Na TV sem gledal dokumentarni film o Cezarjevi galski vojni z mladimi ameriškimi profesorji kot razlagalci, med njimi mladenič z dentalno, prisekano izgovorjavo, in simpatična zelo mlada in zavzeta profesorica klasične filologije ali antične zgodovine. (Spet se mi je obnovila želja, da bi študiral v Ameriki, mogoče klasično filologijo.) Zelo koristni za razumevanje tega osvajalskega, genocidnega pohoda so bili prikazani zemljevidi. Žal jih nisem fotografiral ali printskrinal (mogoče si še lahko ponovno zavrtim!), mogoče pa so razlage tudi v wikipediji ali drugje. Šele zdaj sem prav dojel vlogo Vercingetorixa; v gimnaziji sem na ušesih sedel. Prej nekoč sem Cezarjevo delo v obnavljanju svoje identitete "zelenojamskega klasika" prebral v prevodu (Obzorja Maribor, 1999), še prej pa smo odlomke iz De bello Gallico prevajali v gimnaziji. Latinsko berilo s komentarjem imam shranjeno (Latinsko berilo za gimnazije, DZS, Ljubljana 1953). Tako sem ga zvečer vzel v roke, zavitega v črn papir, ki mi ga je teta (ali pa sestrična Francka) prinesla iz bolnice, kjer so bili vanj zaviti rentgenski filmi, da bi bili zavarovani pred svetlobo. Vse shranjene latinske in grške vadnice iz tistega časa imam zavite v ta črni papir. Najprej sem moral z lepilnim trakom, ki ga sicer uporabljam za obrobljanje svojih slikarskih proizvodov, prilepiti platnice, ki so se že skoraj odtrgale. Potem sem vzel v roke še komentar v posebni brošuri enakega formata in na zadnji strani pred platnico opazil v zgornjem levem kotu strani narahlo s svinčnikom napisano:
BEGOTNICE Pišem predvsem zase: da si bolje zapomnim; da se bolje razumem; da se ohranjam radovednega. Nikomur ničesar ne vsiljujem. Berete na svojo odgovornost. Komentarji so zaželeni. - Piše: dr. Blaž Mesec. - Daljši članki so v rubriki STRANI
22 april 2023
Galska vojna: Samo nostalgija ali kaj več?
09 april 2023
O prostovoljnem končanju življenja
Sem še pod vtisom nedavnega obiska pri umirajočem sosedu in prijatelju. Po nezgodi se mu je zdravstveno stanje postopno slabšalo, tako da so svojci potrebovali pomoč na domu, preden je bil sprejet v dom starejših, kjer ni več vstal iz postelje. Začel je odklanjati hrano, je pa tudi že težko požiral. Proti koncu ni mogel več govoriti. A ko sem ga obiskal in mu ob postelji pripovedoval o dogodkih v soseski, kar ga je vedno zanimalo, se je z mimiko odzival: razumel je, kar sem mu pripovedoval in delil je moje občutje, da je tista nova hiša res grozna. S krožnim gibom dlani mi je skušal nekaj povedati, a nisem razumel. Čez čas je tak gib ponovil. Nisem razumel. Šele doma mi je kapnilo, da mi je skušal povedati, da odhaja. Sklenil sem, da mu pri naslednjem obisku povem, da sem ga razumel. Dan pred mojim predvidenim obiskom je mirno zaspal za vedno.
Človek, ki je nekoč v svojem delovnem in domačem okolju nekaj pomenil, bil sprejet, cenjen in spoštovan, je bil ob koncu svojega življenja nemočen, negibljiv, odvisen od drugih tudi pri intimni negi. Vsega se je zavedal in tak položaj mu je bil neznosen. Z odklanjanjem hrane je skušal skrajšati životarjenje v tem stanju, a je popustil in se prepustil. Nazadnje se mu je življenje izteklo na naraven način.
Marsikdo si v težkih trenutkih želi umreti, masikdo pomisli tudi na to, da bi si sam vzel življenje. Nekoč sem na vprašanje, ali mislim, da ima človek pravico do samomora, odgovoril pogojno pritrdilno: da, vendar naj pri tem prej pomisli na svojce in druge, kako bi jih to njegovo dejanje prizadelo. Verjamem, da so življenjski položaji, kot je ta ob nedavni odločitvi za evtanazijo neozdravljivo bolne in trpeče gospe, ko je odločitev za evtanazijo upravičena. Po drugi strani pa soglašam s stališčem, da nam je življenje brez naše volje podarjeno in naj bi z njim ravnali kot z darom, ki ga ne smemo zavrniti. O tem govori Kozma Ahačič v Delu (9.4.23), o tem piše Tine Hribar v svojem delu Dar biti.
Trpljenje samo po sebi ni smiselno; ni pot v nebesa. Zato si ga skušamo kot posamezniki in kod družba na vse načine olajšati. Res je, da smo po tem, ko smo trpljenje prenesli in preživeli, boljši ljudje, ki se lažje vživimo v trpljenje drugega. A če je trpljenje neznosno in trajno in nam preprečuje, da bi sploh lahko bili z drugimi in jim s svojim zgledom koristili - čemu služi?
Prijateljeva drža mi bo, upam, pomagala. Nikoli mi ni bilo do moči, in nemoči ob koncu življenja mi ne bo težko prenesti. Ne bom edini na tej poti. Medicina danes zna lajšati bolečine. Upam, da se bom lahko prepustil naravnemu toku.
23 marec 2023
POSKUSI KOMUNIKACIJE Z UMETNO INTELIGENCO CHATGPT
Takoj ko se je v Sobotni prilogi Dela pojavil članek o jezikovnem modelu umetne inteligence (UI) ChatGPT, sem se skušal povezati z robotom, a je bil precej dolgo tako zaseden, da nisem prišel do pogovora z njim. Potem so se zveze sprostile in sem se večkrat povezal s tem revolucionarnim programom.
Najprej sem ga vprašal o geomorfoloških značilnostih Brazilije in Slovenije. Naštel in opisal je osnovna geografska področja obeh dežel. Kolikor sem kot laik lahko presodil, verodostojno. Potem sem mu zastavil filozofsko vprašanje o opredelitvi monizma in dualizma. Monizem je nazor, da je vse bivajoče iz materije (materializem) ali vse iz duha (idealizem); dualizem pa zagovarja obstoj materije in duha in njuno sovplivanje. Spet se mi je odgovor zdel povsem točen, recimo na ravni uvoda v filozofijo. Čez nekaj dni sem z naslednjim vprašanjem želel preveriti svoje raziskave s področja kvalitativne metodologije. Robota sem vprašal, kaj je utemeljena teorija (UT) in kaj tematska analiza (TA); kako se konstruira UT; kako se konstruira definicije konceptov s primeri; kakšna je razlika med UT in TA in še nekaj podobnih vprašanj. Šel sem kar v podrobnosti in zahteval, naj navede avtorje TA. Odgovor je bil zgleden. Na srečo se je ujemal z mojim besedilom, ki sem ga bil seveda sestavil ob pomoči spletnih virov, preden sem slišal za robota, ki ti napiše seminarsko nalogo ali morda celo knjigo. Ker se je sin ravno tedaj pridružil prijateljem pri zimskem jadranju po Jadranu, sem robota vprašal, kakšni so pogoji jadranja v zimskem in letnem času in katere so priporočene smeri. Podal je verodostojne osnovne napotke. Korektno je naštel tudi umetnostnozgodovinske spomenike v Ravenni. V nadaljevanju me je informiral o presežnih smrtih v Sloveniji v obdobju kovida. Od prve potrjene okužbe z virusom SARS-CoV-2 v Sloveniji (12. marca 2020) do konca februarja 2023 je bilo skupaj 11.798 presežnih smrti v primerjavi s pričakovanim številom smrti v istem obdobju v prejšnjih letih. Zaradi covida-19 je zabeleženih 11.579 smrti. To pomeni, da se približno 98 % presežnih smrti (11.579 od 11.798) v tem obdobju pripisuje smrtim zaradi covida-19. Ni razloga, da tem podatkom ne bi verjel, nisem jih pa preverjal. Nisem vprašal, v kolikšni meri so te smrti posledica neučinkovitih ukrepov in v kolikšni nizke precepljenosti prebivalstva in koliko bi jih bilo, če ne bi ukrepali, niti se cepili. Mogoče bi ChatGPT vedel odgovoriti. Ali bi ga potem proglasili za komija ali janšista, tudi ne vem.
Potem sem si pa privoščil nekaj, kar se je izkazalo za šalo. Robota sem vprašal:
KAJ JE KONZERVATIVNO
Glede tega ne bi smelo biti dvoma: lat. conservare pomeni "ohraniti"; v zvezi s politiko pomeni "ohraniti staro ureditev" pa tudi "ohraniti tradicijo". To razlikovanje sicer poimenuje pri nas dve vrsti "konzervativcev", tiste, ki želijo ohraniti neposredno prejšnjo ureditev, to je, socializem, in tiste, ki želijo ohraniti predprejšnjo ureditev ali "trajne narodne vrednote". Toliko za uvod.
13 februar 2023
SVETLANA, MARKO, RDEČA ZVEZDA IN - JOŽE
Svetlana je bila za svojo poezijo nagrajena s P-nagrado; to je vredno mojega spoštovanja. Vsaj delno upravičeno je bila nagrado zavrnila. UO P-sklada je bil namreč obšel pravilnik in po nepredvidenem hitrem postopku nagrado podelil patru za njegove mozaike; zdelo se je, da zaluženo. V kolikor je nagrado zavrnila, ker je bila podeljena "farju", kar je bil verjetno zanjo pomembnejši razlog kot postopkovna bližnjica, ni ravnala prav. Lahko da ji je že tedaj prišlo kaj na uho; na intuicijo sploh ne dam dosti; če pa jo ima, bi lahko pomagala pri preprečevanju prihodnjih podelitev falotom. V nadaljevanju se je pater hudo osramotil in zdelo se je, da je odpadel razlog za zavrnitev - "pravica skazica". Premislila si je in zahtevala nagrado nazaj, kar pomeni, da ne zaradi svoje muhavosti, ampak zaradi spremenjenega stanja stvari. Danes pater te nagrade gotovo ne bi prejel kljub sijajnim mozaikom. Svetlanin nastop je bil minimalističen, po koncu proslave s kratko recitacijo, kar pomeni, da je sposobna zadržanosti in spoštovanja postopkov, da pa je uspela povedati, kar je hotela povedati. Svetlanina majhna kršitev protokola za prejšnjo malo bližnjico odbora. Starkino vedenje je na ves glas klicalo po javni pozornosti. Ker sem njenih let, poznam ta občutek bojazni pred tem, da bi utonil v pozabo. Raje sovraštvo kot ravnodušnost in pozaba. Vsak všeček pride prav tvojemu samoljubju. Naj ga ima, tudi mojega.
Marko je počel nedopustne reči in bil kot ud cerkve kaznovan. S tem, da je podelil prizadeti odvezo za greh, ki ga je sam izzval, si je prislužil hudo cerkveno kazen. Civilno sodišče o njegovih domnevnih zločinih ne ve nič. Človeško je grešil, ker je zaobljubljenim devicam ubijal vero v Boga ali vsaj v človeškost božjega sla, jih ponižal in onečastil, ter tako prizadel njihova čustva v pravi bogokletni, diabolični maniri. Iz tega, kar se ve o njegovem početju, sklepam, da v svojem izsiljevanju in posiljevanju ni prišel prav daleč. Pred njim so bili mnogi papeži bolj učinkoviti in morda tudi nune bolj voljne. Njegovi mozaiki, čez dvesto jih je po vsej Evropi in tudi pri nas, ostajajo občudovanja vredna umetniška dela. Seznam umetnikov vseh sort, ki so zagrešili (nepolitične) zločine, ne bi bil kratek, a njihova dela živijo. Osebe in dela ne moreš čisto ločiti, a v glavnem dela pretehtajo. Pri vsej zadevi je najbolj zanimivo to, da se nad patrovim početjem najbolj privoščljivo zgražajo tisti, ki so sami izganjali Boga in ga ubijali v ljudeh.
Rdeča zvezda je predvsem simbol svobode in osvobodilnega boja. Nosili so jo partizani, ki so osvobodili Primorsko izpod fašizma; ki so prispevali k zmagi zaveznikov proti nacizmu; ki so na tem prostoru ustanovili prvo slovensko republiko s skupščino in državno upravo in s pravico do odcepitve - odločilen korak h kasneši osamosvojitvi in samostojni državi. "Osamosvojitelji" so sedli na ogrete stolčke. Žal so osvoboditvi sledili zunajsodni pomori tisočev, ki jih opravičilo ne izbriše. Ti so omadeževali rdečo zvezdo. Še s pokopi se zavlačuje. "S polnimi usti govori, kdor se opravičuje, obžalovanje dejanja ne izbriše", Svetlana! Bojim se, da pogumno pripenjanje na prsi rdeči zvezdi ne bo povrnilo njenega sijaja. Ali pa ga bo: križu morjenje v njegovem imenu in v imenu Kristusa Kralja ni škodilo. Kot da se ni nič zgodilo, ga visoko dvigujejo. Komunistični zločini ne opravičujejo belogardističnih; zločin je zločin. Res pa je, kar sem bil že enkrat zapisal: izdajalci so plačali, izvajalci ne bodo nikoli.
Začudenje zgodovinarja dr. Jožeta Možine med intervjujem je bilo pristno in je naletelo na sozvočje sogovornika. To razkriva, da presoja(ta) črno-belo (morda bolje belo-rdeče) in da odtenkov sivega ne vidi(ta), ali noče(ta) videti, kar za zgodovinarja (in akademika) ni pohvala. Začudil ga je izraz spoštovanja do Svetlane, ko bi jo, po njegovem (naj si dovolim to neizrečeno pripisati mu per negationem), morali ignorirati ali izžvižgati, še prej pa, seveda, preprečiti, da bi se sploh pojavila v dvorani, kar je bilo v pogovoru namignjeno. V CD je bila izbrana kulturniška publika, ki je pozdravila tako nagrajence, ki jih je izbral UO P-sklada pod vodstvom akademika Muhoviča, Možinovega občudovanega sogovornika, kot nekonvencionalno zamišljeno predstavo, na koncu pa razumela tudi "provokacijo" in se nanjo strpno odzvala. To je pestra slovenska resničnost. Zdi se mi, da napredujemo: da smo sposobni sprejeti vso to pestrost, vsa ta nasprotja - vsaj v CD. Čemu bi kogar koli izločevali in izganjali zaradi nazora, izrečene besede, križa ali zvezde na prsih, in prizadevanja za to, kar meni, da mu pripada?
27 januar 2023
Muzej Jugoslavije
Potem pa je ta idealni, solidarnostni sistem brezplačnega samograditeljstva propadel. Vsa vzhodna Evropa ga je imela dovolj. Mojca, propadel je; in ni ga zrušil Janša. Kako to, ko je bil vendar tako idiličen, da mnogi danes hrepenijo po njem in po nasmehu tovariša Tita? Preprosto: za vse brezplačno je moral nekdo plačati. Plačevali smo vsi v skupno kaso, država je pa razdeljevala zdravnikom, šolnikom in drugim po planu. Seveda se je preveč solidarnostnega denarja prijelo tudi tistih, ki so razdeljevali – za težko in odgovorno delo. Gospodarstvo ni dohajalo državne porabe. Izkoriščevalskega, sebičnega kapitalizma pa partija ni mogla dopustiti; tudi vam ni všeč. Produktivnost so dvigovali s simpoziji o produktivnosti. Zares povečala se je šele s sprostitvijo zasebne pobude. Poleg tega je država nenačelno plemenitila denar v nemških kapitalističnih bankah.
BDP na prebivalca je v Jugoslaviji od leta 1950 do 1991 zelo počasi naraščal, a šele v 80. letih presegel 5000 dolarjev na prebivalca. Slovenija je v 70. letih imela 12 752 dolarjev BDP na prebivalca, na kar je BDP upadal kot v vsej takratni državi. Po letu 1991, ko je bil BDP 5131 EUR na prebivalca, se je po začetnem padcu strmo dvignil in je v letu 2022 dosegel 22.014 EUR na prebivalca. To pomeni, da je prehod v kapitalizem sprostil produktivne sile prebivalstva.
Biti podjetnik ne pomeni biti sebičen. Pomeni dajati delo ljudem, plačo delavcem, davke državi in lokalni skupnosti, darove civilni družbi in lokalni skupnosti, in investirati v razširitev proizvodnje ali prodaje, v nova delovna mesta itd. Biti podjetnik je poklic, je veselje, je strast – ne samo do bogatenja, ampak do premagovanja izzivov, merjenja moči, do ustvarjanja in razvoja.
Ne želim si socializma, kakršen je bil pri nas uresničen »po knjigi«. Dobro pa bi bilo premisliti, kako njegove dobre plati nacepiti na mešano lastništvo proizvajalnih sredstev s prevladujočim zasebnim podjetništvom, klasično parlamentarno demokracijo (pravijo, da je slaba, a da ni boljše) s človekovimi pravicami. Kajti to so gonila ustvarjalnosti in produktivnosti.
Muzej Jugoslavije je pa dobra ideja; v opozorilo sanjačem.
19 januar 2023
DODO O PSIHOTERAPIJI

V stoletjih, odkar so ga zadnjič videli, se je dodo v višjih sferah izobrazil in v naši knjigi ne nastopa kot nekoliko naiven spraševalec, kar bi pričakovali glede na njegov renomé, ampak kot pameten in razgledan porte-parole psihoterapije, kot njen predstavnik. Pogovor se odvija med njim in Ano, ki bi ji bolj pristajal nadimek dododinje, naivne spraševalke. Če bi dodoju v skladu s pričakovanji pripadla vloga naivnega klienta*, bi se seveda zastavilo težko vprašanje, zakaj dodo potrebuje psihoterapijo in ali sploh obstajajo terapevtski postopki za debele, izumrle ptiče-neletalce. Z zamenjavo vlog pa se temu neprijetnemu vprašanju izognemo. Ana je namreč bodoča klientka. Po ločitvi od partnerja so se ji spodmaknila tla pod nogami. Tako se je uvrstila med pametne, ki si ne zatiskajo oči pred svojimi težavami, in poiščejo pomoč. Rada pa bi, odgovorna do svojega življenja, o psihoterapiji zvedela več, da bi vedela, v kaj se podaja.
In tako se znajdemo v vlogi bralcev zapisa pogovora, ki nam odkriva osnovne značilnosti psihoterapije. »Namen tega priročnika je na poljuden in razumljiv način psihoterapijo predstaviti in približati širši javnosti, še posebej potencialnim uporabnikom in tudi klientom, ki so v psihoterapevtsko obravnavo že vključeni«, lahko preberemo na ovitku knjige. V 15 poglavjih knjige zvemo, kaj je psihoterapija in čemu služi; kakšna je razlika med psihoterapijo, psihiatrijo in klinično psihologijo; kakšne težave se lajšajo z zdravili in kakšne s pogovorom; kako se vzpostavi zaupljiv delovni odnos med terapevtom in klientom in začne edinstven projekt pomoči; kaj se pričakuje od klienta in kakšen naj bi bil terapevt; kakšna pravila veljajo v tem odnosu; kako pomembno je povratno sporočilo klienta terapevtu; kakšne tehnike se uporabljajo in kakšen je njihov pomen; kakšne so etične norme v psihoterapiji in kaj se skriva za učenim izrazom "kontekstualni model psihoterapije".
Zelo na kratko povzeto: psihoterapija naj bi ljudem, ki se v življenjskih stiskah zatečejo po pomoč psihoterapevta, s pogovori v zaupnem odnosu olajšala težave in izboljšala moteče vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebne odnose in spodbudila njihovo osebnostno rast v smeri zdravja in boljše kakovosti življenja. Ta svoj cilj doseže po zagotovilih dodoja pri 80 odstotkih ljudi, ki so se zatekli po pomoč. K taki uspešnosti pa ne prispevajo v prvi vrsti metode in tehnike različnih psihoterapevtskih pristopov (psihoanalitična, kognitivno vedenjska, eksistencialno humanistična, sistemska, integrativna, telesna terapija), ampak dejavniki, ki so skupni različnim pristopom. Pisca navajata, pogumno natančno, da je za 87 odstotkov ugodnih sprememb zaslužen klient in le za ostanek terapevtska obravnava, ki vključuje odnos med terapevtom in klientom. Terapevt naj bi prispeval le 6 odstotkov, tehnike pa manj kot en odstotek, ostalo odnos. To pomeni slovo od terapevta-čarodeja. Res? Še večji čarodej je, ker zna s kar najmanjšimi sredstvi, s svojo veščino in zanikanjem svoje veličine in vsemogočnosti izbezati iz klienta njegovo moč samozdravljenja in vitalnosti. Upravičeno se psihoterapevti zavzemajo za priznanje stroke in poklica in zakonsko ureditev področja psihoterapije. Prepričljivo je v knjigi prikazana tehtnica stroškov države in družbene dobiti od psihoterapije.
Pisca se ogibata dihotomnega razmišljanja »ali-ali« in se zavzemata za vključujoči »in-in«. Namesto boja smeri poudarjata skupne dejavnike in sodelovanje, čeprav je res, da se prava privlačnost psihoterapije pokaže pri opisovanju konkretnih postopkov v okviru posameznih smeri, ne toliko pri obravnavanju najbolj abstraktnih skupnih značilnosti vseh smeri. Tudi ljubitelji opisov posameznih primerov terapije bodo v knjigi prišli na svoj račun ob opisu Bernardinega dela s Katjo, v katerem so didaktično, grafično poudarjeni elementi celotnega procesa.
Kakšna je relevantnost tega priročnika za socialno delo? Sploh ne gre samo za informacijo o sosednjem strokovnem področju. Na trenutke imamo vtis, da beremo knjigo o načelih in metodiki socialnega dela. Knjiga ne obravnava odnosa med psihoterapijo in socialnim delom, to ni njen namen. O tem vprašanju tudi ni mogoče izčrpno razmisliti v pričujočem okviru, zato samo nekaj izhodiščnih misli.
Kako se razlikujeta psihoterapija in socialno delo in kaj jima je skupno? Obe stroki si predstavljamo v Vennovem diagramu kot dva kroga s skupnim presečiščem. Skupen jima je poudarek na samopomoči oziroma samozdravljenju (v socialnem delu »pomoč do samopomoči«) in pojmovanje o zaupnem odnosu med socialnim delavcem ali terapevtom in klientom kot osnovnem dejavniku pomoči oziroma zdravljenja. Skupno jima je tudi pojmovanje odnosa z vsakim klientom kot edinstvenega delovnega projekta pomoči, »ukrojenega« prav zanj, v sodelovanju klienta in socialnega delavca ali terapevta. Razlikujeta pa se obe stroki po naravi težav, ki jih obravnavata in po namenu obravnave. Socialno delo obravnava težave in stiske socialne narave, to je take, ki izvirajo iz disfunkcionalnih povezav človeka z viri, ki zagotavljajo zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb. Socialni delavec posreduje med posameznikom ali družino in družbenimi viri, da bi klientom zagotovil preživetje in zadovoljitev osnovnih potreb. Pri tem kot zagovornik posega tudi v klientovo okolje, da bi ga prilagodil klientovim potrebam. Psihoterapija pa obravnava težave, ki jih ima človek sam s sabo in s svojim neposrednim družbenim okoljem in mu jemljejo veselje do življenja, ovirajo njegov osebnostni razvoj in družbeno funkcioniranje. Delno se obe stroki razlikujeta tudi po družbenih (socioloških) značilnostih klientov, to je, po njihovi slojni in kulturni ali subkulturni pripadnosti. Po drugi strani pa se k njima lahko zatečejo isti klienti po pomoč, ki jo daje vsaka stroka s svojega vidika in na svoj način, tako da hkrati ali zaporedno urejajo svoje zadeve pri obeh.
Knjiga, h kateri je poleg obeh urednikov prispevalo še osem drugih strokovnjakov, na ramenih številnih drugih, je vsebinsko informativna, zanimiva in tehtna, slogovno posrečena, zelo lepo oblikovana in prav priročna. Pisca sta se odločila za obliko dialoga med bodočo klientko Ano in dodojem, poznavalcem psihoterapije. Pogovorni slog je za tak položaj prav primeren. Je zelo stara oblika raziskovanja in razlaganja, ki temelji na Sokratovih oziroma Platonovih dialogih, in je bila priljubljena skozi vso zgodovino, saj se na ta način najbolje predstavijo teze in antiteze, zagovori in ugovori, kot zavarovanje pred apodiktično dogmatiko. Nestrpnemu sodobnemu bralcu naj ta slog pravzaprav ne bi bil blizu. Spominjam se, da sem odložil izvrstne Pečjakove dialoge o Nastajanju psihologije (1983) prav zato, ker sem hotel hitro imeti kratke povzetke bistvenih značilnosti različnih smeri in ne, po mojem tedanjem občutju, dolgoveznih prepirov med fenomenologi in behavioristi. Knjiga naših "ornitologov" ponuja oboje: iskriv in tekoč dialog in kratke povzetke. In kar mi seže naravnost v dušo: diagrame, slike odnosov med ključnimi pojmi.
Poglavja so razločno razmejena z risbami dodoja v različnih položajih, vprašujočem, zadovoljnem, jeznem, vzvišenem itd. (ilustrirala Ejti Štih). Vsako poglavje se konča s povzetkom poglavitnih misli na obarvanih straneh. Tipografija je prav prijazna tudi do bralca z nekoliko slabšim vidom, vajenega povečanih črk na zaslonu (oblikovalec Kostja Bras). Opozorilo takoj za "kolofonom" in na zadnji strani nas napotuje na spletno stran dodosvetuje.si, kjer najdemo povzetke poglavij in koristne nasvete.
Skratka, knjižica o psihoterapiji za telebane je vsebinsko in oblikovno taka, da jo z užitkom vzameš v roke in s pridom predelaš. Sam pri sebi bi jo kar razglasil za najbolj privlačno in najbolj tehtno knjigo leta 2022/23 na našem strokovnem področju - dodo se mogoče ne bi strinjal s takim tekmovanjem; sploh pa bi tudi njega prevzela zelena zavist, če bi knjigi podelili ibisa (Threskiornis aethiopica), znamenje egipčanskega boga znanosti Tota. Toliko o ornitologiji.
Da ne pozabim: pridružujem se dodoju in tudi sam dvigam transparent z napisom: ZA PSIHOTERAPIJO KOT SAMOSTOJEN POKLIC.
----------------------
*Oseba je "uporabnik" storitev zdravstva ali socialnega varstva - administrativna kategorija; v odnosu z zdravnikom je "bolnik" ali "pacient", v odnosu s psihoterapevtom ali socialno delavko pa je "klient" - medosebna kategorija v formalnem odnosu. Zdravnika, psihoterapevta ali socialne delavke ne uporabljam; ne uporabljam njegovih ali njenih kodiranih in numeriranih storitev, ampak z njim/njo stopim v celovit odnos zdravljenja ali pomoči, v katerem enakopravno sodelujem in sprejemam tradicionalno oznako svoje vloge. Naj birokrati ne vsiljujejo svojih kategorij vsemu svetu.
16 januar 2023
Spet o permisivni vzgoji
V pedagoški teoriji je že dolgo uveljavljeno razlikovanje med tremi vrstami vzgojnih pristopov: avtoritarno vzgojo, dopustljivo ali avtoritativno vzgojo (ki jo nekateri imenujejo "demokratična") in razpuščenostjo.
VZGOJNI
SLOGI
|
|
AVTORITAREN (SAMOVOLJEN) |
AVTORITATIVEN (DEMOKRATIČEN) |
RAZPUŠČEN (POPUSTLJIV, ) |
|
|
Togo vsiljuje pravila Kaznuje
neustrezno vedenje Ne postavlja izobraževalnih zahtev (če nižji sloj) |
Jasno
sporoča pravila Odločno skrbi za spoštovanje pravil Reagira na neubogljivost Ne popušča otrokovemu pritisku Izrazi nezadovoljstvo, če se otrok neprimerno vede Izraža zadovoljstvo, če se otrok vede konstruktivno, ga podpira Upošteva otrokove želje in preudari otrokovo mnenje Ponudi alternative Topel, sodeluje, odziven Pričakuje zrelo, neodvisno vedenje, primerno starosti Skupne kulturne, športne dejavnosti Postavi
izobrazbene cilje in skrbi za njihovo doseganje |
Ne sporoča
jasno pravil Ne poskrbi, da bi otrok spoštoval pravila Popušča otrokovemu pritisku, joku, sitnarjenju Nedosleden v zahtevah Premalo zahteven, premalo pričakovanj glede zrelega in neodvisnega vedenja Ignorira ali sprejme neustrezno vedenje Skriva nepotrpežljivost, jezo, nezadovoljstvo Ni zelo topel Poveličuje pomen svobodnega izražanja impulzov in želja |
|
OTROK |
Konflikten, vzburljiv, napet, tesnoben otrok Boječ Nerazpoložen, nesrečen Hitro postane slabe volje Pasivno sovražen, čuti se krivega Občutljiv na obremenitve Izmenjavata se agresivnost in umik Brez ciljev, ravnodušen |
Energičen,
prijazen Se zanese nase Se obvlada Poln energije Ljubek, prijazen Prijateljski odnosi z vrstniki Dobro prenaša obremenitve Zanimanje in radovednost v novih situacijah Sodeluje z odraslimi Z njim se da pogoditi Smotrn, ciljno usmerjen Ambiciozen, storilnostno usmerjen |
Impulziven
in agresiven ali negotov Se upira, ne uboga Se ne zanese nase Ni storilnostno usmerjen Se ne obvlada Agresiven Se hitro ujezi, hitro potolaži Impulziven Nima ciljev, brezciljne dejavnosti Dominira, deluje razvajeno |
02 januar 2023
Izviri smisla
Elisabeth Lucas, Izviri, ki napajajo življenje s smislom: Kje lahko zajemamo moč. Novi svet, Ljubljana 2015.
PREBUJENSTVO IN RASIZEM
S amomor mladega črnskega profesorja Univerze v Cambridgeu odpira vprašanja o rasizmu in prebujenski (woke) politiki. Naj najprej obnovimo z...
-
Minilo bo leto dni, kar smo v mali skupini petih upokojenih kolegov in kolegic, psihologov in psihologinj, poslušali predavanje našega drage...
-
Odzivam se na pogovor v zvezi z nedavnimi zločini v družinah (TVSLO1, Odmevi, 13. 1. 2023). Očitno je v družbi določen delež otrok, ki so vz...
-
V zadnjem tednu sem se nekaj ukvarjal z vprašanji komuniciranja. Pri tem sem brskal po starih knjigah (v katerih se vedno najde kaj spregled...