KDO SO LJUDJE KI (NE) NASPROTUJEJO UKREPOM?

Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Povod za to razmišljanje je prispevek v oddaji Odmevi na valu 202 (16. 9.) z naslovom Kdo so ljudje, ki nasprotujejo ukrepom. Gre za refleksijo novinarja-opazovalca sredinega protesta na Trgu republike. Njegovo videnje lahko strnemo v tri točke: 1. protest ni "vprašanje leve ali desne politične pripadnosti, ne gre za podaljšek kolesarskih protestov". 2. "v številnih ljudeh ... so močno aktivirani mehanizmi za preživetje". 3.  "priča smo kolektivni psihozi", ki je posledica in znamenje entropije družbenega sistema.

Po poročilu policije je bilo protestnikov 8000, to je 0,4 % prebivalstva Slovenije ali 3 % prebivalcev Ljubljane. To število ni zanemarljivo in tudi ne pomeni, da so tako razpoloženi ljudje samo v Ljubljani, o čemer priča demonstrativna podpora ravnatelju v Preboldu in požig zabojnika v Kamniku. Del ljudi ima ukrepov (in vlade) dovolj. (Nekateri ocenjujejo, da je tako nastrojenih približno desetina prebivalcev ali volivcev.) To bi lahko že bil kratek odgovor na vprašanje, kdo so in kaj jih žene. A ta odgovor sproža nova vprašanja. Kako to, da so proti ukrepom, ki naj bi jih varovali pred okužbo in boleznijo? Kako to, da imajo dovolj vlade, ki se trudi ustaviti epidemijo? Najprej poglejmo nasprotno stran.

Kaj pomeni upoštevati ukrepe? Kdo so ljudje, ki NE nasprotujejo ukrepom? Bom začel pri sebi. Ko se je pojavil novi virus in ni bilo jasno, ali gre za navadno gripo (proti kateri sem cepljen) ali za kaj hujšega, sem naletel v nekem zame dovolj verodostojnem časopisu na pogovor z neko tujo znanstvenico, ki je rekla, da je to nekaj novega in precej hujšega kot znani virusi gripe. To so potrdili tudi naši zdravniki in svetovali štiri osnovne varovalne ukrepe: masko, razkuževanje rok, umivanje rok, izogibanje druženja, kasneje še zračenje. Te ukrepe sem upošteval. Zdravnikom sem zaupal. O teh rečeh vedo več od mene. Vsa naša družina v treh gospodinjstvih je upoštevala te ukrepe. Nismo se družili. Moja 80-letnica je minila brez družinskega slavja. Ko se je pojavilo cepivo, sem to dojel kot odrešitev in se cepil, ko sem prejel vabilo in nato še enkrat. Normalno sem hodil v trgovine in druge servise ob upoštevanju ukrepov. Opustil sem obisk koncertov v CD (kar sem nameraval tako ali tako storiti), gledališča; omejil obisk knjižnice, obiske sorodnikov, razen obiska sorodnika v Domu starejših občanov, kjer sem pač upošteval protokol. V obeh letih epidemije sem imel poleti normalne počitnice ob morju. Zapovedano ali nezapovedano zaporo sem izkoristil za svoje dejavnosti: branje, pisanje itd. Mi je kar pasalo. Menjavo vlade ob začetku epidemije sem dojel kot legalno in skladno z ustavo, čeprav so moje simpatije prej na levi kot na desni. Ukrepe, ki jih je razglasila vlada, sem sprejel kot smotrne, strokovno utemeljene. Dejstvo, da so se ukrepi spreminjali in bili včasih nedosledni in naravnost nespametni, sem imel za razumljivo in opravičljivo negotovost v neznani situaciji. Ljudje v vladi so samo ljudje. Spremljal sem dogajanje v drugih državah in videl, da se povsod lovijo in da so povsod odpori. Zdravnike, ki so vsak dan večkrat pojasnjevali ukrepe, sem dojel kot strokovno podkovane in zaupanja vredne. Tudi vladnih govorcev nisem imel za zlonamerne, čeprav so kdaj pa kdaj zinili kaj neprimernega. Člani moje družine, moji kolegi in znanci so ravnali podobno kot sam.

Nisem mogel razumeti, zakaj ljudje zavračajo ukrepe in zakaj se ne cepijo. Nekatere pomisleke proti cepljenju, predvsem ljudi z zdravstvenimi kontraindikacijami ali v rodni dobi, razumem. A za večino ljudi, ki se nočejo cepiti, vprašanje ostaja. Na to vprašanje sem skušal odgovoriti tudi na tem blogu. Kot pomemben dejavnik sem navedel zavračanje nove vlade pri delu prebivalstva. Ulični protesti proti vladi Janeza Janše so se začeli tako rekoč naslednji dan po njenem ustoličenju in trajajo vse do danes, celo v visokogorju. Niso edini, vse vrste protestov (npr. dijaški protest v Mariboru) podpirajo vplivni mediji in jim pojejo slavospeve. Slavijo uporništvo proti bajeslovnemu slovenskemu hlapčevstvu. Janšev "upor" proti liberalcem v EU pa zavračajo kot "suverenizem", beri "fašizem". Govorijo in pišejo o tem, da ljudje ne zaupajo vladi, ob tem pa sami širijo nezaupanje in pikolovsko kritizirajo vladne ukrepe in obilno pretiravajo. Vlada in njen predsednik sta seveda prispevala k takemu stanju s kadrovskimi zamenjavami, ustavljanjem STA, odnosom do NVO in podobnimi potezami. Ne moreš pričakovati, da bodo politični nasprotniki sodelovali pri ustavljanju epidemije, če se sam ne osredotočiš na epidemijo, ampak imaš vzporedna politična agenda. Do izvajanja svojega političnega programa imaš pravico, dokler je vse v okviru zakonov in ustave, a nekaj preudarnosti in taktike je vendarle potrebne. Kakšne poteze je treba odložiti ali opustiti. 

Zakaj torej ljudje zavračajo cepljenje in druge ukrepe? Da protest ni bil vprašanje politične pripadnosti drži morda v ožjem pomenu strankarske pripadnosti, sicer pa ne. Ni ga organizirala kaka stranka, bil pa je izrazito uperjen proti vladi, kar je razvidno iz več odgovorov, ki jih je novinar dobil od udeležencev. Gospa, s katero se je pogovarjal, "dojema vladne ukrepe kot usmerjene proti ljudem, ne za njih"; "čuti se poniževanje lastnega naroda". Navaja še druge izjave te vrste: "ukrepi so protiustavni", sedanje "vladanje je diktatura"; "zastraševanje"; vidijo "vzvode oblasti, ki so bili že videni v zgodovini"; nekdo "vidi delovanje režima". Jasno politična je tudi izjava skupine študentov, ki se imajo za levičarje, in "v parlamentu ne vidijo nobene alternative, vse politične stranke so iste" itd. "Ukrepi (vlade) so šli predaleč". Delo poroča, da so protestniki zahtevali takojšen razpis predčasnih volitev.  To naj ne bi bila politična zahteva? V podkrepitev še citat z Instagrama, namenjen Tini Maze, ki se je slikala z obližem od cepljenja na rami: "Janšistka, od..bi nazaj v IT." Cepljeni so "janšisti", podpirajo vlado, upognili so glavo. Ta protivladna nastrojenost ni od včeraj ampak od prvega dne, ko je mandat dobil JJ, potem ko so vsi, razen njegovih pristašev, že menili, da je politično omrtvičen in da se ne bo dvignil iz permanentne opozicije. Takoj ob nastopu epidemije je vstal koncentriran afront proti novi vladi. 

Proticepilski protest je bil še kako političen, celo z istim političnim namenom, kot je namen mnogih v vodilnih medijih, da o strankah ne govorim. Čeprav se vsi distancirajo, jim pride prav, kajti vesoljna deviza je: ta vlada mora pasti. Novinar vala 202 sam ponavlja obtožbe proti vladi: "Podlago /protestu/ so naredili zapore države, policijske ure, številni absurdni ukrepi, nenehna izpostavljenost zastraševanju in katastrofičnim scenarijem". Kako to, da meni, ki ne simpatiziram z desnico, vse to ni šlo na živce in sem te ukrepe dojel kot prizadevanje vlade za ustavitev epidemije in ne kot uvajanje fašizma? Vlada je pač tu zato, da vlada. Policijska ura je zame irelevantna, ker ne hodim ponoči okoli. Zapora je bila potrebna kot skrajni ukrep in sem jo zdržal zdrav in živ, ker sem upokojen. A tudi če bi moral zapreti kak kšeft, bi dobil nadomestilo. Nobenemu zastraševanju nisem bil izpostavljen, razen zastraševanju protestnikov s kolapsom demokracije. Vedel sem, da je virus nevaren, da pri teh letih in zdravstvenem stanju lahko umrem, če se me loti. To ni zastraševanje, to je dejstvo. In sem pač ukrepal po navodilih. Na katastrofični scenarij sem pripravljen, že odkar sem preživel infarkt. Kakšna katastrofa neki? Konec življenja pač. Naj upam na pomilostitev? 

Tako gre to: pridigate, kakšne grozote da se dogajajo in se potem čudite, če vam ljudje nasedejo in norijo. Ves čas so predstavniki zdravniške svetovalne skupine navajali samo dejstva: da je virus nevaren; da ljudje od bolezni, ki jo povzroča, umirajo; da se je možno zaščititi in CELO cepiti. V nasprotju z zdravniki protestniki ves čas napovedujejo družbeno katastofo, fašizem. V osrednjem časniku so število mrtvih pri nas (nad 4000 ali 1 na 500) imenovali "nekaj blizu zločina", za katerega naj bi bila odgovorna vlada. V ZDA je to razmerje enako (1 na 500); pri po cepljenju zgledni Portugalski 0,9 na 500. Po omrežjih se širijo slike Hitlerja, esesovcev, streljanja talcev, Aušvica, zaplinjanja itd., vse, kar ljudje razumejo pod besedo "fašizem". Katastrofičen je tudi članek z vala 202, ki ga navajam. Vidi nič več in nič manj kot entropijo, razpad družbe. Res "smo priča kolektivni psihozi", v kateri se nekaterim, med drugim tudi novinarju zdi, da je sistem v entropiji. Gotovo k takemu stanju nekaterih ljudi prispeva tudi splošna negotovost v svetu, podnebna kriza, zavračanje turbo-kapitalizma, nepredstavljive premoženjske razlike, a to so vendarle zadeve, ki so še nekoliko oddaljene od našega okolja. Tu in zdaj razglašajo bližajočo se družbeno katastrofo protestniki, podprti z mediji. Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Nekaterim se svet res podira.

POLITIKA NA TRIGLAVU

Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

Kar pomnim, se še ni zgodilo, da bi pod vrhom Triglava prišlo do političnega obračunavanja kogar koli proti komur koli ali do političnega spopada dveh skupin. Na Triglav so nosili različne zastave, se fotografirali s takimi ali drugačnimi simboli, manifestirali to ali ono, navadno v soglasju z večino v dolini, na prostranstvih naše lepe male. Tokrat se je pač zgodilo. Ni pomembno, ali je bilo srečanje naključno, v obojestransko presenečenje, ali namerno in načrtovano. Ni pomembno, kdo je komu v petek sledil, kdo je bil obveščen o turi drugega, kdo je bil presenečen in kdo ne.

Presenečen sem bil jaz. Nisem mogel verjeti, da se dogaja kaj takega. Pod vrhom Triglava. Bili so gor, več njih, skupina, in verbalno napadli - drugače temu ni mogoče reči, saj so kričanje podkrepili z žvižganjem s piščalkami in medklici - predsednika vlade in notranjega ministra, tako da so ju morali varnostniki zaščititi s svojimi telesi, preden "sta se pobrala" v dolino. Protestniki so se zgrnili v gruči pred njima, sedečima ob steni koče, glavna govornica se je povzpela na mizo in zviška spustila svojo tirado na predsednika vlade. Potem so se na družabnih medijih prepirali o tem, ali je kričala, ali samo glasno govorila; o tem, da protestirati ne moreš šepetaje itd.

Da se izognem nesporazumu: nisem podpornik SDS, ne njenega predsednika. Ne pišem s strankarskega vidika, ne desnega ne levega bloka. Gre mi za demokracijo in za delovanje slovenske države. Svoje poglede sem izrazil v prejšnjem blogu. Protest zunaj parlamenta je po ustavi ena od demokratičnih svoboščin. Ustava ga krajevno ne omejuje, razen v kolikor ščiti vdor v nekatere prostore, npr. stanovanje in varovane prostore.

Nasprotniki in zagovorniki napada so svoje lamentacije speljali v napačne vode. Nasprotniki so se obesili na to, da je "kričala histerična ženska". Zagovorniki protesta so se potem na dolgo in na široko razpisali o desničarski mizoginiji in o tem, da je pojem "histerije" zastarel in zgolj še psovka. Meni je prav vseeno, ali je tam s povzdignjenim glasom nadirala predsednika Tea Jarc, ali bi to počel Tadej Jarc. Tudi vsebinsko se z govorom v marsičem strinjam. Kaj boste storili po v referendumu izraženi "nezaupnici" itd. To je legitimno vprašanje. Triglavskemu protestu nasprotujem iz drugih razlogov. Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

NEDOSTOJNO. V gimnazijskih letih sem bil vsako leto na Triglavu, kakšno leto celo dvakrat. Tja nas je velikokrat vodil profesor Pavel Kunaver, starešina taborniške Triglavke družine. On nas je učil obnašanja v gorah. Tišina, spoštljivost, občudovanje, še glasnega govorjenja ne; ne trgajte rož, ne krušite kamenja. O nedostojnosti pijančevanja, celo kvartanja, ob katerem se ljudje zagrejejo in kričijo, sploh ni treba govoriti. Da se planinci pozdravljajo, so drug do drugega prijazni, kar pomeni, da so v vsakem trenutku pripravljeni drug drugemu pomagati, je samoumevno. Sam je bil vernik Narave, Gora. Pa tudi brez njegove vzgoje vsakdo, ki ima nekaj dojemljivosti in občutka, začuti, da je v gorah v "nebeškem kraljestvu"; v okolju, ki je ne le geografsko visoko ampak privzdignjeno in odmaknjeno od dolinskega vrveža in zdrah. Zato je moja prva zamera protestnikom, da so v ta sveti kraj zanesli dolinsko politiko. V svojem strokovnem življenju sem branil in še branim avtonomijo stroke pred politiko. Sem proti vnašanju politične agitacije v šport, v umetnost itd. Kot cerkev ni prostor za politično agitacijo; kot ni dostojna taka agitacija v univerzitetnih predavalnicah, tako je nedostojno, če to vnašamo v planine. Pojem "svetega" se ne nanaša samo na zadeve povezane z religijo in cerkvijo. Vsakdo od nas lahko čuti, kaj mu je sveto - če čuti. Kdor se vede svetoskrunsko, nima dostojanstva. Razočaran sem nad generacijo, ki nima več tega občutka, ampak jo preveva zgolj uporniška napadalnost, ki ne pozna meja ne v sebi, ne v odnosu do drugega, ne do sveta. Občutljivemu naj bo dovolj!

NESPOŠTLJIVO Vem da marsikoga moti, ker ves čas pišem, da so napadli predsednika vlade, ne, da so napadli Janeza Janšo. Janez Janša je predsednik vlade. Predsednik vlade je funkcija, je ustavno določena državna institucija. Ne glede na to, kaj kdo čuti do Janeza Janše, mora spoštovati funkcijo, institucijo predsednka vlade. To je institucija naše mlade nacionalne države. Če hočemo biti vredni svoje države, moramo spoštovati njene institucije. Pika. Timothy Snyders v svoji knjigi O tiraniji navaja med pravili boja proti tiraniji: Spoštuj institucije! Demokratične institucije so branik pred tiranijo. Tudi branik pred tiranijo Janeza Janše. Njega kot nosilca te funkcije je dovoljeno opominjati, naj jo opravlja v dobro države. Institucijo predsednika vlade lahko branimo pred Janezom Janšo. A to pomeni v prvi vrsti, da moramo spoštovati digniteto institucije, tudi če je on sam ne spoštuje. Spoštujdemo jo tako, da ga nagovarjamo kot predsednika vlade, in se do njega tudi vedemo tako kot do predsednika vlade, ne kot do osovražene osebe - spoštljivo.

NEČLOVEČNO. Predsednik vlade je bil na Kredarici v svojem prostem, ne službenem času. Šel je v hribe, da bi se sprostil in si nabral moči za opravljanje svoje nelahke naloge. Protestniki so ga grobo zmotili med oddihom po vzponu. Bil je presenečen in v prvem trenutku zmeden. Potem se je izvil z neprimerno cinično in žaljivo izjavo. Po svoji navadi, bi rekli. Takega njegovega vedenja ne odobravam, a bil je izzvan med počitkom. Vsakogar bi tako motenje ujezilo. Komentatorji so ugovarjali, da je predsednik tudi v gorah predsednik vlade. Seveda je tudi v gorah predsednik, a ni v službi. Ni samo funkcionar, nosilec državne funkcije, je tudi oseba, človek. Naj je tudi človek, ki žali druge, naj je cinik, naj je tudi "bivši zapornik" itd., je človek. (Penologija uči, da je človek po prestani zaporni kazni polnopraven državljan in ne sme biti diskriminiran. In očitek, da je bil v zaporu, je stigmatizacija in diskriminacija.) Prav imajo tisti, ki so komentirali: "kar je sejal, to žanje". Brzdati bi bil moral svojo ironijo, cinizem, sarkazem, a v tej slabo prikriti agresiji tako uživa, da ne more nehati. Vendar! Vendar to ne pomeni, da smo upravičeni vračati milo za drago, zob za zob, saj s tem sami sebe ponižujemo na isto raven.

Na misel mi pride utopičen scenarij. Protestniki opazijo predsednika vlade. Obstopijo ga in spregovorijo: Gospod predsednik, veseli smo, da vas vidimo tukaj. Veste, mi smo tisti, ki vsak petek krožimo okrog parlamenta in protestiramo proti vam in vaši vladi. A tule smo planinci, tako kot vi. Če boste kdaj imeli čas, bi se radi pogovorili z vami in povedali, kaj nam ni všeč, česa ne odobravamo. Zdaj vas pa vabimo, da skupaj popijemo čaj v dobro naše lepe domovine in Triglava. - A bi se v predsedniku kaj zganilo?

PROTICEPILSKA VERA

Proticepilstvo je vera. Kako, v kakšnem smislu?

Moj sosed je katoličan. Je popolnoma normalnen človek, duševno zdrav, razumen, visokoizobražen, v vsakem pogledu popolnoma prilagojen in konstruktiven državljan. Veruje v Boga in hodi v cerkev. Kot ateist mislim, da (tradicionalno pojmovanega) Boga ni. Moj sosed misli, da Bog je. Rečeš: Boga pojmujete kot osebo, z njim se pogovarjate. Kje je? Odgovori: Povsod. - Čakajte: če je oseba, ne more biti hkrati povsod. - Bog ni materialna oseba, je duhovna oseba. - Kaj to pomeni? Kakšna oseba je to, duhovna? - Pač ni materialna. Je pa vseeno. - Kako veste, da je? - Po učinkih, ki jih povzroča. - Kakšnih? - Vsakršnih. Na primer: bil sem hudo bolan in sem ozdravel, ker sem se priporočil Bogu. - Zdravniki so vas pozdravili. - Ja, tudi zdravniki. A bili bi nemočni, če ne bi tako hotel Bog. - Vam res ne pridem do konca.

Na obrazniku (fejsbuku) sem imel pogovor s svojo nekdanjo odlično študentko, inteligentno, zrelo žensko, ki opravlja odgovorno delo. Ona se ne namerava cepiti. Misli, da je cepljenje škodljivo in da je ves halo okoli epidemije prevara farmacevtske industrije in Njih, ki nam hočejo škoditi. Njen profil je poln linkov do besedil in videov, ki podpirajo njeno stališče. Objavlja jih, da bi nas prosvetlila, spravila na pravo pot.

Pogovor sva začela potem, ko je objavila grafikon, ki kaže porast okužb v Izraelu, kjer je baje prebivalstvo 90 odstotno precepljeno (v resnici 80%). Vedeti moramo naslednje: nihče ne trdi, da se cepljeni ne morejo okužiti, pač pa, da jih je med njimi manj, ki zbolijo, in še manj, ki umrejo. Ampak v Izraelu je okužb veliko in naraščajo, čeprav so ljudje cepljeni. Če bi bili vsi ljudje cepljeni, bi bili vsi okuženi cepljeni (Simpsonov paradoks); ne pa, seveda, vsi cepljeni okuženi. Če primerjamo okužbe med necepljenimi, ugotovimo, da je med njimi trikrat višji delež hospitaliziranih kot med cepljenimi (Washingtom Post). Tega ji ne razlagam.

Napišem ji: zame je pri nas relevanten odstotek cepljenih med obolelimi v bolnici in na intenzivni negi. Trenutno je med obojimi manj cepljenih kot necepljenih. Ko bo delež cepljenih v bolnici enak deležu necepljenih, bom verjel, da je cepljenje odveč.

Ona: Predlagajte, da odgovorni vzpostavijo to statistiko, korektno in strokovno in ne s prikrivanjem pod krinko pridruženih bolezni, ki se »pojavljajo«, enkrat so vzrok, drugič ne, oz. statistično pomemben dejavnik za nastanek in spremljanje pojava… (še več tega - ne berem)

Jaz: To statistiko lahko vsak dan slišite na RTV in berete v časopisih.

Ona mi pošlje link do videa, ki prikazuje britansko TV-voditeljico, ki je umrla zaradi strdka po cepljenju z astrazeneco. ...tole je več od vsake za lase privlečene statistike. Žalostno, res žalostno.😢 (Mislim si: ena na več milijonov.)

Jaz: Seveda je žalostno, a med cepljenimi je še vedno manj bolnikov kot med necepljenimi.

Ona: To preprosto ne drži. Uradno je predstavljeno sicer tako kot zagovornikom cepljenja ustreza, praksa pa kaže drugače, žal. Laži, vključno s statistiko, pa vsak dan bolj silijo na dan. Resnice ni in ne bo mogoče ustaviti. Ostanite zdravi!

Ona torej misli takole: Dejstva, ki jih poznam, kažejo, da cepljenje ni učinkovito. Oni (oblasti itd.) lažejo, ljudje jim pa nasedajo. Verjame, da bo prevladalo njeno stališče, ki ga ima za resnico. Dejansko pa 'dejstva' izbira, ali jih pa napačno interpretira.

To je bolno, bi rekli. Ne, ona je duševno zdrava. Ona pač verjame, da je vse skupaj Njihova potegavščina. Veruje, da Oni obstajajo in nam škodijo v svojo korist. Dokazov je polno. Oni so si izmislili virus. Farmacevtska industrija lepo služi s cepivi. Ljudje kljub temu umirajo, s tem se zmanjšuje populacija na Zemlji. Komu to koristi? Njim. To je Njihov končni namen.

Pri proticepilcih ne gre za individualno psihopatologijo, ampak za socialno patologijo.

Kako je mogoče, da je ta patologija nastala in da se širi. Imam hipotezo, ki ni prijetna. V Titovi diktaturi kaj takega ne bi bilo mogoče. Nobene tovrstne histerije nismo doživeli. V starem režimu so nam poleg vere v Boga postregli z novo vero: v Tita in lepšo bodočnost. Postavili so nas v vrsto in cepili proti črnim kozam. Tiste, ki bi izražali dvom v bolezen in cepivo, bi spravili izpred oči javnosti, če bi bili.

Proticepilska vera je nadomestek neke druge vere; ne nujno vere v Boga ampak vere v Nekaj. Je neke vrste malikovanje, vera v Zlatega teleta, ali bolje: v nasprotje zlatega teleta. Verujejo v obstoj Njih, poosebljenega Pohlepa na eni strani (Satana) in v Resnico (Boga), ki se bo nazadnje le izkazala in nas vse odrešila. Odrešila česa? Tega, da smo lutke v rokah Manipulatorjev. E, tu smo.

V sedemdesetih letih sem se veliko ukvarjal s skupinskodinamičnim usposabljanjem, tako imenovanimi senzitivnostnimi treningi. Na takem treningu se skupina nekako do 15 oseb odstrani za nekaj dni v odmaknjen prostor, se posede okrog mize in začne pogovarjati. Pravzaprav ne takoj. Skupino vodi trener, profesor, svetovalec, formalni vodja. Njegov (skriti) namen je, da bo pomagal vzbuditi proces ustvarjanja skupinske strukture in dinamike, ki bi jo udeleženci sproti reflektirali in se tako na svoji koži učili, kako delujejo skupine. Tega udeležencem ne pove. Sede z njimi za mizo in molči. Molči, ker čaka, da se bo kdo oglasil in da se bo skupina začela razvijati BREZ njegovega posredovanja, naravno, sama od sebe. Člani ga pogledujejo, kdaj bo kot vodja začel srečanje in kaj rekel. Čakajo. On molči, jih gleda in z mimiko, ki izraža pričakovanje, skuša spodbuditi koga, ki ima besedo na koncu jezika. Po dolgem mučnem molku, ko z vodjo ni nič, se kdo oglasi: "Kaj je zdaj to, a bomo kar tiho?" Ali pa: "To je brez veze, a sem zato tukaj, da bom gledal u luft!" In podobno. Potem se oglasi drugi in nekako se razvije pogovor. V pogovoru si včasih zastavijo vprašanje, zakaj "stari" molči; kaj hoče s tem. Včasih pa si to vprašanje zastavijo šele v odmoru, šepetaje, ali pa takrat, ko se "stari" za nekaj časa (namenoma) odstrani iz skupine. Takrat izbruhne pogovor o tem, kaj se dogaja, kaj hoče "stari". Takrat se pojavijo fantazije o manipulaciji. Resnici na ljubo, nekaj manipulacije je prisotne. Vodja ne izda svojega namena vzbuditi skupinski proces, ampak s tem, da umolkne, "zmanipulira" člane, da začnejo s pogovorom. Skupinski čas ni namenjen njegovemu predavanju ampak temu, da se razvije pogovor med člani in začnejo oblikovati skupinski odnosi. (Celoten postopek posnema začetek psihoanalitske seanse prostega asociiranja. Psihoanalitik spodbudi klienta k pripovedovanju, on pa molči.)

Ko ni vodje, ko ni pravega vodje, ko so ljudje prepuščeni sami sebi, v nekem smislu zapuščeni, prepuščeni svoji svobodi (Fromm), se odpre prostor za fantazije o manipulaciji. V teh fantazijah si ljudje omislijo manjkajočega vodjo, čeprav Satana. Boj proti njemu osmisli njihovo bivanje. ON (formalni vodja) preizkuša našo "toleranco do molka", hoče videti, kdo je bolj agresiven, kdo GA bo prvi napadel ipd. V prvi fazi izraža skupina odvisnost od vodje in razočaranje nad njegovim "odstopom".

Včasih se pri skupinsko dinamičnem usposabljanju skupina zbere okrog novega neformalnega vodje in zafunkcionira v odprto, delovno, konstruktivno skupino. Včasih povede skupino uporniški vodja ("največji pretepač") in skupina, zbrana okrog njega, uporabi svojo svobodo za upor proti formalnemu vodji in ustanovi, v kateri se trening dogaja. "Kdo se je to spomnil; a zato hodimo v šolo oziroma plačujemo?" Včasih se v takem primeru skupina razcepi na "upornike" in pridne "konformiste" (če uporabim izraze z vidika upornikov). Pride do konflikta."Konformisti", ki ne protestirajo proti "vodstvu", "upravi", ampak slutijo, da imajo svobodo, da se sami organizirajo, skušajo to dopovedati "upornikom". "On očitno ne bo predaval o skupinski dinamiki, ampak nas prepušča nam samim, da bi bili skupina." V učni situaciji se konflikt običajno konstruktivno razreši, ker formalni vodja vodi proces refleksije, ki ji je namenjen vsak dan določen čas, in v kateri tudi "uporniki" pridejo do uvida, da ima skupina svobodo, da se sama organizira in dela nekaj, kar jim bo koristilo. Na primer: domenijo se, da bo vsakdo povedal kaj o sebi, svojem življenju, doživljanju študija, strokovnih zagatah ipd. V mnogih primerih se ustvari tako zaupno in delovno vzdušje, da skupina res prispeva spoznanja, ki koristijo vsem, in da se člani razidejo kot prijatelji.

Bralec je verjetno že sproti ugotavljal analogije z družbeno situacijo pri nas. Teh analogij ne gre prenapenjati, naj služijo zgolj kot hevristično pomagalo. Družba ni skupina, tudi ne množica skupin, ima svoje institucije. Hotel sem povedati, da se fantazije o manipuliranosti pojavijo, če v realni situaciji ni pravega vodstva (ne vodje!); če je na mestu urejevalne instance praznina, obojestransko nezaupanje. V družbi so ljudje prepuščeni samim sebi v obdobjih anomije, brezvladja, brezzakonja. To praznino zapolnijo fantazije o skrivnih vodjih, ki mešajo karte. To je družben pojav, ne individualen, socialnopsihološki ne individualno psihološki.

Pri nas imamo v ozadju - zgolj kot podobo - zgodovinskega vodjo, Milana Kučana, ki je speljal miren prehod iz starega režima v novega. Poleg tega imamo vodjo, ki kot posameznik nima večinske podpore, in njegove pristaše, ki so v manjšini. To so uporniki proti "kontinuiteti", to je, proti temu, kar pojmujejo kot ostanke prejšnjega režima, ki niso izmišljotina. Na nasprotni strani so "protestniki" proti temu vodji, ki imajo večjo ali manjšo oporo v levem bloku. Konstruktivnim naporom vlade ("pretepača") ne verjamejo in nočejo, da bi ti napori uspeli, ker bi utrdili položaj njihovega nasprotnika. Protestirajo proti vsem, ki niso z njimi, tudi proti predsedniku republike, češ da podpira "fašističnega vodjo". Delujejo po načelu: kdor ni z nami, je proti nam. Sredinske sile, ki so zaiteresirane za konstruktiven razvoj, nimajo in ne vidijo človeka, ki bi mu nedeljeno zaupale vodstvo. Predsednik republike deluje kot zunanji, formalni vodja, ki ga večina (glej ankete) sprejema kot legitimnega, ki skupaj s sodstvom (US) zagotavlja okvir tej dinamiki in dopušča refleksijo, ki jo izvaja del medijev. Celotna situacija je taka, da jo lahko del populacije dojema kot anomično, se pa, objektivno gledano, še vedno giblje v okvirih zakonitosti in ustavnosti.

Vrnimo se k proticepilcem. Hud afront proti vladi sredi vzpona epidemije je marsikdo lahko dojel kot pravico do manifestiranja česar koli in protestiranja proti čemur koli in kadar koli in kjer koli. Ljudje, ki bolj mislijo na to, komu ali čemu bi se uprli, kot kako bi uredili svoje osebno in skupnostno življenje, se bodo uprli - če ne proti resnični figuri, pa proti izmišljeni. Beg od svobode - v imenu svobode.

STRANKARSKA IN DRŽAVNIŠKA POLITIKA

Demokracija je nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, ne za sovražnike družbe.

V zadnjem času se mi je ob razpravah na fejsbuku izkristaliziralo spoznanje, ki bi ga rad delil na tem blogu v upanju, da bo prispevalo k bolj strpni razpravi s širšim pogledom na položaj, kot je zagrizeno strankarsko psovanje.

Na politiko je mogoče gledati in v njej sodelovati na dveh ravneh, na strankarski ravni in na državniški ravni. Vsak človek, ki ga zanima politika, se nagiba na to ali ono stran med političnimi strankami: malo bolj na desno ali malo bolj na levo. So tudi oportunisti - ki jih ne obsojam, kajti to je lahko racionalno, politično tvorno ravnanje - ki so pač enkrat na levi, drugič na desni. Vsak človek ima svoje politične simpatije in taktiko. To je naravno in prav. Kadar sem v vlogi simpatizerja stranke, pač podpiram ravnanje stranke, kakor znam in zmorem. V javni razpravi se postavim na stran stranke, zagovarjam poteze stranke, argumentiram proti nasprotni stranki. V trenutnem položaju bi, glede na to, da so moje simpatije bolj na levi kot na desni, podpiral ravnanja levih strank in protestniških kolesarjev. Nastopal bi proti sedanji koalicijski vladi in še posebej proti njenemu premieru. Vendar tega ne počnem. Zakaj?

Lahko namreč pogledam na položaj z državniške ravni, z vidika države kot celote, z vidika podpiranja in razvijanja demokracije. Menim, da demokracija pri nas še vedno ni tako razvita, kot bi po tolikem času morala biti. Pod razvito demokracijo si predstavljam, poleg delovanja neodvisnih stebrov oblasti in drugih sestavin, medsebojno kontrolo levega in desnega bloka, ki sta približno enako močna. V idealnem primeru bi to pomenilo menjavo barve vlade na vsakih rednih volitvah. Če so vlade ene barve predolgo na oblasti, se spletejo mreže korupcije in nepotizma in uveljavi ideološka indoktrinacija, enoumje. 

V tridesetih letih formalne meščanske parlamentarne demokracije pri nas so bile tri četrtine časa na vladi stranke levega bloka, ki so nastale iz nekdanje Zveze komunistov, Socialistične zveze in Zveze socialistične mladine. Tudi v gospodarstvu je ostalo veliko prejšnjih direktorjev ali njihovih naslednikov, sedaj kot menedžerjev državnih ali lastnikov in menedžerjev zasebnih podjetij. Ne razpravljam o tem, ali je tako prav in pravično. Ugotavljam dejstvo. Nekoč sem se hudo sporekel z nekom, ker sem dejal, da se mi zdi pravično in normalno, da socialistični direktorji, ki so dobro gospodarili, olastninijo podjetja, in da lastništva podjetij ni mogoče zvrha deliti desničarjem, da bi uravnotežili politično strukturo. Podjetje preživi, če dobro gospodari, kar ni v prvi vrsti odvisno od politične barve lastnika ali direktorja. Skratka, mislim, da se je vse do tridesetletnice države vlekla socialistična personalna in idejna kontinuiteta, ki se je preimenovala v liberalno in - z izjemami - zagovarjala liberalni kapitalizem. Prav je, da ni bila izvedena lustracija - najbolj izpostavljeni prejšnji kadri so se sami umaknili s političnih funkcij. A mnogi kadri iz prejšnjega režima so obdržali družbeno moč. Desni blok je nastal šele ob osamosvojitvi in je šele moral osnovati svojo mrežo in si pridobiti podporo. Zato ni v interesu celote, da se ga ovira pri zakoniti krepitvi v mejah ustave. Da bi prišli do stanja, ko bi imeli v državi dva enako močna nasprotna bloka, je treba desnici omogočiti, da pridobi izkušnje pri upravljanju države. Ponavljam: ob spoštovanju zakonitosti in ustavnosti. Ko je Spomenka Hribar objavila članek "Ustavite desnico", je to pomenilo: ustavite jo, ker ravna protiustavno. Če ravna zakonito in v skladu z ustavo, je, po mojem, ni treba ustavljati.

Dva dejavnika delujeta v smeri uveljavitve desnice poleg dejavnosti desnice same: politika predsednika republike, ki se zaveda gornjega cilja in s politiko vključevanja omogoča desnici uveljavljanje v okviru ustavnosti; in sodelovanje levo-sredinskih strank v vladni koaliciji, strank, ki se prav tako zavedajo pomena vključevanja in nevarnosti izključevanja manjšinskega dela volilnega telesa od dejanske oblasti. Koalicijske stranke so ravnale v interesu države kot celote, v interesu delujoče demokracije, čeprav so izneverile del svojih strankarsko zagretih volivcev, ki so volili stranko, ker je izobesila parolo "Ne z Janšo". 

Vidim dva dejavnika, ki ovirata tak inkluziven razvoj. Prvi je politika predsednika vlade in njegov slog vodenja in drugi splošna politična mobilizacija na levici proti vladi in njenemu predsedniku, vključno s permanentnimi uličnimi protesti. Predsedniku vlade očitam dvoje: kulturni boj in neprimeren slog vodenja. Pod kulturnim bojem razumem prizadevanje za spremembo narodnega značaja v smeri retradicionalizacije (domoljubje, krščanske vrednote itd.). Priznavam pravico vsakogar, da "moli svojega boga", zavračam pa vsiljevanje vere in ideologije drugim z indokrinacijo in političnimi sredstvi. Zavračam projekt spreminjanja naroda. Neprimeren slog vodenja ima dva vidika: nespodobno komunikacijo z državljani in slog politike, ki daje prednost manipulaciji s pritiskanjem na vzvode moči pred odkritim pogovorom in pogajanjem s političnimi akterji in državljani. O obeh teh vidikih je bilo že dovolj povedanega. Sodelavci v vladi nimajo za predsednika vlade slabe besede glede odnosa do njih. 

Žal se večina simpatizerjev levo-sredinskih in levih strank ne zaveda državniške dimenzije političnega delovanja in deluje izključno strankarsko napadalno in destruktivno. Od trenutka, ko se je formirala koalicijska vlada, so vse sile v parlamentu in zunaj njega, v medijih in civilni družbi, usmerjene k njenemu zrušenju. To je legitimno, a v danem položaju (ne glede na epidemijo) pomeni dolgoročno politično destruktivno uveljavljanje enoumja. Med nami je (po anketah) okoli 25 % državljanov, ki volijo oziroma bi volili SDS, NSi, in SNS in okoli 35 % tistih, ki volijo SD, Levico, LMŠ, SAB in druge stranke levega bloka. Jasno je, kdo je večina in kdo manjšina. Z izključevalno politko do manjšine, ta ne bo nikoli prišla niti do sodelovanja pri oblasti v obliki sodelovanja v koalicijski vladi. To pomeni, glede na vse prej povedano, postopno odvrnitev državljanov, ki ne delijo nazorov levičarjev ali liberalcev, od upravljanja države in popolno prevlado liberalnega enoumja.

Reakcija na proslavo Dneva državnosti mi je odprla oči za to, kaj se dogaja. Proslava je bila izvedena po okusu desnice s poudarjanjem desničarskih vrednot. To ni moj okus, niso moje vrednote. Vendar sem si mislil: tako moji sodržavljani, ki so ob takih prilikah redko prišli do besede, izražajo svoje vrednote. Nič me ne stane, če jim pustim veselje. Jasno mi je, da je proslava služila tudi Janševemu "spreminjanju naroda". A vem, da bo prišla druga vlada, ki bo priredila proslavo po mojem okusu. Zame, ki sem odraščal v socializmu, je sedanja demokracija nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, ne za sovražnike družbe. Nekaterim je šla drugačna proslava tako na živce, da so jo poskušali motiti ob polni podpori liberalnega bloka. To obnašanje mi je razkrilo izključevalno, agresivno uveljavljanje večinskega "prav". Razkrilo mi je neliberalnost liberalizma. Ker pa liberalizem pravi, da je vse dovoljeno, razen fašizma, so prizadevanje za uveljavljanje desničarskih vrednot imenovali fašizem, da je vse logično in pokrito. Nekemu komentatorju, ki je dokazoval, da Janša ravna enako kot Mussolini, ko je prevzemal oblast, sem poslal pozdrave in pripisal: Naslednji korak je napad na Abesinijo.

No, do tega napada še ni prišlo. Še vedno delujejo neodvisni stebri oblasti in svobode je toliko, da meji na popolno razpuščenost. Vtis imam, da vlada v težkih okoliščinah epidemije in neprestanih napadov opozicije ne dela slabše, kot bi katera koli druga. Vlada ni samo Janez Janša. Vlado sestavljajo ministri, večinoma so mladi, ki resno delajo in se trudijo, da bi v času, ki jim je na voljo, naredili kaj za napredek države. Tako se širi sloj mladih ljudi različnih prepričanj, ki bodo sposobni upravljati državo.

O POLITIČNO KOREKTNEM ZANIKANJU "TEORIJE" O RASAH

K temu pisanju me je spodbudil članek v National Geographic, ki sem ga imel za poljudno naravoslovno revijo, ki kljub poljudnosti navaja preverjena dejstva in teorije. Kaže, da je tudi njo zavzela politična korektnost in da poljubno, ne poljudno, meša dejstva, interpretacije, ideologije in družbeno-politično prakso.

"... številni znanstveniki še vedno vztrajajo v prepričanju, da je rasa biološko dejstvo", kar po mnenju avtorice ni, "četudi je medtem postalo jasno, da smo vsi pripadniki ene, genetsko nedeljive človeške vrste".

Da ne bo nesporazuma, naj takoj izrazim svoje naziranje. Vsi ljudje na Zemlji smo si po eksistencialni situaciji, svojem osnovnem položaju v svetu in življenju enaki. Enaki smo si po svojih osnovnih težnjah: živeti, preživeti, biti sprejet, biti ljubljen, ljubiti, najti svoj smisel itd. Beli, črni, rumeni, rdeči, mešani, vsi.

Beli? Črni? Rdeči? Rumeni? Mešani? Kdo je to rekel? Tega ni. Te-ga-ni!

Koncepta rase ni. Ni ga, ker ga ne sme biti; ni razumen, je nečloveški.

Tudi psi so po svoji osnovni pasjosti enaki. A vendar ste se pripravljeni stepsti, če ste se dogovorili, da vam pripeljejo nemškega ovčarja, dostavijo vam pa činčilo.

To je vendar jasno. To so različne pasme.

Kako to? Saj pasem ni. Ljudje smo jih konstruirali. Psi niso imeli nič pri tem.

Vi ste nesramni. Vi enačite človeka s psom.

(Hudobna misel: Mogoče je pa razlika, na kateri vztrajate, tudi družbeni konstrukt. Izhajamo, mi in naši kužki, iz ISTEGA evolucijskega prednika - poglejte razvojno drevo. Torej? Konstrukt! Vivat!)

Ne, ne, jaz nisem pes. Človek sem.Tudi vi niste pes. Vaš kužek je pa pudl, a ne, saj se tej družbeno konstruirani vrsti psa reče tako?

"Rasa je družbeni konstrukt ne biološko dejstvo", berem. Kako se dobrohotno lotiti tega? Poskusimo.

Rasa je družbeni konstrukt IN biološko dejstvo. Najprej je biološko dejstvo, potem pa družbeni konstrukt. Družbeni konstrukt temelji na bioloških dejstvih, izkustvenih opažanjih, očitnosti.

Ljudje na Zemlji se razlikujemo po bioloških značilnostih, kot sta zunanji videz in konstitucija, pa tudi po oblikah nekaterih organov, npr. lobanje, ustne votline, zob, nosu, poraslosti itd. Ne bom opisoval razlik v videzu in konstituciji, ker upam, da imam opraviti z ljudmi, ki se jim Michael Jordan zdi na videz drugačen od Luke Dončića in ju ne zamenjujejo. In vejo, da sta tako različna od rojstva. Jordan ima temnejšo kožo, temne lase, odebeljne ustnice, top nos (ne bom našteval, da se ne bo kdo takoj oglasil, da ni res, da topega nosu pa že nima, ker je Michael lep itd. in naj ne bom nesramen).

Ljudje smo po videzu in telesni konstituciji precej različni, manj različni po obliki in funkciji notranjih organov. Po podobnosti zunanjega videza in konstitucije je ljudi možno klasificirati, tj. podobno kot pse ali metulje pojmovno porazdeliti v kategorije, ki jih imenujemo rase in jih v splošnem poimenujejo po barvi kože ali po geografskem področju, kjer so večje množice tako podobnih ljudi. Tega pač ni mogoče zanikati. Klasificirati v rasne kategorije pomeni pojmovno razlikovati, ne dejansko fizično ločiti. Tudi ne pomeni rangirati tako dobljenih kategorij glede na kakršno koli lastnost. So prav šolski primer kvalitativne in ne kvantitativne različnosti.

Da se tudi po genomu ne razlikujemo, ne morem verjeti. Tako razumem trditev, da "smo pripadniki ene genetsko nedeljive človeške vrste". Seveda je genom vsakega človeka, ne glede na raso, drugačen kot genom nam najbližjih primatov. Toda znotraj svojskega človeškega genoma so razlike med rasami, rasnimi različicami ali podrasami itd. Geni za barvo kože, oči itd. so različni. Ugotavljali so celo sorodnost genoma Evropejca z genomom neandertalca; število neandertalčevih genov v Evropejcu. Ne vem, s kakšnim zlobnim namenom. Če ne bi imeli barve kože in drugih rasnih posebnosti zapisanih v genomu, belke ne bi rojevale belcev generacijo za generacijo skozi tisočletja, ampak bi v odvisnosti od naključnih okoliščin vsaka ženska vsake rase po občevanju z moškim iste rase rojevala otroke vseh barv. Tedaj pojem rase res ne bi bil smiseln.

Genoma človeka in šimpazna se ujemata v 98-99 odstotkih. Naj zato trdimo, da ni razlike med človekom in šimpazom. Kljub majhnim razlikam med deležema enakih genov, lahko pomembne razlike v zastopanosti genov za določene telesne in mentalne funkcije. 

Iz klasifikacije ras ni mogoče sklepati na različne psihološke značilnosti, v tem smislu, da bi menili, da se pripadniki različnih ras razlikujejo po sposobnostih in drugih lastnosti. Menda pa vendar še drži, da so pripadniki rumene rase, na primer, bolj občutljivi na alkohol in se jih hitreje prime. Možno pa je, da so si zahodnjaški belci pridelali večjo toleranco do alkohola, ker so ga raje pili. Ne vem, če je kdo to raziskoval in ovrgel genetsko šibkost rumene rase glede presnove alkohola. Telesne rasne značilnosti morda res niso povezane s pomembnimi drugimi fiziološkimi in psihološkimi lastnostmi. Slednje so bolj odvisne od vplivov kulture in družbenega sloja.

Res je, da so v preteklosti objavljali raziskave, ki so neutemeljeno potrjevale povezanost telesnih rasnih značilnosti s psihološkimi značilnostmi. Klasifikacija ras nam ne pove nič posebno koristnega, povzročila pa je in še povzroča veliko škode, predvsem družbeno diskriminacijo. Na njeni osnovi so se razvile ideologije, ki so "utemeljevale" rasno diskriminacijo. Te ideologije so družbena konstrukcija. Konstatacija rasnih razlik, ali drugače, klasifikacija ljudi po podobnosti barve kože in drugih telesnih značilnosti v široke kategorije pa je družbena konstrukcija v istem smislu kot klasifikacija psov po pasmah. Je človeška miselna operacija razvrščanja v kategorije po določenih značilnostih. Morda telesni videz in konstitucija nista posebej relevantni značilnosti in nista povezana s pomembnimi funkcionalnimi in psihološkimi razlikami. Postali sta relevantni za ideologe diskriminacije, to je poniževanja, izkoriščanja in zatiranja delov človeštva.

Ne razumem, kako se lahko znanstveni novinarki zapiše, da "številni ljudje še vedno verjamejo v obstoj ras oziroma so prepričani, da so med posameznimi skupinami ljudi biološke razlike." Takoj sledi opozorilo, da "skrajne desničarske skupine in nacionalisti" prežijo na ugotovitve, da so nekatere rase sposobnejše od drugih itd. Da ne bi ustregli tem zlim skupinam, je treba zanikati, da obstajajo biološke razlike med ljudmi, po katerih je ljudi mogoče klasificirati v rase. Ne govori o rasah, da ne bi nepridipravi ene rase povzdigovali nad druge!

Ali ni mogoče reči; različne rase so biološko dejstvo, a za vse praktične namene malo pomembno?

Diskriminacija se ne opira na teorijo, da obstajajo rase, ampak na teorijo, da so ene rase več vredne kot druge. To pomeni, da je treba zavreči spoznanje, ki temelji na očitnih dejstvih, samo zato, da tega spoznanja ne bi izkoriščali za ljudem škodljivo ravnanje. Potem je treba predvsem zavreči fizikalno teorijo o razpadu atomov. Raziskovanje ras je raziskovanje bioloških (somatskih, fizioloških, nevroloških) in psiholoških značilnosti ras. Raziskovanja razlik med rasami ne gre a priori zavračati, zato ker lahko podpira rasno diskriminacijo. Kot obstajajo spolne in starostne specifičnosti, obstajajo tudi rasne. Dokler jih ne poznamo, ne moremo reči, ali so pomembne ali ne; ali je spoznanja o njih možno koristno uporabiti v prid ljudem ali ne.

Vir: Angela Saini, Zgodba o različnosti ljudi, NG, 9, 2021

ŽUPANOVA NESPODOBNOST

 Na sprejemu olimpijcev na Kongresnem trgu (10.8.21) je ljubljanski župan prek ramen pokroviteljsko objel Janjo Garnbret. Pri tem se mu je zgodila erekcija, kar se je videlo na izboklini na hlačah, ki so jo fotografi zabeležili. (Verjamem, da ni fotomontaža.) Gospa Katjuša Bašič (v nadaljevanju K. B.), ki se čuti poklicano bdeti nad spolno nedotakljivostjo državljank in državljanov, kar je hvalevredno, se je odzvala najprej s ponovno objavo fotografije na fejsbuku in pozivom k delitvi slike, nato s prijavo okrožnemu državnemu tožilstvu in s pozivom k podpisovanju. Slika še ni umaknjena – naj se vidita, si verjetno misli K. B., nesramni župan in njegova nič hudega sluteča žrtev - podpisovanje poteka. Županu očita zlorabo položaja s telesno vsiljivo pokroviteljsko gesto do olimpijke, gesto, ki jo je spremljala erekcija. »Opisano spolno reakcijo je župan Zoran Jankovič izzval pri sebi sam z vsiljeno telesno bližino in izkoriščanjem svojega položaja za utrjevanje lastne moči. Ker se je to zgodilo v javnosti, ima dejanje tudi konotacijo ekshibicionizma.«

Mislim, da je ta ovadba pretirano dejanje s konotacijo javnega razkazovanja in razširjanja moralizatorske zgroženosti ob neupoštevanju javne izpostavljenosti in morebitne prizadetosti obeh oseb na fotografiji v prepričanju, da plemenit namen posvečuje vsako sredstvo. 1. »Pokroviteljski objem« prek ramen si lahko dobrohotno razlagamo kot prijateljsko in zaščitniško gesto starejšega moškega do petdeset let mlajšega dekleta. Res je: taka gesta je lahko neprijetna osebi, ki ji je namenjena. Kako jo bo doživela, je v veliki meri odvisno od kulturnega okolja, trenutne situacije in siceršnjega odnosa med osebama. V dani situaciji izraža pretirano domačnost, narejeno bližino in je upravičeno lahko dojeta kot vsiljiva. Ali jo je olimpijka dojela kot tako, ne vemo, kar navaja tudi K. B. Lahko se županu pripisuje tudi politična preračunljivost, češ da si s to gesto neupravičeno pripisuje zasluge za uspeh olimpijke. Lahko pa kot normalno čuteč človek z objemom izraža le iskreno veselje in navdušenje nad izjemnim dosežkom olimpijke. Kljub temu, da je ženska, lahko moški ob njej pomisli na kaj drugega kot na seks in čuti iskreno navdušenje in hvaležnost. Seks in ljubezen nista daleč vsaksebi. Vsekakor se od župana na slavnosti v čast olimpijcev pričakuje bolj slovesno, zadržano, poštirkano vedenje, čeprav mož prihaja iz kulturnega okolja, kjer je bratenje običajno in se ne interpretira zlovoljno, in čeprav je politik, ki si skuša instinktivno dvigovati rejting z izkazovanjem topline in bližine z ljubljenci občinstva. Kljub vsemu tega objema čez rame ne bi imenoval »zloraba položaja«, prej "pridobitev ugodnega položaja".

2. Erekcija je na fotografiji očitna. Gre za reakcijo organa, ki ni popolnoma podložen hotenemu nadzoru. Nekdo na fb navaja, da je taka nehotna reakcija lahko posledica zdravila za erektilno disfunkcijo, ki pri sedemdesetletniku ne bi bila nič neobičajnega. To zdravilo naj bi potemtakem povzročilo pretirano vztrajno ali pogosto nehotno erekcijo, oziroma erekcijo ob minimalnih spodbudah, kar bi lahko bil dotik s privlačno osebo nasprotnega spola. Tudi pri povečanju prostate, ki je pogosto pri starejših moških, pride do erekcij, katerih izvor ni poželenje (wasserstand). Zdravilo in bolezen gor ali dol, res je, da lahko misel na spolni odnos s konkretno osebo v bližini sproži tak odziv organa tudi brez zdravila, posebno še, če se človek s tako mislijo vsiljivo približa »objektu« in želeno osebo celo kvazi-pokroviteljsko objame. Ali je župan »opisano spolno reakcijo izzval sam«? Kaj pomeni "izzval"? Izzval hote ali nehote? Hote bi jo izzval, če bi si v mislih dejal: »Pazi, pazi, kakšen cukrček. Ob tejle se bom pa malo požgačkal« in bi se nato nameraval javno, na odru na Kongresnem trgu, samozadovoljevati, vsaj do slastne erekcije, če že ne dalje, z namenom, da bi vsi Ljubljančani videli potenco svojega župana, to je, z namenom ekshibicionizma! Močno dvomim, da je imel župan to v mislih. Zgodilo se mu je nehote. Ali tudi nevede, bi ugotovili s posnetkom »tik za tem«. Kaj se je dogajalo z županom po tem »seksualnem objemu«? Kam je šla zadeva? Je mogoče uplahnila ali, nasprotno, kulminirala in pustila sledove kot pri Clintonu?

Trditev, da je Jankovič hote demonstriral erekcijo, in hote »spolno napadel« ubogo dekle, bo K. B. težko dokazala. Misli pa - na srečo - še niso kazensko pregonljive. Tudi nehotne, refleksne reakcije ne.

V vsakem primeru ta fotografija meče neprijetno luč na župana. Je nespodobna. Se pa take reči zgodijo. So človeške, ne monstruozne. Kaj storiti? 1. Onemogočiti kroženje fotografije v javnosti za zaščito obeh prizadetih in javne morale. 2. Prizadeti osebi bi se moral župan za neprijetnost opravičiti, posebno še zdaj, ko se to ni spregledalo in se skuša dvigniti halo. Tako bi storili, če bi se kateri koli javni osebnosti zgodilo kar koli drugega podobnega. Starejšim uide voda, jim steče slina ali izpade zobna proteza, temu ali onemu postane slabo. Sem in tja se kdo spotakne in pade, ali pa dobi jajce v glavo. Posnetkov takih dogodkov se ne ponavlja v nedogled in ne razširja. Takih pripetljajev se ne obeša na veliki zvon. Vsak človek ima svoje dostojanstvo. 3. Župan se lahko počuti prizadetega zaradi javne objave in razširjanja neprijetne fotografije in s svoje strani kaj ukrene. Podobno velja za druge varuhe javne morale. 4. Kdor dela iz zadeve senzacijo, pretirava, ali pa ima slabe namene. Moralizatorsko zgražanje več pove o tistem, ki se zgraža, kot o osebi, nad katero se zgraža. Vsi smo ljudje in vsakemu se lahko pripeti kaj takega. Od kod torej moraliziranje, to novo puritanstvo, ta hiper-korektnost?

"NAPIŠI ZNOVA TAKO KOT VORANC"

Ena najbolj nerodnih reči, ki se ti lahko pripetijo, je, če s samogibnim pritiskom na napačno tipko izbrišeš in pošlješ v nepovrat nekaj strani besedila, ki si ga z muko "spravil skupaj", in ki se ti je morda celo posrečilo. Ne ostane ti drugega, kot da vse skupaj znova napišeš. Seveda le težko obnoviš najbolj posrečene formulacije, ki so plod trenutnega, neponovljivega božanskega navdiha. Če se ti to zgodi, vedi, da nisi edini in da imaš imenitne tovariše v nesreči. Eden od njih je Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Ne, ni poznal računalnika, ni nepremišljeno pritisnil na DELETE po nekaj straneh besedila; doletela ga je mnogo hujša nesreča. Njegova zgodba je vredna Agathe Christie. Zgodbo povzemam po spremni besedi Emila Navinška k romanu Doberdob, Izbrana dela Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, Obzorja Maribor, 1981. 

Vorančev roman Doberdob obsega 453 strani. V njem so štirje deli; eden od njih ima tudi naslov Doberdob in obsega 120 strani. Tudi to ni zanemarljiv obseg. Drugi deli nosijo naslove Črna vojska, Lebring, Judenburg. V tej izdaji so ponatisnjena Vorančeva dela, ki so bila izdana v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, knjiga 4, 5, DZS Ljubljana 1968, 1969. Voranc je seveda pisal na roko. Rokopis, za katerega je bil leta 1930 dogovorjen s tedanjo Cankarjeva družbo, da bi ga izdala naslednje leto, je bil izpopolnjena verzija predhodnega rokopisa. Dogovorjeni rokopis je shranil na Dunaju v blagajni nekega kinematografa. V blagajno so nato vlomili in rokopis je izginil v nepovrat. Ni rečeno, naj si dovolim ta domislek, da ni bilo tudi to delo policije, ki mu je sledila. Voranc je moral roman napisati na novo. To je storil. Drugi rokopis mu je zaplenila avstrijska policija v Celovcu, ravno ko naj bi se sestal s svojo ženo in otroki in jim ga predal. Policija je dala rokopis prevesti v nemščino, ker je mislila, da je gradivo Kominterne. Kar policija išče, to najde! Roman bi zaslužil, da ga prevede kdo drug, ne policija! Tako je propadel tudi drugi rokopis romana. Voranc ni opustil misli na to, da bi roman znova napisal. K temu ga je vezal tudi dogovor z založbo, ki še vedno ni dobila obljubljenega besedila. Toda v naslednjih letih se je Lovro Kuhar posvečal politični dejavnosti. Prekrižaril je Evropo, v glavnem med Parizom, Moskvo in Dunajem. Julija 1936 je bil na Dunaju aretiran in zaprt. Dovolili so mu, da je v zaporu pisal. V 13 mesecih, kolikor jih je prebil v zaporu, je, kot piše sam, napisal "skoraj ves Doberdob, a ko sem končal, so mi ga vzeli v cenzuro, kakor so rekli. Ko so me naposled izpustili, mi rokopisa niso vrnili, ker so ga baje nekam založili." Ko je prišel v Pariz, je napisal ogorčeno pismo dunajski policiji in kopijo poslal še drugim pomembnim ustanovam (avstrijski vladi, univerzi, veleposlaništvu v Parizu) in zagrozil, da bo z vsem seznanil časopisje, če mu rokopisa ne vrnejo. Februarja 1938 je dunajska  policija vrnila rokopis Vorančevemu zastopniku, nekemu advokatu na Dunaju. Marca istega leta je prišlo do priključitve (Anschluss) Avstrije Hitlerjevemu Reichu. Aprila Voranc še ni imel rokopisa v svojih rokah. Njegovega advokata so namreč zaprli. Na srečo pa je uspel rokopis pred tem predati nekemu neznanemu Vorančevemu prijatelju. Ta je Vorancu sam prinesel rokopis v Pariz. Voranc je založbi obljubil, da ji bo roman izročil do novembra 1938. Toda vmes je napisal še nekaj drugih del, tako da je roman pošiljal po delih. V celoti, s štirimi deli, je roman izšel jeseni 1940. leta. 

Emil Navinšek piše v spremni besedi, da "je mogoče sklepati, da je napisal Kuhar vsaj dva, če ne tri rokopise Doberdoba" (str. 464). Pri tem se verzije razlikujejo. Pisanje kasnejših poglavij (Judenburg) je vplivalo na vsebino začetnih (Črna vojska). Pisatelj naj bi roman popravljal še tik pred tiskom, ko je bival v mlinu Franceta Hlebša v Sneberju pri Ljubljani.

Deset let je trajalo, da je Lovro Kuhar obnovil in "printal" izgubljeno besedilo. Torej: če se ti zbriše, ne obupaj!

Viri:

Tone Gmajnar (tg), Slovenski poročevalec, 21.2.1950 v: Emil Navinšek, Spremna beseda - Doberdob, Lovro Kuhar-Prežihov Voranc, Izbrana dela, Doberdob, Založba Obzorja, Maribor 1981, str.464.

POLITIZACIJA ŠPORTA

Namen članka Lucijana Zalokarja (Kdor ni pripravljen govoriti o politiki, bi moral molčati tudi o športu, Delo 24.7.21) je kar pravi: zavzema se za spoštovanje človekovih pravic v športu in za več besede športnikov, proti samovolji in korupciji športnih vodstev, vključno z MOK. Z nekaterimi mislimi v članku pa se ne morem strinjati. To velja predvsem za zavzemanje za politični aktivizem na športnih igriščih in na olimpijskih igrah.

Protirasistična demonstracija nogometašev s poklekanjem mi je bila osebno simpatična. Vendar si dovolim pomisliti, kam bi vodilo več te vrste aktivizma v športu. Proti rasizmu v športu in drugim nezaželenim pojavom se športniki in drugi zainteresirani lahko borijo na druge načine. Po mnenju, izraženem v članku, so angleški navijači z izžvižganjem klečečih nogometašev in treh neuspešnih temnopoltih igralcev izrazili rasistično stališče ob slabo prikritem spodbujanju angleškega premiera in notranje ministrice. Morda so, nasprotno, v prvem primeru samo zavrnili vnašanje politike na stadion na račun nogometne igre ("Hočemo igro, ne maše"), v drugem pa kaznovali slabo igro. Bi belopoltim igralcem, ki bi slabo igrali, ploskali? Angleški navijači niso politično neobčutljivi, med njimi je tudi velik delež temnopoltih prebivalcev Anglije, razlikujejo pa šport in politiko. Ne pozabimo, da je angleški nogometni svet z navijači in klubi podprl Aleksandra Čeferina v boju proti snovalcem superlige, proti politiki podrejanja športa profitu. A Čeferin se ni pojavil z baklo sredi stadiona ob začetku tekme.

Če se uveljavi izražanje političnih stališč na športnih igriščih, bodo nekateri športniki demonstrirali proti zatiranju Ujgurov in Tibetancev, drugi pa za kitajski Tibet in enotno Kitajsko? Bodo eni za Izraelce, drugi za Palestince? Naj bi slovenski olimpijci prikorakali na stadion v narodnih nošah v skladu s trenutno vladno politiko ali z opozicijskima srpom in kladivom?

Prepričan sem, da so olimpijske igre, na katerih lahko nastopajo športniki vseh narodov, ras, ver in političnih prepričanj, najboljša demonstracija vrednot, ki jih imajo v mislih člankar in njegovi sogovorniki, in da na športnih terenih niso potrebne nobene druge akcije kot pošten športni boj in počastitev udeležencev in zmagovalcev.

Svarilo Thomasa Bacha, predsednika MOK, je umestno: olimpijske igre bi morale biti miroljubno tekmovanje, ki združuje ves svet, "kar pa se ne bo nikoli uresničilo, če bodo postale priložnost za razdor." Med antičnimi olimpijskimi igrami so prenehali vojni spopadi v vsej Grčiji; naj bi v igrah moderne dobe vnesli politične spopade na stadion? Špartanski športniki na OI niso – kolikor mi je znano – na stadionu pokleknili v spomin na žrtve, ki so padle v vojni z Atenci.

MOK je morda res korumpiran, in so zato besede njegovega predsednika, Thomasa Bacha, besede hinavca in nimajo nobene teže. Tako gledanje je zgrešeno. To niso samo besede nekega osebka, so načela olimpizma, ki presegajo koruptivnost konkretnih posameznikov in teles. Vsak pošten kristjan vam bo na očitek, da se ravna po pridigah pokvarjenih duhovnikov, odgovoril, da se ravna po Kristusovih besedah. Nezaupanje v vrednote, ki jih promovira korumpirano telo, je razumljivo. A to ne pomeni, da to niso več vrednote in da kodeks obnašanja ni potreben. Mogoče ga je treba spremeniti in prav možno je, da bi pri tem športniki morali imeti več besede. Našega olimpionika moti procedura: "Pred vsakimi olimpijskimi igrami podpišeš pravilnik. … Obnašati se moraš po njihovem kodeksu." To ni "njihov" kodeks, ampak kodeks olimpijskih iger! V takem primeru nezaupanja je naloga ozaveščenih ljudi, da se zavzamejo za vrednote in kodeks, ne da jih omalovažujejo. Vrednote, za katere si prizadeva MOK, ne opravičujejo njegove domnevne korumpiranosti, so pa vseeno vrednote, za katere se je vredno zavzemati. Za omejitev samovolje in korupcije MOK obstajajo načini protesta in pogajanj zunaj stadiona.

Člankar v podporo političnemu aktivizmu poseže na področje književnosti in umetnosti. Fiktivni osebi Bernhardove pripovedi Regerju, ki govori, kot bi prišel iz kumrovške šole, kjer so ga poučili o partijnosti znanosti in umetnosti, ko očita umetnikom, da so se "pajdašili z vladarji in cerkvenimi veljaki", odgovarjam s Cankarjem: Šentflorjancem ni pomembno, kakšna so jajca, ampak ali je petelin moralen.

Čudi me, od kod po tolikem času večstrankarske demokracije kumrovški glasovi totalne pravičniške politizacije. Imajo danes človekove pravice podobno vlogo, kot jo je imela predstava brezrazredne družbe nekoč, da namreč spodbujajo fundamentalizem in skrajni aktivizem?

To besedilo je bilo 25. 7. 21 poslano Delu kot pismo bralca. Do zdaj ni bilo objavljeno.

REFERENDUMSKA SPOVED

Pri referendumih in volitvah gre vedno za človeške občutke, ne za človeško razumskost. - Yuval Noah Harari

Ob referendumu za vodo sem imel mešane občutke. Že spomladi je k nam prišla soseda pobrat podpise za referendum. Sosedi ne moreš odreči. Seveda si za čisto vodo. Če mislijo, da je potreben referendum, naj bo. Navsezadnje se bo pokazalo, kaj mislijo ljudje. V demokraciji je njihovo mnenje merilo, pa če je še tako nerazumno. Potem se je približal čas glasovanja. Na morje sva odšla 1. 7., kar je pomenilo, da nisva mogla glasovati predčasno, pa tudi ne ob rednem času. Datum referenduma so določili res zvito. To samo po sebi še ne pomeni, da so hoteli kaj pretihotapiti; želeli so pač, da novela uspe. Da bi glasovala po pošti s Hrvaškega, se nama je zdelo preveč komplicirano in zagnano.  Da bi se v nedeljo zapeljala v Ljubljano, se nama je tudi zdelo pretirano. Nisva torej prispevala k lepši prihodnosti najinega potomstva in bodočih rodov. Sva in bova prispevala drugače. Bi bil za ali proti, če bi glasoval?

Priznam, da se nisem poglabljal v formulacije sedanjega zakona in novele. Nisem pravnik ne ekolog; ne opazim na prvi pogled pasti in možnosti zlorab take ali drugačne formulacije kakega člena. Sploh za realije nimam posebnega smisla. Ali je čolnarna ob Blejskem in Bohinjskem jezeru škodljiva ali koristna? Je cesta okoli Blejskega jezera preblizu obale? Pozor: Blejsko jezero je v naši zavesti še vedno svetovni čudež naravne lepote! Bo prenovljeni zasebni hotel Zlatorog dovolj oddaljen od brega Bohinjskega jezera? Kaj bojo storili z odplakami? Je blejski hotel Toplice dovolj oddaljen od brega jezera? Pa upravna stavba Triglavskega narodnega parka? Se tam lahko pride do vode? Ali podest na ljubljanski Špici škodi podtalnici, pitni vodi; ali ogroža Ljubljanico, prebivalce ob njej, krajinske lepote? Je bilo bolje prej, ko ni bilo urejeno? Ali vrtne ute na vrtičkih upokojencev tik ob Gruberjevem prekopu pri Domu starejših v Štepanjskem naselju škodijo vodam, takim in drugačnim?  Je gostilna tik ob Zbiljskem jezeru zasebna ali državna? Je prav, da je tam? Ali je kopališče ob Savi na Ježici koristno ali škodljivo glede svojih vplivov na okolje in podtalnico? Je treba Šobčev bajer povrniti v naravno stanje in odstraniti kamp in objekte na njem? Ali marina v Izoli preprečuje občanom, ki nimajo jaht, dostop do morja in kopanje in utrjuje razslojenost in izločanje revnih? To je nekaj meni znanih gradbenih objektov ob vodotokih in obalah jezer in morja. Morda bi bilo bolje, ko vsega tega ne bi bilo in bi tu in tam naleteli le na kak drevak Kremenčkovih, ko bi uživali v pristni naravi. Ne omenjam obstoječih industrijskih objektov ob vodah. Bolje bi bilo, ko jih ne bi bilo tam, a kaj bi bilo z njihovim napajanjem z vodo in odpadno vodo na drugi lokaciji? Preko kakšnih zemljišč bi speljali vodo zanje? Itak bi bilo bolje, ko ne bi bilo nobene industrije. Ali bi, če bi bila novela sprejeta, sosed neke Primorke res lahko zgradil štiri metre visok zid ob obali in ji zastrl pogled na morje, kot se je pritoževala na fejsbuku? 

Prebral sem nekaj člankov na to temo in kar dvakrat Vizjakove odgovore na vprašanja poslušalcev radia. Zdeli so se mi smiselni. Zdelo se mi je, da so zlorabe možne po sedanjem zakonu, pa tudi po noveli. Kdor je dovolj zainteresiran, najde luknjo v vsakem zakonu in pri vsakem inšpektorju. In če ima zaslombo, uspe. Skratka, mislim, da se je okrog te novele dvignil prevelik histerično usodnostno obarvan halo, ki je imel kaj malo opraviti s konkretnimi umestitvami raznih objektov ob bregove in obale voda, sedanjimi in prihodnjimi, bolj s strahom, da se bodo ob vodah zaredili zeleni fašisti.

Oprl sem se na tri "orientirje": 1. Sumljivo mi je, da so novelo hoteli "spraviti skozi" po hitrem postopku. Vsekakor bi bilo za tako reč treba zagotoviti dovolj izčrpno javno razpravo. 2. Dejstvo, da so noveli nasprotovale skoraj vse strokovne institucije in organizacije, ima svojo težo, kljub temu, da je med podpisi podpore njihovemu nasprotovanju veliko oportunistov, ker se pri javnem izjavljanju pač nihče ne želi zameriti ljudem v svoji instituciji. 3. Sumljivo mi je dejstvo, da je končno odločanje v roki občine, kljub prejšnjemu soglasju stroke. S tem je dana prevelika veljava ambicijam županov in lokalnega prebivalstva na morebitno škodo širšega javnega interesa. Moja odločitev, da bi glasoval proti noveli, je torej temeljila na sumih in "okolnih indicih", ne na studiozno proučenih in preverjenih prednostih ali pomanjkljivostih zakona ali novele. Zato ni nobene škode, da nisem glasoval. Glasoval bi "na pamet", ne po pameti.

Bojim se, da je bilo tako tudi pri mnogih drugih. Večina tistih, ki so na fejsbuku všečkali moje ironično propagandno geslo "Voda je največje bogastvo našega Planeta. ONI nam jo hočejo vzeti", verjetno ni prepoznala ironije. Glasovali so "za vodo" proti ONIM, ne proti domnevno nerazumnim določilom novele. Politični analitiki ugotavljajo, da je bil to predvsem referendum proti vladi, ne le proti noveli zakona. Kdo je prebral in analiziral zakon in novelo in kdo se je zanesel zgolj na mnenje drugih ali na protijanševski občutek v želodcu? Naj vsakdo odgovori sam pri sebi.

Sicer je pa v demokraciji vseeno: šteje glas, ne bolj ali manj pametni razlogi zanj, zato običajno zmagajo mešetarji, le včasih pamet.

Za vodo, proti vodi

Na fb sem objavil predvolilni poziv: "Voda je največje bogastvo našega Planeta. ONI nam jo hočejo vzeti." Tri sledilke so objavile ikono krohota, od tega sta dve, ki ju poznam, razumeli ironijo "štosa". Drugih 20 je samo všečkalo. Nekdo, izpričani pristaš SDS, je vprašal: "Kdo so ONI?" In dodal ikono krohota. Tudi ta je razumel. Eden od mojih bivših študentov, kar brihten in samosvoj, je napisal: "Ne razumem šale." Odgovoril sem: "Škoda." Če brihten študent ne razume, domnevam, da tudi mnogi bralci Dela ne razumejo ironije. Neka nedvomno izobražena kulturna delavka je objavila besedilo v podporo glasovanju proti predlagani noveli zakona v smislu mojega gornjega poziva. Nekdo, ki je za novelo, ji je poočital, da ni (prava) Slovenka. Nisem se vmešal, a hotel sem napisati: "Slovenka je, a zakonov ne bere." Tudi mnogi drugi, ki propagirajo glasovanje za ali proti, niso prebrali ne zakona ne novele, ne razlogov za, ki jih je navedel minister, ne razlogov opozicije proti, ampak apelirajo na najbolj primitivna čustva v smislu mojega ironičnega apela.