SAMOSTOJNOST IN ENOTNOST V RAZDELJENI SLOVENIJI

Ob dnevu samostojnosti in enotnosti sem razmišljal o tem, kako Slovenci doživljamo in uresničujemo ti vrednoti. Obe sta nam ljubi, a zdi se, da je prva samostojnost, potem pa enotnost. Samo v samostojnosti smo lahko enotni.  Ne moreš biti enoten, če nisi sam na svojem; če nekaj deliš z drugimi. V prejšnji državi smo si državo delili z drugimi, kulturno drugačnimi, manj razvitimi itd. Zato smo hoteli biti samostojni. Ne moreš biti enoten, če je zraven tebe še drugi, čisto drugačen. Saj to bi bilo smešno. Tedaj sta dva, sta razdeljena: jaz in on. Če si razdeljen, si razcepljen, si razklan. Si shizofren, bolan. Narod, ki ni enoten, je bolan.  

Vendar ni vsaka enotnost prava enotnost. Imamo svobodno, tako rekoč plebiscitarno enotnost in prisilno enotnost, ki ji rečemo enoumje, komunistično enoumje. Kako doseči plebiscitarno enotnost? Ko smo glasovali za samostojno državo, ni bilo težko doseči plebiscitarne enotnosti. Kaj pa če bi glasovali za novo nuklearko? Ali pa za uvedbo verouka v šole? To ne bi šlo. Ne bi dosegli svobodne, plebiscitarne enotnosti. 

Kako premagati razcepljenost in se poenotiti? Težava je v tem, ker to pomeni poenotenje v mišljenju in namerah. Poenotenje je enoumje. Enoumja pa nočemo. Do osamosvojitve smo bili namreč prisilno poenoteni v enoumju. V samostojni državi ni več enoumja: desni mislijo drugače kot levi. To je za obe strani neznosno. V resnici je težava: kako biti enoten, če ne misliš "enotno"?

Rešitev je na dlani, preizkušena; rešitev iz prejšnje države. Če hočeš biti enoten, moraš biti samostojen. Prvi so z uresničevanjem enotnosti v samostojnosti, začeli desničarji, kajti levičarji so bili samostojni še od prej.

Začelo se je s samostojnimi desnimi proslavami, nadaljevalo z desnimi zavodi. Desničarski zavod za narodno spravo že imamo. Kaže, da gre za spravo desnih z desnimi. Predlogi za take zavode se nadaljujejo. Tu je predlog za muzej osamosvojitve, kajti gradivo o osamosvojitvi nikakor ne more biti v Muzeju novejše zgodovine, ki je levičarski. Če hočemo imeti nepristransko zgodovino, mora biti jasno strankarska: desna zgodovina, leva zgodovina. Predlagajo muzej udbe. To bo moral biti desničarski muzej, saj bi levičarji to organizacijo prikazali kot dobrodelno ustanovo za varovanje naroda in države. Poleg vojaškega muzeja v Pivki, bo nujno ustanoviti muzej osamosvojitvene vojne. V sedanjem muzeju je odločno preveč poudarka na NOB, so pa tam celo eksponati iz razpadle Juge, cela jugoslovanska, to je, sovražna podmornica, namesto naših osamosvojitvenih itd. Znana so prizadevanja za drugo republiko. Sem za, samo ne vem, kje bi jo locirali, mislim geografsko. Morda bi se vendar dalo iz te razdeljene države narediti vsaj dve ločeni, a v sebi enotni, enotni, provizorično rečeno, Levo Slovenijo in Desno Slovenijo. Saj bi šlo. Na Severno Makedonijo smo se kar navadili.

Zadnjič se je nekdo na TV pridušal, da Gorenjci zatirajo Štajerce in da bi Štajerci morali imeti svojo Planico. Sploh so težnje Štajercev po samostojnosti že dolgo znane in upravičene. Vsega ni mogoče rešiti ta trenutek, a glavno je, da je volja. 

Težava je v naslednjem. Ko bi se desni odcepili in ustanovili samostojno državo, bi se med njimi pojavile razlike; bolj desni, desno desni, in manj desni, levo desni, in vsa stvar bi se začela na novo. In tako dalje. 

Zadnjič je nekdo, ki je nekaj časa živel nekje v zahodni Evropi, prišel na noro idejo, da ne bi bilo treba ustanoviti nove, posebne samostojne države in da bi se lahko zmenili desni in levi, pa Gorenjci in Štajerci, in ostali v skupni državi. Je rekel, da ni treba, da mislimo in čutimo enako, da bi se poenotili, pa tudi, da ni treba, da bi bili vedno enotni. Marsikaj se da doseči tudi z volitvami, s preglasovanjem, pa z delno samostojnostjo, recimo v zvezi z veroukom, da v enih šolah je, v drugih pa ne; ali pa, da je za ene v šoli, za druge pa v cerkvi, pač po nagnjenjih ljudi. Je rekel, recimo, da je bilo pokristjanjevanje nevernikov moderno za časa križarskih vojn, da pa zdaj tega ljudje ne bi prenesli in da vodi v enoumje. Menda je celo papež rekel, da so tudi neverniki ljudje in božji otroci. To pomeni, da jih ni treba krščevati, ker so že božji. Je rekel še, ta naš migrant, da obstaja tam, kjer je bil, nekakšna demokracija, tako je rekel, demo-kracija, kjer levi in desni sprejmejo pravila, kako se bojo pogovarjali, če hočejo skupaj živeti. Imajo "parmalent", ki je včasih kot prava judovska šola, ampak na koncu se le zmenijo tako, da je približno prav in da je nekakšen red in da ljudje ne trpijo preveč. V bistvu gre tako, da so enkrat na oblasti levi, drugič pa desni, če jih izvolijo ljudje. In takrat lahko tisti, ki so na oblasti, delajo po svoje, drugi jih pa kontrolirajo, če se držijo zakonov; ne kar počez po svoje in samo zase. Je zanimivo, da ljudje to kar tolerirajo. To je včasih smešno: enkrat na državnih proslavah igrajo rock in repajo, drugič pa žingajo polke in valčke. Ampak zmeraj pojejo tudi skupno državno himno, le da jo včasih pojejo cerkveni pevci, drugič pa filharmonični komorni zbor. Poslušalci pa vsi pritegnejo in se počutijo kar enotni in ponosni, da imajo svojo državo.

Ja, če hočejo skupaj živeti... Se mi zdi, da bi pri nas eni in drugi že živeli skupaj, če bi drugi enako mislili kot oni: če bi levi mislili kot desni in desni kot levi. Eni in drugi se napenjajo, da bi oprali možgane drugim. Ne prenesejo drugačnih v svoji sredi. Navajeni so, da se onim drugim sežge knjige, izžene duhovne, se jih prekrsti, in tiste, ki se ne uklonijo, nazadnje pobije.

Vse to je zapleteno in včasih si res mislim, da bi bilo najbolje, ko bi kdo udaril po mizi in rekel: tako bo, kot bom jaz ukazal in vsi bomo isto mislili. Ampak potem bi bila to prisilna enotnost in enoumje, druge barve, a vseeno. Tega pa nočemo. 

Je Janša "pogrnil"?

 

Je Janša pri omejevanju epidemije "pogrnil"? Sedanja vlada se je formirala na začetku prvega vala epidemije in je takoj začela ukrepati. Oprla se je na dve skupini strokovnjakov, zdravstveno in ekonomsko. Takoj je pozvala prebivalstvo k upoštevanju osnovnih preventivnih higienskih ukrepov, takoj je v težavnih okoliščinah nabavila potrebno opremo in ob pomoči EU pripravila prvi paket ekonomskih kompenzacij. Ukrepov niso upoštevali vsi, nekateri zaradi omalovaževanja nevarnosti, nekateri zaradi nezaupanja v vlado, nekateri zaradi političnega nasprotovanja in povzdigovanja upornosti, mnogi zaradi gospodarske ogroženosti, mnogi pa tudi zato, ker so se zaradi neokretne birokracije znašli brez odločb o karanteni pred izbiro, naj gredo okuženi v službo, ali tvegajo izgubo zaposlitve. Bilo je veliko nedoslednosti, prezgodnjega proslavljanja in prepoznega ukrepanja s strani vlade in veliko nediscipline na strani prebivalstva, da grobih napadov na vladne govorce, tudi na izpostavljene zdravnike, niti ne poudarim. Obe strani sta skušali ob epidemiji nabirati politične točke.

Kljub vsemu je z vsemi prizadevanji vlade in odgovorne večine prebivalstva uspelo krivuljo okužb sploščiti; širjenje okužb spremeniti iz eksponentnega v linearno. Dnevno število bolnikov na intenzivni negi se že dalj časa ne povečuje, tako tudi ne dnevno število umrlih. Nimam besed, da bi izrazil svoje občudovanje visoke etičnosti in hvaležnost ob naporih zdravstvenega osebja, osebja v socialnih zavodih in ob iznajdljivosti in družbeni odgovornosti prostovoljnih sodelavcev na vseh ravneh in v različnih nevladnih organizacijah. Žal ni uspelo preprečiti vseh smrti, ki jih je posebno veliko v domovih za stare, s čimer smo dosegli neslavni rekord. Smrtnost v domovih gre v veliki meri na račun prostorov, opreme, osebja in organizacije, ki jih je ta vlada podedovala in jih ni mogla v kratkem času prilagoditi. Ne izključujem tudi nespretnosti in neučinkovitosti odgovornih v ustreznih resorjih vlade. Narava okužbe, ki ostane neprepoznana, ker jo lahko prenašajo asimptomatski okuženi, je tudi pomemben dejavnik širjenja okužbe. Vedeti moramo tudi, da je bila smrtnost v domovih za stare povsod po svetu visoka. Nikjer niso bili domovi grajeni in organizirani z mislijo na take vrste epidemijo, ko postane  koncentracija najbolj ogroženih smrtonosna.

Skratka, spopadanje z epidemijo ni izpolnilo vseh upov in pričakovanj. Nekateri za neizpolnitev svojih pričakovanj krivijo vlado, drugi ljudstvo. Od človeka, ki mu pripisujejo same zle namene, so pričakovali toliko dobrega, da so lahko upravičeno razočarani. Če se spomnimo na misel starega filozofa, bo tudi tokrat resnica najbrž nekje v sredi, predvsem pa na strani pričakovanj. Lahko bi bilo mnogo slabše.

Naj si o Janezu Janši kot politiku mislim kar koli, ne morem vse krivde za nepopolno preprečenje okužb in za smrti zvrniti na vlado in nanj kot njenega predsednika. Če je objektivno odgovoren za vse slabo, je mogoče zaslužen tudi za vse dobro, kar se je zgodilo.

Tudi upravičeno nasprotovanje ima svoje meje.  ... magis amica veritas.

Kam gre epidemija?

Naj bom spet malo ljubiteljskega političnega epidemiologa.

O tem, kaj se dogaja z epidemijo, obstajata dve trditvi: 1. da se ne umirja in da ukrepi niso 'prijeli'; 2. da so ukrepi prijeli in smo uspeli prvotno predvideno eksponencialno krivuljo sploščiti, nismo pa je še uspeli obrniti navzdol. Verjamem tej drugi trditvi. Že nekaj tednov se število bolnikov na intenzivni negi ni povečalo; giblje se okoli 200. To pomeni, da ni presežena kapaciteta intenzivne nege, vsaj kar se tiče potrebnih postelj z osebjem. Seveda pa je osebje utrujeno in komaj zmaguje to breme.

Zagovorniki prve trditve se sklicujejo na to, da se število dnevno okuženih ne zmanjšuje, da se torej okužba širi: vsak dan doda k že obstoječemu številu približno enak odstotek novih okuženih od vseh testiranih. To pomeni, da število okuženih raste. To je res, a raste linearno, ne eksponencialno, kar bi se  dogajalo, če epidemija ne bi bila nadzorovana. Torej zagovorniki prve trditve nevede dajejo prav zagovornikom druge trditve. Vsak dan je v intenzivni negi enako število bolnikov; to število se ne veča. Nekateri ozdravijo, ravno dovolj, da se sprostijo postelje za dnevni dotok novih bolnikov.

Vseeno s tem stanjem upravičeno nismo zadovoljni. Štirideset do petdeset umrlih na dan ne more biti razlog za zadovoljstvo. Zaradi zaprtja nekaterih panog in dejavnosti trpi celotna družba; zaradi osebnih preventivnih ukrepov smo omejeni v zasebnem življenju. To nam preseda, povzroča individualno in družbeno škodo. Kako ven iz tega?

Odgovor je samo eden: še naprej potrpeti, upoštevati ukrepe (ki se lahko v podrobnostih tudi spremenijo, prilagodijo ali nekateri opustijo). Počasi se bo krivulja okužb upognila navzdol. Poleg tega bomo morda že kmalu dočakali cepivo.

Toda to se zdi mnogim nesprejemljivo. Zahtevajo, naj bi ukrepe sprostili takoj, čeprav je dokaj jasno, da bi to spet pognalo število okuženih navzgor. Vlada upravičeno ne popusti. Kakšni so možni scenariji?

a. Ljudje se uklonijo in potrpijo dokler epidemija ne izzveni. To je po mojem edino sprejemljivo.

b. Ljudje navidezno upoštevajo ukrepe, na skrivaj pa odpirajo svoje dejavnosti in se družijo. To v najboljšem primeru pomeni, da bo doseženi plato okuženosti dolgo vztrajal; v najslabšem pa, da bo spet prišlo do eksponencialne rasti, dokler vsi stari in drugi ogroženi ne pomrejo. Ali se bo zgodilo eno ali drugo, je do določene mere odvisno od števila kršitev: če jih bo več, je bolj verjeten 'smrtni' razplet.

c. Ljudje se odkrito uprejo, vržejo vlado in postavijo novo, po njihovem 'boljšo', bolj naklonjeno. Če bo res 'odprla družbo', bo sledil hiter eksponencialni razplet kot pri neugodnem razvoju variante b.

Kaj se dogaja zdaj? Mislim, da smo trenutno na blažjem koncu variante b. Ljudje doma sprejemajo stranke za to ali ono storitev. Srečujejo se sorodniki in pivski bratci. Med nami je 200.000 alkoholikov, 10 % naroda. Če se poostri nadzor in sankcije, bomo pač še dolgo vztrajali pri varianti a. Toda ta ima svojo mejo v utrujenosti zdravstvenega osebja in drugih posledicah za družbo. Prav dolgo ne sme trajati, sicer sledi kolaps zdravstva in drugih javnih služb, s tem pa tudi gospodarstva.

Kam vodi pričkanje o tem, kdo je kriv, vlada ali ljudstvo? V skrajni konsekvenci do nove vlade. Kaj bo potem? Edina pozitivna sprememba, ki jo lahko prinese nova vlada, bo morda večje zaupanje v ISTE ukrepe, kot jih priporoča sedanja vlada. Če bo Zlatko zrepal himno novi vladi in njenim ukrepom, se jih bojo ljubitelji repa in Zlatka mogoče držali. Če pa bo nova vlada ublažila ali odpravila sedanje ukrepe, bomo na slabšem kot zdaj; slabšem, ker bojo vsi utrujeni, tudi od repa. Izpolnila se bo želja tistih, ki si želijo svet brez starih, "ki bi tako ali tako umrli", jim pa sedaj tako ali tako samo preprečujejo normalno življenje, kot so ga poznali pred epidemijo. Ta cinizem nima meja. Neki gospodič na fejsbuku me je poučil, da je treba enkrat umreti, naj se ne bojim smrti, kajti smrt je del življenja - ni mislil, da njegovega.

VSEBINA SPRAVE

Kaj je in kaj ni vsebina sprave (Delo 22.11.20)

Naj mi bo oproščeno, ker pisanja spoštovanega akademika Tineta Hribarja o spravi ne razumem dobro. Lahko bi ga prosil za oseben pogovor, a mislim si, da se mogoče še kdo sprašuje podobno kot jaz, zato sem se odločil za to pismo. Tine Hribar piše: "Sprava je mogoča med ljudmi kot ljudmi, ne med ljudmi kot vlogami. ..." Ali velja to samo za spravo med živimi, ali tudi za spravo z mrtvimi? Če tudi za slednje, kako to, da sta si na spravni slovesnosti v Rogu segla v roke Alojzij Šuštar v vlogi nadškofa in Milan Kučan v vlogi predsednika predsedstva republike (in nekdanjega predsednika ZKS)? Kako to, torej, da je bila to sprava na formalni ravni, med predstavniki, sprava med živimi pa na tej ravni ni mogoča?

Sprava med živimi, med ljudmi kot ljudmi, poteka že vse od druge svetovne vojne. Mnogi so ves čas, ko se je po osamosvojitvi  razplamtevala polemika o spravi, modro menili, da je vse to odveč in da so mnogi v svojem srcu odpustili soljudem, ki so jih prizadeli, mnogi pač tega ne bodo nikoli zmogli. Pa je res odveč? Je končni sklep simpozijev ta, da je možna le sprava med ljudmi kot ljudmi, kar so mnogi zatrjevali že v samem začetku.  Je to dovolj, da se razvedrijo vremena temu narodu?

Sam sem ves čas menil in tako menim še sedaj, da bi bilo moralo priti do sprave med  živimi tudi na formalni ravni. Še vedno menim, da bi morali predstavniki vpletenih formalno obžalovati zločine svoje strani in priznati drugi strani dober namen. Dober namen komunistov je bil vzpostaviti pravično družbo, dober namen domobrancev zavarovati narod in ureditev. Žal so ti dobri nameni tlakovali pot v pekel bratomorne vojne. Predstavljal sem si, da bi morali obe strani formalno, javno izraziti svojo voljo po spravi in podpisati skupno izjavo, da se odpovedujejo izkoriščanju preteklih usodnih nasprotij v sedanji politiki.

Morda je res vse zamujeno in taka sprava res ni več mogoča: partizanov in domobrancev je le še peščica. Tudi ni prav, da bi sinovi prevzeli krivdo očetov, ko prevzemajo njihovo ideologijo, a vsaj zavedali naj bi se, kam so vodili njihovi dobri nameni. Idejni dediči obeh strani naj bi se na formalni ravni, v vlogah, vsaj vzdržali ne-spravnih dejanj, to je pogrevanja starih sovražnosti, ki jih, žal, na formalni ravni, v političnih spopadih, kar naprej obnavljajo, eni in drugi. Kaj pomaga apelirati na spravo na medosebni ravni, ali na spravo v duhu in vesti, če obe strani javno poudarjata, ena upravičenost revolucije kot boja za pravično družbo in druga upravičenost kolaboracije kot boja proti komunizmu. Ljudje se v sebi in med sabo lahko spravljamo, medtem pa na formalni ravni, v svojih gremijih in v politični areni, potomci gonijo kolo sovraštva na vekov veke. 

O URAVNOTEŽENOSTI IN FANATIZMU

K temu pisanju me je spodbudil zadnji uvodnik v Oni (10.11.20), o politični uravnoteženosti. Ker nisem sledil polemiki na spletu, ne vem nič o temačni energiji, ki da je bruhala ob tem vprašanju in ujezila gospo urednico, jo pa, energijo, poznam iz drugih polemik. Je res neprijetna. Urednico moti fanatizem na desnici, odsotnost dvoma. Na levici, po njenem, ni fanatizma, je prisoten dvom. Namesto politične uravnoteženosti, ki da je "popolna zabloda", se zavzema za družbeno kritičnost. Ne prenese pa tudi uravnovešene osebnostne strukture pri ljudeh. Je ne razume. "Ker človek se mora izraziti v vseh čustvovanjih ... sicer prikriva resnico svojega življenja", samo biva in ne živi (živega) življenja. Ker naj bi uvodnik izražal stališča časopisa, ne morem osebnih stališč urednice kar uvidevno spregledati.

Najprej o uravnoteženosti na televiziji. "Kakšna pa je korist, da vabijo v studio enega levega in enega desnega... da se ne pogovarjata, ampak govorita s kamero." Meni koristi, da slišim obe strani, za in proti; da bi bolje spoznal vprašanje in se lažje opredelil. Tovrstna uravnoteženost prispeva k moji "družbeni kritičnosti". To dvoje si ne nasprotuje. Dokler sem poslušal samo Kardelja, nisem vedel, kaj mislijo tisti, ki ne mislijo tako kot on, ker niso bili slišni. Nimam občutka, da me razpravljavci na televiziji zlorabljajo. Imam svojo pamet, da si ob njihovih mimogovorih mislim, kar hočem. Sploh bi dejal, da jaz uporabljam televizijo, ne ona mene; nisem njena žrtev. (Mimogrede: desnica tudi seka po medijih.)

O dvomu in fanatizmu. Ne bi rekel, da samo na desni ni dvomljivcev. In da so samo na desni fanatiki. Fanatiki so na obeh straneh. Zadostuje, da beremo pisma bralcev, ali sodelujemo v spletnih omrežjih. Imamo fanatične vernike tovariša Tita in socializma na eni strani in vernike predsednika Twita na drugi. Dovolim si »mlačnost«, da nisem ne za ene ne za druge. Politično neopredeljeni niso nič manj vredni od politično opredeljenih. So lahko dobri ljudje, ki jih politika pač ne zanima. Da se živeti polno življenje, ne da bi se vpletali v politične spore. Prednost parlamentarnega sistema je, da izvolimo ljudi, ki se gredo politiko v našem imenu, da se nam ni treba. Ni nam treba biti vsak dan na ulici ali na trgu (agora) in vpiti - lahko delamo. Trenutno je naše življenje preveč politizirano.  Od tod nelagodje.

O uravnovešeni osebnosti. S tem, kar sem napisal prej, sem se v očeh gospe urednice že diskreditiral. Imam se za uravnovešeno osebnost (naj mi bo oproščena ta samohvala), kar mi je med drugim pomagalo preživeti kar dolg vek, in, zanimivo, kljub temu živim svoje (živo) življenje. Na eksistencialni ravni sem pomirjen s svetom in samim seboj (česar gospa urednica ne razume), na družbeni in vsakdanji ravni pa seveda nisem z vsem pomirjen: premaknem svetilko, če mi slabo sveti, in napišem pismo časopisu, če mi gre kakšno pisanje na živce. Ljudje smo različni; nikjer ni rečeno, da je kolerik, ki ga sem in tja premetavajo globoka čustva, ali pa ga držijo v globoki veri v neki prav, boljši človek od mirnega in preudarnega flegmatika, ali sangvinika, ki je danes tu in jutri tam. Verjamem, da je kakemu človeku bolj všeč prvi kot druga dva, a to so osebne preference, ki nimajo posebnega družbenega pomena. Meni so bolj všeč preudarni ljudje. Preudarnost brez čustvenih izbruhov ni nujno maska. "Mlačneži" so na slabem glasu od svetega pisma dalje, kajti Bog očitno bolj ljubi gorečneže, ki so pripravljeni marsikaj storiti zanj. Vojske imajo rade predane vojščake, so pa ljudje, ki ne marajo vojsk.

Čustva so pomemben del človeka. A vrag je, če se jim kar prepustimo in nam uidejo izpod nadzora in po svoje oblikujejo naše izjave in dejanja, brez premisleka. Drugi del duševnosti je razum, katerega funkcija je med drugim uravnavanje čustev. Pri uravnovešenem človeku je oboje kolikor toliko usklajeno in v medsebojnem vplivanju. Eno spodbuja in usmerja drugo. Čustev se zavemo in jih usmerimo tako, da ne delamo škode ne sebi ne drugim. Človek je sposoben razumeti drugega, tudi političnega nasprotnika.

Naj na koncu gospo urednico potolažim: nisem strankarski, imam pa svoje politične simpatije (to je čustva). Zavzemam se za uravnoteženo politiko in za menjavo desnih in levih - sicer pa, kakor hočejo volivci - volivci, ki gredo na volišča, ne tisti, ki gredo samo vpit na ulico, ker so - proti vsemu.

ZAVOŽENO

Tvegam, da bom uvrščen tja, kamor nikakor ne bi želel biti uvrščen. Vse bolj me preveva občutek, da je vse do kraja zavoženo in da morda javna beseda, čeprav šibka, vendarle lahko vnese nekaj "resnice o družbi", čeprav boleče. Narod je razklan, vse je polarizirano, vse strankarsko, vse proti. Na obeh straneh se udejanja geslo "kdor ni z nami, je proti nam". Ni ne posameznikov, ne skupin, ne medijev, ne osebnosti, ki bi bili sposobni prisoliti klofuto levemu in  desnemu licu in pokazati pot; kaj šele, da bi kdo nastavil svoje lice. Pišejo se strankarske peticije in programi, iščejo se nadomestki, krpa se krpanke. Demokratične inštitucije, namenjene razreševanju konfliktov, ne delujejo tako, kot bi morale. Tudi mediji so polarizirani, vključno z do sedaj objektivnimi. Vse je pregreto. Vse se vrača milo za drago, zob za zob. Brez velikodušnosti, brez modrosti, celo brez premisleka, na obeh straneh. Na eni strani zahteva po politični odstranitvi predsednika vlade, na drugi zahteva prav tega predsednika po očiščenju in prenovi, beri zamenjavi, naroda. 

Smo pri virusu, seveda. In pri pešajočem spominu; pešajočem in instrumentaliziranem. Tudi moj spomin ni brezhiben, a zavestno noče biti pristranski.

Številke o razmahu epidemije so presegle vsa pričakovanja, iščemo krivca. Vlada ali ljudstvo? Ljudstvo ima vedno prav, torej vlada.

Bil sem presenečen, ko se je vlada, takoj ko je prevzela krmilo, oprla na dve svetovalni skupini strokovnjakov: zdravstveno in ekonomsko. Govorci zdravstvene svetovalne skupine še sedaj uživajo moje polno zaupanje in razumevanje. Ekonomisti pa so imeli svojo besedo pri kar velikodušnih kompenzacijah za izpad gospodarstva. Lahko bi se izteklo veliko slabše. Verjamem besedi strokovnjaka, da je bila storjena napaka, ker je vlada po počitnicah prezgodaj odprla šole vseh stopenj in ni popolnoma zaprla meje s Hrvaško. Prezgodaj in lahkomiselno se je šla "normalizacijo", ki si je je želelo ljudstvo. Oblastniki celo mask niso nosili. To za mnoge ni bilo znamenje njihove lahkomiselnosti ampak znamenje njihove oholosti in manipulativnosti; sami naj ne bi verjeli v ukrepe, ki jih kot odvečni jarem vsiljujejo ljudem, da bi jih navadili pokorščine. Kakšen vik in krik bi se šele dvignil, če bi  vlada razglašala "krizo"! Če bi zaostrila ukrepe, sredi prelestnega poletja, češ da je kriza, bi bilo to za nasprotno stran jasno znamenje, da uvaja diktaturo! Saj kriza je kot naročena za tega človeka! Masko čez usta in rovarjenje za hrbtom. Virus je pretveza! 

Pozabili smo, da je del, upam da večji del prebivalstva, upošteval ukrepe (Janševe vlade, bogpomagaj!), a da je bilo zelo razširjeno neupoštevanje in tudi nasprotovanje ukrepom in da so bili disciplinirani razglašani za 'ovce', če že ne za kontrarevolucionarje; da so si kolesarji in pešaki, ki so legitimno protestirali proti Janši, šele nekje v drugi polovici svojih številnih kroženj večinsko nadeli maske in kolikor toliko spoštovali distanco. Ste pozabili, tovariši? Oglejte si fotografije. Če je vlada "politično manipulirala z virusom" in popuščala bogatim in politično kupčevala s hrvaškimi somišljeniki, kaj so tedaj počeli tisti, ki so v imenu boja proti preteči diktaturi in za ohranitev "normalnosti" zanikovali virus, zanikovali bolezen, zanikovali celo virus kot vzrok smrti in to še vedno počnejo - s političnim motivom, kot boj proti "politizirani stroki" in "koronskemu fašizmu"? 

Kovid politizirata obe strani. Kdor tega ne vidi, ni objektiven, je pristranski.

Izhod iz tega neznosnega konflikta v resnici niso sprava, nacionalna enotnost pod novim vodjem in enoumje, kot predlagajo nekateri. Kar naj bodo levi in desni in naj si skačejo v lase ob obojestranskem priznavanju legitimnosti različnosti. Naj vladajo enkrat eni drugič drugi. Tega nismo vajeni, to bi radi preprečili, a to je demokracija. Izhod iz spopada naj bo krepitev demokratičnih institucij, razreševanje konflikta v njih in z njimi, da bi končno prišli do normalne izmenjave levih in desnih strank na oblasti, sploh pa do formiranja prave levice in prave desnice, kajti dosedanja kvazi-sredinskolevičarska politika je napolnila žepe bogatih, oslabila javne službe in pripeljala do obubožanja velikega dela prebivalstva. Njeno nadaljevanje ni rešitev.

 Nada pravi ...

Točno to, Blaž, tudi jaz mislim enako. In mi je vseeno, kam me uvrščajo. Navadno sem se zanesla na zdravo presojo in redko sem se motila. Nazadnje sem se zmotila, ko sem kot mlada trdno verjela ob Titovi smrti, da je to izguba, ki je ne bomo prenesli. A je bila le točka preobrata v nujnem dogajanju zgodovine in majhen dogodek v naših življenjih. Zato se ne navezujem več na nobeno ideologijo, kajti vse imajo omejen rok trajanja.

1. 11. 20 20:49

 

TEGA NARODA NI TREBA SPREMINJATI

 

V meščanski parlamentarni demokraciji naj bi se pri vladanju izmenjavale desničarske in levičarske stranke - kolikor mogoče, odvisno od volje ljudstva, izražene na volitvah. Pri tem se domneva, da se ljudje naveličajo vlade določene usmeritve, ker pretirano streže le interesom ene strani, in si zaželijo spremembe v nasprotno smer. Stranke delujejo antagonistično. Desne stranke zastopajo interese kapitala, zasebni interes, leve interese zaposlenih, javni interes. Državna barka naj bi tako, dolgoročno gledano, križarila cik-cak v smeri uravnoteženja javnega in zasebnega interesa, v smeri skupne blaginje in pravične porazdelitve bogastva. Antagonizem strank je nujen, da se lahko izrazijo resnični interesi, da ne ostaja nič skritega, dobrodošlega za prikrito rovarjenje. V kriznih obdobjih - in katero obdobje ni krizno - naj bi skrb vseh za skupno dobro omilila izražanje skrajnega nasprotovanja; stranke naj bi se z nekaj posluha za koristne ukrepe nasprotne vlade vzdržale skrajnosti pri oviranju političnih nasprotnikov in konstruktivno prispevale svoje ideje za skupnost. 

Mislim, morda naivno, da pri nas še vse poteka v skladu s tem pričakovanjem, čeprav nam dejanja ene ali druge strani včasih parajo živce. Skrajnosti se pojavljajo na obeh straneh, vendar si ne pridobijo prave podpore in moči. Na pragmatični ravni, se zdi, potekajo stvari bolj ali manj v predvidenih okvirih.

Bolj me skrbijo dolgoročne vizije: socializem na levi in predrugačenje narodove duše na desni. 

Socializem je predstavljen kot "demokratični socializem". To razumem kot socializem, do katerega naj bi prišlo po volji ljudstva, izraženi na volitvah, ne, kot so učili nekdanji teoretiki in izvajali praktiki socializma, z revolucijo. Ko ali če bo do njega prišlo, bi bil to mar socializem, kakršnega smo imeli priliko preživeti? Razlastitev razlaščevalcev? Centralno plansko godpodarstvo? "Dejanska  demokracija" ne zgolj formalna? Ena stranka? Enoumje? Morda po zgledu Kitajske? Ali zgolj večja skrb za javne sisteme, višja obdavčitev zasebnega bogastva? Uvajanje delavskega lastništva, zadružništva - vse ostalo pa kot sedaj v "zgolj" formalni demokraciji? Če velja slednje, bi morala levica pozdraviti sedanje s stisnjenimi zobmi in pričakovanjem hvaležne volilne podpore uvedene koronske kompenzacije desne vlade, ki pomenijo odločilno pomoč države gospodarstvu, državnim in zasebnim podjetjem. Pozdraviti bi morala dejstvo, da je ta vlada uvedla UTD, saj kaj je to drugega kot minimalna plača ljudem, ki ne delajo. 

Očiščenje narodove duše ostankov socialistične ideologije in jugoslovenarstva, sprememba narodove psihologije se zdi dolgoročni program desnice, vsaj SDS ali vsaj njenega vodje - kratkoročni ukrepi te vlade so namreč prav socialistični. Ali je v dolgoročnem programu lustracija (očiščevalno žrtvovanje) drugače mislečih in čutečih? Indoktrinacija z "novimi vrednotami" (z vrednotami Nove24)? Opri se nase in (vsaj nekoliko) na Boga? Šovinizem? Rasizem? Wellcome to arms? Amerikanizacija? Trumpovstvo, orbanstvo? Ali bi, nasprotno,  desnica v nostalgiji ljudi po preteklosti zmogla videti univerzalno težnjo k pravičnosti, solidarnosti, enakosti, svobodi, mednarodnemu ugledu; pa tudi željo po zgledih neomadeževane, neoporečne etike in človečnosti, po osebnostih, ki jim cilji ne posvečujejo sredstev; želji po, recimo, zgledu novozelandske premierke Jacinde Ardern in njene politike? Tudi če je ne poznajo, imajo ljudje v sebi lik vedre/ga, zrele/ga, nekoruptivne/ga, predane/ga in človečne/ga državnice ali državnika. (Njen dveminutni ekspoze je dostopen na spletu.)

Tega naroda ni treba ne poniževati, ne očiščevati, ne prevzgajati, ne izbrisovati, ne zamenjati. Je zapletena in enkratna zgodovinska struktura, preplet družbe in skupnosti, države in družbe, vrhunskih osebnosti, duhovno, umsko razsvetljenih in etično prebujenih, požrtvovalnih in solidarnih in - po razčlenjeni lestvici navzdol - tudi ljudi, ki nihajo sem in tja in so lahko plen demagogov. Tega naroda ne sestavljajo samo pokvarjeni politikanti, čemerni zagrenjenci ter nedisciplinirano in oportunistično ljudstvo, neugnana mladina. Ta narod je ozaveščen zgodovinski subjekt, ki se je znal odločiti za svojo pot in se bo znal upreti pretirano zagretim inženirjem duš in prekrščevalcem. Upam, da bom to še dočakal, kajti z režeče šklepetajočimi čeljustmi mi že maha Matilda. 

ZAKAJ NEKATERI NE UPOŠTEVAJO EPIDEMIOLOŠKIH PRIPOROČIL

 

V odnosu do epidemioloških ukrepov, ki jih priporoči ali zapove vlada na predlog strokovne skupine epidemiologov in infektologov, se ljudje delimo na tiste, ki ta priporočila kolikor mogoče upoštevamo in tiste, ki jih ne. "Kolikor mogoče" pomeni, da jih načelno sprejemamo, a smo pri tem eni bolj dosledni, drugi pa bolj malomarni. Na drugi strani so tisti, ki priporočila zavračajo. V splošnem po nekaterih raziskavah (glej vir) ljudje ne upoštevajo epidemioloških priporočil iz številnih razlogov, ki pa se združujejo v štiri skupine. Te skupine razlogov so: potlačevanje, oporekanje, važenje in vdanost v usodo. Pri potlačevanju (supresiji) ali zanikanju človek zazna pretečo zdravstveno grožnjo, vendar potlači ali zanika neprijetne občutke strahu in tesnobe in z njimi povezane misli. Reče si: "Bolje, da na to ne mislim". Sem sodi pasivno zanikanje nevarnosti, ko si rečemo: "Saj ni tako hudo","Bo že prešlo" ali "Tega ni, to je izmišljotina".  Drugi razlog nespoštovanja priporočil je aktivno oporekanje in izpodbijanje utemeljenosti ukrepov (protest) in/ali verodostojnosti vira teh ukrepov, priporočil in njihovih utemeljitev. S tem imamo v obilni meri opraviti pri nas, o čemer več v nadaljevanju. Tretji razlog je važenje. Nekateri ljudje se vedejo tako, kot da jim virus ne more do živega in to tudi razglašajo, ali pa trmasto vztrajajo pri svojem nespremenjenem življenjskem slogu. Ni je na svetu sile, ki bi jih lahko odvrnila od tega, da bi zavili v bar in nazdravili s kompanjonom; ni sile, ki bi jih pripravila do tega, da bi si nadeli masko na obraz in se smešili pred svetom in samim seboj. Četrti razlog je vdanost v usodo (fatalizem). Ti ljudje se zavedajo nevarnosti, vendar mislijo, da se ji ni mogoče upreti. Noben ukrep ni stoodstotno uspešen, zato se je bolje zanesti na božjo milost, ali pa se kar tako prepustiti temu, kar nam je namenila usoda.

Pri nas se gotovo pojavljajo vsi ti razlogi za zavračanje preventivnih priporočil, so pa zaradi posebne družbene situacije nekateri bolj poudarjeni. Razloge za to bi lahko razdelili na tiste, ki izvirajo bolj iz narave okužb in družbene situacije in tiste, ki izvirajo bolj iz psiholoških posebnosti posameznikov. Ti razlogi so: selektivna narava bolezni, vpliv skupine, nezaupanje v vlado, narcisizem, slepo uporništvo in asocialnost. 

1. Selektivna obolevnost. Novo virusno obolenje se iz do sedaj neznanih razlogov ne pojavlja z enako verjetnostjo v vseh slojih prebivalstva: bolj ogroženi so (v svetu in zdaj tudi pri nas) starejši moški, manj ogroženi so mlajši in ženske. Naravna reakcija na tako naravo bolezni je, da se - v prvem koraku - manj ogroženi manj varujejo. Po apelu na empatijo in solidarnost se je tako stanje popravilo. Ljudje so se zavedli, da od njihovega ravnanja ni odvisno samo njihovo zdravje ampak tudi zdravje njihovih bližnjih in drugih ljudi. Navajanje statistike, ki kaže zmanjšanje števila okuženih pri nošenju maske, je primeren ukrep. Geslo: "Z nošenjem maske ne varujem samo sebe ampak predvsem tebe", je učinkovito. Kljub temu ne more preprečiti vseh situacij prenašanja okužbe. 

2. Vpliv skupine. Pri mladih manjša ogroženost, predvsem pa skupinski zgled in pritisk delujeta proti epidemiološkim priporočilom. V obdobju mladostništva postanejo vrstniki najpomembnejša referenčna skupina in skupinska druženja naravna potreba. Dovolj je, da se v mladostniški skupini en sam pomemben član začne junačiti, češ da mu virus ne more do živega, pa mu sledijo drugi in se začne stigmatizacija "rev" in "pridnih ovčk", ki bi sicer nosile maske. K tem "naravnim" razlogom opuščanja zaščitnih ukrepov sodijo počitniška sproščenost, selitev v "varna" območja, mobilnost in drugi položaji, ko podcenjujemo nevarnost. 

3. Nezaupanje v namene vlade.  Pri nas se je virusna bolezen pojavila v družbeno-politično nesrečnem trenutku nenadne menjave vlade. Čeprav sta v vladno koalicijo stopili tudi stranki, ki sta sodelovali v prejšnji koaliciji, to ni ustavilo vehementnega nasprotovanja novi vladi in predvsem premierju. Prišlo je do politizacije zdravstveno epidemioloških ukrepov. Širiti so se začele teorije zarote. Vlada ali pa stranka SDS naj bi skušala uveljaviti diktaturo. Z vsiljevanjem epidemioloških ukrepov naj bi ljudi navajala na ubogljivost, jih spreminjala v "ovce". Za zaslonom ukrepov proti epidemiji naj bi prevzemala oblast v vseh družbenih podsistemih. Erodirala naj bi pristojnosti drugih stebrov oblasti. Njena politika naj bi se zgledovala po politiki tistih vzhodnoevropskih držav, ki so že napredovale pri erodiranju ustavnih načel in svoboščin in s katerimi vlada paktira. Zamenjava kompetentnih strokovnjakov NIJZ z vladi bolj všečnimi, a po mnenju nasprotnikov ukrepov, a ne samo njih, manj kompetentnimi, je vzbudila še nezaupanje do stroke, češ da je pristranska in manipulirana. Šele postopoma se je med ljudmi kolikor toliko uveljavilo razlikovanje med vlado in njenimi kontestiranimi političnimi in administrativnimi ukrepi na eni strani in epidemiološkimi priporočili zdravniške svetovalne skupine na drugi.

Poleg teh razlogov za nespoštovanje epidemioloških ukrepov, razlogov, ki izvirajo iz narave bolezni in družbene situacije, se pojavljajo tudi stališča, ki so motivirana z osebnostno nezrelostjo ali patologijo.

4. Narcisizem je eden teh razlogov. Človek z narcisističnimi potezami težko prenese, da je kdo drug, ne on, v središču družbene pozornosti, ko je govora o pomembnih rečeh. Nenadoma so se - z vidika takega človeka - na televiziji pojavili kot strokovnjaki neki tipi, sicer zdravniki, njega pa so spregledali in mu odvzeli prvenstvo in pozornost. A z nezgrešljivim občutkom za to, kako si pridobiti pozornost, razglasi, da se vsi ti kvazi-strokovnjaki motijo in da ima prav on, ki se pri tem opira na presoje večjih ekspertov, ki pa so krivično zapostavljeni, ker ogrožajo uradno medicino, zdravniški in lekarniški ceh. Sem sodijo tudi zdravniki, ki se čutijo iz kakršnega koli razloga spregledane, neupoštevane, zapostavljene, zavrnjene. Dejstvo je, da se je z demokratizacijo in liberalizacijo življenja po 2. svetovni vojni, z razpadom totalitarnih in avtoritarnih sistemov, v vseh razvitih deželah začel proces razkrajanja brezprizivnega in nekritičnega spoštovanja vsakršnih, tudi strokovnih in znanstvenih avtoritet, večstranski proces, ki ga tu ne moremo podrobneje razčlenjevati, ki pa spodjeta tudi upravičene avtoritete, ki temeljijo na znanju in etičnem ravnanju. Narcistični teater privlači ljudi, ki delijo ta sentiment "enakopravnosti" in enake veljave vseh mnenj, utemeljenih in etičnih na eni strani in neutemeljenih in sebičnih na drugi, kot so proticepilci, samozvani zdravilci, alopati ipd. Žal tudi zdravniki niso imuni pred novodobnim vraževerjem in lažno znanostjo.

5. Slepo uporništvo. Opazno je bilo "uporniško" vedenje nekaterih nasprotnikov epidemioloških ukrepov, vedenje, ki ga psihologi imenujejo protiodvisnostno (kontradependentno). Slepo (samodejno) uporniško se vede človek, ki se nekritično in nepremišljeno upira vsaki avtoriteti, vsakemu nadrejenemu, ali komurkoli, ki mu "soli pamet". To vedenje je na površini nasprotno slepo pokornemu, odvisnostnemu vedenju, od tod njegov naziv. Skupno obema pa je, da sta obe vedenji dejansko odvisni od potez tistega, ki ga tak človek dojema kot avtoriteto. Eden uboga vse, kar mu veli avtoriteta, drugi se vsaki reči upre, nobeden od njiju pa ne ravna kot avtonomna osebnost po svojem premisleku, po svoji pameti in srcu, neodvisno od avtoritete. Pogosto so korenine takega odvisnega vedenja v družini, v neprimernem avtokratskem odnosu očeta do otrok ali druge vrste zlorabah, kar nato v šoli pogojuje težave z učitelji in preide v vzorec, ki se v življenju ponavlja v odnosu do drugih avtoritet. Vlada je vsekakor priročen objekt za uporniške izbruhe, upravičene in neupravičene. 

Pri tovrstnih upornikih je zanimiva ambivalentnost, ki razkriva otročjo naravo njihove upornosti. Po eni strani zavračajo vse vladne ukrepe, po drugi strani pa vladi očitajo, da spreminja svoja navodila, da ne zna jasno povedati, kolikšna naj bo varna distanca: ali 1 m ali 1,5 m, ali 2 m, ali morda več ali manj. Po njihovem bi morala to jasno določiti; potem bomo ubogali. Kot da nimajo svoje pameti, da bi presodili in se sami, brez vladine decimalne vejice, odgovorno obnašali trenutni situaciji primerno. Da ne bo nesporazuma: razumen upor proti nerazumnim ukrepom je upravičen, a ta se običajno ne dogaja s kričanjem, izzivanjem in razbijanjem. V demokratični družbi je obilo možnosti za argumentirano nasprotovanje.

6. Asocialnost, psihopatija. Določen del prebivalstva, sam po sebi ne prav številen, lahko pa pritegne množico, so asocialni in psihopatski ljudje, neobčutljivi za trpljenje drugih, med njimi so nasilneži, manipulatorji ali hladni računarji. Med odzivi na prvi val okužb smo zasledili tudi mnenja, da je virus s svojo selektivnostjo pravzaprav dobrodošel, ker bo rešil problem skrbi za stare. Žal kaže, da pri tem ne gre samo za osebnostni defekt nekaterih ampak za družbeno strukturirano držo, ki jo podpirajo mnogi. Ta se je pokazala npr. v švedskem odzivu na epidemijo; lahko jo spremljamo v odzivih predsednika Trumpa. Ne "življenja so prva", ampak "ekonomija je prva". 

Vsi ti razlogi za neupoštevanje preprostih epidemioloških priporočil prispevajo k širjenju epidemije.

Viri:

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/03/izolacija-in-svoboda.html

James Price Dillard, Eric Meczkowski, and Chun Yang. Defensive Reactions to Threatening Health Messages: Alternative Structures and Next Questions. International Journal of Communication 12(2018). 

Opazil sem, da Blogger ne objavlja več komentarjev razvidno pod člankom, ampak na posebnem obrazcu, ki se odpre, če kliknete na besedo "komentar". To je zelo neprikladno, zato sem do zdaj edini komentar prekopiral sem, Bloggerju pa sporočam, naj to neprijaznost do uporabnikov odpravi.

 zdenko pravi ...

Zelo se strinjam z vasim razmisljanjem. Se posebej pa je zaskrbljujoce razumevanje demokracije
kot dovoljenje za nekriticno pljuvanje "vsi po vseh" in se posebej po strokovnih institucijah.

DESNA-LEVA

Po klasičnem pojmovanju je za parlamentarno demokracijo značilno, da se na oblasti izmenjujejo leve in desne stranke. Desne zagovarjajo interese kapitala, leve pa interese zaposlenih. Tako sem tudi sam dolgo časa mislil, da je po obdobju vladavine LDS in njej podobnih, ki so bile nominalno del levega spektra, in so zagotavljale "mehak prehod" v novi režim, čas, da pride do oblasti desnica, konkretno SDS. Ustavljanje desnice, ki je bilo upravičeno, dokler je pretila z lustracijo in nakazovala poračunavanje, sem imel kasneje za strankarsko prizadevanje na strani levice, ne za prizadevanje za parlamentarno demokratično "igro" izmenjevanja obeh opcij, prizadevanje, ki je nad strankarstvom. V imenu vzpostavljanja delujoče parlamentarne demokracije bi morali dopustiti, da si desnica izgradi svoj kadrovski potencial, da vzgoji ljudi, sposobne vladanja. Zato tudi kadrovskih zamenjav s strani sedanje desne vlade nisem imel za kaj tako nevzdržnega, da bi se mi zdelo vredno protestirati. Bi kaka leva stranka, če bi prišla na oblast, pustila "janševce", da bi ji v državni "mašineriji" vtikali kline v kolesje?

Vendar sem se motil. Moje pojmovanje parlamentarne demokracije je žal stvar preteklosti.  Kaj je danes "levo" in kaj "desno"? V naši poosamosvojitveni zgodovini so "leve" stranke, vse po vrsti, vodile desničarsko politiko, ki je koristila kapitalu in zasebnim žepom, zanemarjala pa javno dobro; žepe katere barve je polnila bolj, je po-stransko, strankarsko vprašanje. Kratko obdobje "desne" vlade SDS ni prineslo druge razlike kot ideološko poračunavanje in preusmerjanje denarja v druge privilegirane žepe. Dokazi take politike dosedanjih vlad so se razkrili v sedanji naravni ujmi: podhranjeno zdravstvo, zastala gradnja domov za stare, brez zakona o dolgotrajni oskrbi, nedostopnost stanovanj za manj premožne, četrt milijona prebivalcev pod mejo revščine, lačni otroci. Kot nacija nismo revni, a zgrešena politika delitve bogastva preti ustaviti rast. Bogastva ne ustvarjajo samo podjetja, ampak tudi vrtci, šole, bolnišnice, hiralnice, vse, kar posredno vodi do nemotene delovne aktivnosti in višjega družbenega proizvoda. Zdaj je postalo jasno, kaj pomeni za gospodarstvo, če karkoli od tega ne deluje optimalno.

Naključje nam je priredilo zanimiv teater: "desna" vlada je širokogrudno (pustimo ob strani razloge in vire!) delila kompenzacije za izgube zaradi epidemije. "Desni" vladi sta poleg vzdrževanja gospodarske dejavnosti na zadovoljivi ravni prioriteti, nebodigatreba prioriteti, zdravstvo in socialno varstvo. Še UTD nenadoma ni tako nemogoča ideja; saj kaj pa je drugega deljenje plače ljudem, ki ne delajo? Skoraj bi pomislil, da je na oblasti prava socialna demokracija!

Te ukrepe je vladi vsilila naravna ujma preko vpliva EU in bi jih težko imenovali "usmeritev" ali celo "program"; saj so ji odveč, kajti očitno bi se raje ukvarjala z utrjevanjem svoje moči, graditvijo vojske, čiščenjem "krivosodja", uveljavljanjem retradicionalizacije proti urbani kulturi, liberalizacijo kapitala in šibitvijo drugih stebrov oblasti. A sprašujem se: kakšni so ti stebri, če so tako neodporni proti posegom vlade? Ali ne premorejo notranjih mehanizmov utrjevanja svoje strukture in funkcije?

Zdaj se je pojavila leva koalicija, ki ji želim vse dobro, bojim pa se, da bo nadaljevala po zgledu dosedanjih vlad te provenience in žela enake rezultate.

ODPISANI CASANOVA

 Habent sua fata libelli in Butale

Pozimi, še pred epidemijo, sem v Knjižnici Jožeta Mazovca v Španskih borcih na mizi, kamor bralci in knjižničarji odlagajo rabljene knjige, ki jih lahko zastonj odnesemo, opazil knjigo z naslovom Giacomo Girolamo Casanova, Zgodba mojega življenja. Prerasel sem že leta testosteronskih vrhuncev - po pravici povedano je tega hormona pri meni najbrž še komaj kaj zaslediti - a nekaj zanimanja za spolno življenje je še ostalo. Takrat, ko bi bilo treba, Casanove nisem bral, saj njegovi spisi še niso bili dostopni v slovenščini. Bil je tudi na tako slabem glasu, da bi se mi, pridnemu fantiču in zavednemu mladincu, zdelo za malo, da bi segal po takem pohujšljivem čtivu. Zdaj mi pa že nihče nič ne more, niti moja vest - torej sem segel po knjigi in jo odnesel domov. 

Izdala jo je leta 2006 Študentska založba v Ljubljani (kasnejša založba Beletrina), prevedla in duhovito, skrbno raziskano in ubesedeno spremno besedo z naslovom Razsvetljena skribomanija ali strah pred staranjem napisala Maja Novak, ki je najbrž prispevala tudi pojasnilne opombe. Neobsežna knjiga, ki ima le slabih 250 strani, prinaša izbor zgodb iz posameznih etap zapeljivčevega življenja, najbrž najbolj poučnih ali žgečljivih.

Knjiga je potem več kot pol leta ležala doma, zadnjič sem jo pa le vzel v roke in z zanimanjem prebral. Casanova je bil res tič, nastopač, ki mu je bilo zapeljevanje nežnega spola poklic, konjiček in poslanstvo. Gospem in gospodičnam je s praktičnimi vajami odpiral prelestna obzorja spolnega življenja in ob tem sam, kolikor ni sam sebe varal, neznansko užival, dokler ga ni srečala starost. A tega ne bom zdaj opisoval. Opisi so sicer dovolj določni, da človek ve, zakaj gre, a daleč od pornografije, na kakršno naletiš danes. Elegantni so, v izbornem jeziku in slogu, predvsem pa zelo odkritosrčni; ponujajo tudi vpogled v navade in kulturo tiste dobe tako plemstva kot ljudstva. Casanova je bil pravi Evropejec, saj se je srečeval z ljudmi vseh stanov v deželah, kjer se je zadrževal v svojih "večnih potovanjih po vsej Evropi" (str. 236). Prevajalka pravi v spremni besedi, da "... je knjiga neizčrpen vir podatkov o Evropi od Rige do Londona in o evropski družbi 18. stoletja" in da bi "... moral Zgodbo mojega življenja prebrati vsak zgodovinar 18. stoletja, ki da kaj nase." (str. 241)

Kot "sestra feministka" pravi prevajalka, da je bil Casanova "... že takrat rudimentaren feminist". Kot človeka ga ne ceni preveč, saj je po njenem povprečnež, snob, egocentričen nastopač, ki se je bahal, da občuje z Voltairom (poleg številnih drugih veličin), a mu je zameril, ker ni bil navdušen nad njegovim prevodom Ariosta v francoščino in si je nato upal celo polemizirati z velikim razsvetljencem (str. 239). 

Seveda njegovo početje odpira etične dileme, psihološka in sociološka vprašanja. Po mnenju prevajalke je s svojim ravnanjem prikrival svoj strah pred staranjem, neuspešno iskanje osebne identitete in občutje nesmiselnosti življenja. Kakor koli, njegovo življenje in pisanje je dobro izhodišče za razmišljanja in razprave te vrste.

Knjiga ima zanimivo usodo. Po navedbah wikipedije (v globlja raziskovanja se pač ne morem spuščati) je Casanova pri šestdesetih letih, proti  koncu svojega življenja, začel pisati spomine v francoščini, ko je bil v ponižujočih okoliščinah knjižničar na gradu grofa Waldsteina v Duškovu na Češkem leta 1789. Pisanje je sklenil leta 1798, ko je umrl v starosti 73 let. Kot knjiga so spomini izšli po njegovi smrti, okoli leta 1825, pod naslovom Histoire de ma vie, Memoires de J. Casanova de Seingalt, ecrits par lui-meme (Zgodba mojega življenja, spomini J. C. S., ki jih je napisal on sam). Ta prva izdaja je bila cenzurirana. Leta 1834 je delo pristalo na seznamu prepovedanih knjig, Index librorum prohibitorum, hkrati z naslovi drugih spisov tega pisca. 

Knjiga je - ko je duh časa postal prijaznejši - doživela dve izdaji v več delih v francoščini v letih 1960-1962, in v letih 2013-2015. V italijanščino, Casanovov materni jezik, je bila 1926. leta prevedena cenzurirana izdaja; prav taka je izšla še v letih 1961-1963. V treh delih, razširjena in dopolnjena s komentarji, je izhajala od 1983-1989; nato v dveh delih v letih 1999-2017. 

Originalni rokopis, 3700 strani formata folio, to je približno A3, se je znašel v rokah nemškega založnika Friedricha Arnolda Brockhausa. Leta 2010 ga je Francoska nacionalna knjižnica (Bibliotheque National de France) s pomočjo mecena, ki je želel ostati anonimen, odkupila od potomcev Brockhausa za 7,25 milijona evrov. Delo, ki ga imajo za francoski nacionalni zaklad, je skrbno spravljeno v Francoski nacionalni knjižnici. 

Če pobrskate po Amazonu, boste odkrili, da prodajajo lahkoživčeve spomine v eni knjigi (verjetno izbor) v luksuzni vezavi po okrog 100 evrov.

Navajam vse to, da bi poudaril, kakšen pomen pripisujejo temu delu kulturni krogi v državah, kjer se je Casanova največ gibal.

Lepo prevedeni in opremljeni skromni izbor njegovih zgodb sem torej našel v javni (ne šolski) knjižnici na mizi rabljenih gratis knjig z žigom ODPISANO (in knjižničnimi etiketami in žigi). Namesto, da bi se zahvalil za zastonjsko čtivo, sitno sprašujem: zakaj so to knjigo odpisali; zakaj je ne bo več na knjižnih policah ene naših javnih knjižnic? Knjiga je bila več kot deset let izposojana, nato pa je napočil trenutek, ko so jo odpisali. Ne poznam kriterijev odpisovanja knjig. Možni kriteriji so: obrabljenost ali poškodovanost; starost, posebno pri knjigah, ki doživljajo nove izdaje; zastarelost (podatkov, teorij). Nič od tega ne velja za to knjigo. Možen kriterij je moralna oporečnost, politična nekorektnost - tako kot že prej v zgodovini te knjige. Ta je v tem primeru najbolj verjeten razlog za odpis, saj je to delo v našem času spet postalo politično nekorektno. Liber prohibitus. Ali pa, kar je tudi mogoče, samo čtivo za slinaste starce, kajti mladim vse te figure, ki jih opisuje Casanova, niso več zanimive; to so že vse predelali. Danes ni več treba odpirati prostorov naslade. Povsod se nam ponuja, da smo se je že naveličali. To bi bila za knjigo res huda usoda. Nepomembnost. Za odpis.

VAVČERIJA V BOHINJU 2

 V nedeljo se nameniva na severno stran, skozi Staro Fužino v Voje. Rad bi šel na Uskovnico pogledat, če še stoji sirarna, kjer smo nekoč zimovali s taborniškim klubom Orion. Hotelir pravi, da se do tja pride tudi z avtom. Na koncu se odločiva za korita Mostnice. Tega še nisem videl. V Stari Fužini najprej zaideva. Pri kažipotu za Center Triglavskega narodnega parka trmarim, da morava tja. Kje naj vodi prava pot h koritom, če ne mimo tega centra? Center je središče vseh poti. Izkaže se, da si je Center izboril lokacijo, kjer lahko nemoteno deluje: stran od ceste, stran od vseh poti, na samem. Slepa ulica. Vrneva se, pešačiva skozi vas do konca, do cerkve sv. Pavla. Nedeljsko dopoldne, pravzaprav že poldne, precej kolesarjev, živahno. Povsod kažipoti do sob in apartmajev: Arh, Babič, Ceklin, Cerkovnik, Kovačič, Logar, Majer'ca, Planšar, Ražen, Štros, Urbanc, Urh, Vesna, Vihar, Žmitek ... 

Pripešačiva do Zoisove graščine; tam nama nekdo potrdi, da sva na pravi poti. Prideva do Mostnice in potem zložno navzgor ob vodi. Pogledi na ozka korita, ki jih je izdolbla voda, strme stene, pod katerimi se svetlika zelenilo vode; kotanje, skledice, slapiči ... Hudičev most. Zakaj je Hudičev? Ne vem. Najbrž se je tam prikazoval Hudič. Ali pa je koga potegnilo v korito. Struga se razširi, voda se preliva po kotanjah, skledah, čez prage. Kamnita izdolbena skulptura: Slonček. 

Koča na Vojah. Avtomobili. Avtomobili tukaj? Asfaltirana cesta. Predah za malico. Poiščeva prostorček na klopci na drugi strani ceste, stran od ljudi. Počijeva. S ceste sem me nekdo pokliče: Profesor Mesec! Ja, tukaj, osebno. Nekdanja izredna študentka, leto 1985. Kratek pogovor, ugotovimo, da imamo skupno znanko. Pravilo šestih korakov: od poljubnega stika preko drugih stikov v šestih korakih prideš do sorodnika. Med Slovenci gotovo še prej.

Pri lesenem, v deblo izdolbenem koritu natočiva studenčnice - in ko se odmaknem, se zazrem v znani obraz pedagoginje, ki sem z njo pri nečem sodeloval, ne vem več, pri čem. Z možem je; ugotovimo, da se bomo malo okužili, če ne z drugim pa z lepotami okoli nas. 

Nadaljujeva pot proti slapu Mostnice pod strmimi stenami, mimo senožeti. Nekdo s traktorjem obrača seno. Lepo razvrščeni mali seniki, zdaj najbrž vikendi; na nekaterih so sončni zbiralniki. Sanjarim, kako bi bilo, če bi človek imel tako počitniško hišico, tu zgoraj, na samem, v miru. Ob cesti tabla: LIZINA HIŠKA, dajemo v najem. Res je spodaj na loki, nedaleč od struge Mostnice hiša, pravzaprav so trije objekti. Na strehi sončni zbiralnik za nujno elektriko. Hm, bogve, koliko stane najem. Planinska koča je blizu, od nje pa asfaltirana cesta.

Pri Koči pod Slapom se ne ustaviva. Nadaljujeva navkreber do slapa. Slap je čudovit, zdi se mi lepši od Savice, le da je manjši. Ni mi žal, da sva se potrudila do sem.

Nazajgrede jo od koče naprej mahneva po asfaltirani cesti. Ko še ni bila asfaltirana, smo po tej cesti koračili proti Vodnikovi koči, ne mimo korit. Prehitevajo naju močni traktorji, ki so prej obračali seno. Ljudje ne bivajo več na senožetih, tudi začasno ne. Iz doline se pripeljejo s traktorji, postorijo, kar je treba, in se vrnejo v dolino. Časi so se res močno spremenili.

Na koncu ceste, nedaleč od jezera, veliko parkirišče. Če hočeš do Koče na Vojah, moraš plačati vstopnino, 3 €. Parkiranje tudi 3 €. Pri hišah malo negotovo zavijeva navzdol proti jezeru. Že prej, na prevalu naju je zajel topel zrak. Tu je še topleje. Zmajarje visoko nad dolino dviguje vzgonski veter. Topel vetrič naju boža, ko se čez travnik približava jezeru. Kopalci, odbojka na mivki, Kramarjev bife. Veliko ljudi. Kar hitro greva mimo, a pot do Janeza se čudno vleče. Malo sva le utrujena. In tudi lačna. Zavijeva proti hotelu; preden prideva tja, je gostišče, kjer sva videla, da ponujajo jedi na žlico. Kakšna juha ali ričet bi se prilegla. Zunaj je vse zasedeno. Fant pravi, da je notri prostor. Kaj pa imate? Samo še golaž in joto. Hvala, bova pogledala še pri sosedu. V sosednji gostilni se vzpneva po stopnicah; za mizo skupina starejših možakov. Zaprto je. Ob petih zapiramo. Lahko vam povem, kje boste dobili za jesti. Nakremžim se, bolj zato, ker je zaprto, kot zato, ker bi mi njegov predlog ne bil všeč. A Bohinc je užaljen: Če nečte, pa ne. - O, ja, ja, prosim, povejte. In nama da napotke, od Janeza naprej.

Spodaj se spogledava: kaj veliko korakov ne bi več naredila. Greva pod Skalco. Pod skalco, pod navpično steno, je restavracija. Nisem imel namena a govejo juho in naravni zrezek s solato sem kar hitro zmazal. Natakar naju je še prijazno fotografiral: "da se bo vidlo jezero". Pozabil sem naštimati bliskavico.

VAVČERIJA V BOHINJU 1

 Ne vem, če bi se odločila za ta izlet, če ne bi bilo treba zapraviti vavčerjev. Čeprav naju vleče ven in večkrat sanjariva o potovanjih in izletih, se kar težko odpraviva kam za več kot kako popoldne, posebno še zdaj, ob tem virusu, ko se doma varneje počutiva in ko zdaj tega zdaj onega vedno kaj boli: te kolk, te koleno, te križ ... V mislih sva preletela več možnosti: v Kranjsko goro, na Roglo, v Belo krajino, na Kras, v Brda, v Prekmurje itd. Na koncu je padel predlog "Bohinj" in kar takoj sva soglašala. Malo sem pobrskal in preračunal in izbral hotel Gašperin v Ribčevem Lazu. Spanje in zajtrk, za malico bova vzela s seboj, zvečer bova že kje kaj pojedla. Vreme je obetalo sončne dni. 

Menda sem bil zadnjič v Bohinju v devetdesetih letih, ko sva s kolegico Pavlo peljala tja našega nizozemskega gosta Jana van Dyka. Takrat sem zgrešil pot in prebijali smo se skozi neko grmovje proti Savici. Jan si je mislil: domačin pa tak. V mladih letih pa sem kot tabornik preživljal tam vsako poletje in se večkrat povzpel na Triglav. Tudi na Pršivcu sem bil in na Rodici.

Da ne bi v petek prišla samo spat, sva se odpravila od doma tako, da sva bila okrog enajstih dopoldne pri hotelu. Dovolili so nama parkirati, čeprav se še nisva mogla prijaviti. Potem pa, po dolgem času, pot pod noge. Namenila sva se okrog jezera, po severni strani, pod Pršivcem tja, do slapa, in po južni strani nazaj. V spominu sem imel precej ozko razdrapano stezo, zdaj sem pa presenečeno hodil po prav široki poti, ki se je zožila le ob prečkanju hudourniških strug. Kmalu sva prišla do malega polotoka, kjer se sredi poletja v zavetju kopajo nudisti. Kmalu sva bila pri mostu čez Savo. Tam sva zavila po desni poti proti slapu Savice. Kar presenečena sva bila sama nad sabo, da sva kar zmogla pot navkreber do koče, potem pa po stopnicah, ki nam bi jih zavidali celo Kitajci, do slapa. Tam je bilo nekaj gneče, a vse na varni razdalji. Nekaj fotk sem po prenašanju v računalnik pomotoma poslal v nepovrat. Nekaj jih je še ostalo:

Nazajgrede sem se čudil, da me kolena nič ne opominjajo, kajti spomnil sem se na težave pri zadnjem spustu s planine Vogar pred mnogimi leti, ko bi me morala še prav dobro nositi. Kaže, da sem jih potem z redno vadbo kar utrdil. 

Pri koči nama je prijala prav dobra goveja juha z nudelci in korenčkom. Do jezera je bilo še kar nekaj poti. Nekaj časa sva hodila po cesti, potem zavila po poti čez Blato in se znašla pred zaprtim in razpadajočim hotelom Zlatorog. Zagledala sva avtobus, bilo je četrt ure do odhoda, in prvotni namen, da greva tudi nazaj peš, je padel v jezero. Starejši izletnici sta naju poučili o brezplačnih upokojenskih vozovnicah - si jih bo treba omisliti. Še odlična kava z mlekom v bližnjem bifejčku, maske gor, in "upadaj". "Do Janeza", sem zinil šoferju. "Kamo?" je vprašujoče pogledal. "Do hotela Jezero". To je šlo skozi. 

Tistih nekaj sto metrov do najinega hotela je bilo pa težkih - s trdimi nogami.

Sončna, svetla soba, dovolj prostorna, z balkonom. Udobne sanitarije, kar je prej izjema kot pravilo v sodobnih hotelih. Hotelir daje na "bookingu" na izbiro: soba s pogledom na gozd ali soba s pogledom na goro. Označil sem "s pogledom na goro". To v resnici pomeni poleg pogleda na goro, na ves venec bohinjskih gora, od Rodice do Črne prsti in Koble, tudi "pogled na cesto", po kateri je kar živahen promet. Nič ni idealno, a bo dovolj dobro. 

Naročila sva se na pozni zajtrk, zelo realistično, po deveti uri. "Pridite kar malo kasneje, da ne bo gneče", je svetoval maskirani hotelir. Ob pol desetih sva res prišla takoj na vrsto. Koronski režim samopostrežbe: del zajtrka, jajca, kavo ali čaj in sok postrežejo kar na oštevilčeno mizo, potem ko to ob pomoči gospodinje izbereš iz ilustriranega jedilnika; drugi del pa "ostentativno", s kazanjem jedil daješ navodila gospodinji, ki ti jedila nalaga na pladenj. Prijazna gospodinja je govorila z naglasom, a nisem mogel ugotoviti, katere gore list je; morda Avstrijka, morda kaj slovanskega. Skratka, zajtrk je bil kar organizacijsko doživetje; preobilje je prvi dan samoumevno. Velika izbira, velike oči.

Obiskati nameravam taborni prostor, kjer smo običajno taborili v petdesetih letih - ob Suhi, pod hotelom Bellevue. Pod pečinami Gradu, kjer je hotel Bellevue - pri pečinah plezalna šola. S poti zagledam stopnice na jaso, kjer smo postavili šotore. To so znamenite "Kunavererosionsstenge". To svojo skovanko moram pojasniti. Prvotno je bila tam zajeda, ki jo je voda pridno poglabljala in širila. Profesor Kunaver, naš starešina, je velel, da je treba erozijo preprečiti. Tako smo naredili stopnice in skrbno pazili, da ne bi odstranili preveč ruše. Sedanje stopnice so naredili zanamci iz močnih železniških pragov. 

 

Jasa je še tam. Celo nekaj šotorov. Ob robu jase pa lesene hišice, ki jih prej ni bilo: ena, dve, tri in stranišče. Ob šotorih razpadajoč štedilnik, zgrajen na prostem; razpadajoča krušna peč, nepospravljena kuhinja z razmetano posodo. Bogve, če je to še taborniško. Žive duše nikjer. Obilni zajtrk pritiska. Stranišče na štrbunk je prav vzorno urejeno, celo vedro z vodo s skodelico za izplakovanje. Kot naročeno. Označil sem teritotij s svojim vonjem. 

Nadaljujeva pot ob Suhi. Pot je lepo označena, markacije so na pravih mestih. Odlično. Prideva do mosta in majhnega slapa. Rad bi prišel vsaj do planine Suha pod Rodico, kajti do vrha Rodice je predaleč. Svojčas smo šli do vrha. Nad mostom ne vidiva več markacij. Sva zašla? Ni mogoče. Tu je struga, voda. Ob vodi morava gor. Ko skreneva stran od struge, se znajdeva v brezpotju. Vrneva se. Nadaljujeva ob strugi. Vse težje, vse več je podrtega drevja. Podor, plaz zapreči pot. Nadaljujeva čezenj, a potem se ustavi. Nima smisla. Na zemljevidu je pot, a očitno sem gor nihče več ne hodi. Poti ni, ni vzdrževana; ali pa bi morala iti čisto drugje. Ne verjamem. Vrneva se.

Spodaj spet zavijeva na taborni prostor. Pri ličnem vikendu neka ženska trebi grmovje. Glasno pozdravim, odzove se, pride dol na škarpo. Pogovarjava se od zgoraj navzdol. Je to še taborniško? A je še od Zmajevega rodu? Ne, ne. Tamle nekdo še izposoja bivanje v šotorih. A je bila tu Kunaverjeva koliba? Ne vem, mož bi vedel, je bil tabornik, a zdaj je šel dol. Ničesar ni več. Razprodali, razparcelirali. Trije, štirje vikendaši, mogoče nekdanji taborniški velmožje. Žalosten sem.

Nikamor nisva prišla. Spodaj za hotelom Jezero pomalicava. Potem se premakneva pod Skalo in opazujeva otroke, ki plezajo po steni. Visoka, dokaj gladka stena, ki omogoča plezalne smeri različne težavnosti. Prodajajo plezanje. Majčkena punčka se naveže; droben fantič. Spretno plezajo, spodaj vsakega varuje njegov "trener" in mu kliče navodila: "bolj na desno", "levo nogo upri v razpoko" ipd. Priplezajo visoko in se z sonožnim odrivanjem od stene sunkovito spuščajo po vrvi. Spodaj aplavz opazovalcev. Otrok se srečno in malo začudeno posmeje. Koliko je stara punčka? Šest let. In fant? Devet. Ko bi le bilo to takrat ... 

Prehodila sva slabih 7 km, vzpon, spust, tri ure in pol. Vsega skupaj sva se zadržala kakih pet ur. Dovolj za danes. Kako se prileže tuš v hotelu!

Z VOJSKO PROTI VIRUSU

 

Ob jubileju ustanovitve manevrske strukture NZ, kot zametka slovenske vojske, da bi se uprla napadu JLA, je premier Janez Janša izjavil, da se zavzema za sodelovanje ljudi različnih političnih prepričanj. Dejal je, da nas je dogajanje ob epidemiji streznilo. Znebili smo se iluzije, da smo varni; da se nam ne more nič zgoditi in da nam bodo vsi pomagali. V resnici pa smo bili ob izbruhu pandemije nekaj tednov popolnoma sami, tako kot ob napadu JLA. Zato je treba posodobiti slovensko vojsko, da si bomo lahko sami pomagali. (Do tu povzemam po STA.) To je sprevržena logika domnevne velike strategije. Ta misel enači napad tuje vojske z "napadom" epidemije. Enači osamljenost ob osamosvajanju, ko smo bili legalno notranja zadeva Jugoslavije, kar je pogojilo zadržanost drugih držav, z "osamljenostjo" v EU, ki nam je, ob tem ko so bile druge države v podobni krizi, takoj namenila milijardna sredstva za kompenziranje gospodarskega izpada. Temu pač ne moremo reči osamljenost! Osamljenost v pomenu odsotnosti nadzora pri nabavljanju mask je nekaterim prav prišla.Tudi paktiranje z višegrajsko skupino ne kaže na osamljenost. Morda nam bi njihove vojske pomagale premagati epidemijo covida-19. Poudarjanje "osamljenosti" služi samo navijanju za osemsto milijonov za vojsko namesto za zdravstvo in socialo, ki bi že samo s polovico te vsote bistveno okrepili obrambno sposobnost naroda proti epidemiji, ki zahteva smrtne žrtve. Ni problem sodelovanja z ljudmi drugačnih političnih prepričanj, ni pa mogoče sodelovati na osnovi sprevrženega mišljenja, ki služi samo, recimo, da samo, strankarskim interesom in strankarski ideologiji, ne ozira pa se na dejansko trpljenje ljudi tu in zdaj. Premier bi moral zamenjati pisca tega govora.

ITAK: SAJ JE POHABLJEN

Segam po neprebranih knjigah v svoji knjižnici. Tokrat sem odprl Konstantina Fedina, Mesta in leta. Do zdaj sem jo puščal ob strani, ker sem mislil, da gre za socialistični realizem. Mož je pisal že po revoluciji, torej ni mogel svobodno ustvarjati, sem si mislil. A sem bil dvakrat presenečen. Roman sem doživel prej kot kritiko revolucije kot njen zagovor. In drugič: prevedel ga je Josip Vidmar, eden od ustanoviteljev Osvobodilne fronte, naš vodilni književni kritik v socializmu. Prištejem še dejstvo, da je prevod izšel v popularni, žepni zbirki Sto romanov leta 1976, v "svinčenih letih" po zatrtju liberalizacije. Kako je bilo to mogoče v komunistični diktaturi, bi se vprašal kak današnji mladec, glede na to, kako danes slikajo to obdobje. Ja, bilo je mogoče napisati, prevesti in izdati za široke množice bralcev. A ne nameravam razpredati o tem.

Roman se odvija v času prve svetovne vojne in oktobrske revolucije, delno v Nemčiji, delno v Rusiji in sledi zgodbi Rusa, ki je živel v Nemčiji in se vrnil v Rusijo, in Nemca, ki se je pridružil ruski revoluciji. V romanu so pretresljivi opisi nesmislov in grozot vojne in revolucionarnih improvizacij, posebej pa me je ganila zgodba ruskega vojaka Fjodora Lependina, ki je povod za ta zapis. Sredi prebiranja te zgodbe sem pomislil (kot človek, ki se je ukvarjal s socialo): Kako lep primer, kako lahko človek sprejme hudo pohabljenost in se zagrize v življenje. Hotel sem navesti dober zgled, dokler nisem zgodbe prebral do konca. Naj jo vseeno povzamem. Navsezadnje je zrcalo.

Ranjeni ruski vojak pristane v nemškem sanitarnem vagonu, kjer mu amputirajo obe nogi pod kolenom. (Ranjenih ujetnikov niso uničevali, kot Nemci partizane, ki so jih imeli za bando.) Ko se zbudi iz narkoze, ogleduje svoje skrajšane ude in si misli, da bo s protezami in berglami že nekako šlo. Nemški zdravnik, predstojnik bolnišnice, kamor so premestili Lependina, je ravno tedaj izumljal nov lokalni anestetik in ga je sklenil preizkusiti na tem vojaku. Rusu, omamljenem od novega izuma, odreže še preostanek obeh nog, se pravi, obe nogi v stegnu. Itak. Možak se zbudi povezan kot nekakšen zavoj. Ko se mu rane zacelijo in ga odpustijo iz bolnice, si splete košaro, jo nastelje s krpami, priveže za pas. Omisli si opori za roki in tako se, nihajoč s trupom sem in tja, naprej in nazaj, in opirajoč se na roki, premika, "hodi". Zaposli se v vrtnariji, kjer je nizko pri tleh, ne da bi se mu bilo treba sklanjati, tako rekoč idealen za pletje in oskrbovanje rastlin. "In ker mu je bila zemlja vedno blizu, ker jo je vsak trenutek kakor živo toplo telo tipal s svojimi rokami, je Lependin postajal vesel in se je zbirala v njem moč" (str. 275). "Jaz ti vtaknem roko dve pedi pod zemljo, pa ti ne bom hrbta upognil. Tudi profit!", pravi (str. 293). 

Tudi v odnosu do drugih ljudi ga ne prevevajo nobeni manjvrednostni občutki; tudi v množici si zna pod koleni drugih ujetnikov izboriti svoj prostor. Ko ujetniki navalijo na vlak, ki naj bi jih po separatnem miru med Rusijo in SZ odpeljal nazaj v matjuško Rusijo, neovirano prikliče pomoč drugih, da ga natovorijo na vlak. V domovini so oblast prevzeli boljševiki. V tistih krajih prebiva etnična skupina Mordvinov, ki se hočejo osamosvojiti. Carska oblast jih je zatirala, boljševiki razglašajo svobodo, a jih prav tako zatirajo. Mordvini hočejo pravo svobodo, neodvisnost. Vodi jih nemški častnik. Lependin se znajde na njihovi strani in kmetje ga potisnejo v ospredje, ko pridejo rdečearmejci, da bi krvavo zatrli upor. Na vprašanje boljševika "Kdo vas je ščuval", nemški vodja Mordvinov pokaže Lependina. Naj obesijo njega. Kmetje sklonijo glave. "Bog nam odpusti ... ampak Fjodor je bil tako ali tako brez nog..." zavzdihne kmet (str. 381). Itak.