Galska vojna: Samo nostalgija ali kaj več?

Na TV sem gledal dokumentarni film o Cezarjevi galski vojni z mladimi ameriškimi profesorji kot razlagalci, med njimi mladenič z dentalno, prisekano izgovorjavo, in simpatična zelo mlada in zavzeta profesorica klasične filologije ali antične zgodovine. (Spet se mi je obnovila želja, da bi študiral v Ameriki, mogoče klasično filologijo.) Zelo koristni za razumevanje tega osvajalskega, genocidnega pohoda so bili prikazani zemljevidi. Žal jih nisem fotografiral ali printskrinal (mogoče si še lahko ponovno zavrtim!), mogoče pa so razlage tudi v wikipediji ali drugje. Šele zdaj sem prav dojel vlogo Vercingetorixa; v gimnaziji sem na ušesih sedel. Prej nekoč sem Cezarjevo delo v obnavljanju svoje identitete "zelenojamskega klasika" prebral v prevodu (Obzorja Maribor, 1999), še prej pa smo odlomke iz De bello Gallico prevajali v gimnaziji. Latinsko berilo s komentarjem imam shranjeno (Latinsko berilo za gimnazije, DZS, Ljubljana 1953). Tako sem ga zvečer vzel v roke, zavitega v črn papir, ki mi ga je teta (ali pa sestrična Francka) prinesla iz bolnice, kjer so bili vanj zaviti rentgenski filmi, da bi bili zavarovani pred svetlobo. Vse shranjene latinske in grške vadnice iz tistega časa imam zavite v ta črni papir. Najprej sem moral z lepilnim trakom, ki ga sicer uporabljam za obrobljanje svojih slikarskih proizvodov, prilepiti platnice, ki so se že skoraj odtrgale. Potem sem vzel v roke še komentar v posebni brošuri enakega formata in na zadnji strani pred platnico opazil v zgornjem levem kotu strani narahlo s svinčnikom napisano:

PONOVITEV ZA MM

SLOVNICA $ 108 - 279

VADNICA II. SYNTAXA

- " - vse posebno slovenske stavke

Berilo do Cicerona + komentar

"Ponovitev za MM" pomeni ponovitev za malo maturo. To pomeni, da smo v rosni mladosti predelovali te reči in jih morali znati prevajati. Še dobro, da sem bil male mature oproščen, ker sem imel dovolj dobre ocene pred tem. Ugaja mi tipografska podoba komentarja s krepko natisnjenimi latinskimi frazami, ob njih pa slovenski komentarji v normalnem tisku. Ne vem, kako da zdaj ugaja očesu ta resnobna in dolgočasna tipografija, ki mi je bila tedaj nedvomno neskončno odvratna. Berem in vidim, da so komentarji že skoraj prevodi. Sestavljalci, med njimi naši profesorji latinščine, so nam šli zelo na roke. Ali sem to opazil tudi takrat? "ratibus ac lintribus iunctis", na splavih in zvezanih čolnih - kaj še hočeš? Malo pred tem sem prebral ustrezni stavek v berilu in pomislil: to moram pogledati v slovar, pa se mi zdajle ne da. Na, saj je v komentarju! 

Potem sem se lotil branja uvodnega besedila: Pregled grške in rimske literature, na koncu ime pisca M. Grošelj. Grem pogledat v wikipedijo: "klasični filologi". Najdem "klasična filologija" in ime Milan Grošelj. Preletim: mož je bil rojen takrat kot moja mama. Ko sem se začel učiti latinsko, je bil on že redni profesor, vzgojitelj vrste znanih klasičnih filologov. Bil je sedem let mlajši od bolj znanega Antona Sovreta, ki pa ni bil zaposlen na Univerzi, ampak sprva kot profesor na gimnaziji in kasneje kot prosvetni inšpektor na ministrstvu.

Na osmih straneh in nepolni deveti je Grošelj podal odličen pregled grške in rimske literature v zgodovinskem kontekstu, nekaj, kar bi moralo človeku ostati v glavi na izust kot splošna omika. Takrat tega zanesljivo nisem prebral. V zrelih letih sem si nekoč po spletu naročil iz neke nemške založbe dvoje knjig, leksikone klasikov grške in klasikov rimske literature, v vsaki čez sto imen piscev. Takrat sem uvidel, da ne enih ne drugih ni bilo samo pet, kolikor - se mi je zdelo - smo jih omenili v gimnaziji. 

V Grošljevem pregledu se mi je jasno razkrilo, da je za doživljanje ljudi v katerem koli zgodovinskem obdobju odločilna dimenzija "individualizem - komunizem". (Besede "komunizem" ne uporabljam v sodobnem političnem pomenu ampak v izvornem pomenu skupnosti, skupnega - communis). Skozi vso zgodovino se izmenjujejo obdobja, ko si človek prizadeva za dobro skupnosti, se skupnosti podredi in zanjo žrtvuje, z obdobji, ko vera v skupnost popusti in se človek obrne k sebi, k samouresničevanju in svoji sreči. Ta obrat sem doživljal tudi sam pri sebi, ko sem se odvrnil od služenja izgradnji socializma-komunizma k oblikovanju samega sebe in iskanju svojega intimnega življenjskega smisla. Kaže, da je dilema med iskanjem občega smisla vse skupnosti ali vseh ljudi in iskanjem individualnega, samo svojega smisla - večna, da pa v odvisnosti od zgodovinskih okoliščin prevlada enkrat ena, drugič druga smer. V generaciji pred mano so se ljudje iskreno, iz svojega prepričanja žrtvovali za skupnost, v moji generaciji nič več, obrnili smo se k sebi in ustvarjanju svoje "sreče" in iskanju svojega smisla.

To vem zdaj, takrat tega nisem bral, te knjige sem potisnil daleč od sebe, takoj ko sem napisal domačo nalogo. Pomislil pa sem: to smo dobili v branje, recimo leta 1953-54, v trdnem, sivem, "zatiralskem" socializmu. Kako močno pretiravajo "osamosvojitelji"! 

Tako. Zdaj se bom lotil pregledovanja in mogoče malo tudi prevajanja besedil tega čudovitega berila, ki vsebuje odlomke del blizu tridesetih rimskih in srednjeveških latinskih piscev. Kako da sta mi ti črni brošurici nenadoma tako pri srcu?

O prostovoljnem končanju življenja

Sem še pod vtisom nedavnega obiska pri umirajočem sosedu in prijatelju. Po nezgodi se mu je zdravstveno stanje postopno slabšalo, tako da so svojci potrebovali pomoč na domu, preden je bil sprejet v dom starejših, kjer ni več vstal iz postelje. Začel je odklanjati hrano, je pa tudi že težko požiral. Proti koncu ni mogel več govoriti. A ko sem ga obiskal in mu ob postelji pripovedoval o dogodkih v soseski, kar ga je vedno zanimalo, se je z mimiko odzival: razumel je, kar sem mu pripovedoval in delil je moje občutje, da je tista nova hiša res grozna. S krožnim gibom dlani mi je skušal nekaj povedati, a nisem razumel. Čez čas je tak gib ponovil. Nisem razumel. Šele doma mi je kapnilo, da mi je skušal povedati, da odhaja. Sklenil sem, da mu pri naslednjem obisku povem, da sem ga razumel. Dan pred mojim predvidenim obiskom je mirno zaspal za vedno. 

Človek, ki je nekoč v svojem delovnem in domačem okolju nekaj pomenil, bil sprejet, cenjen in spoštovan, je bil ob koncu svojega življenja nemočen, negibljiv, odvisen od drugih tudi pri intimni negi. Vsega se je zavedal in tak položaj mu je bil neznosen. Z odklanjanjem hrane je skušal skrajšati životarjenje v tem stanju, a je popustil in se prepustil. Nazadnje se mu je življenje izteklo na naraven način.

Marsikdo si v težkih trenutkih želi umreti, masikdo pomisli tudi na to, da bi si sam vzel življenje. Nekoč sem na vprašanje, ali mislim, da ima človek pravico do samomora, odgovoril pogojno pritrdilno: da, vendar naj pri tem prej pomisli na svojce in druge, kako bi jih to njegovo dejanje prizadelo. Verjamem, da so življenjski položaji, kot je ta ob nedavni odločitvi za evtanazijo neozdravljivo bolne in trpeče gospe, ko je odločitev za evtanazijo upravičena. Po drugi strani pa soglašam s stališčem, da nam je življenje brez naše volje podarjeno in naj bi z njim ravnali kot z darom, ki ga ne smemo zavrniti. O tem govori Kozma Ahačič v Delu (9.4.23), o tem piše Tine Hribar v svojem delu Dar biti.  

Trpljenje samo po sebi ni smiselno; ni pot v nebesa. Zato si ga skušamo kot posamezniki in kod družba na vse načine olajšati. Res je, da smo po tem, ko smo trpljenje prenesli in preživeli, boljši ljudje, ki se lažje vživimo v trpljenje drugega. A če je trpljenje neznosno in trajno in nam preprečuje, da bi sploh lahko bili z drugimi in jim s svojim zgledom koristili - čemu služi?

Prijateljeva drža mi bo, upam, pomagala. Nikoli mi ni bilo do moči, in nemoči ob koncu življenja mi ne bo težko prenesti. Ne bom edini na tej poti. Medicina danes zna lajšati bolečine. Upam, da se bom lahko prepustil naravnemu toku.

POSKUSI KOMUNIKACIJE Z UMETNO INTELIGENCO CHATGPT

Takoj ko se je v Sobotni prilogi Dela pojavil članek o jezikovnem modelu umetne inteligence (UI) ChatGPT, sem se skušal povezati z robotom, a je bil precej dolgo tako zaseden, da nisem prišel do pogovora z njim. Potem so se zveze sprostile in sem se večkrat povezal s tem revolucionarnim programom. 

Najprej sem ga vprašal o geomorfoloških značilnostih Brazilije in Slovenije. Naštel in opisal je osnovna geografska področja obeh dežel. Kolikor sem kot laik lahko presodil, verodostojno. Potem sem mu zastavil filozofsko vprašanje o opredelitvi monizma in dualizma. Monizem je nazor, da je vse bivajoče iz materije (materializem) ali vse iz duha (idealizem); dualizem pa zagovarja obstoj materije in duha in njuno sovplivanje. Spet se mi je odgovor zdel povsem točen, recimo na ravni uvoda v filozofijo. Čez nekaj dni sem z naslednjim vprašanjem želel preveriti svoje raziskave s področja kvalitativne metodologije. Robota sem vprašal, kaj je utemeljena teorija (UT) in kaj tematska analiza (TA); kako se konstruira UT; kako se konstruira definicije konceptov s primeri; kakšna je razlika med UT in TA in še nekaj podobnih vprašanj. Šel sem kar v podrobnosti in zahteval, naj navede avtorje TA. Odgovor je bil zgleden. Na srečo se je ujemal z mojim besedilom, ki sem ga bil seveda sestavil ob pomoči spletnih virov, preden sem slišal za robota, ki ti napiše seminarsko nalogo ali morda celo knjigo. Ker se je sin ravno tedaj pridružil prijateljem pri zimskem jadranju po Jadranu, sem robota vprašal, kakšni so pogoji jadranja v zimskem in letnem času in katere so priporočene smeri. Podal je verodostojne osnovne napotke. Korektno je naštel tudi umetnostnozgodovinske spomenike v Ravenni. V nadaljevanju me je informiral o presežnih smrtih v Sloveniji v obdobju kovida. Od prve potrjene okužbe z virusom SARS-CoV-2 v Sloveniji (12. marca 2020) do konca februarja 2023 je bilo skupaj 11.798 presežnih smrti v primerjavi s pričakovanim številom smrti v istem obdobju v prejšnjih letih. Zaradi covida-19 je zabeleženih 11.579 smrti. To pomeni, da se približno 98 % presežnih smrti (11.579 od 11.798) v tem obdobju pripisuje smrtim zaradi covida-19. Ni razloga, da tem podatkom ne bi verjel, nisem jih pa preverjal. Nisem vprašal, v kolikšni meri so te smrti posledica neučinkovitih ukrepov in v kolikšni nizke precepljenosti prebivalstva in koliko bi jih bilo, če ne bi ukrepali, niti se cepili. Mogoče bi ChatGPT vedel odgovoriti. Ali bi ga potem proglasili za komija ali janšista, tudi ne vem.

Potem sem si pa privoščil nekaj, kar se je izkazalo za šalo. Robota sem vprašal:

V kateri ljudski pesmi se junaku pokaže nasprotnik v dvojni podobi, on pa useka po sredini in zadene pravega?

"Ta opis se nanaša na ljudsko pesem "Martin Krpan", ki je ena najbolj znanih slovenskih ljudskih pesmi. V tej pesmi Martin Krpan, junak iz Dolenjskega, sreča hudiča, ki se mu prikaže v dvojni podobi. Hudič ga skuša zavesti in zvabiti s seboj v pekel, toda Martin Krpan mu prekriža pot in s svojim mečem useka po sredini, zadene pa pravega hudiča. S tem Martin Krpan reši svoje življenje in vrne hudiča nazaj v pekel. "Pesem o Martinu Krpanu" je znana po svojem humorju in preprosti, a močni narodni govorici. Pesem prav tako izraža slovenski duh uporništva in poguma ter opominja na to, da se je treba boriti za pravico in svobodo."

Si prepričan, da je ta junak res Martin Krpan in ne morda Peter Klepec? Ali morda Krjavelj iz Jurčičeve povesti?

"Oprostite za zmedo v prejšnjem odgovoru. Pravilna pesem, ki ste jo opisali, je v resnici "Peter Klepec", ki je prav tako ena izmed najbolj znanih slovenskih ljudskih pesmi. V tej pesmi Peter Klepec sreča hudiča, ki se mu prikaže v dvojni podobi. Hudič ga skuša zvabiti s seboj v pekel, toda Peter Klepec mu prekriža pot in s svojim mečem useka po sredini, zadene pa pravega hudiča. S tem Peter Klepec reši svoje življenje in vrne hudiča nazaj v pekel. Pesem "Peter Klepec" je znana po svojem humorju in izrazitem dolenjskem narečju. Je ena izmed najbolj prepoznavnih pesmi slovenskega ljudskega izročila in je že večkrat služila kot osnova za gledališke predstave, filme in druge kulturne dogodke."

Kakšna je poanta ljudske pesnitve Pegam in Lambergar?

"Pesem "Pegam in Lambergar" je slovenska ljudska pesem, ki govori o dveh bratih, Pegamu in Lambergarju. Poanta pesmi je moralna, in sicer opozarja na pomembnost pravičnosti in poštenja. V pesmi Pegam in Lambergar tekmujeta v streljanju s puščico, vendar se Lambergar odloči, da bo goljufal in uporabil trik, da bo zmagal. Pegam, ki je bil pošten, je izgubil in moral izpolniti obljubo, ki jo je dal Lambergarju. Ko je Pegam spoznal, da je bil Lambergar nepravičen in nepošten, se je odločil, da bo to popravil in se boril za pravičnost. Zato je Pegam s svojo poštenostjo in trudom na koncu zmagal ter odpravil nepravičnost in krivico. Torej, poanta pesmi "Pegam in Lambergar" je opozarjanje na pomembnost poštenja in pravičnosti ter na to, da se prej ali slej nepravičnost ne izplača in da se z dobrimi dejanji vedno na koncu zmaga."

Moj komentar

V omenjeni ljudski pripovedni pesmi Krištof Lambergar odrobi glavo Pegamu, ki se je pred cesarjem na Dunaju širokoustil, da njegovo cesarstvo ne premore junaka, ki bi mu bil kos. Kritični verzi so naslednji (iz zbirke Slovenske ljudske pripovedne pesmi. Genija, Ljubljana 2017):

Ko v tretje vkup zadirjata,

takrat se dobro počita,

za vselej boj razločita.

Je meril Krištof srednjega,

na stran je pustil krajnega,

udari ravno srednjega.

Je njemu pravo glavo vzel,

pa hitro njo na jelca ujel,

ves Dunaj je tega vesel.

Res je, da je bil najbrž Krištof Lambergar predloga za lik Martina Krpana.

MALO NA OKROGLO IN NA OGLATO. Tale zadnji izziv je ChatGPT zgrešil in odgovoril v slogu besedno spretnega dijaka, ki se ni učil, ki nima pojma o zadnji snovi, a kar naklada nekaj, ko vidi, da profesor ne posluša. Včasih si tako reši glavo.

KAJ JE KONZERVATIVNO

Glede tega ne bi smelo biti dvoma: lat. conservare pomeni "ohraniti"; v zvezi s politiko pomeni "ohraniti staro ureditev" pa tudi "ohraniti tradicijo". To razlikovanje sicer poimenuje pri nas dve vrsti "konzervativcev", tiste, ki želijo ohraniti neposredno prejšnjo ureditev, to je, socializem, in tiste, ki želijo ohraniti predprejšnjo ureditev ali "trajne narodne vrednote". Toliko za uvod.

Moj fb-prijatelj

Zgodba, o kateri nameravam pisati, ker me je presunila, se je dogodila na obrazniku (fejsbuk). Med svojimi fb-prijatelji, ki so, poleg svojcev, v večini moji nekdanji kolegi in kolegice, pa ljudje, ki po mojih objavah sodijo, da so moji somišljeniki. Med vsemi temi prijatelji je tudi znanec, s katerim smo se večkrat, kadar se je pojavil na naši ulici med sosedi, presmejali do solz. Imam ga za dobrodušnega in zabavnega človeka. Obdržal sem ga med fb-prijatelji, čeprav je v času prejšnje vlade med pandemijo redno psoval oblast in vse, ki so kazali tudi najmanjšo mero strpnosti do nje - ves čas pandemije. Nisem ga trajno odstranil s seznama prijateljev, čeprav sem včasih njegove čivke "umaknil" s svojega profila. Nisem hotel, da bi me kdo enačil z njegovimi stališči. Po drugi strani pa je navsezadnje dobro slišati "glas ljudstva" izza šanka, sem si mislil. In izkazalo se je res pretresljivo razsvetljujoče. 

Prijateljev "mem"

Nedavno tega, pod novo vlado, je ta prijatelj objavil "mem" (saj se tako reče podobici s kakim geslom ali izrekom?) z naslednjo mislijo:

Smo družba v kateri lahko kriminalci ščuvajo polpismene reveže 

k rušenju ustavnega reda 

in pozivajo k uporabi sile proti vladi !!!

Moj prijatelj se torej zdaj, ob novi levičarski vladi, zavzema za sedanji ustavni red in brani sedanjo vladno koalicijo. S tem ni nič narobe, nasprotno. Ustavni red je vrednota in pozivanje k uporabi sile proti demokratično izvoljeni ali kakor koli legalni vladi je zavržno dejanje.

Na ta letak sta se najprej oglasili podpornici (imena izpuščam):

- včeraj sem srečala človeka, ki tistemu ogabnemu prašiču celo verjame... Obup!

- Res, za zjokat in PObruhat!

Moj odziv

Ker ne vem, na katerega "prašiča" se nanašajo te izjave, a gre brez dvoma za pripadnika desne politične opcije, sem dodal ugotovitev, namenjeno prijatelju, ki je objavil "mem":

- Takšen je bil tudi odnos nekaterih do prejšnje vlade in ustavnega reda. Pozabu?

- Ni primerjave.

- Če je nočeš.

- Blaž. Tuki ne bova prišla skupaj. ... Bodi hladen ali vroč, če ne... Biti po vsej sili "pravičen" in vsem všečen, je včasih slabše kot biti Janša. Na žalost imaš pa veliko štofa ker je velika večina folka brez hrbtenice in jih vodi pohlep. Če dodava še Janševe avtobusne izletnike... pa smo kjer smo. Na srečo po Niniki od Medije jih je "samo" okoli 25% dobre vage. - Blaž... Riši, piši in ostani mi zdrav !!!

- Dragi moj, meni ne gre za to, da bi ugajal na vse strani. Gre mi za spoštovanje ustavno določene strankarske, parlamentarne demokracije. Ta pomeni, da spoštujem demokratične institucije tudi takrat, ko je na vladi stranka, ki mi ni všeč, in da ne psujem političnih nasprotnikov. Ti si vojščak, meni ni do vojskovanja. -

"Njihova demokracija"

Ta moj odgovor je izbil sodu dno in razkril nekaj, kar sem nekako čutil, a se ni prelilo v besede, ker nisem mogel verjeti, da je res tako. Prijateljev odgovor (črtal sem identifikacijske podatke in vnesel presledke po ločilih):

- No... pa mi je jasno. Ti si poslušen (boječ) desni vojaček... Jaz pa srečen otrok socializma ki sem mu hvaležen da bom do smrti ostal pošten in načelen. Vse to kar je v tvoji demokraciji samo prazna fraza za katero se skrivajo (te) tisti ki vam je prejšnji sistem dal (skoraj) vse. Kaj vas žre pozadi veste samo vi.

Najbolj iskreno pa sem sovražil vojsko ali vojaščino če hočeš. Bil pa sem Titov gardist. Zasluge imajo predniki ... Komunisti ki so nekaj let preživeli po arestih, radi klerofašistov. Danes se skrivajo oz. se imenujejo Janšisti. Iz partije sem izstopil l.1988 ker nisem hotel biti "vojščak". Politika me verjetno precej manj zanima kot tebe. Ne boš verjel. Ob imenih Janša, Grims, Hojs, Primc, Mahnič, Možina, in njihovih trobil (TV 24) pa mi gre na smeh. Dokler niso na oblasti.

Od njihove demokracije do anarhije (vojne) pa ni daleč. Vprašaj Kučana...haha.

Naj bo po tvoje. Jaz sem vojščak...Ti si pa Mesec. Še vedno bolje kot veliko tistih ki jih zagovarjaš. Oni so pa za luno. Pa tudi nevarni, če se ponovi zgodovina. ... ... In sedaj so ta lepi Cekinov grad onečastili z osamoprisvojitelji. Zakaj jim niso pustili svojega muzeja, npr. na Urhu... Ne vem.

Iskreno sem bil vesel tvojega okrevanja. Res nimam nič proti tebi, ...

Jaz pa te "zapuščam" ker tudi meni ni do vojskovanja. Ker bi me ti premagal. 

Ps... Rajši vidim da me psuješ kot da si pizda. Pa brez zamere. Ti verjetno nisi. Tudi tak me ne motiš. Važno da si zdrav.

Toliko na kratko in zadnjič !!!

V čem se razhajava?

Res je, da sem "najlepša leta svojega življenja" preživel v socializmu in da sem se kot delavski otrok brezplačno došolal in zdravil in imel službo. A tudi moji vnukinji sta se v sedanji "njihovi", "samoprisvojiteljski" demokraciji-"prazni frazi" zastonj šolali, ena že došolala, se zastonj zdravili itd.  Niso jima pa prali možganov z marksizmom-leninizmom. Tudi njuni starši imajo službe.

Čeprav je večstrankarska parlamentarna demokracija naporna, sem prepričan, da je boljši družbeni red kot enostrankarska diktatura, ublažena s kardeljanskim samoupravljanjem. To je bilo nadzorovano samoupravljanje, da ne bi skrenili s poti v komunizem, protislovje samo v sebi. Osebna izkušnja. 

Za mojega prijatelja je sedanji ustavni red "njihova demokracija", desničarska, kvizlinška itd., ki jo odklanja; zame je to klasična parlamentarna demokracija, ki jo sprejemam.

Kaj se mi je razkrilo ob tem pogovoru? 

Verjel sem, da velika večina ljudi podpira večstrankarsko parlamentarno demokracijo in sedanji ustavni red. Navsezadnje se igrajo stranke in hodijo na volitve in referendume (brez cinca-marinca črne skrinjice). Ta pogovor pa mi je razkril - ob dveh prejšnjih dogodkih - da obstajajo med nami goreči zagovorniki socializma - ne "demokratičnega socializma" Levice, ki meni pomeni prizadevanje za socialistične vrednote v večstrankarski parlamentarni demokraciji in ne težnje po restituciji socialističnega enostrankarskega režima - ampak dotedanjega socializma, ki smo ga živeli, in ki je bil kljub Kardeljevi reformi nadaljevanje klasičnega revolucionarnega socializma. Dva prejšnja dogodka sta bila polemika s profesorjem Bavconom v Dnevniku in polemika v Delu ob trditvi v nekem članku, da so demokratični standardi pri nas sedaj nižji, kot so bili pred osamosvojitvijo.

Vera v socializem kot idealni sistem

Polemika s profesorjem je razkrila njegovo neomajno vero v socializem. Ta je spodbudila mojo "ponovno objavo" klasične marksistično-leninistične definicije socializma kot diktature proletariata z avantgardo itd. z vprašanjem: Si želimo vrnitev tega? O čem govorimo, ko govorimo o socializmu? O idealni družbi ali o sistemu, ki se je dokopal do oblasti z revolucijo; ki je zatrl opozicijo in ki se ni mogel obdržati, ker v produktivnosti in svoboščinah ni bil konkurenčen kapitalizmu? 

Standard družbene ureditve in življenjski standard

Polemika o demokratičnih standardih pa mi je razkrila, da ne samo nekateri bralci, ampak tudi na levici izpostavljeni intelektualec in celo razsvetljeni novinar, trideset let po osamosvojitvi nimajo sedanje ustavne ureditve za napredek ampak za nazadovanje. Preprostejši bralci so višji demokratični standard enačili z višjim življenjskim standardom in so razočarani, ker sta v državi brezposelnost (minimalna) in (statistično določena relativna) revščina (ki je tudi na Švedskem), kot da v socializmu ni bilo revščine in socialnih podpirancev in navidezno zaposlenih, ki so bremenili podjetja.

"Demokracija da, ampak samo naša"

Vse to pomeni, da podpora sedanjemu ustavnemu redu nikakor ni tako splošna, kot sem menil. To je zame veliko razočaranje. Ljudje so glasovali za osamosvojitev ("nas Slovencev, bodočih Švicarjev, od Juge"), ne pa za spremembo družbenega reda ("saj smo bili vsi za socializem"), razen tistih (recimo, da jih je četrtina do tretjine volivnega telesa), ki so bili v starem redu zapostavljeni kot dediči "kvizlingov in buržujev". "Osamosvojitev da, osamosvojitelji ne", bi se glasilo to stališče, ki ga zagovarja tudi moj prijatelj. "Demokracija da, a ne ta, ki jo imamo". Kakšna pa?

Naprej v stari red!

SVETLANA, MARKO, RDEČA ZVEZDA IN - JOŽE

Kako to, da so ljudje v dvorani CD vstali in ploskali, ko se je Svetlana po recitaciji spuščala z odra, je iskreno začudeno vprašal dr. Jože Možina akademika prof. dr. Jožefa Muhoviča v nedeljskem intervjuju na TV1. Če bi bil jaz tedaj v dvorani v dosegu očesa kamere, bi vstal in ploskal. Ne bi protestno obsedel ali vsemu obrnil hrbet in odšel - iz štirih razlogov.

Svetlana je bila za svojo poezijo nagrajena s P-nagrado; to je vredno mojega spoštovanja. Vsaj delno upravičeno je bila nagrado zavrnila. UO P-sklada je bil namreč obšel pravilnik in po nepredvidenem hitrem postopku nagrado podelil patru za njegove mozaike; zdelo se je, da zaluženo. V kolikor je nagrado zavrnila, ker je bila podeljena "farju", kar je bil verjetno zanjo pomembnejši razlog kot postopkovna bližnjica, ni ravnala prav. Lahko da ji je že tedaj prišlo kaj na uho; na intuicijo sploh ne dam dosti; če pa jo ima, bi lahko pomagala pri preprečevanju prihodnjih podelitev falotom. V nadaljevanju se je pater hudo osramotil in zdelo se je, da je odpadel razlog za zavrnitev - "pravica skazica". Premislila si je in zahtevala nagrado nazaj, kar pomeni, da ne zaradi svoje muhavosti, ampak zaradi spremenjenega stanja stvari. Danes pater te nagrade gotovo ne bi prejel kljub sijajnim mozaikom. Svetlanin nastop je bil minimalističen, po koncu proslave s kratko recitacijo, kar pomeni, da je sposobna zadržanosti in spoštovanja postopkov, da pa je uspela povedati, kar je hotela povedati. Svetlanina majhna kršitev protokola za prejšnjo malo bližnjico odbora. Starkino vedenje je na ves glas klicalo po javni pozornosti. Ker sem njenih let, poznam ta občutek bojazni pred tem, da bi utonil v pozabo. Raje sovraštvo kot ravnodušnost in pozaba. Vsak všeček pride prav tvojemu samoljubju. Naj ga ima, tudi mojega.

Marko je počel nedopustne reči in bil kot ud cerkve kaznovan. S tem, da je podelil prizadeti odvezo za greh, ki ga je sam izzval, si je prislužil hudo cerkveno kazen. Civilno sodišče o njegovih domnevnih zločinih ne ve nič. Človeško je grešil, ker je zaobljubljenim devicam ubijal vero v Boga ali vsaj v človeškost božjega sla, jih ponižal in onečastil, ter tako prizadel njihova čustva v pravi bogokletni, diabolični maniri. Iz tega, kar se ve o njegovem početju, sklepam, da v svojem izsiljevanju in posiljevanju ni prišel prav daleč. Pred njim so bili mnogi papeži bolj učinkoviti in morda tudi nune bolj voljne. Njegovi mozaiki, čez dvesto jih je po vsej Evropi in tudi pri nas, ostajajo občudovanja vredna umetniška dela. Seznam umetnikov vseh sort, ki so zagrešili (nepolitične) zločine, ne bi bil kratek, a njihova dela živijo. Osebe in dela ne moreš čisto ločiti, a v glavnem dela pretehtajo. Pri vsej zadevi je najbolj zanimivo to, da se nad patrovim početjem najbolj privoščljivo zgražajo tisti, ki so sami izganjali Boga in ga ubijali v ljudeh.

Rdeča zvezda je predvsem simbol svobode in osvobodilnega boja. Nosili so jo partizani, ki so osvobodili Primorsko izpod fašizma; ki so prispevali k zmagi zaveznikov proti nacizmu; ki so na tem prostoru ustanovili prvo slovensko republiko s skupščino in državno upravo in s pravico do odcepitve - odločilen korak h kasneši osamosvojitvi in samostojni državi. "Osamosvojitelji" so sedli na ogrete stolčke. Žal so osvoboditvi sledili zunajsodni pomori tisočev, ki jih opravičilo ne izbriše. Ti so omadeževali rdečo zvezdo. Še s pokopi se zavlačuje. "S polnimi usti govori, kdor se opravičuje, obžalovanje dejanja ne izbriše", Svetlana! Bojim se, da pogumno pripenjanje na prsi rdeči zvezdi ne bo povrnilo njenega sijaja. Ali pa ga bo: križu morjenje v njegovem imenu in v imenu Kristusa Kralja ni škodilo. Kot da se ni nič zgodilo, ga visoko dvigujejo. Komunistični zločini ne opravičujejo belogardističnih; zločin je zločin. Res pa je, kar sem bil že enkrat zapisal: izdajalci so plačali, izvajalci ne bodo nikoli.

Začudenje zgodovinarja dr. Jožeta Možine med intervjujem je bilo pristno in je naletelo na sozvočje sogovornika. To razkriva, da presoja(ta) črno-belo (morda bolje belo-rdeče) in da odtenkov sivega ne vidi(ta), ali noče(ta) videti, kar za zgodovinarja (in akademika) ni pohvala. Začudil ga je izraz spoštovanja do Svetlane, ko bi jo, po njegovem (naj si dovolim to neizrečeno pripisati mu per negationem), morali ignorirati ali izžvižgati, še prej pa, seveda, preprečiti, da bi se sploh pojavila v dvorani, kar je bilo v pogovoru namignjeno. V CD je bila izbrana kulturniška publika, ki je pozdravila tako nagrajence, ki jih je izbral UO P-sklada pod vodstvom akademika Muhoviča, Možinovega občudovanega sogovornika, kot nekonvencionalno zamišljeno predstavo, na koncu pa razumela tudi "provokacijo" in se nanjo strpno odzvala. To je pestra slovenska resničnost. Zdi se mi, da napredujemo: da smo sposobni sprejeti vso to pestrost, vsa ta nasprotja - vsaj v CD. Čemu bi kogar koli izločevali in izganjali zaradi nazora, izrečene besede, križa ali zvezde na prsih, in prizadevanja za to, kar meni, da mu pripada?

Hovk. Moje mnenje.

Muzej Jugoslavije

Moj odnos do pisanja Mojce Pišek je toplo-hladen. Tokrat me je s svojo navdušeno kolumno o muzeju Jugoslavije (Delo, 27. 1. 23) že skoraj potegnila na toplo stran, mnenjsko, seveda. Svoja najlepša leta sem preživel v socializmu (do upokojitve, kajti prava svoboda se je začela potem) in užival njegove "zastonjske" dobrine: šolanje, zdravstvo in druge. Živeli smo skromno, a imeli smo vse bistveno. Človek ne potrebuje veliko. Ko smo se lotili preurejanja hiše in stanovanja, pa so se začele težave: kar smo potrebovali, smo morali »prešvercati«. Marsičesa sem se, "socialistični izobraženec", naučil pri tem: mešanja malte, polaganja parketa, prekrivanja strehe, beljenja - mojstrov ni bilo, ali pa so bili tudi brez računa predragi za moj žep. Tudi čakanja na drva in premog na železniški postaji ne bom pozabil. Ker sem bil z vso dušo za socializem, me tudi niso zaprli kot nekatere druge, ki so dvomili v odrešenje in raj na zemlji. Pravzaprav so nekateri teh imeli privilegij, da so jih raje spustili ven, kot da bi jim pustili tu kvariti slogo. Drugi nismo mogli ven brez posebnega razloga in virov.

Potem pa je ta idealni, solidarnostni sistem brezplačnega samograditeljstva propadel. Vsa vzhodna Evropa ga je imela dovolj. Mojca, propadel je; in ni ga zrušil Janša. Kako to, ko je bil vendar tako idiličen, da mnogi danes hrepenijo po njem in po nasmehu tovariša Tita? Preprosto: za vse brezplačno je moral nekdo plačati. Plačevali smo vsi v skupno kaso, država je pa razdeljevala zdravnikom, šolnikom in drugim po planu. Seveda se je preveč solidarnostnega denarja prijelo tudi tistih, ki so razdeljevali – za težko in odgovorno delo. Gospodarstvo ni dohajalo državne porabe. Izkoriščevalskega, sebičnega kapitalizma pa partija ni mogla dopustiti; tudi vam ni všeč. Produktivnost so dvigovali s simpoziji o produktivnosti. Zares povečala se je šele s sprostitvijo zasebne pobude. Poleg tega je država nenačelno plemenitila denar v nemških kapitalističnih bankah.

BDP na prebivalca je v Jugoslaviji od leta 1950 do 1991 zelo počasi naraščal, a šele v 80. letih presegel 5000 dolarjev na prebivalca. Slovenija je v 70. letih imela 12 752 dolarjev BDP na prebivalca, na kar je BDP upadal kot v vsej takratni državi. Po letu 1991, ko je bil BDP 5131 EUR na prebivalca, se je po začetnem padcu strmo dvignil in je v letu 2022 dosegel 22.014 EUR na prebivalca. To pomeni, da je prehod v kapitalizem sprostil produktivne sile prebivalstva.

Biti podjetnik ne pomeni biti sebičen. Pomeni dajati delo ljudem, plačo delavcem, davke državi in lokalni skupnosti, darove civilni družbi in lokalni skupnosti, in investirati v razširitev proizvodnje ali prodaje, v nova delovna mesta itd. Biti podjetnik je poklic, je veselje, je strast – ne samo do bogatenja, ampak do premagovanja izzivov, merjenja moči, do ustvarjanja in razvoja.

Ne želim si socializma, kakršen je bil pri nas uresničen »po knjigi«. Dobro pa bi bilo premisliti, kako njegove dobre plati nacepiti na mešano lastništvo proizvajalnih sredstev s prevladujočim zasebnim podjetništvom, klasično parlamentarno demokracijo (pravijo, da je slaba, a da ni boljše) s človekovimi pravicami. Kajti to so gonila ustvarjalnosti in produktivnosti.

Muzej Jugoslavije je pa dobra ideja; v opozorilo sanjačem.

DODO O PSIHOTERAPIJI

Tomaž Flajs in Miran Možina, Dodo se pogovarja: vodnik po psihoterapiji. SKZP in SFU, Ljubljana 2022.

Dodo (Raphus cucullatus, množ. dodi) je izumrli ptič-neletalec, ki je živel endemično na otoku Mauricius v Indijskem oceanu, vzhodno od Madagaskarja. Njegovi najbližji živeči sorodniki so golobi in grlice. Nazadnje so ga videli leta 1662. Risali so ga rjavkasto sivega, a tudi belega. Bil je visok približno meter in težak okoli 10-17 kg. Razumljivo je, da je bil rejen in mesnat izziv za nizozemske mornarje, ki so imeli verjetno precejšnje zasluge za njegovo iztrebljenje. V tej svoji dokončnosti je postal simbol zastarelosti, nečesa nedvomno mrtvega ("mrtev kot dodo"). V pritlehnem govoru je "dodo" sinonim za bedasto in neiznajdljivo bitje, ker so ga opisovali kot naiven in lahek plen. V naši zgodbi se je znašel po zaslugi Alice v čudežni deželi, zgodbi, v kateri je kot sodnik hitrostne tekme razsodil, da so zmagovalke vse živali, ki so se udeležile tekme. Tako je razsodil tudi v tekmovanju psihoterapevtskih smeri, kot lahko preberemo v uvodu: »Ptič Dodo je po eni strani posrednik o izsledkih številnih raziskav, ki opozarjajo na skupne značilnosti in podobno učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov, kar je v strokovni literaturi že od leta 1936 poznano kot 'razsodba ptiča Doda'«. Zato se je torej pojavil v naslovu knjige o psihoterapiji. Spoštljiv hommage ubogemu, izumrlemu ptiču.

V stoletjih, odkar so ga zadnjič videli, se je dodo v višjih sferah izobrazil in v naši knjigi ne nastopa kot nekoliko naiven spraševalec, kar bi pričakovali glede na njegov renomé, ampak kot pameten in razgledan porte-parole psihoterapije, kot njen predstavnik. Pogovor se odvija med njim in Ano, ki bi ji bolj pristajal nadimek dododinje, naivne spraševalke. Če bi dodoju v skladu s pričakovanji pripadla vloga naivnega klienta*, bi se seveda zastavilo težko vprašanje, zakaj dodo potrebuje psihoterapijo in ali sploh obstajajo terapevtski postopki za debele, izumrle ptiče-neletalce. Z zamenjavo vlog pa se temu neprijetnemu vprašanju izognemo. Ana je namreč bodoča klientka. Po ločitvi od partnerja so se ji spodmaknila tla pod nogami. Tako se je uvrstila med pametne, ki si ne zatiskajo oči pred svojimi težavami, in poiščejo pomoč. Rada pa bi, odgovorna do svojega življenja, o psihoterapiji zvedela več, da bi vedela, v kaj se podaja.

In tako se znajdemo v vlogi bralcev zapisa pogovora, ki nam odkriva osnovne značilnosti psihoterapije. »Namen tega priročnika je na poljuden in razumljiv način psihoterapijo predstaviti in približati širši javnosti, še posebej potencialnim uporabnikom in tudi klientom, ki so v psihoterapevtsko obravnavo že vključeni«, lahko preberemo na ovitku knjige. V 15 poglavjih knjige zvemo, kaj je psihoterapija in čemu služi; kakšna je razlika med psihoterapijo, psihiatrijo in klinično psihologijo; kakšne težave se lajšajo z zdravili in kakšne s pogovorom; kako se vzpostavi zaupljiv delovni odnos med terapevtom in klientom in začne edinstven projekt pomoči; kaj se pričakuje od klienta in kakšen naj bi bil terapevt; kakšna pravila veljajo v tem odnosu; kako pomembno je povratno sporočilo klienta terapevtu; kakšne tehnike se uporabljajo in kakšen je njihov pomen; kakšne so etične norme v psihoterapiji in kaj se skriva za učenim izrazom "kontekstualni model psihoterapije".

Zelo na kratko povzeto: psihoterapija naj bi ljudem, ki se v življenjskih stiskah zatečejo po pomoč psihoterapevta, s pogovori v zaupnem odnosu olajšala težave in izboljšala moteče vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebne odnose in spodbudila njihovo osebnostno rast v smeri zdravja in boljše kakovosti življenja. Ta svoj cilj doseže po zagotovilih dodoja pri 80 odstotkih ljudi, ki so se zatekli po pomoč. K taki uspešnosti pa ne prispevajo v prvi vrsti metode in tehnike različnih psihoterapevtskih pristopov (psihoanalitična, kognitivno vedenjska, eksistencialno humanistična, sistemska, integrativna, telesna terapija), ampak dejavniki, ki so skupni različnim pristopom. Pisca navajata, pogumno natančno, da je za 87 odstotkov ugodnih sprememb zaslužen klient in le za ostanek terapevtska obravnava, ki vključuje odnos med terapevtom in klientom. Terapevt naj bi prispeval le 6 odstotkov, tehnike pa manj kot en odstotek, ostalo odnos. To pomeni slovo od terapevta-čarodeja. Res? Še večji čarodej je, ker zna s kar najmanjšimi sredstvi, s svojo veščino in zanikanjem svoje veličine in vsemogočnosti izbezati iz klienta njegovo moč samozdravljenja in vitalnosti. Upravičeno se psihoterapevti zavzemajo za priznanje stroke in poklica in zakonsko ureditev področja psihoterapije. Prepričljivo je v knjigi prikazana tehtnica stroškov države in družbene dobiti od psihoterapije.

Pisca se ogibata dihotomnega razmišljanja »ali-ali« in se zavzemata za vključujoči »in-in«. Namesto boja smeri poudarjata skupne dejavnike in sodelovanje, čeprav je res, da se prava privlačnost psihoterapije pokaže pri opisovanju konkretnih postopkov v okviru posameznih smeri, ne toliko pri obravnavanju najbolj abstraktnih skupnih značilnosti vseh smeri. Tudi ljubitelji opisov posameznih primerov terapije bodo v knjigi prišli na svoj račun ob opisu Bernardinega dela s Katjo, v katerem so didaktično, grafično poudarjeni elementi celotnega procesa.

Kakšna je relevantnost tega priročnika za socialno delo? Sploh ne gre samo za informacijo o sosednjem strokovnem področju. Na trenutke imamo vtis, da beremo knjigo o načelih in metodiki socialnega dela. Knjiga ne obravnava odnosa med psihoterapijo in socialnim delom, to ni njen namen. O tem vprašanju tudi ni mogoče izčrpno razmisliti v pričujočem okviru, zato samo nekaj izhodiščnih misli.

Kako se razlikujeta psihoterapija in socialno delo in kaj jima je skupno? Obe stroki si predstavljamo v Vennovem diagramu kot dva kroga s skupnim presečiščem. Skupen jima je poudarek na samopomoči oziroma samozdravljenju (v socialnem delu »pomoč do samopomoči«) in pojmovanje o zaupnem odnosu med socialnim delavcem ali terapevtom in klientom kot osnovnem dejavniku pomoči oziroma zdravljenja. Skupno jima je tudi pojmovanje odnosa z vsakim klientom kot edinstvenega delovnega projekta pomoči, »ukrojenega« prav zanj, v sodelovanju klienta in socialnega delavca ali terapevta. Razlikujeta pa se obe stroki po naravi težav, ki jih obravnavata in po namenu obravnave. Socialno delo obravnava težave in stiske socialne narave, to je take, ki izvirajo iz disfunkcionalnih povezav človeka z viri, ki zagotavljajo zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb. Socialni delavec posreduje med posameznikom ali družino in družbenimi viri, da bi klientom zagotovil preživetje in zadovoljitev osnovnih potreb. Pri tem kot zagovornik posega tudi v klientovo okolje, da bi ga prilagodil klientovim potrebam. Psihoterapija pa obravnava težave, ki jih ima človek sam s sabo in s svojim neposrednim družbenim okoljem in mu jemljejo veselje do življenja, ovirajo njegov osebnostni razvoj in družbeno funkcioniranje. Delno se obe stroki razlikujeta tudi po družbenih (socioloških) značilnostih klientov, to je, po njihovi slojni in kulturni ali subkulturni pripadnosti. Po drugi strani pa se k njima lahko zatečejo isti klienti po pomoč, ki jo daje vsaka stroka s svojega vidika in na svoj način, tako da hkrati ali zaporedno urejajo svoje zadeve pri obeh.

Knjiga, h kateri je poleg obeh urednikov prispevalo še osem drugih strokovnjakov, na ramenih številnih drugih, je vsebinsko informativna, zanimiva in tehtna, slogovno posrečena, zelo lepo oblikovana in prav priročna. Pisca sta se odločila za obliko dialoga med bodočo klientko Ano in dodojem, poznavalcem psihoterapije. Pogovorni slog je za tak položaj prav primeren. Je zelo stara oblika raziskovanja in razlaganja, ki temelji na Sokratovih oziroma Platonovih dialogih, in je bila priljubljena skozi vso zgodovino, saj se na ta način najbolje predstavijo teze in antiteze, zagovori in ugovori, kot zavarovanje pred apodiktično dogmatiko. Nestrpnemu sodobnemu bralcu naj ta slog pravzaprav ne bi bil blizu. Spominjam se, da sem odložil izvrstne Pečjakove dialoge o Nastajanju psihologije (1983) prav zato, ker sem hotel hitro imeti kratke povzetke bistvenih značilnosti različnih smeri in ne, po mojem tedanjem občutju, dolgoveznih prepirov med fenomenologi in behavioristi. Knjiga naših "ornitologov" ponuja oboje: iskriv in tekoč dialog in kratke povzetke. In kar mi seže naravnost v dušo: diagrame, slike odnosov med ključnimi pojmi.

Poglavja so razločno razmejena z risbami dodoja v različnih položajih, vprašujočem, zadovoljnem, jeznem, vzvišenem itd. (ilustrirala Ejti Štih). Vsako poglavje se konča s povzetkom poglavitnih misli na obarvanih straneh. Tipografija je prav prijazna tudi do bralca z nekoliko slabšim vidom, vajenega povečanih črk na zaslonu (oblikovalec Kostja Bras). Opozorilo takoj za "kolofonom" in na zadnji strani nas napotuje na spletno stran dodosvetuje.si, kjer najdemo povzetke poglavij in koristne nasvete.

Skratka, knjižica o psihoterapiji za telebane je vsebinsko in oblikovno taka, da jo z užitkom vzameš v roke in s pridom predelaš. Sam pri sebi bi jo kar razglasil za najbolj privlačno in najbolj tehtno knjigo leta 2022/23 na našem strokovnem področju - dodo se mogoče ne bi strinjal s takim tekmovanjem; sploh pa bi tudi njega prevzela zelena zavist, če bi knjigi podelili ibisa (Threskiornis aethiopica), znamenje egipčanskega boga znanosti Tota. Toliko o ornitologiji.

Da ne pozabim: pridružujem se dodoju in tudi sam dvigam transparent z napisom: ZA PSIHOTERAPIJO KOT SAMOSTOJEN POKLIC.

----------------------

*Oseba je "uporabnik" storitev zdravstva ali socialnega varstva - administrativna kategorija; v odnosu z zdravnikom je "bolnik" ali "pacient", v odnosu s psihoterapevtom ali socialno delavko pa je "klient" - medosebna kategorija v formalnem odnosu. Zdravnika, psihoterapevta ali socialne delavke ne uporabljam; ne uporabljam njegovih ali njenih kodiranih in numeriranih storitev, ampak z njim/njo stopim v celovit odnos zdravljenja ali pomoči, v katerem enakopravno sodelujem in sprejemam tradicionalno oznako svoje vloge. Naj birokrati ne vsiljujejo svojih kategorij vsemu svetu.

Spet o permisivni vzgoji

Odzivam se na pogovor v zvezi z nedavnimi zločini v družinah (TVSLO1, Odmevi, 13. 1. 2023). Očitno je v družbi določen delež otrok, ki so vzgojno ne le zanemarjeni, da niti pozdravljati ne znajo, ampak zavoženi, da zaidejo v prestopništvo, in med njimi določen delež, ki so "terapevtsko neodzivni", brezčutni. Za to stanje kriviti "akademike, ideologe permisivne vzgoje", se mi zdi pretirano. Morda je pretirano tudi kriviti samo starše. V zvezi z zadnjimi primeri so tisti, ki so poznali družine, kjer so se zgodili zločini, opisali storilce kot nevpadljive. Mislim, da je ena od sogovornic celo rekla, da jo je fant, ki je storil zločin, vedno pozdravil in prijazno ogovoril. Je bil torej nevzgojen? Prav tako se mi zdi za lase privlečeno kriviti pisanje in poučevanje o »permisivni« vzgoji. Prav starši prestopnikov naj bi brali o vzgojnih teorijah? Najbrž je med nami preveč brezbrižnih ali prezaposlenih staršev, ki so se jim otroci zgodili; ki jih ne briga vzgoja, ne permisivna ne kaka druga, in prepuščajo otroke samim sebi, ali pa se nad njimi izživljajo. Najlažje ga je odgnati od sebe in mu pustiti, da počne, kar hoče. Vendar to - zgodovinsko gledano - ni "permisivna vzgoja". To je razpuščena, brezbrižna in samovoljna ne-vzgoja. To nima nič opraviti s tem, kar se poučuje na pedagoških šolah.

V pedagoški teoriji je že dolgo uveljavljeno razlikovanje med tremi vrstami vzgojnih pristopov: avtoritarno vzgojo, dopustljivo ali avtoritativno vzgojo (ki jo nekateri imenujejo "demokratična") in razpuščenostjo. 

Pri avtoritarni vzgoji mora otrok ubogati starše in druge odrasle (učitelje) na besedo, ne da bi lahko izrazil svoje počutje ali pomisleke, ne pred ukazom ne po ubogljivo izvršenem dejanju. Očeta/predstojnika je treba brezpogojno ubogati. Otrok "nima besede". ("Pri mizi se ne govori", "Ne ugovarjaj", "Molči" - so priljubljeni starševski ukazi). V nemščini pomeni mündig (iz die Mund - usta), polnoleten; to je tisti, ki ima besedo, ki lahko govori v družbi. Otrok je unmündig-brez besede, brez glasu. Tako vzgojo k brezpogojni pokorščini so krivili za to, da je večina Nemcev podpirala avtoritarni nacistični režim (»avtoritarna osebnost«, Adorno). "Seinen Vater zu ehren, weil er ein kluger Kopf ist, ist Impietaet." Spoštovati svojega očeta, ker je pametna glava, je nespoštljivo. Očeta moraš spoštovati, ker je oče, ne glede na to, kakšen je in kaj počne.

Kot odpor do te vrste vzgoje so se po 2. svetovni vojni pojavila prizadevanja za "demokratično " ali  "permisivno" vzgojo. Ta pa prvotno ne pomeni, da se otroku pusti, da "dela, karkoli si želi", ne da bi ga starši ustavili, mu preprečili nezaželena dejanja, mu postavili meje in ga vodili v spoštovanju etičnih norm. "Permittere", lat., namreč pomeni "dopustiti" ("popustiti, popuščati" pa latinsko pomeni "remittere"). Pri tem permisivnem vzgojnem slogu naj bi upoštevali otrokove potrebe; dopustili, da otrok izrazi svoja čustva in misli, naj bo, preden uboga ali potem. Gre torej za vzgojo, ki dopušča otroku, da ima svoj "glas", ne da počne, kar hoče. Ravno nasprotno: vzgojitelj ga vodi in mu postavlja meje, mu pa prisluhne in po presoji upošteva njegove zadržke in predloge.

Ker mnogi ne razlikujejo med dopustljivostjo in popustljivostjo - kaže, da tudi strokovnjaki ne - se je pri nas uveljavilo napačno poimenovanje razpuščene vzgoje kot "permisivne" vzgoje. Tisti, ki smo še razlikovali med dopustljivostjo in popustljivostjo očitno nismo bili dovolj glasni in medijsko izpostavljeni, da bi prodrli (poleg mene tudi prof. dr. Ana Kranjc, dr. Anica Mikuš Kos). Napačno pojmovanje se je uveljavilo. tako da danes pri nas velja (?), da "permisivno" pomeni razpuščeno. To ponavljajo na televiziji vsevdilj in proti temu ni ga leka (dr. Leonida Zalokar, dr. Sebastjan Kristović) .

Zato te vrste zaželeno, dopustljivo vzgojo raje imenujemo "avtoritativna vzgoja" (ne avtoritarna, ne avtokratska, ne starševsko samovoljna). "Avtoritativno" pride od lat. "auctoritas", ki pomeni zgled, starševski zgled. Pri tej vzgoji, ki jo, kolikor vem, zagovarjajo tudi "akademiki", imajo vodilno vlogo zavzeti in odgovorni starši, ki otroka usmerjajo, mu postavljajo meje in ga poučujejo o normah in vrednotah. Avtoritativno vzgojo lahko imenujemo tudi "demokratična" vzgoja; povsem pravilno pa bi bilo tudi "permisivna vzgoja" (v raziskavah vzgojnih vzorcev v Štepanjskem naselju v Ljubljani v 80-tih letih na VŠSD smo še uporabljali ta naziv v pomenu zaželene, demokratične ali avtoritativne vzgoje).

Tretji vzgojni slog je razpuščena (ne-)vzgoja, ali "laissez-faire" vzgoja, ki jo pri nas napačno imenujejo "permisivna", ko bi jo, če že, morali imenovati "remisivna" (tega izraza ni še nihče uporabil). Pri tem slogu se starši ne brigajo za otroka, mu ne postavljajo meja, ga ne vodijo, tako da počne, kar hoče. 

Starši so danes izpostavljeni številnim pritiskom in skušnjavam, ki izvirajo iz potrošniške, tekmovalne družbe in narcistične kulture. Znajti se v tem vzdušju, da ne bi škodili otrokom, je prava umetnost. Sošolci se norčujejo, učitelji se ne znajdejo in nimajo opore; advokati grozijo v imenu kaj vem kakšnih pravic; ravnatelji tožijo, da nič ne morejo. 

Pomislimo tudi na to, da imamo na drugi strani mlade populacije nagrajene mlade znanstvenike, športnike, kuharje in druge mlade, ki znajo najti ravnotežje med svobodo in disciplino. Mogoče so tudi tega »krivi« – akademiki s svojimi »ideologijami«.

VZGOJNI SLOGI

 

	AVTORITAREN (SAMOVOLJEN)	AVTORITATIVEN (DEMOKRATIČEN)	RAZPUŠČEN  (POPUSTLJIV, )
VZGOJITELJ	Togo vsiljuje pravila Kaznuje neustrezno vedenje  Izraža jezo, nezadovoljstvo  Ne pojasni pravil  Po njegovem je otrok asocialen  Ne upošteva otrokovih želja, mnenj; o njih se ne pogaja  Ne zanima ga, kaj otrok čuti, ni empatičen  Vztrajno vsiljuje pravila, tudi če naleti na odpor  Grob, kaznovalen  Ni topel, ne sodeluje, ni vključen  Ni skupnih dejavnosti Ne postavlja izobraževalnih zahtev (če nižji sloj)	Jasno sporoča pravila Odločno skrbi za spoštovanje pravil Reagira na neubogljivost Ne popušča otrokovemu pritisku Izrazi nezadovoljstvo, če se otrok neprimerno vede Izraža zadovoljstvo, če se otrok vede konstruktivno, ga podpira Upošteva otrokove želje in preudari otrokovo mnenje Ponudi alternative Topel, sodeluje, odziven Pričakuje zrelo, neodvisno vedenje, primerno starosti Skupne kulturne, športne dejavnosti Postavi izobrazbene cilje in skrbi za njihovo doseganje	Ne sporoča jasno pravil Ne poskrbi, da bi otrok spoštoval pravila Popušča otrokovemu pritisku, joku, sitnarjenju Nedosleden v zahtevah Premalo zahteven, premalo pričakovanj glede zrelega in neodvisnega vedenja Ignorira ali sprejme neustrezno vedenje Skriva nepotrpežljivost, jezo, nezadovoljstvo Ni zelo topel Poveličuje pomen svobodnega izražanja impulzov in želja
OTROK	Konflikten, vzburljiv, napet, tesnoben otrok Boječ Nerazpoložen, nesrečen Hitro postane slabe volje Pasivno sovražen, čuti se krivega Občutljiv na obremenitve Izmenjavata se agresivnost in umik Brez ciljev, ravnodušen	Energičen, prijazen Se zanese nase Se obvlada Poln energije Ljubek, prijazen Prijateljski odnosi z  vrstniki Dobro prenaša obremenitve Zanimanje in radovednost v novih situacijah Sodeluje z odraslimi Z njim se da pogoditi Smotrn, ciljno usmerjen Ambiciozen, storilnostno usmerjen	Impulziven in agresiven ali negotov Se upira, ne uboga Se ne zanese nase Ni storilnostno usmerjen Se ne obvlada Agresiven Se hitro ujezi, hitro potolaži Impulziven Nima ciljev, brezciljne dejavnosti Dominira, deluje razvajeno

 Dopolnjeno 17. 11. 2023

Izviri smisla

 

Elisabeth Lucas, Izviri, ki napajajo življenje s smislom: Kje lahko zajemamo moč. Novi svet, Ljubljana 2015.

Ustaviti se moramo že kar pri naslovu knjige. Je namreč bolj poveden, kot bi si mislili, saj se nam zdi samoumeven. Samoumevno nam je namreč, da se sprašujemo o smislu življenja. Tega vprašanja pa si v ne tako daljni preteklosti ni bilo mogoče niti misliti in še danes se marsikomu zdi odveč in nesmiselno. Ljudje se niso spraševali o smislu življenja. Smisel je bil vnaprej dan, za vse enak. Živimo zato, da izpolnjujemo božjo voljo, kjer koli že smo, kamor koli že nas je položila božja roka. Naj bomo visokega ali nizkega stanu, naj opravljamo to ali ono delo, držati se moramo božjih zapovedi in si prizadevati za zveličanje svoje duše. To je človekov namen in smisel njegovega življenja. Tako je veljalo.

V naslovu knjige se skriva še večje krivoverstvo: pomeni namreč, da je življenje samo po sebi brez smisla in da ga moramo s smislom šele napojiti ali napolniiti. Kako bi mogla biti brez smisla božje stvarstvo in človekovo življenje? Je Bog ustvaril nekaj nesmiselnega? Gornji obet, da bomo v knjigi zvedeli za vire, ki napajajo življenje s smislom, bi bil videti (ali pa je marsikomu še danes videti) nesmiseln in brezbožen. 

Prestopiti moramo nejasno ločnico med tradicionalnim in modernim mišljenjem, da se nam zdi obet knjige ne le razumljiv ampak samoumeven. Če te ločnice nočemo prestopiti, se lahko izvijemo s trditvijo, da je Bog pač dal človeku svobodno voljo, ki vključuje tudi to, kako si človek predstavlja smiselnost obstoja sveta in svojega življenja. Bog mu je dal voljo, da tudi zavrže Boga in tvega pogubljenje.

V to se ne bomo spuščali; morda smo res vsi skupaj zavrgli Boga (in se nam pogubljenje bliža), ali pa ima prav Nietzsche, ki pravi, da je Bog mrtev (mi smo pa do nadaljnjega preživeli). Oprimo se na vsakdanje izkustveno dejstvo. Mnogi smo se v svojem življenju že srečali s "krizo smisla"; zastavili smo si vprašanje: Čemu živim; kakšen je smisel mojega življenja? Mnogi na to vprašanje odgovarjajo na tradicionalen način: samo vprašanje zavrnejo kot nesmiselno; kot odvečno ali celo brezbožno. Ne sprašuj: sprejmi breme življenja na svoje rame, kot ti ga je naložil Bog, naj ti je všeč ali ne, naj omahuješ pod njim, morda omahneš v dvomu, ali pa ga nosiš hvaležno in ubogljivo v upanju, da si boš pridobil zasluženje in boš v posmrtnem življenju sedel na božji desnici. Tega odgovora, ki zavrne samo vprašanje o smislu kot nesmiselno, ne podcenjujemo; je eden od možnih odgovorov, ki ohranja človeško življenje. Premnogi so si na vprašanje o smislu odgovorili, da njihovo življenje nima smisla in so se sami uničili. Zato si ga mogoče res ni smiselno zastavljati, ampak življenje pač prenesti, naj je smiselno ali ne. Ta knjiga je za tiste, ki še iščejo in upajo, da bodo našli smisel svojega življenja, četudi morda mislijo, da življenje v vesolju nima smisla in namena. Svojemu življenju se ne bi radi odpovedali.

Elisabeth Lucas jih, te zadnje, napotuje k virom smisla, ki daje življenjsko moč. Našteje šest virov smisla. Prvi vir je filozofija. Iz nekoliko čudaškega izbora iz filozofije razberemo, da je osnovna funkcija filozofije v odnosu do vprašanja smisla ta, da nas informira o hierarhiji vrednot. Ne velja samo, da so pojavi polarni, to je, da vemo za dan, ker poznamo noč, da ločimo sladko, ker okušamo grenko, ampak da obstaja hierarhija: resnica je več vredna kot laž; v življenjski krizi je priložnost pomembnejša od nevarnosti. (Seveda pa imamo tudi rajši sladko kot grenko.) Nauk? Usmerimo se k vrednemu, to je že smiselno a hkrati banalno; ne vemo, kaj je vredno in kako to presoditi.

Branje lepe književnosti je drugi vir osmišljanja življenja: zdravilnost branja je nesporna. Verjemimo Viktorju Franklu, ki pravi, da je "prava knjiga ob pravem času mnoge obvarovala pred samomorom". In ni dvoma, da nam branje skozi identifikacijo z literarnimi junaki in spoznavanjem različnih življenjskih zgodb razširja duha, veča našo občutljivost za doživljanje drugih in naše notranje odzive in nas opremlja za spopad z lastnimi življenjskimi težavami. Nam posreduje smisel? Seznanja nas z različnimi "smisli" in pomaga odkriti naša nagnjenja. Zgodbe, ki jih navaja avtorica, so gotovo terapevtsko koristne, glede iskanja smisla pa mi je bila še najbolj všeč zgodba o natakarici, ki ni preslišala fantovega naročila hotdoga s kečapom, naročila, ki ni bilo po volji matere, ona, natakarica, pa ga je vzela resno. Zgodba nam sporoča, naj odkrijemo svojo voljo, želje, cilje, strasti in "podobo človeka, kakršni bi radi bili", jo vzamemo resno in se postavimo zanjo.

Ideja logoterapije ali "terapije smisla" preveva celotno knjigo. Je tretji vir smisla, saj je pomagati človeku, da odkrije svoja posebna nagnjenja in individualni "smisel", osnovna naloga te terapevtske smeri. Ne grebsti po preteklosti, ne se ozirati nazaj ampak naprej: odkrivati možnosti, avtonomno oblikovati in presegati samega sebe. Primeri iz terapije, ki jih navaja Lucas, ilustrirajo ta pristop in pomagajo bralcu na ta način razmišljati o svojem življenju.

Kako nam znanost pomaga pri iskanju smisla? No, tisti, ki radi znanstveno raziskujejo, so že našli svoj smisel v kateri od znanstvenih dejavnosti. Lucas misli predvsem na nevrološko znanost, ki odkriva, kaj se dogaja v možganih, ko brskamo po preteklosti, in na psihologijo, ki odkriva "kognitivne prevare" pri pogledu nazaj. Na osnovi teh spoznanj "zavzeto odsvetuje presojanje in obsojanje preteklega" in svetuje postopen preklop iz razvednotenja preteklosti in iskanja krivde na pogled na svobodno izbiro možnosti v prihodnosti. 

Da vera zdravi, je znano dejstvo. Lucas poudarja poseben vidik učinka vere. Vera, opomin zapovedi (zaveze-religio), nam pomaga, da v situacijah, ko smo pod velikim pritiskom k neposrednemu odreagiranju, k neposredni zadovoljitvi nagonov, "duhovno in etično ne iztirimo" in si ne zapletemo življenja prek vzdržnega. 

V hektičnosti sodobnega sveta in priročne razvedrilne tehnologije vodi pot k sebi v tišini. "Tisti najbolj notranji glas, ki nam sredi labirinta še vedno kaže pravo pot ali izhod, je mogoče slišati samo v tišini." O svojem življenju se odločamo sami, po svojem notranjem glasu, ki mu Lucas pravi "vest". Sam sem (na drugem mestu) uvedel razlikovanje med moralno in eksistencialno vestjo; slednja je tista, ki nas opominja, kadar se oddaljimo od poti k sebi.

Knjiga Elisabeth Lucas je človeku, ki ima rad logične izpeljave, strogost in sistematičnost mišljenja, precej naporna zaradi njene esejistične poljudnosti in ohlapnosti. To pa ne pomeni, da bralec ne pritrjuje njenim modrim uvidom in nasvetom.

Poglavje, ki ga je namesto spremne besede prispeval dr. Jože Ramovš in ki bistvo razkrije že v naslovu, je odlično branje (Osebno stališče je vrh človeške svobode in vir zdravja).

                                                             

Pomisel

Kaj naj bi dosegli z naštevanjem in opisovanjem "virov smisla"? Kako bo to bralcu pomagalo? Kako bo s pomočjo teh besedil prišel do smisla svojega življenja? Poskusimo odgovoriti. Lucasova navaja primer matere, ki se je ločila od moža, pustila svoje otroke in šla za svojo ljubeznijo. Čez čas pa je v novem odnosu začela doživljati praznino, pojavil se je občutek krivde, pustila je novega partnerja in se vrnila k otrokom. Tu je začutila, da je našla smisel svojega življenja. Pomislimo: ampak nekaj časa je čutila, da je nova ljubezen smisel njenega življenja; tako močan smisel, da je zapustila otroke. Mater, ki zapusti otroke, seveda obsojamo. Vrnitev k otrokom opredelimo kot "pravi" smisel, prehodne zaljubljenosti, naj bo še tako goreča, pač ne opredelimo kot smisel. Tu pride v poštev hierarhija vrednot iz prvega poglavja: materinska skrb je vrednotno nad spolno ljubeznijo kot smislom. Morda pa je bil smisel tudi v tem, da je žena doživela strastno ljubezen z moškim po njeni meri in se izpolnjena vrnila. Saj ni rečeno, da je smiselno samo tisto, kar traja večno.

Kaj je "smisel", subjektivni smisel življenja? Ne iščem splošnega odgovora, iščem vrsto doživljanja, ki bi ga lahko imenoval "doživetje smisla". Kaj doživimo kot "smisel", kot smiselno; katera dejanja, ravnanje, odločitve, doživetja, čustva, počutja. Kako je videti to doživetje? Omenjena mati vidi smisel svojega življenja v skrbi za otroke, v življenju z otroki in za otroke. Prej ga je videla v ljubezni do nekega moškega. Za zdravnika Davida Zupančiča (njegovo knjigo sem nedavno pohvalil) je opravljanje zdravniškega poklica smisel njegovega življenja. Zdi se, da je zavest o tem, da rešuje življenja, tako opojna, da ga, poleg ljubezni do bližnjih, notranje izpolnjuje, daje njegovemu življenju smisel. Ima torej dva smisla? Glasbenik ne more brez glasbe, igralec ne brez odra, ne glede na to, da ne eden ne drugi ne bosta dosegla kaj zelo pomembnega. 

Sam sem najprej verjel, da je smisel mojega življenja biti priden in se držati božjih zapovedi, da bi bil deležen zveličanja in bi po smrti in vstajenju mesa sedel na božji desnici, med ta pridnimi. Potem sem sprejel misel, da je smisel življenja prizadevanje za komunistični raj na zemlji, solidarnostno družbo enakih. Nato je prišlo v meni do preloma. Nič od tega, kar so mi opisovali kot smisel življenja, ni prišlo iz mene, ni bilo nekaj, čemur bi bil pripravljen podrediti svoje življenje. Če pogledam nazaj, bi dejal, da sem nekaj smisla našel v spoznavanju človeškega in družbenega (v branju, če hočete), poučevanju in pisanju. To še zdaj rad počnem. Našel sem pa tudi nova veselja, recimo slikanje. Je smisel to, kar rad počnem? Kaj pa veliki smotri? 

Zdi se mi, da se spopadata, ali morda združujeta dve pojmovanji "smisla": eno, da je smisel končni dosežek, končno stanje. Življenje naj bi bilo stremljenje k temu smotru, kot v besedah "želim si postajati vse boljši človek". Smoter ali namen se imenuje telos. Prvo pojmovanje smisla je torej teleološko, usmerjeno k smotru. Po drugem pojmovanju je smisel življenja dejavnost, ob kateri se človek čuti notranje izpolnjen. Glasbenik si sicer želi vse bolje igrati, a to, kar mu je res pomembno, je, da rad igra. Morda ne bo nikoli postal slaven violinist, najboljši na svetu. Vseeno igranje izpolnjuje pomemben del njegovega življenja. Ali kot pravi športnica: "Ni mi bilo do zmage, rada sem igrala. Zmaga je samo potrditev, da mi gre dobro; da sem izbrala pravi šport zase." To drugo pojmovanje je blizu pojmu dejavnosti, ki je sama sebi namen, ali "avtotelične" dejavnosti po Csikszentmihalyiju. Sam bi namesto "smisla" uporabil kar izraz "notranje izpolnjujoči življenjski slog". Ta razlika se mi zdi kar pomembna: namesto napetega stremljenja k Dobremu (ali Najboljšemu in Zveličavnim Vrednotam), sproščeno uživanje v ljubih - in včasih tudi napornih - nam dejavnostih.

Drobna knjižica Terryja Eagletona Smisel življenja (v zbirki zelo kratkih uvodov založbe Krtina/Oxford Univ. Press, Ljubljana, 2008/2009) se po pregledu filozofskih razglabljanj o smislu življenja konča z ugotovitvijo, da je smisel življenja življenje samo. Smisel mojega življenja je biti resnično živ, ne pred smrtjo mrtev.

Izvir smisla je karkoli, kar napaja moje življenje z živostjo; kar me ohranja notranje živega, neravnodušnega in nezdolgočasenega, v razpoloženju, da si želim še živeti. "Živost" bi bil lahko pomen besede "moč" v naslovu knjige - moč za življenje.

O smislu svojega življenja se ne sprašujem več, samo za soncem hodim.

Vidite, meni je drobna knjižica dala veliko misliti. Naj da tudi vam.