VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

Vprašanje o Bogu 2

Bralcem, ki samo občasno pogledajo ta blog, moram pojasniti kontekst te objave. Pred lanskim Božičem, 22. 12. 2019,  je Delo objavilo članek izpod peresa novinarja Petra Raka z naslovom Do zmagoslavja ateizma se zdi še zelo daleč. Na ta članek sem odgovoril s pismom uredništvu v naslednji Sobotni prilogi (29. 12. 2019). To pismo je objavljeno tudi na tem blogu (23. 12. 2019). V soboto 25. 1. 2020 je v rubriki Gostujoče pero istega časnika izšel polstranski članek Jožeta Kurinčiča, upokojenega profesorja škofijske gimnazije, z naslovom Vprašanje o Bogu. Nanj sem se odzval s pismom bralca, ki je bilo objavljeno teden dni kasneje v Sobotni prilogi Dela (1. 2. 2020) hkrati z nekaj drugimi odzivi na isti članek (v tem blogu 28. 1. 2020 v nebistveno drugačni obliki). Na ta pisma se je odzval prof. Kurinčič v pismih bralcev v Sobotni prilogi 7. 2. 2020. Ker mi je namenil nekaj neprijaznih pripomb, sem odgovoril s pismom v SP 15. 2. 2020 (na tem blogu tega pisma ni). Vsebine te polemike ne morem obnavljati, svoje razmišljanje pa nadaljujem.

I

Kaj je pravzaprav "vprašanje o Bogu"? Kakšno je to vprašanje?

Ne Kurinčič ne Pirjevec tega ne povesta jasno. Tako K. kot P. v nadaljevanju pišeta, da "v našem prostoru in času sobivata dva prevladujoča odgovora na to vprašanje: teizem in ateizem" in, da si moramo oboji, ateisti in verni, zastaviti vprašanje o Bogu, če hočemo razumeti drug drugega in se sprejeti kot enakopravne udeležence v istem svetu (Pirjevec). Na to vprašanje si torej odgovarjamo tako, da se ločimo na teiste in ateiste. Katero je torej to vprašanje? To vprašanje je: ali obstaja Bog? Tisti, ki odgovori "da", je teist, tisti, ki odgovori z "ne", je ateist. Oba, K. in P., se, potem ko ugotovita, da gre pri tem vprašanju za razmerje med teisti in ateisti, zavzameta za to, da bi oboji živeli v sožitju, pogoj za to pa je, da bi spoznali nazor ali vero drug drugega. Spoznali ali sprejeli?

Ostanimo najprej pri "spoznali". Prvo vprašanje, ki sledi, je: ali je poznavanje nazorov drug drugega res pogoj za sožitje. Do neke mere da. Če nazor drugega vsebuje elemente ščuvanja k nasilju zoper ljudi drugega nazora, je ta nazor treba poznati, da se lahko zavarujemo. Nasilje je lahko fizično (grožnje s sveto vojno in podobnim) ali pa duševno, vsiljevanje nazora, indoktrinacija. Da bi lahko živel z drugim, moram torej vedeti, ali njegov nazor vsebuje te ogrožujoče sestavine ali ne. V temeljnem besedilu krščanske vere, Svetem pismu, so odstavki, ki govorijo, da je Bog, v katerega verujejo kristjani, "ljubosumen" in nasilen. (Tega ne bom več dokazoval; berite patra Gržana, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na Zemlji toliko trpečih?). Profesor K. me prepričuje, da v to kristjani ne verujejo več. Toda Sveto pismo je še vedno njihova temeljna knjiga. Tu je veliko vprašanj, na primer, razlika med Staro zavezo in Novo zavezo; med "politiko" Boga in Jezusa Kristusa. Je Kristus naredil zgodovinsko črto pod starozaveznega Boga? Je prisluhnil drugemu Bogu? Itd. S tem se ne morem ukvarjati. Dokler kristjani ne razčistijo s tem, ne morem zaupati, da me ne bodo v imenu svojega Boga ob priliki hoteli kot nevernika pokončati, tako kot to počnejo pripadniki neke druge vere.

Ah, pokončati že ne, le kaj nam pripisuješ? Recimo, da so bili zadnji neverniki pokončani v imenu Boga v samoobrambi vere; prej pa že več stoletij niso pokončali nikogar v Njegovem imenu. No, tudi takrat so jih v obrambi vere.  Pa vendarle: zaupam, da se fizično nasilje v imenu vere ne bo ponovilo. Kaj pa indoktrinacija? V naravi vsake vere je, da jo skušajo njeni pripadniki širiti. Z najboljšim namenom, saj so prepričani, da bi s tem osrečili druge. Tako lepo je verovati v Boga! Ne morejo verjeti, da se lahko povsem človeško živi brez vere v Boga. Vztrajno si prizadevajo, da bi ateisti sprejei njihovo vero. Ta namen slutim (morda neupravičeno) tudi v prizadevanju, da bi neverni "spoznali" njihovo vero. Ko bi neverni spoznali, kako lep je krščanski nauk, bi vsaj sprejeli verne, če že ne njihove vere. Naj dodam k temu še apodiktičnost vere, vsake vere kot take, prepričanje, da je to, v kar verujejo, Resnica z veliko začetnico, absolutna, dokončna, edina Resnica. Danes so vere v Boga še edino zatočišče Resnice, potem ko je propadel komunizem kot posvetni sistem edine Resnice.

Je torej izpolnjen pogoj za sožitje? Lahko zaupam, da ne bom posiljen? Na to sem že odgovoril v pismu bralca (Delo,15.2.20). Sosedu, kristjanu, katoliku, zaenkrat lahko zaupam. Lahko zaupam Slovenski rimskokatoliški cerkvi? Njena zgodovina ni brezmadežna. Ne vem, kakšna je cerkev danes; ne poznam njene politike. So znamenja, ki me opogumljajo v zaupanju, a sem še vedno nezaupljiv.

S tem se trenutno konča moje poznavanje nazorov naših kristjanov, kolikor je pomembno za moje avtonomno preživetje. Trenutno to poznavanje zadostuje za moje sožitje z njimi. Če bi vedel še več dobrega o cerkvi, bi se čutil še bolj varnega. Bila bi mi bolj simpatična; bolje bi razumel njene ude. A zaenkrat zadostuje. Nimam potrebe, da bi se poglabljal v skrivnosti krščanskega nauka. Če se bom poglabljal, se bom iz drugega motiva, ki naj zaenkrat ostane zamolčan, saj se itak postopno sam odkriva. Tudi jaz imam skrivnosti kot krščanski nauk.

Naj mimogrede zavrnem še naslednjo trditev prof. K: "Ločnica med vero in nevero pa ne poteka le med ljudmi, ampak tudi skozi posameznika, ki je razpet med vero in dvomom – nevero." Jaz nisem razpet med vero in nevero, natančneje med vero v Boga in nevero vanj. V Boga ne verujem. Pika, brez razpetosti. In seznanjanje z vero ne more razrešiti "razpetosti", ker je pri meni ni.

Kar se sožitja z ljudmi druge rase, vere, narodnosti, političnih prepričanj, še tole. Če je drugi pošten in odkrit človek, me podrobnosti njegovih nazorov pravzaprav ne zanimajo, razen če se želim zbližati z njim. Za vsakdanje sosedsko ali kolegialno življenje vse to ni pomembno. Če je hinavski in zahrbten, se mu pa ognem na daleč, ne glede na prepričanje, ki ga razglaša. Mislim, da za vsakdanje življenje z drugimi ni nujno, da bi poznal podrobnosti njihovih nazorov. Njihovo težnjo, da bi me poučili o svojih nazorih, lahko dojamem kot poskus vsiljevanja njihovih nazorov.

II

In zdaj k bistvu vprašanja o Bogu. Pravo vprašanje o Bogu ni, ali ta obstaja ali ne, ampak kdo ali kaj je Bog ali b-o-g. Kaj ta beseda označuje? Tisto prej je bila predpostavka, da je Bog Stvarnik in Oseba, ali nekaj takega. Kaj ta beseda označuje? To mi povej, pa ti bom odgovoril, ali verjamem v obstoj tega. Torej ne predpostavljam že določenega pojmovanja Boga, Boga kot Osebe. Kaj misli moja sestrična, ki pravi: "Bog je v srcu"? Onostranstvo je ne zanima. Zagovorniki obstoja Boga se radi sklicujejo na Dostojevskega, katerega roman Zločin in kazen naj bi s podobo osebe Razkolnikova pokazal, da človek ne more umoriti drugega človeka, ne da bi se mu oglasila vest. "Če ni Boga, je vse dovoljeno", pravi eden od bratov Karamazovih To se pravi Bog (b-o-g) je ime za vest; vest, ki jo sestavljajo moralne zapovedi. Sočutje, Ne prizadeti drugega. Občutek smiselnosti življenja. To je "Bog v srcu".

Če je Bog v srcu; če je Bog neko naše notranje občutje, neka sestavina duševnosti, kaj je tedaj s Stvarnikom in Osebo? Saj ni vsakdo od nas s svojim umom Stvarnik sveta. Ali pač? Stvarnik svojega sveta. Ne pozabimo na to vprašanje, a ostanimo pri prejšnjem: kaj je s Stvarnikom in Osebo?

Prva možnost je, da rečemo "nič". Odpadeta. Nista potrebna. Ljudje imamo po naravi in po vzgoji, za katero ni nujno, da bi bila verska, vest, občutek za prav in neprav. Prizadevanje za smiselnost življenja. Željo, da ne bi življenja zapravili. Ta občutek lahko v družbi kultiviramo brez sklicevanja na Boga. Zame je to preferirana možnost.

Druga možnost je, da dopustimo Osebo. Rečemo: Bog je Oseba, je Drugi, naš sočlovek, sobit; posvečeni "predmet" našega zanimanja. Ta empirično obstaja. Nanj mislimo v svoji dejavnosti; nočemo mu škodovati. Nočemo ga prizadeti, kaj šele umoriti. Skrbimo zanj, za njegovo dobro. Ravnamo po zlatem pravilu, ki ga itak spoštujemo, že če smo izbrali prvo možnost, brez Stvarnika in Osebe. Na okrogli mizi o evatanaziji (glej istoimenski post) filozof, prof. Edvard Kovač, ni nikdar uporabil besede Bog, nadomestil jo je z "Drugim". S samomorom prizadenemo Drugega. Ni rekel: prizadenemo Boga.

Tretja možnost je, da ohranimo krščansko sveto Trojico. Bog Oče je ustvaril svet. Bog-sin, Jezus Kristus, je tisti človek, ki živi ves v Bogu. Tretji člen trojice je sveti Duh, ki navda vse, ki sledijo Jezusu. To je platonizem. V višavah je Ideja vsemogočnosti in neskončne dobrote in milosti, neskončne in absolutne popolnosti. Navaden človek deleži na tej Ideji, a nepopolno. Jezus je človek, ki svoje življenje popolnoma podredi tej Ideji. Zato je Človek-Bog, božji Sin. Seveda pa ga Ideja popolnosti ne more rešiti s križa, ker je pač samo ideja v višavah, rečeno po naše, abstrakcija. To je pomen zadnjih Kristusovih besed na križu: Oče, Oče, zakaj si me zapustil? Ideja je ravnodušna do smrti tistega, ki umrje zanjo.

Ta, tretji odgovor na vprašanje o tem, kdo ali kaj je Bog (b-o-g), vnaša v razmišljanje z mojega stališča nepotrebne komplikacije. Ideje so abstrakcije tuzemskih pojavov, ne nekje realno obstoječe entitete.  Obstajajo le v umu, v glavi. Vse drugo so mlini na veter. Zakaj si ljudje predstavljajo - če si sploh še - da je nekje svet samih popolnosti, svet Idej; zakaj si predstavljajo, da so nekje nebesa, ne vem.

S tem razmišljanjem smo se približali ateistični veri, veri brez Boga; veri v človeško sočutje, v temeljno zaupanje v druge ljudi in življenje; v odprtost življenja, njegovo smiselnost. To je imanentna vera, vera v to življenje, ta svet; vera, ki ne potrebuje onostranstva. A vendar: kaj je tu presežnost, transcendenca. Tudi presežnost priznavam, a presežno zame ni onostranstvo, drugi svet, nebesa in kar je še takih izrazov. Presežnost je vtkana v tuzemsko življenje. Stremim k uresničenju samega sebe, k ustvarjanju sožitja s svojo sobitjo. Vsak dan se presegam. "Svakog dana sve više napredujem..." No, ne v telovadnih veščinah, ali pa tudi...

"Vprašanje o Bogu"

V članku Vprašanje o Bogu (Delo, 25. 1. 20) je izpostavljeno vprašanje o Bogu kot tisto, ki nas razdvaja. Sam sem skušal v svojem prispevku o ateizmu prenesti poudarek na vero, ne na vero v Boga, ampak na vero kot človekovo naravno danost. Zavzel sem se za sprejemanje soljudi, naj verujejo v Boga ali ne. To stališče utemeljujem z nazorom, da je v osnovi religiozne vere v Boga naravna vera, ki jo imajo tudi ateisti. Imamo - to je moja teza - skupno osnovo v naravni veri, to je, v temeljnem zaupanju v življenje in druge ljudi, zaupanju, ki se rodi v materinem krilu. Brez te vere tudi vera v Boga nič ne pomaga, ker od Boga ostaneta samo še "ogenj in meč". Hotel sem povedati, da kot ateist imam svojo vero in svojo etiko; da to dvoje ni rezervirano za cerkveno verne in da na eksistencialna vprašanja lahko odgovorim (in sem zase odgovoril) mimo religije. Religija ni edina, ki obravnava ta vprašanja. Vsaj filozofijo je že treba omeniti, veliko pa človek za svoje življenje razbere iz lepe književnosti in drugih umetnosti. Njihovo ustvarjanje in naše podoživljanje sta dokaz naše skupne človečnosti. 

V članku sem se zavzel za jasno razlikovanje in ločitev znanosti in vere. Razlikujeta se po vprašanjih, ki jih zastavljata, in po načinih odgovarjanja nanja. Sta dva različna načina človekovega odnosa do sveta. Lahko soobstajata v isti osebi in v družbi in se ne pobijata. Moje zavračanje religiozne vere ne pomeni, da verujem v znanost. To tudi ne pomeni, da zavračam vso vsebino krščanskega nauka.  Evangeliji so me ganili. V njih je nekaj temeljno človeškega; tako kot še marsikaj v Svetem pismu. Žal je to v cerkvenem nauku skrito za zgodovinsko oblastno navlako in liturgičnimi manirizmi. 

V zvezi s poukom o verstvih le nekaj misli. Vsekakor sodi verski pouk, pouk krščanskega nauka, v cerkev in cerkvene šole, ne v javne laične šole. Cerkev ima danes ogromno možnosti posredovati svoj nauk na različne načine, neposredno in prek množičnih medijev, kar je za normalno seznanjanje z vero v sekularni državi dovolj za tiste, ki hočejo poslušati. Če nočejo, pač nočejo. Kritičen pregled osnovnih konceptov različnih verstev pa bi moral biti del splošne izobrazbe kot pomemben vidik kulture. Kritičen pomeni, da bi morali pošteno predstaviti tudi tiste dele krščanskega nauka (nikoli zanikane!), v katerih Bog grozi z uničenjem vseh, ki ne verujejo vanj; tiste dele, ki opravičujejo uničevanje ljudi v imenu Boga (»V imenu Kristusa Kralja!«) in v katerih se zahteva smrtna kazen za pregrehe določene vrste. Sodobno pojmovanje človekovih pravic in nazor o svetovnem etosu presegata to krščansko etiko. Da bi brezpogojno priporočal pouk o Bogu, ki mi grozi z uničenjem, se mi ne zdi razumno. 

Če pa bo pouk o verstvih uveden in če bodo v sekularni državi poučevali teologi, naj ne zamolčijo, da krščanski Bog zapoveduje uničenje vseh, ki ne verujejo vanj; ali pa naj ta nauk očistijo tega nihilizma. To ni oddaljena in presežena preteklost Stare zaveze. To zapoved so v božjem imenu izvajali na najbolj krute načine v ne tako davni bratomorni vojni.

Desetletnica bloga

... je minila že 19. septembra. Tega dne leta 2010 sem v okviru bloga Efemeride objavil prvi zapis isc. o Katarini Marinič, ki je takrat umrla, stara 111 let. Imel sem idejo, da bi pisal o starosti, nekako tako, kot to danes imenitno uspeva gospe dr. Metki Klevišar na Obrazniku (facebook). A ker sem drug človek, mi kaj takega seveda ne bi uspelo, zato sem malo paberkoval, hoteč predstaviti "izjemne starce". Drugi zapis je bil o Johnu Basingerju, možaku, ki si je pri svojih 58 letih zadal nalogo, da se bo naučil na pamet vso Miltonovo pesnitev Izgubljeni raj, ki šteje 10565 verzov. Možu je to uspelo, celo tako dobro, da si mu povedal številko strani, on pa je zrecitiral verze na tisti strani. Potem je pa prišlo obilno jesensko deževje in Ljubljanica je nenavadno narasla. Fotografiral sem vodostaj v Mostah in potem še vse ostale mostove tja do Prulskega mosta - in objavil fotografije. Krasno, ampak pri tem sem pozabil nadaljevati serijo o izjemnih starcih. Poleg tega sem ugotovil, da je takih ljudi, ki kaj izjemnega dosežejo v starosti, zelo veliko. Naj pišem o gospe Heleni, ki je pri osemdesetih tekla maraton? Takih je polno. Leta, ki so včasih pomenila starost, niso več starost. In tako sem odstopil od zamisli, da bi zapisi sledili nekaj stalnim vsebinskim smerem. Predal sem se trenutnemu navdihu. Tako je moj blog pel-mel (pele mele) vsebin. V njem od časa do časa sledim kaki temi, kot npr. ko sem komentiral poglavja knjige 12 pravil za življenje J. Petersona. Vseeno pridejo do izraza moja osnovna nagnjenja k temam s področja psihologije, sociologije, filozofije, literature; včasih kakšna glosa o kaki knjigi, filmu, gledališki predstavi. Pa, seveda, potopisi izletov in potovanj. Morda bom nekoč zmogel volje za sistematičen tematski pregled. Vmes sem naslov bloga Efemeride poslovenil v Begotnice, ki pomeni tudi "bežne vtise". Na Efemeridah sem imel najbrž precej klikov ljudi, ki so iskali astronomske efemeride. Ne maram navideznih klikov, navideznega zanimanja in navidezne branosti. Tokrat nekaj kvantitativnih podatkov.

Prva slika kaže krivuljo klikov v razdobju desetih let. V splošnem bi lahko rekel, da se krivulja dviga, torej, da je vse več zanimanja za ta blog.

Druga slika kaže število ogledov. Slupno število ogledov v desetih letih je 25.538., to je, nekako 2500 ogledov na leto. Ne dva miljona na dan kot kakšna pop-zvezda. 

Gornja tabela prikazuje najpopularnejše objave. Vodi opis izleta v Katakolon in Olimpijo v okviru križarjenja po vzhodnem Sredozemlju. Kaj je v tem opisu tako privlačnega, ne vem, morda so to fotografije Olimpije, kajti športnih navdušencev je najbrž med bralci, ki brskajo po spletu, veliko. Ni izključena možnost, da so na ta naslov kliknili tisti, ki bi se radi prijavili na kakšno križarjenje. Skratka, teh številk ne gre jemati enoznačno. Zapis "Kam s knjigami" si je ogledalo skoraj 200 oseb. Zasluga gre knjižničarki FSD gospe Martini Kerec, ki je moj zapis razposlala svojim bibliotekarskim kolegicam in kolegom. O sreči sem govoril ob našem rednem letnem srečanju svojim gimnazijskim sošolcem - mogoče so si besedilo delili. Sicer pa potegnejo potopisi in naslov "presenečenje". 

No, ne gre mi za popularnost, drugače bi uporabil kakšne trike. Moji zapisi so še vedno moja razmišljanja pro domo sua. Seveda sem pa vesel, če še kdo prebere.

"Vsi moji božiči"

Kolumne gospe Urše Zabukovec (Delo, 14. 1. 2020) se me vedno dotaknejo - tako ali drugače. Najina tokratna skupna točka je Dostojevski. Tudi jaz mislim, da "se v človeku lahko namesti Bog", le da bi jaz kot ateist to povedal drugače. V človeku je nekaj, neka instanca, neko področje čutenja in razmišljanja, ki je blizu pojmu "božjega". To je zavest o umrljivosti in občutek, da življenje lahko zapravimo; da lahko živimo mimo sebe in ne skrbimo za življenjsko izpolnitev. Temu včasih (kot nepravoveren psiholog) rečem "duša", najintimnejše premišljevanje o smislu moje biti, o moji življenjski poti, moji življenjski nalogi, mojem metierju, mojem domu v samem sebi... To je tisto področje, kjer se rojeva občutek izpolnjenosti življenja in dušni mir (za Aristotela je bilo to filozofiranje). Razvilo se je v meni, ko sem spoznal, da bom nepreklicno umrl - za vedno mrtev in bel.  Ne mislim, da je to občutje, to "dušo", to "božje", vame vsadil Nekdo, ki ga imenujete Bog (b-o-g.). Zelo težko si predstavljam, da je vame prišel Stvarnik vesolja. Da pa je v meni Oseba v moji podobi, je, zanimiva in po mojem povsem zanemarjena in neizkoriščena, ustrezna prispodoba. Pomeni prav to, kar sem opisal zgoraj. Sem nekako podvojen: v meni je neka duševna instanca, ki jemlje mojo umrljivost resno in me opominja, naj jemljem življenje resno, a tudi dovolj igrivo. Vera v posmrtno življenje in pokornost drugim sta neposredno navodilo za omalovaževanje tostranskega, to je, edinega življenja. Pokornost drugim (avtoritetam)  odvrača od poslušanja lastnega notranjega glasu, ki nas usmerja v uresničenje svojih darov in nagnjenj, svoje samolastnosti, kot to imenuje T. Hribar. Mislim, da sta se ta zavest in to občutje razvila v meni, ko so se mi z odraščanjem odpirale oči - naravno. Spoznal sem, da tako čutijo tudi drugi ljudje, religiozno verni in ateisti, da smo v istem čolnu.  To je vir mojega sočutja in solidarnosti. In zdi se mi, kajti prav podrobno tega nisem preučeval, da je bil Jezus iz Nazareta tisti človek, ki je to prav tako začutil in se uprl cerkvi (farizejem), ki tega ni razumela. To spoznanje je izrazil v jeziku svojega časa in menil, da je tega duha v njega vsadil vesoljni Oče, ki pa ga je - po njegovem - na križu, v smrtni uri, zapustil: Eli, Eli, lama sabaktami?

Naj po tej laični teološki razpravi, pojasnim še, zakaj se nekaterim Špancem, predvsem politikom določene smeri, zdi beseda »božič« »strašna«, čemur se gospa Zabukovec čudi. Španci so imeli državljansko vojno (1936). Proti nekaj let prej ustanovljeni republiki  je vstala klerofašistična vojska, to je, fašistična vojska, ki jo je podpiral kler katoliške cerkve, to je po posvetni oblasti stremeča duhovščina (klerikalci). Ob pomoči Mussolinijeve fašistične Italije in Hitlerjeve nacistične Nemčije je uporniška koalicija zatrla republiko  – v kateri so, roko na srce, imeli preveliko vlogo komunisti in sovjetski agenti (glej: Maurois, Hemingway) - in uvedla klerofašistično diktaturo pod vodstvom generala Francisca Franca. Ta diktatura je trajala vse do leta 1975. Šele leta 2007 so z zakonom prepovedali čaščenje diktatorja (B. Repe, Španska državljanska vojna …,PZNZ, 1/2016). Duhovništvo katoliške cerkve si je umazalo roke s krvjo sonarodnjakov. Klerofašizem v Španiji tli in z njim tudi odpor do njega. Zato je španskim politikom, ki bi radi v kraljevini služili duhu demokratične republike, "božič" »strašna beseda«. Najbrž ni strašna tistim Špancem, ki ob božiču še čutijo, da je njegovo praznovanje posvečeno Jezusu in ne cerkvenemu klerikalizmu. Gospa Zabukovec je med svojim bivanjem v Španiji najbrž obiskala marsikatero špansko vas, Guernice pa še ne. 

O ateizmu malo drugače

V članku Do zmagoslavja ateizma je še zelo daleč  (Delo, 20. 12. 2019) je načetih preveč vprašanj, da bi se jih mogel dotakniti v kratkem članku. Naj zato osvetlim samo razliko med vero in religiozno vero in odnos med religioznim naukom in znanostjo. Mislim, da je srž problema v besedi "zmagoslavje".  Dokler se bodo ateisti na eni strani in teisti, ali bolje, religiozno verni, na drugi spopadali za prevlado, smo na napačni poti.  Dokler se skušajo eni in/ali drugi polastiti človekovega duha, ne bo rešitve. Ne gre za zmago ampak za sobitje, za dopuščanje druge biti, drugačnega doživljanja sveta in človeka.

Imam se za ateista, brezbožnika.  Ne verujem v Boga, ne kot v prikazen, ki se očituje v človekovih občutkih in videnjih, ne kot v filozofsko idejo. To moje občutje je trdno. Rad bi se izognil dokazovanju in zavračanju dokazov o obstoju Boga, kar bi se sprevrglo v neskončno pričkanje. Mislim, da imam pravico izpovedati svojo (ne)vero brez dokazovanja. To pravico ima tudi religiozno verni. Vere se ne dokazuje. Vera je. Obstoja Boga se ne dokazuje in ne oporeka, v Boga se veruje, ali ne veruje. 

Vseeno naj svojo brezbožnost nekoliko opišem. Kadar me kdo vpraša, ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: Kdo ali kaj je Bog/bog? Odgovorijo, da je Stvarnik nebes in Zemlje; da je Oseba, ki nas je ustvarila po svoji podobi; oseba, ki zahteva čaščenje, ki jo lahko prosiš in se z njo pogovarjaš. V svojem svetu ne potrebujem Boga, ne kot Stvarnika ne kot Osebe. Glede nastanka sveta verjamem fizikom in astronomom, prav zelo me pa to vprašanje ne zanima. Svet pač je. Kot osebe so mi dovolj moji bližnji, prijatelji, sodelavci in drugi ljudje. Ne potrebujem Nadosebe. Potrebujem pa zglede vrlih ljudi. Mednje sodi tudi Jezus iz Nazareta z nesrečno usodo duhovno prebujenega človeka, ki je stal za svojim prelomnim življenjskim nazorom in načinom življenja proti množici ter cerkveni in posvetni oblasti. Ni mi tuj pojem svetega. Mislim, da je življenje sveto; da je naš planet svet in da je raj. Sveta so mi nekatera dejanja, nekateri kraji in nekateri ljudje, tudi sodobniki, vzorniki, ki žarijo v svoji preprosti človečnosti, pokončnosti in plemenitosti. Ni jih tako malo.  

Vendar razumem ljudi, ki verujejo v Boga. Ni lahko ne verovati v višje bitje, ki ureja svet. Ni lahko sprejeti spoznanja, da je Zemlja majhna pikica v eni izmed neštevilnih galaksij; da je obstoj tega planeta obsojen na večno zimo in propad; da je – še mnogo prej – vprašljiv obstoj človeštva na njem; da smo, skratka, sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena. In da je edino, kar nam ostane, da se, kot vsako živo bitje, veselimo obstoja teh nekaj trenutkov, dopustimo drug drugemu biti in se objamemo. Ni lahko biti sam v težkih trenutkih, brez upanja na rešitev. Ni se lahko posloviti od tega sveta brez upanja na posmrtno življenje. Sam »nadnaravnega klica« ne zaznavam; zaznavam naravni klic sočutja in solidarnosti. Prijazni ljudje bodo obžalovali, da nimam božje milosti, jaz pa jim pravim, naj se veselijo, da jim je bila podeljena.

Na obeh straneh, teistični (v širokem pomenu) in ateistični, v polemiki spregledujejo bistveno razliko, razliko med vero in religijo in prezrejo vero. Vsi ljudje smo v načelu verni. Vsi ljudje, razen naravno prikrajšanih, imamo temeljno zaupanje v druge ljudi, v svet in življenje. To zaupanje je vera. Ta se razvije pri otroku v materinem krilu kot »varna navezanost«. Razvije se naravno. Otrok izraža zaupanje tako, da se odzove na prijazno besedo ali gib tudi tujega človeka. Vsi, razen v zgodnjem otroštvu prikrajšanih, smo sočutni do drugih. Sočutje se razvije, ko otrok spozna, da tudi druge boli, kar boli njega. Odtlej ravna po zlatem pravilu, ne da bi ga kot takega poznal, in se trudi, da drugim ne bi prizadejal, kar ne bi rad, da bi prizadelo njega. Opazovanje predšolskih otrok prepričljivo kaže, da so že malčki sposobni sočutja in medsebojne pomoči. V zadnjem času se množijo prikazi takih sposobnosti pri živalih. Vsi ljudje včasih, nekateri pa pogosto, imamo tudi druga občutja, ki nas povezujejo z drugimi ljudmi in s svetom. Taka občutja so: jasno zavedanje biti v posebnih trenutkih, ljubezensko občutje, občutje povezanosti s svetom, z vesoljem (»oceansko občutje«) ipd. Tudi občutje Boga, občutek, da nekdo bdi nad teboj in da te varuje, da lahko tvegaš korak v življenje. Vse to je zame naravno doživljanje, ki izvira iz bivanja v materinem telesu in iz stika med organizmom in svetom. Včasih porodi ta stik tudi duševne pojave, ki so skrajni; ki jih tudi cerkev nima rada za svoje, se pa z njimi poklicno ukvarjajo psihiatri. Vse je v glavi, pravijo ljudje. V tem jim pritrjujem. Recite temu doživljanju »naravna vera«, ali kakor koli hočete, in jo podcenjujte v primerjavi z »vero v nadnaravno«, ki je za nekatere edina, ki zasluži naziv "vera". Me ne moti, ker vem, da imam prav.  Sam nimam težav s sprejemanjem religiozno vernih, to je tistih, ki verujejo v Boga in se štejejo za pripadnike določene veroizpovedi. Ne sprejemam jih le zato, ker ima vsak pravico do svojih nazorov, če ne vodijo v polaščanje drugih. Sprejemam jih, ker vem, da čutijo Boga in sveto, če so iskreni, in da jim vse, kar doživljajo v okviru cerkve nekaj pomeni. Vem, da je mnogim ljudem težko sprejeti paradoks smiselnosti osebnega življenja ob pogledu na kozmični nesmiselni vrtiljak. Potrebujejo tolažbo vere v nadnaravno.

V delih, ki so omenjena v članku, ki me je spodbudil k pisanju, gre za pobijanje religioznih naukov z znanostjo.  Dawson s stališča biologije dokazuje, da je »Bog zabloda«. Podobno se z religiozno vero spopada biolog Coyne (Verjeti ali vedeti). Pri nas je z zgodovinskega vidika opozarjal na nelogičnosti svetopisemskih zgodb psiholog in sociolog Jan Makarovič (Zgodbe svetega pisma). Odkril je vrsto nelogičnosti in zgodovinskih netočnosti in nesmislov. Vse to je v samem bistvu zgrešeno početje, v kolikor skušajo "dokazati" neutemeljenost vere. Vera ni védenje ampak verovanje, ki se ne dokazuje. V kolikor pa znanstvenik vzame svetopisemske trditve kot znanstvene hipoteze (kar niso), je njegovo prizadevanje raziskovalna vaja postranskega pomena. Čemu pametni ljudje to počno?

Njihovo početje je reakcija na vsiljevanje religioznih naukov. Biolog Coyne se bori proti vsiljevanju kreacionizma v ameriške šole. Kreacionizem je nevzdržna biološka teorija. Katoliška Cerkev priznava teorijo evolucije, ne priznavajo pa je različne krščanske sekte, ki jih v Ameriki mrgoli, pa najbrž tudi mnogi drugi verniki jemljejo preveč dobesedno, kar piše v Svetem pismu. Sveto pismo ni biološko besedilo, čeprav se mnogim vernim zdi, da je razlaga narave in zgodovine. V svojem bistvu in po svojem namenu so to spisi o božjem razodetju, o božji moči, o morali, etiki, smislu življenja in podobnem. Kaj lahko o tem reče biologija? Seveda pa tudi druga stran ne sme vsiljevati pojmovanj iz Svetega pisma, kot da bi bila znanstvena spoznanja, ker to niso. Geološka guba ni dokaz božje mogočnosti, ki krivi kamnite sklade. To bi bil prepoceni miselni trik, ki bi geologa ustavil v njegovem iskanju. 

V vsem tem pričkanju gre za zgrešeno pojmovanje znanosti in religije. Znanost in religija sta dve različni vrsti človekovega odnosa do sveta (druge so: umetnost, filozofija, zdrava pamet). Zastavljata si različna vprašanja o človeku in svetu in uporabljata različne metode, da bi nanja odgovorili. Druga druge ne moreta pobijati, ne da bi se smešili. Znanost ima jabolko za užiten sadež, ki ga gojimo, razmnožujemo, shranjujemo in uživamo tako in tako, s takimi in takimi učinki. Religija ga ima za simbol grešnega poželenja po vednosti. In zdaj biolog dokazuje, da se, seveda, jabolko lahko odtrga od drevesa in poje, in da je zgodba o Evi in kači navadna pravljica. Varuhi nauka pa dokazujejo, da je v človeku že v samem začetku bilo grešno poželenje, da bi spoznal, kar ve le Bog; da se je to uresničilo, a kazen za to je bil izgon iz zemeljskega raja. Pazite! Mar ni napačna raba vednosti pripeljala do roba uničenja tega raja, uničenja, ki smo mu dejansko blizu? Bog (beri: tisočletna modrost, zbrana v Bibliji) je vedel, da bo človek zamočil.

Znanstveniki, ki s svojimi metodami in na osnovi svojega znanja dokazujejo ali oporekajo obstoj Boga, s tem presegajo meje svoje znanosti in jo zlorabljajo za nepravi namen. Religiozni verniki, ki pobijajo znanost z verskimi nauki, počnejo to nekompetentno, ker udobno pojasnjujejo naravne odnose z nadnaravnim takoj, ko jim zmanjka štrene.

Javni ali državni zavodi

Ker kot upokojenec nisem od blizu spremljal procesa reorganizacije centrov za socialno delo, čeprav sem bil nekoč kot aktiven pripravljen sodelovati pri njeni pripravi, me je opis sedanje organizacije centrov za socialno delo, kakršnega je podal gospod Janko Cafuta, neprijetno presenetil. Nisem pričakoval, da bodo centri, namesto da bi bili strokovne ustanove socialnega varstva, kar so na papirju, dejansko postali socialni uradi in kot taki navadna transmisija ministrstva za socialo (MDDSZ),  kljub temu, da se je bilo strokovno socialno delo z univerzitetno izobraženimi socialnimi delavci v družbi nesporno uveljavilo. Poleg gospoda Cafute mi tudi drugi socialni delavci tožijo, da v novem režimu ne morejo več delati z uporabniki po načelih socialnega dela, ker se od njih zahteva uradniško delo in uradniški odnos, ki je nasprotje pravega socialnega dela. Linija upravljanja, kot jo opisuje gospod Cafuta, mi, žal, to potrjuje. Prav neverjetno se mi zdi, da v svetu strokovnega javnega zavoda dominirajo predstavniki države in da strokovni svet sestavljajo poslovodni organi. Svet vrtca sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet delavcev in trije starši. V svetu zdravstvenega doma imajo predstavniki ustanovitelja sicer večino, a zdravstveni dom ima strokovni svet, ki ga sestavljajo vodje strokovnih enot, ki so večinoma zdravniki. Center za socialno delo bi moral imeti organe, ki so v skladu s poslanstvom te ustanove, kot predlaga g. Cafuta.

Ker so zgledi normalne organizacije javnih zavodov povsod dostopni in torej ne gre za nevednost in neiznajdljivost nosilcev reorganizacije, si ne morem  kaj, da ne bi v takem birokratskem nadzoru in zmanjševanju pomena strokovnosti na področju sociale videl strateški projekt te in prejšnjih vlad po zmanjšanju socialne skrbi za najšibkejše sloje prebivalstva, kar sicer ni nič novega in se je v svoji nesocialnosti in podpori kapitalističnemu luksuzu izkazalo ob predlogu po odvzemu dodatka za delovno aktivnost samohranilkam. Revnim gledajo pod prste, razkošje jih pa ne moti in ga imajo za zaslužek vlagatelja.

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

Iz cone udobja v cono udobja

Na fejsbuku so mi iz Collective Evolution poslali tole lepo shemo:

Poznamo to teorijo. Človek mora zapustiti cono udobja, prekoračiti cono strahu, se soočiti z izzivi, se naučiti novih spretnosti in vstopil bo v cono osebnostne rasti, novih ciljev in smisla. Krasno.
Ko sem videl to prelepo perspektivo, se mi je zazdelo, da se pri meni dogaja obratno. Malo hudobno sem narisal tole shemo:

Iz cone materialne in socialne rasti in bohotenja, ki je zame stresna, prenapolnjena z materialnim in socialnim, sem se podal v cono, kjer sem se tega znebil, reduciral dejavnosti, družbene in družabne obveznosti, opustil stike z mnogimi ljudmi in preko cone upanja, v kateri sem skušal zaživeti tako, kot mi je po duši, pristal v coni udobja, v kateri se sam s sabo dobro počutim.

Mogoče ni čisto vse tako, ne z enim ne z drugim "modelom", a pozitivistično navdušenje nad osebnostno rastjo po prvem modelu mi gre na živce, ker se mi zdi, da najdem več smisla, ko sem sam s sabo minimalistično v tišini (s kakšno knjigo).

O evtanaziji - okrogla miza

Ob izidu knjige dr. Matjaža Zwitterja Pogovarjamo se o evtanaziji (Slovenska matica 2019) je bila na Slovenskem knjižnem sejmu, v soboto, 30.11. ob 11. uri, okrogla miza o tem vprašanju. Za mizo so sedeli avtor knjige, dr. Zwitter, predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč, filozof dr. Edvard Kovač in dddr. Andrej Pleterski, sin pokojnega akademika dr. Janka Pleterskega, ki si je želel evtanazije. Pogovor je - po uvodnem nagovoru predsednika SM, dr. Aleša Gabriča, usmerjala filozofinja dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice.

Pogovor sem sicer snemal s telefončkom, a tu lahko povzamem samo poglavitne misli posameznih govorcev, da bo ostalo še kaj prostora za moj komentar. Dr. Zwitter je dejal, da lahko gledamo na evtanazijo z več vidikov: z vidika trpečega bolnika, ki si želi končati mučno življenje; z vidika ideologije ali verskega prepričanja; z vidika zdravnika, ki bi moral izvršiti usmrtitev. Pri tem samo dejanje usmrtitve pravzaprav ne zadeva le zdravniškega poklica. Usmrtitev lahko izvede kdor koli, kot je bil v pomladanski debati o tem opozoril dr. Ihan. Vendar do zdaj nismo v nobeni državi zasledili, da bi oglašali: "Kdor si želi umreti, naj pokliče breplačno telefonsko številko, pa bomo prišli in ga usmrtili." Povsod se pritiska na zdravnike. Za zdravnike pa sama usmrtitev ni problem; problem so kriteriji za presojo, ali je usmrtitev upravičena. Ti kriteriji so: neznosno trpljenje, neozdravljiva bolezen in soglasje bolnika. Vsi ti kriteriji so nezanesljivi. Vsako trpljenje se da ublažiti, razen če ga pojmujemo zelo široko kot socialno ali psihično trpljenje. Diagnoza "neozdravljiva bolezen" je nezanesljiva; možne so pomote, možna nepričakovana izboljšanja; usmrtitev pa je nepreklicna. Splošnih statističnih napovedi o dobi doživetja pri določeni bolezni ne moremo brez tveganja pripisati posameznemu bolniku. Svobodna odločitev pri jasni zavesti, ki naj bi bila pogoj ob soglasju bolnika, bolnika v bolečinah in obdanega s svojci, je problematična.

Dr. Zwitter je dodal še nekaj opozoril o definicijah osnovnih pojmov, posebno ob govorjenju o "pasivni evtanaziji". Evtanazija je aktivna usmrtitev. Pasivne evtanazije ni. Pravilen izraz za to, kar nekateri imenujejo "pasivna evtanazija", je "opustitev zdravljenja". "Opustitev nesmiselnega zdravljenja pri bolniku, ki mu ne moremo pomagati; odklop od naprav, ki ga vzdržujejo pri življenju, je edino etična. Če zdravljenje samo podajšuje agonijo, je to /opustitev zdravljenja/ edino prava pot. To ni evtanazija. Če bi bila to evtanazija, bi lahko rekli, da so evtanazirani vsi, ki so umrli doma in jih niso v zadnjem trenutku pripeljali na urgenco; vsi ki umrejo v domovih ali na navadnih bolnišničnih oddelkih in jih ne preselijo na intenzivni oddelek." Poleg tega obstaja še "pomoč pri samomoru". To je "pomoč zdravnika, da bolnik sam s pritiskom na gumb konča svoje življenje."

Dr. Voljč je poudaril, da govori v svojem imenu, da pa se njegovo stališče ne razlikuje pomembno od stališča Komisije za medicinsko etiko, ki ji predseduje. Najprej se je zavzel za široko, demokratično, javno razpravo o tem vprašanju. "Naj se slišijo vsi glasovi". To je razmejil od razprave v zdravniških krogih. Zdravniki so, tako kot javnost, razdeljeni: eni so za evtanazijo, drugi proti njej. V Sloveniji slednji na srečo prevladujejo. Zakon namreč problema ne bi rešil. "Če se sprejme zakon, kot je predlagan, bi imel vsakdo pravico do (asistiranega?) končanja svojega življenja, tudi če ni bolan." "Kako naj grem kot zdravnik na poziv k nekomu, ki je zdrav, in ga usmrtim, samo zato, ker se je odločil, da noče več živeti. To je popolna negacija zdravniške etike..." Poleg tega, meni dr. Voljč, "ni mogoče nobenega zakona tako natančno zakoličiti, da ne bi bili možni obhodi." Izkazalo se je, da je evtanazija lahko prostovoljna, lahko pa neprostovoljna in prisiljena. "Ko ta vrata odprete, ne boste tega duha nikoli spravili nazaj noter, kot bi v zakonu želeli." Če tudi opustitev zdravljenja pojmujemo kot evtanazijo, potem ni problema; to pri nas že imamo.

Tudi dr. Voljč je dodal terminološko pojasnilo. Ni prav v zvezi z evtanazijo govoriti o paliativni oskrbi. Ta nastopi takoj, ko uravnavamo neozdravljivo bolezen. Hipertenzija je neozdravljiva, lahko pa jo uravnavamo - to je paliativna oskrba. V zvezi z evtanazijo mislimo na terminalno paliativno oskrbo, medicinsko pomoč ob izteku življenja. "Ko je že jasno, da nobeno zdravljenje več ne pomaga, da se življenje bliža koncu, je etično opustiti zdravljenja in s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin, duševne stiske, s higieno, pomagati človeku dostojno umreti." Nič več zdravljenja, nič umetne ventilacije, nič več dragih zdravil. Človeku pomagamo s tem, da ga ne zapustimo; pomagamo mu s stiskom roke, nasmehom.

Trojni doktor Andrej Pleterski je dejal, da je tu "kot sin svojega očeta ... /z zgodbo, ki nam je znana/... in kot koordinator skupine Srebrna nit, združenja za dostojno starost." Podaril je, da je v tej zadevi pristranski, kot so pristranski tudi na nasprotni strani. Pripravili so že vse "gradnike" zakona, treba jih je le še povezati v celoto. "Varovalk bo v zakonu dovolj, da ne bo prišlo do zlorabe." O knjigi (prof. Zwittra) je dejal, da je napisana za vse, ki ne vedo, za koga naj bi se opredelili. "Te ljudi skuša  knjiga odvrniti od podpore zakonu o evtanaziji, češ da bi zakon povzročil posledice, ki ne bi bile dobre."... "Knjiga je spretno napisana, berljiva. Razvidno je, na čem temeljijo strahovi, o katerih knjiga govori, kaj so argumenti nasprotovanja zakonu."Gre za rešitev problema, ki se ga ne da pomesti pod preprogo. ... Paliativna medicina ne reši vsega. KME ne priznava, da ko bi imeli rešeno vso paliativo, ta problem še vedno ne bi bil rešen. Zwitter prizna ta problem, a ni imel odgovora, rekel je samo, dajmo se pogovarjati. Tudi dr. Ošlak je imel pogum dati konkreten predlog, kako rešiti problem brez zakona. Ne želim predavati o tem, lahko svoje mnenje utemeljim, a to bi bilo že predavanje."

V nadaljevanju pogovora je dddr. Pleterski še dodal pripombe k razpravi o primeru Nizozemske, kjer se zakon o evtanaziji uspešno izvaja. Poročila, ki trdijo nasprotno, izvirajo po njegovem iz druge ali tretje roke. On pa je proučil izvirne uradne podatke o izvajanju zakona in lahko potrdi, da ni bilo primerov zlorabe.

Dr. Kovač je pohvalil izid knjige, dejstvo, da razjasnjuje pojme v tej debati, tako da zdaj vemo, o čem govorimo in se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Potem pa je vljudno a odločno pribil: "Zagovorniki zakona pravijo, da bo ta zakon tak, da do zlorabe ne bo prišlo. Takega zakona še ni bilo. Stari rek pravi: Summum ius summa iniuria. Najboljše pravo, največja nepravičnost. Ni mogoče izključiti zlorab."

Poudaril je, da je ključno vprašanje človekovo dostojanstvo, dostojanstvo bolnika pa tudi zdravnika, v katerega avtonomijo ne smemo posegati in nanj pritiskati. Omenil je pojav neutemeljenega zdravljenja v bogatejših deželah, kupovanja odvečnih zdravniških storitev. "To je ista pozicija kot pozicija zagovornikov evtanazije." To je pozicija človeka, ki meni, da lahko odloča o življenju in smrti: eden za umetno podaljševanje življenja, drugi za skrajševanje življenja po svoji volji. Vendar človek na svetu ni sam. S svojim dejanjem prizadene drugega. Dostojanstvo človeka ni v tem, da bi odločal o življenju in smrti, je v tem, da upošteva, da je poleg njega tudi drugi; da skrbi za drugega.

Zagovorniki evtanazije navajajo stoike, ki so govorili: jaz sem posestnik življenja. Toda za stoiki je prišla judovsko-grška civilizacija, ki sprejema življenje kot dar. S to civilizacijo pa je prišel tudi racionalizem. Izumili so logiko. Za Grke je logika pogovor. Že otrok nekaj sporoča z govorico telesa. Racionalizem izključuje pojem skrivnosti. Kot da je dostojanstvo v tem, da nekaj razumeš. Lahko si predstavljamo osebni odnos, ki je več kot racionalističen. Stisk roke ali kaj podobnega, osebnostna vez je globlja kot racio. Osebnostno vez je imel dr. P. On je čutil, da se bo žena prebudila, in res se je prebudila po 15 mesecih kome. "Kar potrebuje umirajoči, je živ stik, nasmeh, stisk roke, živo osebno vez. Če se odpremo dostojanstvu skrivnosti biti, spoznanju, da je življenje dar, če vzamemo zares, da imamo odnose, da sem odgovoren za drugega. Človek nima absolutne oblasti, ne obremenjujmo ga s tem."

***

Zame so bili ti prispevki zelo poučni. Razbistril sem misel okrog opredelitve osnovnih pojmov in sprejel argument, da zdravnikom ne gre nalagati dolžnosti usmrtitve, čeprav bi se verjetno našli zdravniki, ki glede tega ne bi imeli pomislekov. Sprejel sem argument o nezanesljivosti kriterijev za presojo o upravičenosti evtanazije v vsakem posameznem primeru. V svetu je niz primerov sodnih zmot pri odrejanju smrtne kazni, naknadno odkrite nedolžnosti eksekutiranih. Če se motijo sodniki, ni razloga, da se ne bi motili zdravniki. Sprejel sem argument o načelni nepopolnosti zakonov in o vedno možnih "obhodih", ki vodijo v nepovratne zlorabe. Verjamem tudi dddr. Pleterskemu, da na Nizozemskem do zdaj niso odkrili zlorab pri odločanju za evtanazijo. Sprejemam argument, da je življenje dar (čeprav tistih, ki so mi ga podarili, ni več med živimi in jih moje zavračanje daru ne bi prizadelo) in da mora človek, ki si želi končati življenje, misliti na bližnje, ki jih bo to njegovo dejanje prizadelo. Morda se lahko za to dejanje odloči po pogovoru in v soglasju s tistimi, ki bi jih prizadelo.

Tako mi je navsezadnje ostalo samo še vprašanje, ki bi ga zastavil nastopajočim v razpravi, ki je ni bilo, ker smo prekoračili predvideni čas. Vprašal bi: kje se pri nas dobi trobelika, ali ustrezen pripravek iz nje, pilula, tinktura, čaj? Kajti uvidel sem, da ni etično od nekoga zahtevati, da te umori. Tudi ne od zdravnika, ki je najbližji meji med življenjem in smrtjo. To se zgodi le med tovariši v vojni ali podobnih skrajnih razmerah, ne more pa se ob bolniški postelji. Torej sem prepuščen samemu sebi. In Sokrat mi je zgled. Avtonomno in dostojanstveno. Vpričo prijateljev, ki jih je prizadel, a ki so hkrati začutili veličino njegovega dejanja.

Potem sem se spet spomnil Sigmunda Freuda (o njegovi evtanaziji sem pisal v tem blogu - Freud: primer evtanazije, 19.2.19; o tem sem napisal tudi pismo bralca v Delo). Naj na kratko ponovim. Freud je imel raka na čeljusti. Odstranili so mu polovico čeljusti in jo nadomestili s kovinsko protezo, ki jo je ljubkovalno imenoval "moja pošast". Rak je vseeno napredoval in od časa do časa so mu odstranjevali nekrotično tkivo. Imel je skupno več kot 30 takih operacij in trpel je hude bolečine. Za blaženje bolečin je jemal samo aspirin, ker je rekel, da raje trpi bolečine, kot da ne bi mogel jasno misliti. Vse do nekaj tednov pred smrtjo je delal, to je, sprejemal paciente in pisal. Potem ni mogel več. Okrog njega se je širil smrad, tako da se je njegov kužek čovčov stisnil v oddaljeni kot sobe.
Ko tega trpljenja ni mogel več prenašati, je poklical k sebi dolgoletnega osebnega zdravnika in ga vprašal, če se spomni dogovora, ki sta ga sklenila, ko ga je Freud vzel za svojega zdravnika. Max Schur, tako je bilo zdravniku ime, je potrdil, da se spomni. Freud je dejal: Zdaj je napočil tisti trenutek. Povejte Anni. In zdravnik mu je vbrizgal smrtni odmerek morfija. Freud je zaspal za večno.

Filozofu postavljam (nepošteno zahtevno) hipotetično vprašanje: Anno F. bi (je) očetova smrt prizadela v vsakem primeru. Bi bila manj prizadeta, če bi F. umrl po več dneh ali tednih bolečin in omamljanja z morfijem, omamljen, otopel, nejasne, motene zavesti ALI jo je bolj prizadelo, ko je umrl, to je zaspal, ob pomoči zdravnika, potem ko se je pri polni zavesti sam odločil, da konča trpljenje in življenje? Bi Freudu pomagalo ohraniti dostojanstvo, če bi ga, omamljenega, hčerka, ki je morda ne bi več prepoznal, držala za roko ALI se je čutil dostojanstvenega, ko je sprejel odločitev o svojem koncu in predvidel spokojen sen?