vodnjaki, večerje, žičnice in tekoče stopnice, bari in kapučini, trdnjave, nadvozi in podvozi, imena krajev, znamenitosti in znamenitih. Kje smo bili, kaj sem doživel? Ko sem danes to omenil moji sošolki na tretji univerzi, vrstnici, je rekla: Meni tudi. To mi je bilo v olajšanje. Že štirinajst dni z muko spravljam skupaj podatke, spomine, občutja. Ne vem, kaj bo nastalo. Rad bi povedal, kje smo bili, kakšna je ta dežela in kaj smo doživeli. Kaj sem doživel? Boh pomagaj, da si prikličem v zavest, ne da bi preveč prepisoval wikipedijo. Ves čas sem fotografiral. Fotke so razvrščene po času posnetka; to mi je v veliko pomoč. Nekaj sem si zapisoval v zveščič; ne dovolj, ker sem mislil, da si bom itak zapomnil. Ja. Čemu sploh? Ker nočem, da bi kar tako utonilo v pozabo. Rad bi postavil nekaj klicajev. 

5. april 2019. Dan prvi. Ljubljana - Bologna - Castiglione del Lago (Trasimeno) - Cortona. 

Trazimensko jezero. Bitka pri Trazimenskem jezeru. Ko smo se o nameravanem potovanju pogovarjali v skupini tečaja italijanščine, sem zinil, da so tam Rimljani premagali Hanibala. Bilo je seveda obratno. Ponovimo. Druga punska vojna. Hanibal je prekoračil Alpe in se namenil nad Rim. Uspešno napreduje. Rimljani doživljajo poraz za porazom (Ticino, Trebia). Rim je treba ubraniti. Hanibalu na pot naj bi se postavila vojska pod dvema konzuloma. Eden od njiju je plebejski konzul Gaj Servilij. Vase zaverovan, nepremišljen, ambiciozen možak. Najbrž si misli: Pokazal bom patricijem, kaj zmore navaden plebejec. Z dvema legijama tabori pri današnjem Arezzu, jugovzhodno od Firenc. Čaka na primerno priliko. Tuhta, kako bi prestregel Hanibala. Hanibal ga prehiti, pustoši povsod okoli na svoji poti proti jugu, da bi izzval Rimljane. Odreže Serviliju pot do Rima in vse komunikacije z Rimom. Sodobni strokovnjaki za vojne pravijo: prvi opisani primer taktičnega "obrata" (turning movement). Besni Servilij ne počaka drugega konzula z vojsko, ampak se zapodi za Hanibalom. Ta pride v bližino Trazimenskega jezera, tja, kjer se gričevje najbolj približa jezeru. Rimljanom nastavi past. Svojo vojsko, ki jo je dopolnil z vojaki ljudstev, ki jih je podjarmil in pridobil na poti, ker sovražijo rimske osvajalce, razporedi v gozdu na severni strani jezera. Med gozdom in jezerom je le ozek prehod, skozi katerega gre pot proti Perusii (Perugia) in dalje proti Rimu. Tu skozi morajo Rimljani. Štirideset tisoč (drugi: 55.000) Kartažanov ali Puncev proti  kakim trideset tisoč Rimljanom (ne držite me za besedo, preverite po zanesljivih virih). V zgodnjem jutru, 21. junija 217 p.n.š., v gosti megli, žene Servilij vojake skozi prehod, da bi se nekje v ravnini spopadli s Kartažani, kot si predstavlja Servilij. Ko je glavnina na najožjem delu, Kartažani napadejo in zaprejo Rimljanom pot naprej in umik nazaj. Zmeda med Rimljani. Ne boj, mesarsko klanje. Kartažani pokoljejo Rimljane in jih potisnejo v jezero. Konzula Servilija maščevalni Kelt Dukarij prebode s sulico, kot poroča Livij. Reši se predhodnica okoli šest tisoč mož in se zateče v Etrurijo, kjer se kasneje preda Kartažanom.  Pobitih je 15.000 Rimljanov in 1500 do 2500 Puncev. Nekateri pravijo, da je bila to največja zaseda v zgodovini; zaseda s celo vojsko, ki je uničila celo vojsko nasprotnika. Zdaj vem, kaj se je zgodilo nekega meglenega jutra, na prvi poletni dan, v tihi pokrajini ob spokojnem jezeru.

Iz daljave smo videli tisti gozd. Kraji tam okoli nosijo zlovešča imena: Ossaia (kostnica), Sanguinea (krvava), Macchie (zvijača). Recimo, no.  

Trazimensko jezero z Levje trdnjave Friderika II

Trasimensko jezero je z 128 m2 največje jezero osrednje Italije, četrto med italijanskimi jezeri. Je precej plitvo, povprečna globina je okoli 4 m, največja do 6 m. Leži v amfiteatru vinorodnega gričevja (Colli Trasimeni). Na zahod se odpira v Val di Chiana. Je tektonskega izvora. Napajajo ga deževnica in več krajših rečic in potokov, nekateri od njih so speljani v umeten dotok. Jezero ima naravni odtok, poleg tega pa umetni prekop odvaja odvečno vodo v reko Nestore. V zgodovini je namreč jezero poplavljalo, zato so že Rimljani uredili umetni odtok v Tibero. S to težavo se je ukvarjal tudi Leonardo da Vinci. Zaradi svoje plitvosti in narave dotokov je jezero ekološko občutljivo. Neprestano niha med preveč in premalo vode, tako da skozi stoletja neprestano regulirajo dotok in odtok vode s preusmerjanjem dotokov in gradnjo odtokov. V jezeru so trije otoki, Veliki, Mali in Prašni (? polve/re/se). En zaliv z delom obale, kjer je ornitološka opazovalnica, je zavarovano območje narave.

Castiglione del Lago. Na zahodni obali moli v jezero polotok, bolje skalnat rt, "Levja skala", nekoč četrti otok v jezeru, na katerega je lepi in bistri sokolar, mogočni Friderik II Hohenstaufovec, postavil grad (1247), "Levjo trdnjavo", trapezoidnega, pravzaprav peterokotnega tlorisa s štirimi stolpi. Od severnega stolpa do palače Corgna vodi obrambni zid. Zgrajen je kot ozek, pokrit hodnik s strelnimi linami na severni strani. Po njem smo se sprehodili do sevenega stolpa, od koder je razgled na jezero. Danes se skozi ozki hodnik prerivajo turisti, nekoč pa naj bi tu stali lokostrelci, kasneje pa arkebuzirji in mušketirji. Če sploh, kajti viri ne poročajo o kakih obleganjih. Je pa ta hodnik služil tudi kot skrivni "rov" za pobeg iz palače Corgna. Za časa Friderika II je bil mir, kasneje je področje pripadlo papeški državi in grad je bil v lasti sorodnikov papeža Julija III. Sicer vodi v grad troje vrat: peružanska, florentinska in sienska vrata. Kaže, da je grad že nekoč, tako kot danes, s sosednjo palačo Corgna služil bolj kulturi in politiki kot vojskovanju. Z izjemo druge svetovne vojne, ko je bila v Castiglione del Lago italijanska pilotska šola. Tu se je tudi - kot obramba pred prodiranjem zaveznikov leta 1944 - začenjala nemška obrambna, "gotska" linija, ki je potekala preko Apeninov.

Palača Corgna, "vojvodska palača", na zunaj dokaj neugledno kamnito poslopje z zazidanimi pritličnimi okni in zamreženimi podstrešnimi, ki bolj spominja na kako zapuščeno skladišče, je, kot piše wiki, edina, mala "kraljevska" rezidenca v Umbriji. V 16. in 17. stol. je bila v resnici rezidenca oblastnikov tega področja, peružanske družine Corgna. Notranjost je, nasprotno zunanjosti, prav bleščeče opremljena s freskami, med njimi tudi Niccoloja Circignanija, z vzdevkom Pomarancio v Enejevi dvorani. Večino fresk pa je naslikal žanrski slikar vsakdanjih prizorov Salvio Salvini. V veliki dvorani so freske, ki slavijo kondotjera Ascanio I Corgna, npr. freska, ki prikazuje njegov dvoboj z Giovannijem Taddei. 

V "Jupitrovi dvorani" so freske iz rimske mitologije, npr. Parisova sodba. 

V eni od dvoran nas je presenetila priložnostna razstava grafik (litografij) Marca Chagalla (Moiše Zaharoviča Šagala iz Ljozne pri Vitebsku), ki je, mogoče z drugačnim izborom, gostovala tudi pri nas, v Lendavi. 

Marc Cgagall, Avtoportret

Cortona je mestece severno od Trazimenskega jezera, že v deželi Marche. Tja smo se zapeljali, da bi si ogledali etruščanski zid. Od kod in kako so v tistih časih privlekli te ogromne kamne?

Cortona pa je tudi rojstni kraj in bivališče slovitega slikarja Luca Signorellija (1450 - 1523), ki se je rodil tu kot Luca d'Egidio di Ventura in je med drugim poslikal katedralo v Orvietu. Tu v Cortoni, v palači Corgna, nisem videl kakega njegovega dela, nekaj slik hranijo v krajevnem muzeju (olje Objokovanje mrtvega Kristusa). Meni je bolj znan kot tisti Signorelli, katerega imena se Sigmund Freud na poti iz Dubrovnika v pogovoru s sopotnikom nikakor ni mogel spomniti. Na misel sta mu vztrajno prihajali imeni Botticelli in Boltraffio. Freud je pojasnil ta izpad spomina z vmešavanjem prejšnje teme pogovora. S sopotnikom sta govorila o Bosni in o navadah tamkajšnjih Turkov. Freud je hotel spregovoriti o pomenu seksa pri Turkih, a je to temo potlačil kot neprimerno v tem položaju; spomnil pa se je tudi na samomor nekega svojega pacienta v tirolskem mestecu Trafoio zaradi težav s spolnostjo, a je tudi ta spomin potlačil. Vse to mu je udarilo na dan kot zmotno ime: Bo(sna)-Traf(oio) - Boltraffio. Približno tako. Signorelli je bil v Cortoni v "svetu osemnajsterih", torej v starešinstvu mesta. Prijateljeval je z drugimi umbrijskimi slikarji, Pinturicchijem, Peruginom, pa tudi širše, z Bramantejem in Michelangelom. Živel je tu; hodil po teh ulicah, upravljal to mesto. Tudi umrl je tu v Cortoni. Signorelli. (Upam, da si bom zapomnil.)

Ali me lahko obsede hudič?

Zavedam se precejšnje lahkomiselnosti tega vprašanja. S temi besedami in s temi mislimi se ne gre igrati. Ne pravijo zaman v cerkvi, da naj se božjega imena ne izreka po nemarnem. Najbrž isto velja za... Utegnejo se zbuditi skrite sile v svetu ali - v meni. In potem se vprašano uresniči. Spominjam se filma o britanskih vojnih ujetnikih med drugo svetovno vojno, ki so bili zaprti v nacističnem "Offlagu" (Offizierlager), taborišču oziroma zaporu na gradu Colditz (Schloss Colditz, Colditz Castle) na Saškem. Zaporniki so skušali na različne načine pobegniti. Ne vem, če se je kak pobeg posrečil, a priprave na pobeg so jih vzdrževale v duševni in telesni kondiciji. Eden od njih se je odločil za poseben trik. Pretvarjal se bo, da je duševno bolan. Posebna obravnava, ki je bo zaradi svojega stanja deležen, mu bo morda ponudila možnost za beg. Tako se je vživel v svojo vlogo shizofrenika, da so ob koncu vojne osvoboditelji med več sto oficirji našli tudi oficirja s shizofrenijo. Simulacija je neopazno zdrsnila v resničnost. Torej: previdno s tem. Vseeno me nekaj sili, da si o teh rečeh, o obsedenosti, pridem na jasno.

Pred leti sem vodil seminar z magistrskimi študenti socialne pedagogike. Ne vem, kako in zakaj, a pogovor je nanesel na obsedenost in eksorcizem, izganjanje hudiča. Mislim, da so takrat časopisi pisali o duhovnu-eksorcistu na Vipavskem Svetem Križu. Ker struktura univerze določa, da profesor vse ve, sem se tudi jaz hotel pokazati vsevednega. Vtaknil sem se v razpravo. Oprl sem se na svoje šolsko vedenje o psihoanalizi, ki se ga vsaj nekaj od psihologa pričakuje. Po mojem, sem rekel, se obsedenost pojavi pri ljudeh, ki so nekoč verovali v Boga, pa so zdvomili vanj, ali pa so si omadeževali dušo z besedami ali dejanji proti Bogu. Nekje v njih pa je še vedno skrita nekdanja vera in pestijo jih močni nezavedni občutki greha in krivde. To nezavedno se pokaže v obliki pošasti, ki jih tlači, mori, krivi in premetava, da padajo po tleh in jim pride pena na usta. Pa nimajo epilepsije. Ko se podvržejo obredu izganjanja hudiča, izganjalec hudega duha izzove, s tem izzove "napad", nato ga z obrednimi posvečenimi besedami in pripomočki izžene in trpečega oprosti nadloge. Hudi duh je šel, grehi so nesrečnežu odpuščeni in spet se lahko čuti del skupnosti verujočih. Kakšno olajšanje, kakšna sreča! Mogoče sem to misel tedaj, v seminarju, izrekel bolj na kratko, a v bistvu tako. Povedal sem svoje laično mnenje. "Pojma nimate", se je oglasil neki študent. Dober študent. Najboljši. Osupnil sem. V seminarju grobna tišina. Videl sem, da fant misli resno, da ve nekaj, česar jaz ne, in da se je pripravljen spopasti ne glede na posledice. Zaslutil sem, da ga vodi močna vera. Preblisknilo me je: v zadevah vere se ne spopadam. Umolknil sem. Tudi on ni nadaljeval in ni utemeljil svoje obtožbe. Čutil sem, da mi študentje, ki so svojega kolega gotovo poznali bolje od mene, mojega umika niso zamerili. Spremenili smo temo. 

Ko pa sem zadnjič v reviji Global (4/2019) naletel na članek o eksorcizmu, preveden iz amer. revije Atlantic Monthly, sem se spomnil na ta dogodek in sklenil zadevi priti do dna. Članek je zelo stvaren, objektiven in kot bomo videli, pripelje do za marsikakšnega razsvetljenca presenetljivega sklepa. 

Naj povzamem osnovna dejstva. Obsedenost se od nekdaj pojavlja povsod po svetu, v vseh časih. Pojavlja se kot skrajno stanje v okviru različnih religij. Nekateri razlikujejo obsedenost s svetostjo in obsedenost z demoni. Jezus je izgnal hudega duha iz obsedenega v čredo prašičev, ki je zgrmela v prepad. Jezusovi nasprotniki so ga imeli za obsedenega od hudega duha. V različnih religijah obstajajo tudi prakse izganjanja hudega duha ali demona oziroma, širše, prakse komuniciranja z demoni ali obravnavanja demonov.

Obsedenost in eksorcizem sta statistično v porastu v ZDA in verjetno tudi drugod po svetu. "Papež Frančišek je večkrat ... dejal, da je Satan ... dejansko bitje, ki zavaja in kvari ljudi. ... v apostolskem pismu /je/ zapisal: 'O hudiču ne smemo razmišljati kot o mitu, predstavi, simbolu, besedi ali ideji' temveč kot 'o dejanskem bitju, ki nas napada.'" Eno samo bitje, ki se seli po svetu in napada zdaj tu zdaj tam? Leteči "unabomber"? Eno samo bitje, ki iz svoje luknje izstreli žarke zla na vse strani, da zadenejo veliko ljudi? Eno samo bitje, ki "zavzame" posameznike kot posrednike in preko njih kvari ljudi? Je Satan zunaj mene in pride vame tako ali drugače, ali je že od nekdaj v meni in se zbudi ter me zavzame, obsede? 

V članku, ki me je spodbudil k pisanju, je predstavljeno nekaj primerov obsedenih. Naj iz njih povzamem, kako je videti ta motnja. Predvsem: gre za napad ali vrsto napadov, ki se izmenjujejo z mirnejšim stanjem in kolikor toliko normalnim funkcioniranjem. Bistvo napada je, da oseba čuti, da jo je prevzel hudi duh, pošast, ki mu včasih da tudi ime, npr. Črni. Leže nanjo, pritisne jo k tlom, jo duši. Pred tem, med tem ali po tem se pri napadenem pojavijo tudi drugi simptomi, značilni za konverzivne nevroze ali psihoze: halucinacije, ohromelost, bruhanje, usločen hrbet ("histerični lok"), zaviti gibi telesa in okončin, občutek groze in nemoči. Posebnost obsedenosti je, da začne oseba govoriti s spremenjenim glasom; govori v tujem jeziku, ki se ga ni učila; izkazuje posebno znanje; postane agresivna do okolice in kaže izredno telesno moč. Pri nekom so opazili stigmo, napise, ki so se pojavili na telesu, npr. PEKEL. Osebnost se preobrazi; iz nje govori druga osebnost, Satan. Oseba čuti močan odpor do Boga in predmetov bogoslužja. Navzoči poročajo o nenavadnih, nadnaravnih pojavih ob napadu: vključijo se elektronske naprave, zasvetijo luči, ki so jih imeli za pokvarjene, predmeti lebdijo v zraku, ali pa se sami od sebe premikajo. V normalnem stanju je oseba prepričana, da jo trpinči demon. 

Po mnenju nekaterih psihiatrov gre za disociativno motnjo osebnosti (razcepljena, podvojena osebnost), drugi pravijo, da je ni mogoče podrediti nobeni kategoriji obstoječe psihiatrične diagnostike. Čeprav je na zunaj včasih podobna histeriji, tj. sliki konverzivne nevroze, ki so jo od Freuda dalje zdravili psihoanalitično, ni dostopna zdravljenju s psihoanalizo. Kakor koli obračamo, ostane pri diagnosticiranju neki ostanek, reziduum, ki ga ni mogoče opredeliti drugače, kot da sega na področje duhovnega, religiozne vere. 

Ljudje, pri katerih se pojavi ta motnja, imajo zgodovino osebnih ali družinskih travm ali zlorab. Poleg tega pa so tako ali drugače povezani z okultnimi praksami in religijo. Psihiatrično ali psihoterapevtsko zdravljenje nima pomembnejših učinkov. Kaže torej, da gre za pojav, ki je vezan na področje religije in ki je dostopen samo religiozni praksi - izganjanju hudiča.

Cerkev se tega pojava loteva zadržano in previdno. Eksorcisti, izganjalci hudiča, delujejo po premišljenem protokolu. Pomembna sestavina tega protokola je presejalni test ali "discernacija", razločitev primerov, pri katerih je indicirano izganjanje hudiča, od množice ostalih, pri katerih ne gre za pravo obsedenost (a so se, ali so jih, vseeno prijavili eksorcistu!). V primeru, da gre za obsedenost, podvržejo osebo obredu izganjanja hudiča. V tem obredu duhovnik-eksorcist po uvodnem blagoslovu in branju svetih besedil napove pravila, ki se jih mora držati hudič, npr. da pove svoje ime. Nato duhoven nagovori hudiča, ga besedno izzove, naj se pokaže. Ko oseba pokaže znamenja obsedenosti, duhovnik veli hudiču naj zapusti osebo. Potem se oseba pomiri. Včasih je potrebno več izganjanj, da pusti hudič osebo trajno pri miru. Moj vtis je, da se zadeve lotevajo razumno in da opravljajo koristno delo, ko poskrbijo za preostanek psihiatričnih primerov. To je zame novo spoznanje.

Sem takrat v seminarju izrekel veliko neumnost? Mislim, da ne. Gre za subjektivno doživet pojav pri osebah "z ranjeno dušo"; pojav, ki je tesno povezan z njihovo vero v Boga ali sploh v nadnaravno. "Če kdo privzame novo osebnost, ta pa o sebi trdi, da je demon, ki se želi polastiti obsedenčeve duše, ali lahko kdorkoli dokaže, da ni tako," piše člankar (Mike Mariani v Atlantic Monthly, po Globalu 4/19). Seveda je tako - v doživljanju obsedenega.

Kako naj odgovorim na uvodno vprašanje? Prvič, pri meni nima več dosti časa (mogoče me mirno čaka tam spodaj). Nimam družinske ali osebne zgodovine travm in zlorabe. Ne verujem v nič nadnaravnega. Nobene zveze nimam z okultnim, niti me ne zanima kaj dosti. Okultni pojavi so zame neproučeno področje duševnosti ali narave. Poročila o njih sprejemam s skepso. V cerkev ne hodim. Z veliko verjetnostjo lahko napovem, da me ne bo obsedel hudič; če pa že, potem bolj kak manjši, ki me bo pognal v kakšno neumnost. Če se ne bo spričo naraščajoče družbene anomije povečalo število ljudi, sposobnih zla in uničevanja v imenu višjih vrednot ali pa kar tako, iz veselja - pravih hudičev. Mislim, da je Frančišek mislil na te osebe.

Žižek in samorefleksija

Spoznaj samega sebe. - Delfsko preročišče

"Vse delam z namenom, da bi pobegnil od samega sebe. Ne verjamem v gledanje vase. Če to počneš, odkriješ samo kup sranja. Mislim, da bi morali sebe vreči iz sebe. Resnica ni globoko v nas. Resnica je zunaj." - S. Žižek

V prvem letniku filozofije (1959-60) nam je profesor za staro grško filozofijo, Branko Bošnjak, navadno na tablo napisal fragment kakega modreca in pričakoval, da bomo o njem na glas razmišljali. Fragment, odlomek, en stavek, ena misel. Ni bilo kaj prida bere modrosti z naše strani, a ostalo mi je dovoljenje, da o kaki modrosti lahko razmislim na osnovi enega stavka. Slavoju Žižku je ob njegovi sedemdesetletnici spletni portal Total Slovenia news posvetil stran s 70 citati iz njegovih del. Ustavil sem se ob citatu št. 2.

Žižkov citat me je vznejevoljil (zgoraj kot moto, spodaj celotna zbirka).

https://www.total-slovenia-news.com/made-in-slovenia/3269-70-quotes-for-zizek-s-70th-birthday?fbclid=IwAR0oyc-Xu_J3F68q2iKjavPbGT74HsqnTLzL8uz_B7MS6C_VqOoi6tMFKvs

Naj opustim "iskanje samega sebe"? OK, recimo, da je to početje bolj ali manj pri koncu. Sem, kar sem. Je, kar je. In mogoče je sploh to prežvečena fraza in minula razvojna faza in je čas, da se obrnemo kam drugam. Ko vsak dan desetkrat na vseh straneh, ki prihajajo do tebe, prebereš "Bodi, kar si!", je najbrž res čas, da menjamo ploščo. Po drugi strani se pa težko odpovem načelu, za katero sem prepričan, da me je v življenju usmerilo. Pomagalo mi je do odločitev, na katere sem ponosen. Danes mi omogoča oceniti tudi, kdaj in kje sem ga polomil in omogoča popraviti napake. Ne morem soditi o tem, kaj doživlja Žižek, a njegova življenjska pot mi kaže, da je še kako prisluhnil samemu sebi, drugače ne bi bil, kar je. Da se odločiš za študij filozofije, moraš že dobro vedeti, kam te vleče. To pa zveš, če "pogledaš vase". Verjamem tudi, da si pri sedemdestih, kar pač si; prišel si, kamor si se nagibal, in nadaljnje "gledanje vase" ne prinese nič bistveno novega. Naj se kar ekstravertira in gleda proti širnim obzorjem mišljenja, družbe in zgodovine. O njem kot osebi vemo dovolj, morda preveč, veseli pa bomo, če bo še kaj pametnega ali vsaj zabavnega povedal o težavah, za katere menimo, da nas pestijo.

Mogoče je nesporazum v besedah, ne v mislih. Govorimo o "gledanju vase" - zelo nenatančno. Dobesedno "gledati vase" sploh ne moreš, ker nimaš oči na takih pecljih. In če bi jih imel, neko tako minimalno invazivno kamerco, bi res videl samo čreva in v njih, kar vidi Žižek. Tudi v prenesem pomenu, v pomenu introspekcije, ostane izraz nenatančen in celotno početje problematično. Kaj naj bi odkrili z zrenjem vase? Domnevamo, da je tam "v globinah" (de profundis - iz globin) skrit naš pravi jaz. Ni ga. Domnevamo, da je tam skrita nekakšna resnica. Ni je. Svoj jaz odkrivamo, ko ga oblikujemo, z življenjem v svetu, z drugimi. Resnice svojega življenja in svoje osebnosti odkrivamo, ko živimo. Z opazovanjem svojih ravnanj, z opazovanjem svojih razpoloženj, čustev, misli.

Ne gre za introspekcijo, gre za refleksijo, samorefleksijo. To pomeni, da človek zasleduje svoje odločitve, svoja dejanja, se jih zaveda in o njih razmišlja. Ob tem je pozoren na vse svoje doživljanje, na razpoloženje, čustva in misli. Lahko bi rekli, da "prisluhnemu samemu sebi". Tudi za tem tiči domneva, da od nas prihaja neki glas, kar je prav tako kot pri gledanju preveč konkretno. Včasih pa smo prav blizu temu, da bi se slišali, ko si, morda celo polglasno rečemo: Polomil sem ga. Samorefleksija pomeni, da skozi življenje stopamo pozorni na svoje odzive. Morda spremljamo svoje življenje celo z dnevniškimi zapisi, ali pa se o svojih korakih pogovarjamo z bližnjimi in zaupnimi osebami. To razumem pod "gledati vase". Razumem kot samorefleksijo. Nekateri uporabljajo modno besedo "čuječnost". In vztrajam, da je ta neogibna, če hoče človek preživeti življenje v skladu s svojimi nagnjenji, s svojo naravo, samolastno, ne utopljeno v povprečju sveta iz dneva v dan. 

Ko sem v brskalnik vtipkal geslo "self-reflection", sem že na prvi strani dobil deset naslovov. Če bi vtipkal "introspection" ali "Selbstbeobachtung" ali kar koli že podobnega v katerem koli jeziku, bi se mi jih vsulo še več. "Gledanje vase" je torej prav živahna industrija. Torej ne gre za to, da bi ga kar opustili, ker pač lahko vidimo le sranje.

Vendar razumem tudi, kaj hoče Žižek povedati. Ne gre, da bi človek kar naprej brskal po sebi, se ukvarjal sam s sabo. Obdajajo nas drugi ljudje, obdajajo nas čuda sveta, na voljo nam je svet kulture in umetnosti. Dobro de, če se posvetimo bližnjim in jih potem vidimo srečne in zadovoljne; dobro de, če vsrkavamo lepote narave, če se pustimo razgibati umetnosti. Dobro de, če se posvetimo čemur koli zunaj nas, ukvarjanje s sabo pa omejimo na razumno mero. 

Da bi pa bodisi znotraj bodisi zunaj odkrili Resnico, tovrstno mišljenje pa radevolje prepuščam Žižku. Svojo notranjo resnico mi je v vseh teh letih nekako uspelo vsaj delno odkriti. Nekoliko se poznam. Toliko, da se bolje zavedam svojih prioritet in da se znam omejiti. Za veliko več si ne prizadevam.  

Fizikova kritika ateizma

Danes mi je vzbudila pozornost objava v Scientific American z naslovom "Ateizem ni v skladu z znanstveno metodo", pravi nagrajeni fizik. Nagrajeni fizik je Marcelo Gleiser, 60-letni  teoretični fizik, rojen v Braziliji, službujoč na Dartmouth College, zasebni raziskovalni univerzi v Hanovru, New Hampshire, v ZDA, na eni najstarejših ameriških univerz, članici Ivy League (bršljanova zveza), ki združuje najuglednejše ameriške univerze. Prvotno so se v njej šolali kongregacionistični duhovniki, potem pa se je sekularizirala, a očitno ohranila pridih verske šole. Omenjeni fizik, znan tudi kot popularizator znanosti, je dobil nagrado Fundacije Johna Tempeltona (v enem prejšnjih zapisov sem omenil zbirko življenskih modrosti tega prezbiterjanskega investitorja in filantropa), ki jo podeljujejo vsako leto posamezniku "za izjemne dosežke pri utrjevanju duhovne dimenzije življenja". Nagrada znaša nekaj manj kot 1,5 milijona dolarjev. Poleg znanstvenikov so nagrado v prejšnjih letih podelili Materi Terezi, južnoafriškemu škofu Desmondu Tutuju in Dalaj Lami. 

V svoji 35-letni znanstveni karieri je Gleiser raziskoval širok spekter področij od lastnosti vesolja ob nastanku do vedenja elementarnih delcev in izvora življenja. Nagrado pa si je po sodbi fundacije Tempelton zaslužil kot vodilni javni intelektualec, ki je "razkrival zgodovinske, filozofske in kulturne povezave med znanostjo, humanističnimi vedami in duhovnostjo". 

V intervjuju za Scientific American (Lee Billing, SA, 4/2019) pravi, da je znanost zanj način, kako se povezuje s skrivnostjo obstoja. Pri tem ne misli na znanost o fizikalnih pojavih, ampak na večja in starejša vprašanja, ki ga povezujejo z duhovno dimenzijo, kar je Einstein imenoval "kozmični religiozni občutek". Znanost je zanj "globok duhovni pogovor s skrivnostnim, z vsem, česar ne vemo. "To očitno nima nič opraviti z organizirano religijo, vendar pojasnjuje mojo pozicijo proti ateizmu. Imam se za agnostika," pravi. "Res mislim, da ateizem ni skladen z znanstveno metodo. ... Ateizem ... je trditev, kategorična trditev, ki izraža vero v nevero (belief in nonbelief). 'Ne verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne verujem.' Pika. To je deklaracija. Toda v znanosti pač ne objavljamo deklaracij. Pravimo: 'Okej, lahko imaš hipotezo, a moraš imeti zanjo kak dokaz zoper njo ali za njo.' Agnostik bi torej rekel, poglej, nimam dokaza za Boga ali za katerega koli boga (katerega boga, predvsem? maorskega, judovskega, krščanskega, muslimanskega? Katerega boga?) Po drugi strani agnostik ne bi priznal pravice do končne trditve o nečem, o čemer nič ne ve. 'Odsotnost dokaza ni dokaz odsotnosti,' bi rekel."

Ateizem ni skladen z znanstveno metodo. Seveda ne. Ateizem (brezbožnost) je tako kot teizem (vera v boga) vera, verovanje. Vera nima z znanostjo nič opraviti. Vera je drug način človekovega odnosa do sveta. Znanost postavlja hipoteze in jih preverja z empiričnimi dejstvi in logičnim dokazovanjem. Obstoja Boga ali boga ne dokazujem. V njegov obstoj verujem. Verujočega v Boga ne pozivam, naj dokaže obstoj Boga. Verujočemu v Boga bi moralo biti pod častjo dokazovati obstoj Boga. Verovanje v Boga je njegova človeška pravica. Ni mu treba nič dokazovati. Tako tudi ateistu. Brezbožnemu je pod čast, da bi moral dokazovati, da ni Boga. On pač vanj ne veruje. Gleiser prav povzame stališče ateista: " 'Ne verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne verujem.' Pika. To je deklaracija." Prav taka bi morala biti tudi deklaracija teista. 

Ker mu to ni jasno, je Gleiser dobil nagrado 1,5 milijona dolarjev. Natančneje: ni je dobil za to. Dobil jo je, ker tisti, ki so mu jo podelili, menijo hkrati z njim, da ateizem ni v skladu z znanstveno metodo, teizem pa je. Menijo, da je pomembni znanstvenik zadal udarec ateizmu in s tem podprl skrb fundacije za "duhovnost". Gleiser se pošteno opredeli za agnostika. Vendar iz napačnega razloga. On ne ve, ali bi veroval v Boga ali ne, češ da ni mogoče dokazati ne obstoja ne neobstoja Boga. Njegova neodločnost je odveč. Ponavljam: nič ni treba dokazovati, samo verovati ali ne verovati v Boga. Kajti o njem nič ne vemo. Glede tega ima Gleiser prav. Biti agnostik in nastopati proti ateizmu pa je protislovno.

*

Gleiser says, that atheism is inconsistent with the scientific method. Of course it is. Atheism is like theism a belief, a faith. The beliefs have nothing to do with science. Religious beliefs are not scientific hypotheses. A believer doesn't need a proof of the existence of God. To respond to the challenge of proving God's existence is beneath his/her dignity. To believe (without a proof) is his/her human right. The same holds for an atheist for his/her not-belief. The statement of the inconsistency of atheism with science tacite and per negationem supposes, that atheism is somehow less proven than theism. That is worth a reward of a "spiritual" foundation. To be an agnostic and to reject atheism is a contradiction.

Altruizem in egoizem: tipologija

Nedavno me je neka srednješolka prosila, naj bi ji pomagal pri njeni nalogi o egoizmu. Pregledal sem nekaj besedil, dostopnih na spletu, in uvidel, da egoizma ni mogoče obravnavati brez upoštevanja altruizma. Literature o tej temi je veliko in gotovo bo še čas, da si jo kdaj podrobneje ogledam in o njej poročam. Za prvo silo pa sem si o zadevi ustvaril naslednjo sodbo.

Vse obširne obravnave se skrčijo na vozel protislovij. Egoizem je v bistvu altruizem. Altruizem pa je v bistvu egoizem. Poglejmo nekoliko podrobneje. Najprej egoizem. Če si sebično prizadevam, da bi postal boljši človek, s tem koristim vsem okrog sebe. Če si sebično prizadevam, da bi povečal svoje premoženje, s tem bogatim celotno skupnost. Vsak uspešen podjetnik v skrbi za svoj profit zadovoljuje potrebe drugih in prispeva k rasti družbenega produkta in razvoju družbe. In sedaj altruizem. Če nesebično pomagam drugemu, sem zadovoljen, izboljšujem svojo samopodobo, kar prispeva k mojemu sebičnemu občutku, da živim dobro in prav. Tudi če moje altruistično ravnanje ne vpliva na moje doživljanje samega sebe, samo dejstvo, da se zaradi njega drugi počuti bolje, ali živi bolje, ustvarja ugodnejše družbeno okolje zame: namesto zagrenjenih revnih ljudi, ki so morda lahko celo nevarni, so okrog mene zadovoljni in prijazni ljudje.

Seveda je o vsaki od teh trditev možno neskončno razpravljati. Temu se bom zaenkrat izognil.

Brez posebnega utemeljevanja predlagam naslednjo teorijo oziroma tipologijo egoizma-altruizma, ki jo je mogoče tudi empirično preveriti.

Izhajam iz eksistencialistične psihologije, v okviru katere sem, opirajoč se na Tineta Hribarja interpretacijo Heideggra (Hribar, Fenomenologija I, SM, Ljubljana 1993) identificiral dve za odnos egoizem-altruizem relevantni dimenziji, ki izhajata iz dveh eksistencialov: prvi je eksistencial življenjske skrbi oziroma zaskrbljenosti (skrb zase in skrb za druge); drugi je eksistencial avtentičnosti ali pristnosti (avtentično in neavtentično življenje). Eksistenciali so temeljna določila človeka kot bitja, ki se zaveda svoje smrtne izpostavljenosti in mu ni vseeno, kako bo preživel svoje življenje. Ve, ali vsaj nejasno čuti, da življenje lahko zapravi. Razlikuje med življenjem in životarjenjem, oziroma med polnim življenjem in praznim, neizpolnjenim, neuresničenim življenjem.

Prva dimenzija: skrb zase - skrb za druge.
Človek je v odnosu do samega sebe in v odnosu do drugih ljudi. Skrbi ga zase (skrbi zase) in skrbi ga za druge (skrbi za druge). Skrb zase vključuje oskrbovanje, to je, skrb za eksistenčne pogoje, hrano, obleko, streho nad glavo in telesno in duševno blagostanje. Vključuje pa tudi skrb za kulturo in duhovnost, za "dušo", v tem smislu, da bi človek imel občutek, da je vredno živeti; da je njegovo življenje izpolnjeno; in da živi svoje življenje na način, ki je lasten samo njemu, samolastno. Z drugimi besedami: da bi se v življenju uresničeval. Prav isto vključuje tudi skrb za druge: za njihovo telesno in duševno dobrobit in za njihovo samolastnost in uresničevanje.

Druga dimenzija: avtentičnost - neavtentičnost
Človek se ob rojstvu znajde v svetu, ki ni narejen po njegovi meri, v katerem je tujec. Hkrati pa pride na svet s svojo posebno naravo, posebnimi dispozicijami. Svet je, kakršen je, vendar ni nespremenljiv. Tudi človek ima naravo, biološko in psihološko, ki se v življenju razvija.

V nadaljnjem življenju je človek ves čas razpet med dvema možnima potema: ali se povsem priliči svetu, svojemu družbenemu okolju in živi nesamolastno, "zapadlo" življenje, ali pa razvije svojo posebno osebnost in značaj, svojo samolastnost, se samouresniči, kolikor mu pač razmere in njegov vek dopuščajo. Človek se lahko vtopi v povprečju, ali podleže pričakovanjem drugih, lahko pa zaživi svojsko in polno življenje v skladu s svojo naravo. 

Križanje teh dveh dimenzij, skrbi zase in za druge in samolastnosti življenja nam da štiri možne tipe na razponu med egoizmom in altruizmom.

Tip A: AVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMOURESNIČEVANJE. - Pri tem načinu bi človekov odnos do sebe najbolj ustrezno poimenovali, če bi rekli, da je človek "pastir svoje biti". Tak človek v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej pa ob različnih prelomnicah, skrbno prisluhne sebi, svojim čustvom in mislim, počutju, skratka svoji naravi. Odloči se za pot, ki mu je bolj "po duši", ki je bližja njegovi naravi - ne glede na pričakovanja drugih ali svoje lastne idealne predstave, ki jih je povzel iz sveta. Človek ni načrtovalec, inženir samega sebe, ampak varuh svoje biti, svoj "angel varuh".  

Tip B: AVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - PRISTNI ALTRUIZEM, SKRB ZA SAMOURESNIČEVANJE DRUGEGA. - Pri drugema načinu poskrbim za to, da bi drugi uresničil svoje možnosti; da bi postal on sam, samosvoj, samolasten. Pri tem drugem načinu pustimo drugemu biti, kar je; ga ne podrejamo, ne spreminjamo, ne skušamo popraviti. Odprto ga sprejmemo in pozorno spremljamo v njegovi biti. Pri tem načinu smo - po analogiji s skrbjo zase - varuhi njegove biti, njegova opora, mentorji, vzgojitelji, njegovi "angeli varuhi". 

Tip C: NEAVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMONAČRTOVANJE (SAMODIZAJNIRANJE). - Človek je v odnosu do sebe lahko na dva načina: prvega, da je "varuh svoje biti", smo že omenili. Pri drugem pa ima samega sebe za predmet (objekt), ki ga hoče tako ali tako oblikovati po nekih vnaprej zamišljenih idealnih podobah in načrtih. Kot bi bil sam svoj 3D tiskalnik. Dostikrat so ti vnaprejšnji načrti izdelani po idejah ali pričakovanjih staršev in drugih pomembnih oseb, ali pa po mediijskih podobah idealne figure in idealnega življenja. 

Tip D: NEAVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - NEPRAVI ALTRUIZEM ALI SEBIČNO "SKRBNIŠTVO". - Podobno je človek v odnosu do drugih tudi lahko na dva različna načina. Prvega, pristno skrb, dopuščanje biti drugega, smo opisali zgoraj. Pri drugem pa ima človek drugega za predmet (objekt), za katerega mora poskrbeti, tako kot on kot skrbnik misli, da je prav. Skrbnik prevzame vso skrb, pogosto tako, da povzdigne samega sebe, kako je dober in nesebičen; ali pa tako, da bi ob tem, ko skrbi za drugega, tega popravil, izboljšal, ga pripeljal v svojo čredo, ga naredil odvisnega od skrbi. To je sprevržena, pretirana skrb, ki drugega podreja in omejuje.

  

Ravnanje po tipih A in B vodi v idealnem primeru do uspešnega, živega, izpolnjenega življenja v družbi enako izpolnjenih drugih kot svojskih osebnosti. Ravnanje po tipih C in D vodi do zapadlega, neuresničenega življenja v družbi enako zavoženih.

Naj poudarim, da je to idealnotipska konstrukcija. Služi nam za orientacijo. V realnem življenju ne moremo vedno živeti skladu z željami, prisiljeni smo v kompromise. Vendar je velika razlika, če vemo, kaj bi bilo prav, tudi če tega ne moremo vedno uresničiti, kot če živimo brez orientacije.

Iz gornje tipologije je mogoče izpeljati empirične mere položaja osebe  na tem življenjskem križpotju. 

O poslušanju in pogovarjanju (Peterson 9)

"Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne." Priznam, da sem se nad tem pravilom zamislil. Kako pogosto tako imenovani strokovnjaki, tisti, ki smo končali kaj več kot srednjo šolo in si celo pridobili kak zveneč naziv, gledamo na sogovornika zviška. Le kaj bo ta trosil, le kaj pogreval, s čim me bo dolgočasil, si na tihem mislimo. Potem se delamo, da poslušamo, v resnici pa vse že vemo, in nas nič ne more presenetiti. V resnici se skrivamo za floskulami, za posplošujočimi stereotipi: temu je vse jasno, ker je za vse kriv liberalni kapitalizem; onemu je jasno, da kup nadležnežev ni ustrezno prevladal ojdipovega kompleksa; tretji ve, da so vse težave, ki nam jih opisujejo, posledica nevere v Boga in odsotnosti pravih vrednot. Kdaj zares prisluhnemo, kaj nam ima človek novega povedati? Vsak človek nam lahko pove kaj novega, preprosto zato, ker je drug človek, z drugačno življenjsko izkušnjo. Besed, s katerimi je P. naslovil to poglavje, bi se moral vsak svetovalec ali terapevt spomniti pred vsakim pogovorom s svetovancem: kaj mi bo povedal, česar še ne vem.

Potem ko poudari razliko med nasvetovanjem in terapevtskim pogovorom, kar sodi k abecedi znanja svetovalcev, laikom pa je tudi to treba povedati, opiše P. primer življenjsko dezorientirane ženske, ki se je zatekla k njemu po pomoč. Primer je dovolj sugestiven,  da spoznamo, kako kaotično je lahko življenje nekaterih, notranje in zunanje, in kako dezorientirani so glede tega, kaj se z njimi dogaja; kaj čutijo; kaj hočejo, k čemu stremijo. Tudi svetovalec, ki se šele uvaja v svojo "obrt", se lahko opre na Petersonovo ugotovitev: "Ljudje so lahko tako zmedeni, da jim vsak, količkaj razumno urejen sistem interpretacije spravi psiho v red in izboljša življenje. To je povezovanje ločenih prvin življenja na urejen način - kakršenkoli urejen način." (str. 222) To tudi pomeni, lahko izpeljemo, da ni tako pomembno, katero teorijo zagovarja svetovalec, kateri šoli pripada, celo to ni pomembno, ali je zgolj razumen in življenjsko orientiran laik, duhovnik ali pa psihoterapevt. To spoznanje sicer svetovalcem ni tuje, saj razlikujejo med specifičnimi in nespecifičnimi dejavniki urejanja ali zdravljenja. K nespecifičnim sodijo prav odločitev za zdravljenje, redno sestajanje s svetovalcem, urejen potek srečanj, smiselne interpretacije, kar vse strukturira prej kaotično življenje in notranji doživljajski kaos in je skupno vsem šolam. Specifični dejavniki pa se od šole do šole razlikujejo.

Kaos, značilen za sedanje življenje osebe, zajame tudi njene spomine. Spomin na pretekle dogodke je selektiven. Vsako "obujanje spominov" pomeni "formiranje spominov". V kaos spominov se z lahkoto vnese samovoljen red, "lažne spomine" in spomine pod vplivom ideologije svetovalca. Ob primeru ženske, ki ga je opisal, je P. spoznal, "kako lahko bi bilo vnesti lažen spomin v duševno krajino" (str. 222).  Seveda lahko v Petersonovih spoznanjih zaradi konteksta njegovega pojavljanja v javnosti vidimo "pripravljanje terena" za utemeljen sum v pristnost spominov žensk o spolni zlorabi v preteklosti. V zvezi s tem je treba pač od primera do primera presoditi verodostojnost takih spominov. To ne omaje splošnega spoznanja, da pomeni "spominjati se" z današnjega vidika in trenutnih čustev in interesov pripovedovati zgodbo o preteklosti, ki se je ne spominjamo celovito in natančno. "Sedanjost lahko spremeni preteklost, in prihodnost lahko spremeni sedanjost" (str. 222). Kakšno funkcijo ima tedaj spomin, če je tako negotov? "Spomin je orodje. Spomin je vodnik preteklosti za prihodnost.  Če se spominjate, da se je zgodilo nekaj slabega, in lahko ugotovite, zakaj, se boste lahko poskušali izogniti, da bi se vam slaba stvar še kdaj zgodila. Temu je namenjen spomin ... da prepreči, da bi se ista preklemanska stvar dogajala spet in spet" (str. 224).

V svetovalnem razgovoru poslušamo in - govorimo. Govorjenje je razmišljanje. "Ljudje morajo govoriti, ker tako razmišljajo. Ljudje morajo razmišljati. Sicer slepo padajo v jame." Z razmišljanjem simulirajo svet, načrtujejo, da ne bi delali neumnih stvari, a tega ne zmorejo sami. "Delamo majhne avatarje samih sebe. In te avatarje postavljamo v izmišljene svetove. Potem gledamo, kaj se zgodi" (str. 226). Psihoterapija je pogovor kot razmišljanje, je simulacija realnosti, ki vodi do dobrega dejanja. "Razmišljati pomeni poslušati sebe. ... Razmišljanje je notranji dialog med dvema ali več različnimi pogledi na svet" (str. 226). Če ne zmoreš v sebi vzdrževati "hudičevega zagovornika", moraš govoriti z drugim človekom. 

V nadaljevanju opiše P. različne tehnike poslušanja: Freudovo poslušanje prostega asociiranja, ki ga prekinja z občasnimi interpretacijijami; Rogersovo poslušanje s povzemanjem in preverjanjem razumevanja. Ti opisi so koristni tako za svetovalce kot za laike, da bi v vsakdanje resnejše pogovore vnašali elemente svetovalnega pogovora. Tistim, ki se na to tematiko bolje spoznajo, se bo morda zdelo, da P. ponavlja znane, osnovne reči, vendar po mojem nič ne škodi, če jih ponovi v kontekstu svojega celotnega razmišljanja. 

P. opozori na kontraproduktivne pogovore, ki ne služijo urejanju misli za prihodnja dejanja, ampak drugim namenom. Ti so: utrjevanje svojega mesta v hierarhiji dominantnosti, pehanje za položajem ali z domačo tujko "nadmudrivanja"; pogovor, pri katerem sogovornik ne posluša, ampak razmišlja, kaj bo odgovoril; in pogovori, v katerih skušajo sogovorniki "prepričati" drug drugega o pravilnosti svoje ideologije. Na koncu opozori P. še na to, da je tudi predavanje oblika pogovora. Svetuje, naj si v vlogi predavatelja izberemo določeno osebo med poslušalci in ji govorimo ter se prilagajamo njenim neverbalnim odzivom.

Pogovor je "prijateljevanje z neznanim". Med pogovorom naj bomo pozorni na svoje odzive: "... kako se odzivate na nove informacije, ki jih posreduje govorec ... kako so te informacije vplivale na vas - katere nove stvari so se zaradi njih pojavile v vas, kako so spremenile vaše predpostavke, kako so vas pripravile k razmišljanju o novih vprašanjih" (str. 227)

Zapomnil in v svojo vest sem vpisal tole misel: "... Posameznik je moralno dolžan izstopiti iz množice in se zavzeti za resnico svojega izkustva" (str. 227).

Freud: primer evtanazije

Ob aktualnih razpravah o evtanaziji se je morda dobro spomniti Freudovega trpljenja in smrti.

Max Schur je bil Freudov osebni zdravnik zadnjih deset let njegovega življenja. Jeseni 1915 je osemnajstleten začel študirati medicino. Sestrična, ki je študirala psihologijo pri Claparedu v Ženevi in je takrat bivala na Dunaju, ga je prepričala, da sta skupaj hodila poslušat Freudova predavanja, ki so bila kasneje objavljena pod naslovom Predavanja za uvod v psihoanalizo. Vsebina predavanj in Freud osebno, ki se je ob podpisovanju indeksov rokoval z vsakim študentom in spregovoril z njim nekaj besed, sta na mladega študenta naredila močan vtis. Kot mlad zdravnik je dvanajst let kasneje (1927) prišel v stik s Freudovo pacientko in učenko, kasneje psihoanalitičarko Marie Bonaparte in jo nekaj tednov zdravil. Ta ga je kot internista, ki se zanima za psihoanalizo, priporočila Freudu za osebnega zdravnika. To je ostal do Freudove smrti 1939. leta.

V tem času je dobro spoznal Freuda kot učitelja, raziskovalca in družinskega očeta. Zdravil je tudi člane njegove družine in mnoge njegove paciente ter se o tem pogovarjal s Freudom. "Videl sem, kako je trpel bolečine in žalost. Videl sem, kako je jezno in prezirljivo govoril o grobostih in neumnostih, ki jim je bil izpostavljen, pa tudi, kako je bil nežen in skrben do svojih najbližjih. Bil je globoko human in plemenit v polnem pomenu teh besed" (Schur, 1982, str. 10).

Februarja leta 1923 so 67-letnemu Freudu, strastnemu kadilcu cigar, diagnosticirali raka na desni strani neba v ustih in mu tudi takoj odstranili bolno tkivo povrhnice, ne pa tudi globlje v čeljusti. Poskusili so terapijo s kapsulami radija in rentgensko obsevanje, ki so ga spremljala vnetja in izsušitve sluznice. Vse to je povzročalo Freudu neprestane bolečine in težave pri jedi in govorjenju. Jeseni istega leta je predstojnik dunajske čeljustne kirurgije, Pichler, pri ponovni preiskavi odkril pri Freudu gnojno rakavo tkivo, ki se je širilo od prvotno odkritega mesta na nebu po vsej desni strani trdega in mehkega neba na sluznico lica, spodnjo čeljust in jezik. V začetku oktobra je isti kirurg v sedemurni operaciji izrezal Freudu del zgornje in del spodnje čeljusti. Sledila so ponovna obsevanja, ponovna manjša operacija, izdelava in prilagajanje ogromne proteze, ki jo je Freud imenoval "moja pošast". Biograf piše: "Z eno protezo Freud ni mogel jesti, z drugo ne govoriti, s tretjo ne kaditi. Če je hotel kaditi cigaro, si je moral včasih zobalo pritrditi s klinčkom za perilo. Ko je jedel, ga je bolelo, težko je govoril, nosljal..." (Kollbrunner, 2001, str. 24). Na desni strani je skoraj popolnoma oglušel, tako da so morali premestiti fotelj ob prislovičnem kavču. Napovedovali so mu še največ pet let življenja. V prvih petih letih po operaciji je 350-krat konzultiral kirurga (Kollbrunner, prav tam). 

Vse te storitve so ga seveda stale, ob tem je moral vzdrževati številno družino. Po operaciji je takoj po novem letu začel sprejemati paciente, po šest na dan. V naslednjih letih so si sledile manjše operacije, ekstrakcije zob, prilagajanje proteze, vstavitev šeste proteze pri drugem zdravniku v Berlinu, prilagajanja proteze. Temu so se pridružile druge bolezni: srčno-žilne težave, težave s prostato in z debelim črevesom (hospitalizacija!) itd. "Življenje mi ni v veselje - v marsikaterem oziru nisem nič drugega kot razvalina - a poglejmo hitro še drugo stran. Še vedno me niso zapustile duševne moči, nadaljujem delo in služim denar za naše ljudi." (Clark, 1981, 533) Ves ta čas je Freud tudi pisal (Mož Mojzes, Oris psihoanalize).

Po Hitlerjevi "priključitvi" Avstrije in Freudovem begu v London (4. 6. 1938), ga je tam obiskal kirurg Pichler in izvedel novo operacijo, "najtežjo po prvi", kot pravi biograf (Kollbrunner, str. 28). Kmalu po 80. rojstnem dnevu je Freud pisal Stefanu Zweigu: "Z vse manjšim obžalovanjem čakam, da za menoj pade zastor." Vendar se je vleklo še polna tri leta trpljenja in muk, a tudi upanja. Še v začetku leta 1939 je upal, da mu bo obsevanje z rentgenskimi žarki podaljšalo življenje "za več tednov" (Kollbrunner, str. 29). Po obsevanju je bolečina za nekaj časa popustila, a pojavili so se stranski učinki. Freudovo življenje je bilo "mali otok bolečine v oceanu ravnodušnosti", kot je pisal Marie Bonaparte. Vse do zadnjega pa ni pristal na to, da bi mu lajšali bolečine z močnejšimi blažilci kot z aspirinom. "Rajši mislim v mukah, kot da ne bi mogel jasno misliti" (Jones III, 289).

Tkivo v ustni votlini je naprej odmiralo, pojavila se je odprtina v licu, od moža se je širil neznosen vonj. Njegov ljubi kuža čov-čov se je stisnil v najbolj oddaljen kot sobe. Freud je shujšal in oslabel. Ni mogel več pisati.

Ko je 21. septembra 1939 Schur sedel ob Freudovi postelji, ga je ta prijel za roko in mu rekel: "Dragi Schur, upam, da se spomnite najinega prvega pogovora. Takrat ste mi obljubili, da se mi ne boste izneverili, ko bo prišlo tako daleč. To je zdaj le še mučenje in nima nobenega smisla več." Zdravnik mu je odvrnil, da ni pozabil obljube. Freud si je oddahnil in mu še enkrat čvrsto stisnil roko ter dejal: "Hvala vam." Po kratkem obotavljanju je pristavil: "Povejte Anni." Vse to je izrekel brez pretirane čustvenosti ali samopomilovanja in pri polni zavesti o resničnosti (Schur, str. 620).

Schur je o tem pogovoru poročal Anni. Ko so se spet pojavile strašne bolečine, je Schur vbrizgal Freudu dva centigrama morfija. Freud je takoj začutil olajšanje in utonil v miren spanec. Po približno dvanajstih urah je Schur ponovno vbrizgal enako dozo morfija. Freud je padel v komo in se ni več zbudil. Umrl je 23. septembra 1939 okrog tretje ure zjutraj po 16-letnem trpljenju (Schur, prav tam).

*

Nekaj je gotovo. Tudi pri najhujši terminalni bolezni, ki napreduje, ohrani človek kljub trpljenju upanje in se bori za podaljšanje življenja, pa četudi le za kratko obdobje. Vendar kljub temu pride trenutek, ko sklene, da vztrajanje v mukah nima nobenega smisla več in si želi umreti. In ko izrazi to željo, mu je človeško prisluhniti. 

Viri:

Max Schur, Sigmund Freud: Leben und Sterben, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1982

Juerg Kollbrunner, Der kranke Freud, Klett-Cotta, Stuttgart, 2001.

Ernest Jones, Das Leben und Werk von Sigmund Freud, I-III, dtv, Muenchen, 1984.

Ronald W. Clark, Sigmund Freud, S. Fischer, Frankfurt, 1981. 

Govorite resnico (Peterson 8)

8. Govorite resnico - ali vsaj ne lažite

"Kaj je resnica", se je spraševal Pilat in prepustil judovskemu ljudstvu (neposredno demokratično) smrtno obsodbo nedolžnega. "Kaj so novice in kaj so lažne novice", se sprašujemo danes. Peterson se ne da zaplesti v kvazi-filozofske štrene, kot zna tudi vsakdo od nas v vsakdanjem življenju dobro ločiti resnico od laži. "Si se po službi ustavil v bifeju", vpraša žena. Ni treba spraševati Platona, kaj je resnica v tem primeru. "Si bil res v kinu ali kje drugje?" P. se utemeljevanja svojega osmega pravila loti tako, da navede konkretne primere iz svoje prakse, ko bi bil lahko izgovoril prikladno neresnico  ("lahek  izhod") ali delno resnico, pa se je raje odločil, da pove resnico na obziren način. Resnica v prvem trenutku lahko zaboli, a težave ne zaplete. Dolgoročno koristi, ker prispeva k jasnim odnosom, jasnosti življenja.

V nekem intervjuju je P. na vprašanje, katero pravilo izmed dvanajstih se mu zdi najvažnejše, odgovoril: "Govorite resnico." Ko sem bil še majhen, mi je mama rekla: "Če lažeš, se pozna na nosu." Dotaknila se je mojega nosu in dodala: "Čisto mehek rata." V to verjamem še danes.  Ne čisto dobesedno, seveda, a vem, da se ne znam lagati; da se vidi in ve, kadar se zlažem. Kot bi v meni še vedno odmevalo: "Bog vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme." Ne verujem v Boga, a nekaj v meni (Peterson bi rekel: Aha, Bog!) ve ali vsaj sluti, kadar ne grem po pravi poti. Ne znam lagati, razen, če je treba koga v šali potegniti za nos. Takrat mi uspe za nekaj trenutkov narediti brezizrazen "poker-face". Zapomnil sem si tudi rek, ki ga je rad navajal srbski sociolog Đuro Šušnjić: "Poštenje je najbolja politika." To vsekakor velja za življenje, ali tudi za politiko, pa nisem čisto prepričan. Tudi zato se ne maram dejavno ukvarjati s politiko. Ne vem, če bi bil kos pokvarjenim prekanjencem, čeprav verjamem, da jih človek lahko prav z resnicoljubnostjo užene v kozji rog. A mora biti bolj prevejan, kot sem sam. Če že ne morem izreči resnice, potem vsaj molčim; zlažem se res nerad. 

Razlikovati bi bilo mogoče vsakdanje "banalne" laži in "življenjske laži". Primere prvih si lahko zamislimo, če lažnivo odgovorimo na gornje vprašanje "kje si bil". Kadar lažemo samemu sebi o ustreznosti svojih pomembnih življenjskih odločitev ali o svojih čustvih in doživljanju sploh, imamo opraviti z življenjskimi ali eksistencialnimi lažmi. Če se prepričujem, da sem izbral študij, ki me zanima, ko v resnici čutim, da ni tako, si lažem. Če se delam, da je nekdo moj prijatelj, ki ga cenim, čeprav ga v resnici ne, lažem samemu sebi - in njemu. P. te razlike med vrstami laži ne poudarja, navaja pa primere obeh vrst. Ne poudarja te razlike, ker je - če ga prav razumem - vsaka laž destruktivna in ker iz majhne, "banalne" potvorbe nastane lahko usodna življenjska laž. 

Druga razlika, ki sem se je jasno zavedel šele v kasnejših letih, je razlika med "opisno" in "politično" naravo izjavljanja. Slednja je druga vrsta laži, potvarjanje, manipuliranje. Nekoč sem postal pozoren na to, da nekateri ljudje - najbrž vsi ljudje v določenih situacijah, nekateri pa običajno - govorijo tako, da si s svojim govorjenjem pridobijo kako korist, dosežejo nekaj zase, naj bo to materialna korist, ali pa da koga v kaj pregovorijo, ga o čem prepričajo. Drugi pa - ti so redkejši - izjavljajo pretežno to, kar je po njihovem res, ne da bi za tem tičal kak njihov namen, niti ne namen, da bi drugega prepričali o svoji resnici. Nekateri ljudje občajno izkrivljajo resnico, jo prilagajajo svojim osebnim ali skupinskim interesom. 

Kaj je, po P., resnica? Najjasneje odgovori čisto na koncu poglavja: "Resnica ... ni ne zbirka gesel ne ideologija. Osebna bo. Vaša resnica je nekaj, kar lahko poveste samo vi, ker je zasnovana na edinstvenih okoliščinah vašega življenja. Bodite pozorni na svojo osebno resnico. Skrbno, na artikuliran način jo sporočajte sebi in drugim. To vam bo zagotovilo varnost in obilnejše življenje zdaj, ko bivate v zgradbi svojih sedanjih prepričanj. In zagotovilo vam bo naklonjenost prihodnosti, drugačne od gotovosti preteklosti. - Resnica stalno na novo izvira iz najglobljih studencev Biti" (str. 218).

Ne gre torej za nekakšno "objektivno" resnico, o kateri bi se lahko pričkali in se na koncu dogovorili ali stepli. Tu se razprava o resnici ne konča z ugotovitvijo, da ni Resnice, da so samo (relativne) resnice. Resnice teh in onih. Govorimo o osebni resnici, o resnici svojega doživljanja. Ta ni relativna. Je zame v tistem trenutku absolutna; subjektivna Resnica, toda spremenljiva resnica. Je spremenljiva, toda vedno nas pripelje do istega vira, do nas samih. Kako se počutim? Kaj čutim? Česa si želim? Kaj nameravam? Pošteni odgovori na ta vprašanja nas obdržijo "pri sebi", v resnici svoje Biti, nas usmerijo k sebi. Ohranjajo našo življenjsko pristnost, avtentičnost. Tako v tem trenutku čutim in nič drugače. Ta resnica je dostopna samo nam. Torej ni "intersubjektivno" preverljiva? Preverljiva je z odzivom vsega našega bitja. Posledici eksistencialne laži sta vsaj dve: z lažjo "izdamo sami sebe", "oslabimo svoj značaj"; laž vodi v telesno bolezen (vse str. 200-211). Če si glede smeri svojega življenja lažemo, zbolimo, če nismo moralno pohabljeni psihopati. Laži sledi nezadovoljstvo, ravnodušnost, cinizem, potrtost; nadaljuje se s psihosomatskimi težavami, depresijo in, če bredemo dalje stran od sebe in svoje resnice, z resnimi telesnimi in duševnimi obolenji. P. navaja v potrditev te teze Freuda, Adlerja in Junga. "... laž izkrivlja zgradbo Biti" (str. 205).

Ob primeru mladostne zaljubljenosti se morda najlažje ponazori, kaj je osebna resnica. Zaljubili smo se, hodili z dekletom ali fantom, potem pa je nastopilo obdobje, ko nismo bili več gotovi svoje ljubezni. Nismo si priznali tega nelagodja in smo v težnji, da bi bilo še naprej vse v redu, tako kot v začetku; da ne bi prizadeli partnerja; in, ne nazadnje, da ne bi sami ostali brez tovariša, nadaljevali odnos. Toda čustva se niso vrnila. Prišel je čas, ko smo si morali priznati resnico: ne ljubim jo/ga več. Ko smo to izrekli, najprej v mislih sebi, nato v resnici partnerju ali partnerki, se nam je odvalil kamen s srca. Kljub obžalovanju zaradi izgube smo se počutili bolj pri sebi kot prej, ko se nam je začelo zdeti, da živimo življenje nekoga drugega.

Sam sem se v življenju znašel v več slepih ulicah, na več razpotjih. Besede, ki sem jih slišal v cerkvi, mi niso nič več pomenile. Občutil sem tesnobo in odtujenost. Moral sem razočarati mamo in ji reči, da ne bom več hodil v cerkev. Kasneje nekoč sem prisluhnil svojim občutkom, ko sem se udeleževal partijskih sestankov. To je bil močan konflikt različnih čustev in misli: po eni strani nisem hotel biti nelojalen, nisem hotel "izdati" svojih tovarišev, "izdati" ideje, ki smo jih imeli za svoje. Po drugi strani mi niso bila všeč nekatera dogajanja v organizaciji, način njenega delovanja; čutil sem se odtujenega, "izven". Ko sem potegnil črto pod to obdobje, sem z olajšanjem začutil, da sem storil nekaj po svoji volji, ne da bi me kdo prepričeval ali vabil in tudi ne zato, da bi si pridobil kako korist. "Nisem za to, zmotil sem se." Thus simple.

To, da nas resnica privede nazaj k sebi, ne pomeni, da se stalno vračamo na isto točko. Vpogled v osebno resnico, ki si jo tudi priznamo, nam odpre nove možnosti. Odpre se nam področje svobode, novih izzivov in preizkušenj, novega jaza, ki dopolnjuje in razširja prvotno identiteto. Priznati si svojo osebno resnico, resnico svojega doživljanja, zahteva pogum. Zahteva, da naredimo korak stran od privajenega, od tistega, kar smo imeli za pravo, od udobnega. Pogumni smo, ker tvegamo korak v neznano.

P. razpravlja v zvezi z resnico o racionalizmu, o transcendenci in o totalitarizmu. Vse to so teme, ki zahtevajo posebno obravnavo na drugem mestu. Zato samo nakažem probleme. P. kritizira racionalizem, češ da ne dopušča misli o obstoju transcendence, ne dopušča pogleda v transcendenco. "... največja skušnjava racionalnosti je poveličevati svoje razumske sposobnosti in trditve ter trditi, da zunaj teorij razuma ali zunaj njegove domene ne obstaja in ni treba, da obstaja, nič transcendentnega. ... Pomeni, da nič pomembnega ne ostaja neznano ... pomeni zanikanje potrebe, da pogumni posameznik sprejme Bit." Ta stavek zazveni kot iz ust cenenega pridigarja o obstoju Boga. 

Kaj je za Petersona "transcendenca"? Onstranski Bog? Ne. Lepo pravi: to je "neznano"; "možnost človekove preobrazbe"; "potreba sprejeti Bit". Verovali naj bi v možnost človekove preobrazbe, pa nam razum to preprečuje? Čudno stališče. Racionalno, na primer, znanstveno raziskovanje (ki pa ni edina vrsta racionalnosti) izhaja iz predpostavke, da je pred njim neznano; neznano je pogoj in izziv raziskovanja, izziv razumu, da neznano razume, da ga spremeni v znano. Razmišljanje in raziskovanje sprejemata dejstvo spremenljivosti spoznanj; nič odkritega nimata za večno in nespremenljivo. Razumsko razmišljujoči človek verjame, da ima pred seboj v življenju različne možnosti; da se razvija in spreminja. V Petersonovih izrazih: človek "veruje v jaz, ki bi lahko bil." Ne uvidim, kaj pri tem ni razumno ali razumsko. Lahko bi te besede izrazili v znanstvenem jeziku: postavljam hipotezo, da se bom v prihodnosti spremenil. V naslednjih tednih in mesecih bom pozoren na spremembe svojega jaza. Kaj je tu nerazumskega? Zakaj to presega razum? Ni vedno lahko sprejeti svojo Bit, sprejeti svojo naravo, samega sebe, vendar prav k temu človek teži in prav to je motiv in pogoj njegovega razvoja. 

Slutim, kaj moti Petersona. Po njegovem je racionalno samo tisto, kar je že znano. Prihodnost ni znana; je "skrivnost", skriva "možnosti". Da so v prihodnosti (ali v novem področju raziskovanja) nove možnosti, tega ne vemo, to zahteva vero. Vera je pa nekaj drugega kot razum - po Petersonu (in drugih, ki niso presegli Aristotelove logike identitete). Hkrati pa ni razumskega raziskovanja brez vere v sposobnost razuma (vere, ki temelji na njegovi pretekli sposobnosti popravljanja zmot) in vere v nadaljni obstoj bivajočega in njegovo raznolikost, ki je drugo ime za možnosti. In zdaj triumfirajo apologeti religiozne vere: Saj smo rekli, da razum temelji na veri in da je vera temelj, alfa in omega! Ja, ampak ne vera v Božička!

Svoje zmotno prepričanje o nasprotju med razumom in vero v možnosti, vero, da obstaja še neodkrito, neznano, onkraj tega, kar vemo, poveže P. še z zavračanjem totalitarizma. Zanašanje na razum, naj bi bila "skušnjava totalitarne gotovosti" (str. 210), ki vodi v družbeno-politični totalitarizem (stalinistični, komunistični, seveda!). Kaj imamo zunaj razuma? Vero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki ga sam P. mimogrede spremeni v boga-najvišjo osebno vrednoto? 

O tem drugič.