Milano in Boromejski otoki

Ta dnevnik je žrtev pomladi; njeni tokovi me odvrnejo od pisanja. Moram se pošteno potruditi, da se zberem za takole nalogo. - S tečajem italijanščine pri Tretji univerzi smo letos odšli na nekoliko krajši izlet kot lani, na dvodnevni izlet v Milano in na Boromejske otoke (17. - 18. 5. 14). O izletu sem moral za domačo nalogo napisati poročilo v italijanščini, ki sem ga naslovil Sedem čudes nekega potovanja. Saj veste, Italijani radi malo pretiravajo, da se lepše sliši. Se bom tudi tule kar držal tistega poročila. Izpred Hale Tivoli naj bi se odpeljali v soboto ob treh zjutraj. Najdite mi tistega, ki se mu to zdi sprejemljiva ura. Zelo neudobno, bi rekli. Vendar smo se ob napovedani uri vsi zbrali tam in odpeljali v veselem pričakovanju. To je gotovo prvi čudež, ki se nam je zgodil. Po osmih urah vožnje po Padski nižini smo prispeli v Milano živi in dobro razpoloženi tudi brez tiste črne pijače (che si chiama Jaegermeister), s katero so nam stare bajte stregli na našem prejšnjem izletu. Drugi čudež, ni dvoma.

Za ogled milijonskega Milana smo imeli dobri dve uri. Izkrcali smo se pred ogromnim, temnim, opečnim gradom Sforza in takoj napotili na dvorišče gradu. Kvadratno obzidje s stranico 200 m, štirje stolpi v ogliščih, dva valjasta, dva kvadratna, visok vhodni stolp, imenovan stolp Filareta po njegovem florentinskem konstruktorju, sedem metrov debelo obzidje - druge dimenzije, kot smo jih vajeni doma. Pri poslikavah sta sodelovala Leonardo in Bramante. Tretji čudež. Grad je bil zgrajen kot trdnjava, a ni bil nikdar oblegan, ker so njegovi gospodarji vedno izdajalsko prestopili na stran napadalcev; kasneje je služil kot dvor grofom in knezom tem in onim, danes pa so v njem muzeji. Časa je za posnetek, dva, za ogled kakega muzeja ga ni. 

Rad bi šel v prostrani park, ki se drži gradu, a videti moramo še bolj konkretne znamenitosti. Kak kilometer naprej po območju za pešce in pridemo do katedrale. A mi se ji najprej izognemo, krenemo skozi Galerijo Viktorja Emanuela, s stekleno kupolo povezano križišče ulic - na sredi so mozaični grbi nekaj italijanskih mest, okrog njih sobotna gneča - da bi si ogledali znamenito opero La Scala. Nič posebnega ni. Tudi tu so nič kaj ugledni stavbi iz enega prejšnjih stoletij dodali kocko, ki se, čeprav visoka, nekam sramežljivo skriva v ozadju. Ljubljanska opera s poudarjeno črno kocko vred je manjša, a meni se zdi lepša z okoljem vred. Dodana modernistična kocka, sicer predmet posmeha in zgražanja mnogih, posrečeno poudari sijočo belino stare opere. 

Sveti Mariji posvečeno poznogotsko katedralo (Il duomo) z njenimi 3600 skulpturami, stebriči in nadzidki in širokim pročeljem si prav tako ogledamo le od zunaj. Seveda je arhitekturni čudež. Četrti. Na prostranem trgu pred katedralo kot v posmeh nekdanji pobožni zbranosti - ploščad pred katedralo Matere Božje v Guadalupi v Mehiki verniki premerijo na kolenih - bučno propagiranje nogometnega in košarkaškega prvenstva - kdaj že? kje že? - z nagradnim metanjem žoge v koš (ali kam že?). Pobegneva iz vrveža, da bi ustregla drugi profani potrebi: oglasila se je lakota. V kiosku dišijo nekakšne riževe krogle v velikosti krofa, polnjene z omako in nekaj mesa. Niso čudež, so pa prav okusne in ravno dovolj. Sedeva na nadzidek, prisluhneva afriškim ritmom malega črnega ansambla, pojeva do konca. Nadaljujeva po območju za pešce nazaj proti gradu - skozi nekakšen plastičen slavolok, ki naj bi predstavljal vhod na svetovno razstavo. Drugo leto naj bi bila v Milanu svetovna razstava, povsod so vidni plakati in simboli te prireditve, v časopisu, ki sem ga kupil na postajališču ob avtocesti pa sem prebral, da je še vse skupaj v zraku, ker ni denarja. Tudi to ni čudež.

Pod grajskim obzidjem, kjer je bil nekoč obrambni jarek, je sodobni 'sejem': paviljoni z vsakovrstnimi dobrotami na obeh straneh. Za 'študenta' italijanščine zelo poučno, raznovrstni formaggi, salumni, olive - pester besednjak. Pozornost mi vzbudi napis 'naravna viagra' ob nekih podolgovatih, 30 cm dolgih (sic!), ozkih, rdečih, prekajenih zadevščinah - pa menda niso to penisi vragsigavedi kakšnih prascev ali merjascev? Po starem načelu, da se podobno zdravi s podobnim, bi bilo prav lahko tako. V nekem paviljonu z britansko zastavo prodajajo vseh vrst marmelade; ne samo iz sadja, iz vsega, kar je mogoče pripraviti v tej obliki. Pikantna čebulna marmelada, marmelada iz rdeče čebule s čilijem. Pokusiva in kupiva. Prav lepo se je kasneje podala h kremenateljcu. Pravi čudež, vam rečem. Še eno pivce s sopotnikom in že smo spet v avtobusu, smer Lago Maggiore.

Veliko jezero - res je največje v Italiji (del sega v Švico), dolgo 65 km, pravijo, da tudi najlepše. Ustavimo se v kraju Stresa na zahodni obali jezera, od koder peljejo ladjice do Boromejskih otokov. Nad obalo cesta, nad cesto hoteli, prekrasni hoteli z balkončki, vse v čudovito aranžiranem cvetju - okus po fin de siecle. Lonely Planet pravi, da je to raj za angleške in nemške turiste in da se je poleti temu kraju bolje izogniti. Kljub temu recimo, da je vse skupaj čudež. Šesti? Jezero je na nadmoski višini približno 200 m, viden je vpliv morja: palme, drugo mediteransko rastje. Sprehodimo se ob obrežju pa spet na avtobus. 

Pred večerom moramo priti do 'našega' hotela. Avtobus se vzpenja po serpentinah. Kam gremo? Kam nas peljete? Postajamo nejevoljni. Da bi malo sprostila vzdušje, vodička zastavi nagradno vprašanje: Kolikšno višinsko razliko bomo premagali? Hm, bomo videli. Avtobus se ustavi v naselju Premeno, pred hotelom Moderno, na nadmorski višini 850 m, toliko kot Kranjska gora. Lep hotel, sobe so malce zastarele, spodnji prostori, razni saloni, lože, so mi pa všeč. Večerja: postana mineštra, lazanja, piščanec. Piščanca ne jem. E, gospod ne je, ne je, alora lazanja. Saj je bila užitna, lazanja, ampak vse skupaj - porazno za slovito italijansko kuhinjo. Negativni čudež. Spali pa smo dobro: primerno utrujeni, osvežujoč srednjegorski zrak, dobre postelje. Do tedaj sem v naravnem laboratoriju italijanščine spregovoril pet italijanskih besed: Signora, una birra piccola, prego. Mislim, da so te besede že ponarodele - med Slovenci. Zdaj pa sem po v bistvu skromnem zajtrku srednjegorsko razpoložen ogovoril starejšo gospo v recepciji. Hotel sem natančen podatek o nadmorski višini tega kraja. Potrdilo se je, da smo na 850 metrih. Potem sva izračunala, da je od Premeno do Rima približno prav toliko kot od Premeno do Lubiana. To se je nama z gospo zdelo zelo pomenljivo. Ljubljana se je v odnosu do njenega kraja uvrstila nekako na isto mesto kot Rim, Romaaa... Gospa me je s tem zelo počastila; bila je vesela, ker sem govoril italijansko!

Spustili smo se nazaj do Strese in vkrcali na gliser. Boromejski otoki (imenovani po florentinski družini Borromeo) so trije, zraven pa še neki otoček in ena čer. Fantje, ki vozijo čolne, delajo to od zore do mraka bolj ali manj vse leto in so primerno razposajeni. Gliser se z vso hitrostjo požene proti obali, dih nam zastane, saj se to ne more dobro končati, v zadnjem trenutku pa možak zavre in čoln se nežno spusti v z gumami oblazinjen pristan. Isola Madre. 



Sprehodimo se skozi rezidenco - pozabil sem čigavo - 18. stoletje, krasne sobane, a vse samo vhod in uvod v park, res zanimiv in vreden ogleda. Menda rastejo v njem najvišje palme v Italiji; bambusov gozd, mogočna drevesa, čudovito cvetje, pavi (redkost je bel pav), fazani, papige. Vse lepo urejeno in negovano - ve se čemu. Vsekakor čudež. Lahko bi tukaj preživel ves dan, kaj en dan, pol življenja (kot nepoboljšljiv meščan). A otoki so trije in na voljo manj kot en dan. 

Isola Bella. S čim vse so se ljudje ukvarjali, kaj vse snovali! Ta otok je 'zgrajen' kot ladja: s krme z mogočno palačo, pod njo smo pristali, se pomikamo proti baročnemu parku na premcu vmes pa se vzpnemo na veličasten 'poveljniški most' v obliki umetelnih arhitekturnih zavojev in mogočnih skulptur. Povsod pisano cvetje. Vreme nam idealno služi, razpoloženje je na višku - prilika za skupinsko sliko z gospodom. 


Tele ture so dobro načrtovane. Ko pristanemo na Ribiškem otoku (Isola dei pescatori), se nam že oglaša želodec; ravno prav, saj je na vsakem koraku kaka gostilnica. Ta otok je še najbolj podoben tistemu, kar imamo pri nas za normalen morski otok: visoke hiše, ozke uličice, vse tlakovano. In povsod diši - tokrat ne po akacijah, glicinijah, mimozah, magnolijah (saj sploh ne vem, če kaj dišijo) ampak po pašti in ribah. Nekaj bo treba pojesti. Hodiva in hodiva od gostilne do gostilne, ali nama ni všeč, ali je polno - na, navsezadnje bova ostala brez jesti, če se bova obirala. Na koncu sva tam, kjer sva začela, pri restavraciji na pristaniškem pomolu, tako rekoč 'fast food'. Naročiva pico in pašto milaneze, dobiva hitro, pojeva hitro, pač, bilo je užitno, predvsem pa 'fast'.

Pa ne da smo že na koncu čudežev? Ne še. Čudež je tudi to, da smo se živi in zdravi po vožnji v gostem prometu vrnili domov še dovolj zgodaj, da se je splačalo iti spat.

Čudežev je bilo več kot sedem. A taka je narava čudežev. Nepredvidljivi so.

Permisivna vzgoja

K intervjuju z Ano Krajnc, Današnje delo zahteva človekovo dušo (Delo SP, 5. 4. 2014). 

Pojem in termin - večno usklajevanje. Včasih postane določen termin, določen naziv, iz tega ali onega razloga nesprejemljiv za poimenovanje določenega pojma, tega, kar mislimo. Na to sem pomislil, ko sem bral intervju s spoštovano zaslužno profesorico dr. Ano Krajnc, ki zagovarja termin "permisivna vzgoja". Da ne bo nesporazuma: vzgojni slog, ki ga opisuje kot "permisivnega" v nasprotju z "represivnim" in kolikor ga opiše, je tudi po mojem mnenju ustrezen. S pojmo(vanje)m se torej strinjam. Izraz "permisivna vzgoja" pa je v naši javnosti iz različnih razlogov diskreditiran. Osnovni razlog za to utegne biti res neznanje in nerazumevanje, ki je vodilo do razpuščene ne-vzgoje,  "tiranije otrok" in "razvajanja", čemur je sledila nekaterim nedvomno politično dobrodošla reakcija v smeri avtoritarnosti (propaganda proti "prijazni" šoli ipd.); svoje pa dodaja tudi slovenjenje izraza "permisiven" s "popustljiv" namesto "dopustljiv". Popuščati pomeni, da se starš nedosledno odreka svojim upravičenim zahtevam ob soočenju z otrokovim odporom, dopuščati pa pomeni, da starš sprejme upravičen otrokov predlog. To slednje seveda predpostavlja, da ima otrok možnost kaj predlagati in da se razpravlja o željah staršev in otrok. Toda, ko so stvari tako daleč, da je zavračanje "permisivne" vzgoje vsepovsodno, nobeno, še tako vztrajno pojasnjevanje ne pomaga, četudi kaže na avtoričino hvalevredno neupogljivost. Treba je stari dobri pojem drugače poimenovati. Že nasprotje med "represivno" in "permisivno" vzgojo je v bistvu preimenovanje nasprotja med "avtoritarno" in "anti-avtoritarno" vzgojo (izraz "anti-avtoritaren" je negativen, ker pove, kakšna ta vzgoja ni, "permisiven" pa pozitiven, ker pove, kakšna ta vzgoja je). Temu dualnemu pojmovanju je ravno zato, da ne bi mešali nedosledne in popustljive vzgoje z dopustljivo, sledilo razlikovanje med tremi vzgojnimi slogi: "avtoritarno", "avtoritativno" in "laissez-faire" ali "anarhično" vzgojo (po modelu treh slogov vodenja, pri čemer je "demokratični" slog preimenovan v "avtoritativnega") (Hetherington/Parke). "Avtoritarna" vzgoja bi ustrezala "represivni", "anarhična" nedosledni, popustljivi ali razpuščeni ne-vzgoji, "avtoritativna" pa pravilno pojmovani "permisivni", to je vzgoji, pri kateri vzgojitelj (kot zgled - auctoritas) vodi otroka in mu postavlja meje, pri tem pa upošteva njegove razvojne potrebe in upravičene predloge. Prav slednjih namreč avtoritarna (represivna) vzgoja, ki zahteva slepo poslušnost, ne upošteva. Res pa je, da o upravičenosti otrokovih predlogov pri avtoritativni vzgoji presoja vzgojitelj, ki pa tudi trpi posledice svojih zmotnih presoj. Namesto izraza "permisivna" vzgoja bi torej predlagal izraz "avtoritativna" vzgoja. Zavedam pa se, da je nevarno podoben nazivu za svoje nasprotje, to je "avtoritarno" vzgojo, tako da pri njenih zagovornikih ne bi nič dosegli. Mogoče bo pa trmasto pojasnjevanje poplačano.  

"Dobrodelnost ponižuje"?

"Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje." 

Matevž Lenarčič

Težko bi našli ostrejšo, bolj "absolutno" obsodbo dobrodelnosti in stanja, zaradi katerega je postala - ne le "pop art" - ampak "nacionalni šport", kot je ta iz ust moža, ki je sam z ultralahkim letalom z raziskovalnim in marketinškim namenom obletel svet in pri tem tvegal, da strmoglavi in da ga pridejo reševat. Ne vem, kaj bi bilo zanj hujše ponižanje, da bi padel, ali da bi ga reševali. Kajti pozorni moramo biti ne le na to, da mož obsoja "nesposobnost in pokvarjenost oblasti", ampak da obsoja neposredno tudi dobrodelnost kar iz dveh razlogov: ker ta legitimizira tako oblast in ker sama "nečloveško ponižuje". To, da so ljudje "na kolenih", da so prisiljeni prosjačiti, bi človek še prenesel; to, da jim drugi dajejo miloščino, to je pa neznosno.

Ali dobrodelnost res ponižuje? Kaj pomeni "poniževati"? Poglejmo najprej prejemnikovo stran. Objektivno gledano dobrodelnost izboljša prejemnikov položaj, torej ga poviša ne poniža. Toda prejemnik subjektivno doživlja to kot ponižanje. Zakaj tako doživlja? 1. Ker človek dojema položaj, v katerem se je znašel, npr. revščino, kot ponižujoč; nižji od drugih, najnižji na družbeni lestvici. 2. Pogosto neupravičeno pripisuje svoj družbeni zdrs svoji nesposobnosti, kar še oslabi njegovo samopodobo in samozavest. Zato svojo revščino skriva. 3. Pomoč drugih razkrije njegov položaj, ga javno izpostavi in ga s tem še bolj prizadene. 4. Ker je pomoč dojeta kot miloščina, to je dar, odvisen od dobre ali slabe volje darujočega in ne kot pravica, ki je ob določenih pogojih samodejno zagotovljena z zakonom. Tako javno izpostavljeno znižanje družbenega statusa, ki mu sledi odvisnost od darov drugih, prizadene človekovo dostojanstvo (etična kategorija), psihološko rečeno prizadene človekovo samozavest, samopodobo in samostojnost (avtonomijo). 

Dobrodelnost ponižuje tudi dajalca, ker s svojo dobrodelnostjo objektivno sicer pomaga sočloveku, po drugi strani pa mu povzroča slabe občutke; s tem krši zlato pravilo, naj človek ne bi Drugemu storil, kar ne želi, da bi Drugi storil njemu. Dobrodelnik  doživlja svoje dejanje kot nekaj dobrega, subjektivno, v svojih očeh je torej povišan, objektivno pa po eni strani pomaga Drugemu, po drugi pa ga prizadene. Etično gledano se hkrati poviša z dobrim delom in poniža, ker je s tem prizadel Drugega. Morda ob tem ni neumestna analogija z zdravnikom, ki rani, da bi ozdravil.

Za trenutek odmislimo občutke ponižanosti in se vprašajmo: ali je torej dobrodelnost objektivno nekaj dobrega? Če pomislimo na to, da izboljša posameznikov položaj, olajša stisko, bi rekli, da je. Kakšni pa so njeni siceršnji družbeni učinki? Ti so dobri in slabi. Prepreči poslabševanje življenjskih pogojev večjega števila ljudi in jim pomaga prebroditi stiske, ter jim s tem omogoči dvig nad eksistenčno ogroženost. Prepreči negativno spiralo večanja revščine in zmanjševanja družbene produktivnosti. Poveča občutek povezanosti v družbi, družbeno kohezijo. Poveča občutek varnosti ljudi, saj začutijo, da jim bodo drugi pomagali, če bodo zašli v stisko. Nekoliko omili razredne razlike in prerazdeli bogastvo. Vendar je možno, da dobrodelnost tudi slabo vpliva na širšo družbo. Zgoraj je omenjeno, da legitimizira nesposobno in pokvarjeno oblast. Dodamo lahko, da legitimizira ne le trenutno oblast ampak obstoječi družbeni sistem. Zagovorniki spremembe družbenega sistema pravijo, da je dobrodelnost ne le hipokrizija kapitalistov, ki z eno roko kot izkoriščevalci jemljejo, z drugo pa nekaj malega dajejo nazaj; je "pesek v oči", ker otopi razredno zavest in pripravljenost za revolucijo. 

Lahko se strinjam, da dobrodelnost ohranja ljudi v znosnih življenjskih pogojih in ohranja družbeni mir. Zaradi tega pa še vedno lahko na volitvah izrazijo nezaupnico do nesposobne in pokvarjene oblasti; zaradi tega si še vedno lahko prizadevajo za boljši družbeni sistem ali celo za njegovo radikalno nadomestitev s temeljno drugačnim sistemom. Ne pristajam pa na leninistično logiko "čim slabše tem boljše", čim slabše za ljudi, tem boljše za revolucijo. Nič ni tako svetega, da ga ne bi mogli spremeniti ali zamenjati, človeško življenje pa je nenadomestljivo.

Vrnimo se k občutku ponižanosti. Ga je mogoče ublažiti? Mislim, da je to mogoče z razvojem nove kulture družbene skrbi za ljudi, ki zaidejo v socialno stisko. 1. Revščina je družbena sramota, ni pa sramota za posameznika. Je mogoče nizek družbeni status doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče revščino doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče v revščini ohraniti človeško dostojanstvo? Vsekakor. Pravimo, da je vsak poklic časten; predsednik republike je to demonstriral, ko se je za en dan prelevil v smetarja. Prostitutke se odkrito in dostojanstveno zavzemajo za svoje pravice iz dela. Torej ni poniževalnih poklicev. Čemu bi bila revščina zaradi nizke plače, zaradi brezposelnosti, bolezni, prizadetosti in podobnih vzrokov nedostojna? Čemu bi bilo poniževalno sprejeti dar za šolanje svojega otroka? Mnogi znani in slavni ljudje, vzori človeškega dostojanstva, so se rodili v revščini, živeli v revščini ali vsaj skromno in mnogi v njej umrli. 2. Revščina je akcidenca, nekaj kar te doleti, česar nisi zakrivil sam s svojo lenobo, nespametnostjo, ob čemer zato lahko ohraniš svoje človeško dostojanstvo. Če pa si jo sam zakrivil, si to priznaj in se skušaj izkopati iz nje. Poniževalno je, če si ne prizadevaš in se ne trudiš osmisliti življenja. 3. Naravno je, da skuša človek skriti svojo revščino. Vendar revščina prizadene mnoge; v njej ni nihče osamljen. Ni sramota opozoriti na svojo stisko, se obrniti na druge po pomoč. 4. Države, ki se definirajo kot socialne države, imajo socialno zakonodajo, ki določa pravice ljudi, ki zaidejo v stanje socialne potrebe. Te pravice so lahko bolj ali manj širokogrudno definirane. Države so lahko tudi bolj ali manj gospodarsko uspešne in sposobne financirati socialne transferje. Nobena država (tudi najbolj socialna, socialistična) pa ni (in ni bila) sposobna pokriti vseh "socialnih" potreb in to v "normalnih" časih ali celo v letih debelih krav, kaj šele, ko pride do gospodarske krize.

Za pokrivanje potreb, ki jih ne pokriva država, poskrbijo ljudje neposredno, civilna družba. To je normalno stanje stvari. V socializmu je tiste potrebe, ki jih ni pokrivala "sociala", pokrivala država z zagotavljanje polne zaposlenosti, ki je botrovala nekonkurenčnosti podjetij takoj, ko se je sprostil trg, le preostanek je pokrila civilna družba. Čim bolj bo civilno družbena dobrodelnost razvita kot nujni in normalni sestavni del celovite družbene "sociale", tem manj jo bodo ljudje doživljali kot miloščino. Nekoč smo kot silno napredno propagirali in razvijali sosedsko pomoč, npr. starim, danes proglašajo nekateri razvijanje neposredne pomoči med ljudmi za ultra konzervativnost, za v nebo vpijoč napad na človekovo dostojanstvo, za nečloveško poniževanje.

Slišim pripombo: pišeš, kot da je revščina stalnica našega družbenega življenja, kot da ni nekaj nezaželenega in začasnega. Saj je stalnica. Relativna revščina se določa na osnovi srednjega (medianskega) dohodka. Tisti, ki ima dohodek, manjši od določenega odstotka srednjega dohodka, je reven po definiciji. Torej je v vsaki državi reven določen odstotek populacije, ne glede na to, kako visoki so povprečni dohodki in standard te države. Revni so na Tajskem in na Švedskem, v Kongu in pri nas. Torej je relativna revščina stalnica. Absolutno revni so na dnu te kategorije. Ali preživijo lažje ali težje, ali sploh ne, pa je odvisno od tega, kako visok je povprečni standard v državi. V Kongu ne preživijo.

Dobrodelnost ponižuje tem bolj, čim bolj trobimo, da ponižuje; čim bolj imamo tako stanje za izjemno in za nedopustno kršitev nekih norm, ne pa za nekaj, s čimer je treba računati in vzpostaviti kot normalen družbeni odziv. Kot pri vsaki stvari je torej občutek ponižanja odvisen od konteksta: v enih pogojih je močnejši, v drugih šibkejši, morda kdaj tudi izgine.

Od kod izvira dobrodelnost? Izvira iz sočutja, empatije, vživetja v Drugega. Je torej naravni vzgib, nekakšen instintkt, ki je vtkan v človeški organizem. Univerzalen. Nevroznanstvenik bi dejal, da izvira iz zrcalnih nevronov, nevronov, ki "se prižgejo" v meni, ko opazujem Drugega in "simulirajo" njegovo ravnanje. Drugi pride vame, postane del mene. Ko njega boli, čutim ublaženo bolečino - ublažene enake fiziološke reakcije. Ko on trpi, trpim na ublažen način jaz; ko njemu pomagam, pomagam sebi, kot da bi bil na njegovem mestu. Dobrodelnosti kot primarnega impulza torej ni mogoče zatreti, lahko pa ta impulz potlačimo. Posledica te potlačitve je, da otopi sočutje v nas. Postanemo ravnodušni, neobčutljivi, cinični; tudi napadalni do ljudi, ob katerih bi morali naravno začutiti sočutje, pa ga ne. Kot bi se čutili krive in jezo stresemo nanje ne na sebe. Sočutje je univerzalen človeški občutek, ki ni pridržan samo za religiozno verne, čeprav je res, da ga vse velike religije še posebej poudarjajo kot osnovno vrednoto; vse tudi spodbujajo dobrodelnost ali samaritanstvo. V večini velikih verstev je pomoč drugemu ena osnovnih vernikovih dolžnosti. 

Dopolnjevanje ali izboljševanje naravne dobrodelnosti se je začelo z uvajanjem socialne zakonodaje, ki je uvedla presojo o dodelitvi denarne pomoči po enotnih, zakonsko določenih kriterijih upravičenosti in omejila element arbitrarnosti dobrodelnosti, njene odvisnosti od muhavosti posameznikov. Socialna zakonodaja je zagotovila relativno pravičnost, trajnost in neprekinjenost minimalnih prejemkov tistim ljudem, ki so bili nezmožni pridobitnega dela. 

Izrinjanje naravne dobrodelnosti pa se je začelo s širjenjem socialistične ideologije.
Za to ideologijo je dobrodelnost hinavščina ali pa idejno neosveščena preproščina. Hinavščina je, ker po tej ideologiji kapitalist izkorišča delavce, z dobrodelnostjo pa, če hoče, vrne majhen del tega, kar si je neupravičeno prilastil, si s tem "reši dušo" in to prikazuje kot družbeno pravičnost. Hkrati je dobrodelnost pesek v oči proletariatu, ker z blaženjem revščine slabi njegovo pripravljenost za revolucijo. Revolucija bo, tako so verovali, odstranila izkoriščanje in s tem samo po sebi revščino in vse druge nadloge, ki iz nje izvirajo. Po uspešno izvedeni socialistični revoluciji, v kateri so bili kapitalisti razlaščeni (če so ostali živi), je skrb za državljane prevzela država oziroma komunistična partija kot vodilna politična sila. Poskrbela je za polno zaposlenost in za minimalno oskrbljenost nezmožnih za delo. Kljub temu niso izginili ne revščina (se je pa enakomerneje porazdelila!) ne socialni problemi, ker država preprosto ni mogla poskrbeti za vse. To so komunisti v Jugoslaviji spoznali prej kot v drugih socialističnih deželah. (To je bil med drugim razlog za ustanovitev šol za socialno delo in uvedbo poklicnega socialnega dela pri nas.)

Tisti, ki smo zrasli v socializmu, smo tako rekoč z materinim mlekom vsrkali zavračanje dobrodelnosti, ki so nam jo slikali kot hinavsko solzavost premožnih gospa in gospodičen, ki so v lazaret prišle tolažit vojake v Haškovi satiri Dobri vojak Švejk. Po eni strani so dobrodelnost zavračali, češ da država za vse dovolj dobro poskrbi, po drugi strani so pa s samoprispevki občanov nadomeščali nezmožnost države, da bi investirala v javne službe, in še vedno dopuščali dobrodelnost v okviru cerkva in družbenih organizacij (Rdeči križ, Društva upokojencev idr.). V imenu iste ideologije in nostalgije po socializmu danes očitajo sedanji državi, da ne pokriva potreb ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in da slabo skrbi za javne službe. Stari odpor do dobrodelnosti vztraja in se napaja z novodobnimi fantazmami o radikalni spremembi družbenega sistema, v katerem ne bo ne razslojenosti ne revščine in s fantazmo o državi kot materi hraniteljici.

Dokler se ne uresniči nova utopija, smo tu, kjer smo. Revščino lahko zmanjšamo in zagotovimo ljudem preživetje samo s skupnimi napori države in civilno družbene dobrodelnosti, ob tem ko se ni nadejati, da bi država lahko dajala vedno več. Kaj in koliko naj pokriva država, naj se določi s pogajanji med državo in akterji civilne družbe in sprejme v parlamentu. Jasno pa je, da bo vse več bremena morala prevzeti civilna družba. Glede na to, da je bila v prejšnjem režimu dobrodelnost pol stoletja nedobrodošla in nadomeščena z dirigirano "solidarnostjo", je presenetljivo, kako hitro in kako množično so se ljudje odzvali na nove izzive. In to naj bi bila sramota, vredna posmeha in prezira - vzrok, da bi se človek kar izselil iz države?

Dobrodelnost: nadomestek ali dopolnilo države

Ne morem nehat o dobrodelnosti. Mogoče zato, ker imam občutek, da se o tem pri nas premalo razmišlja, kot bi se hoteli te teme, če se nam že vsili, npr. z glasovanjem bralcev časopisa, čimprej znebiti z nekaj priložnostnimi članki in dolžnostnimi intervjuji. Zakaj je tako, bom razpredal drugič (še enkrat, potem pa konec!), danes bi rad pogledal, kako se razlikujeta pristopa dveh dobrodelnih projektov, ki ju vodita osebnosti leta 2012 in 2013 časopisa Delo, Ana Lukner in Anita Ogulin. Zanimata me njuna pristopa, ne njuni osebnosti. Zanimata me predvsem zato, ker se mi zdi, da odkrivata dva različna koncepta, dva različna pomena dobrodelnosti. Zanimata me sicer tudi "tehnično", organizacijsko, a za to "raziskavo" je v objavljenih intervjujih premalo podatkov. Vsako podrobnejše brskanje po teh dobrodelnih dejavnostih, predvsem pa primerjanje različnih dobrodelnih projektov meji na nespoštljivost, tega se zavedam. Zato naj poudarim: dejavnost obeh pobudnic in organizatoric je neprecenljiva in zasluži vse priznanje in občudovanje.

Fundacija Anina zvezdica (Ana Lukner, osebnost leta 2012) je samostojna ustanova (fundacija), ki jo je prav za dobrodelno dejavnost ustanovila njena pobudnica in jo tudi vodi. Do sedaj se je omejevala na zbiranje in razdeljevanje hrane. Voditeljica poudarja, da ne zbirajo in ne razdeljujejo denarja. Vsi sodelujoči vključno z voditeljico so prostovoljci, ki delajo za fundacijo v svojem prostem času. Od ustanovitve fundacije dalje je ustvarila mrežo posameznikov, skupin in organizacij, ki jo podpirajo. Njihova dejavnost je uspešna: hrano so razdelili več kot 2000 družinam. Voditeljica je kritična do države v širšem pomenu, ker z birokracijo zavira razvoj podjetništva in poslovanja sploh; kritična pa je tudi do državne "sociale", češ da je nepravična in da je "socialna pomoč nepošteno razdeljena". Po njenem bi bilo treba "prečesati bazo socialne pomoči", kar pomeni preveriti upravičenost posameznih prejemnikov do te pomoči.

Dobrodelno dejavnost fundacije usmerja vizija voditeljice, njeno poslanstvo spreminjanja družbenih vrednot in ustvarjanja trdnih temeljev družbe, ki po njenem zdaj niso solidni. To pomeni, da pojmuje dobrodelno dejavnost kot nekaj dolgoročnega, trajnega ("trajnostna dobrodelnost") in ne začasnega; začasno je morda zgolj razdeljevanje hrane. Razvija nove modele dobrodelnosti; vodi jo predstava o "Truhoma" (True and Honest Mankind), iskrenega in pristnega človeka, ki ga želi prebuditi tudi v Slovencih, "da si, kdor si, pristen". Trenutno vzdušje med ljudmi je po eni strani po sodbi ameriških gostov "zamorjeno", po drugi strani pa meni, da "zdaj očitno zmagujejo človeškost, sočutje, notranja toplina, nekaj iskrenega". Voditeljica se pritožuje, da je postala za nekatere "moteči faktor" v družbi.

Zveza prijateljev mladine Moste-Polje (Anita Ogulin, osebnost leta 2013) je nevladna organizacija, ki ima svoje korenine v prejšnji državi in nadaljuje svoje preoblikovano poslanstvo skrbi za otroke in mladino. "Že prej smo s podporo donatorjev in medijev ogroženim družinam, otrokom in mladim kar se da celostno pomagali. Dali smo jim materialno in brezplačno psihosocialno pomoč, skrbniško in učno podporo. Socialno šibkim otrokom smo omogočali strokovne ekskurzije, tabore, izlete, letovanja." V skladu s sedanjimi potrebami razvija vrsto dejavnosti, med drugim materialno pomoč otrokom in družinam v stiski. Najbolj znano je botrstvo. Začeli so tudi projekt brezplačne pravne pomoči. V to dejavnost so vključeni zaposleni in prostovoljci. Razvili so široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Pri svoji dejavnosti so uspešni. Pomagali so več tisoč družinam (13.000). Vendar je tudi njihov doseg omejen: "ne zmoremo rešiti vseh in vsakogar. In če so pričakovanja prevelika, so velika tudi razočaranja." Voditeljica je kritična do države, ker po njenem "civilno-družbene organizacije uresničujemo deklarirano socialno državo", ker "so porušeni temelji socialne države. Država ne zmore več poskrbeti za osnovno preživetje svojih državljanov". Tudi ona poudarja: "Če ne bo gospodarskega razvoja, če ne bo delovala pravna država, če ne bo pravičnosti, poštenosti, spoštovanja, povezovanja, odgovornosti posameznika in skupnosti, ne bo novih delovnih mest, ne bo možnosti preživetja že skoraj za polovico prebivalcev Slovenije." Voditeljica ugotavlja, da "se tu in tam spopadamo z nezaupanjem; v delo, v ljudi, v dejavnosti" in se pritožuje, da "so postale predmet zavisti tako družine in posamezniki kot tudi mi kot humanitarna oziroma civilnodružbena organizacija."

Med obema filantropskima prizadevanjima vidim več podobnosti kot razlik: podobno ocenjujeta položaj, ki ga skušata s svojo dejavnostjo izboljšati. V državi narašča revščina, vse več je ljudi, ki nimajo osnovnih sredstev za preživetje. Do tega je prišlo zaradi slabo delujočega gospodarstva in države. Obe sta prepoznali to potrebo in si prizadevata ublažiti stisko ljudi. Ob svoji dejavnosti sta ustvarili široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Obe sta pri svojih prizadevanjih uspešni. Obe voditeljici tudi računata na trajen obstoj svojih organizacij, upata pa, da so sedanji projekti materialne pomoči (denarne ali s hrano) začasni do izboljšanja splošnega položaja v državi. Obe sta kritični do države, le da ZPM pogreša boljše sodelovanje z javnimi službami, AZ (Anina zvezdica) pa sodi, da je sistem dodeljevanja državne socialne pomoči nepravičen (kar bo nekatere gotovo zmotilo, češ da se pravičniško vtika v dohodke revnih ne bogatih). Obe tudi usmerjajo podobne vrednote: pravičnost, poštenost, pristnost (AZ), sočutje (AZ). Pri obeh opazimo nekaj razočaranja nad odzivom okolja, ki ju doživlja kot motnjo ("moteči faktor"): nezaupanje, zavist. Ko (če) se bodo materialne razmere uredile, se bo, tako si mislimo, ZPM vrnila k svojim prvotnim dejavnostim, zagotavljanju ne zgolj preživetja ampak nekoliko višjega standarda revnejšim (prostočasne dejavnosti, letovanja), AZ pa, domnevam, bo iskala nove priložnosti za dejavno uveljavljanje svojih vrednot pristnosti in poštenosti.

Pravzaprav sem sam presenečen nad podobnostjo obeh prizadevanj. Če bi že po vsej sili hotel videti razliko, bi jo iskal predvsem v predzgodovini obeh voditeljic in v njunem odnosu do vloge države. Pri AZ imam vtis, da se ta fundacija postavlja bolj po zgledu ameriške filantropije, to je, kot samostojen organizem, ki ima državo za enega od soigralcev in od nje ne pričakuje kaj dosti, kvečjemu, da je ne bo ovirala. ZPM pa se razume kot trenutni nadomestek za izpad funkcij države. Tako jo je opredelil predsednik Kučan: »Ona nadomešča državo tam, kjer ne bi smela imeti nadomestkov,« Ali drugače: Če bi država delovala, bi bila filantropija odveč ali zgolj "nadstandard". To je, po mojem, pretirano pričakovanje do države, najsi si je v ustavo zapisala, da je "socialna". 

Filantropija ima globoke korenine v sočutju in neposredni "naravni" solidarnosti, iz katerih je zrasla tudi "socialna država". Socialna država in filantropija imata isti temelj in smoter, le da ga uresničujeta ena neposredno, druga posredno in se pri tem dopolnjujeta.

Botrstvo kot pop art: o socialni državi

Nadaljujem razmislek začet v prejšnjem postu. Zadnjič sem prišel do sklepa, da je predstavljanje zgodb revnih družin in otrok na radiu ob izvajanju projekta Botrstvo res mogoče primerjati s pop artom. Ob tem sem se vprašal, kateri postopki pop arta so bili uporabljeni in s kakšnim učinkom. Ugotovil sem, da je učinek uporabljenih postopkov poudarjanja in redukcije dvojen a protisloven: po eni strani je z zgodbami, iztrganimi iz (zgodovinskega in družbenega) konteksta, revščina povzdignjena na piedestal (okrog katerega se odvijajo politični boji), po drugi strani pa se s ponavljanjem podobnih zgodb zmanjšuje njihov pomen, postanejo samo še en predmet potrošniške vseenosti.

Nedelujoča socialna država. Avtorica članka tako kot mnogi drugi pripisuje krivdo za revščino državi, ki ne deluje kot "socialna država". Res je, otroci ne bi smeli trpeti pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin in za to bi morala poskrbeti država. Vendar država - ne v ožjem smislu "sociale" ne v širšem smislu celotnega državnega aparata - v sedanjih pogojih ne more preprečiti vseh stisk in vsem zagotoviti zaposlitve in zadostnih dohodkov, ne da bi še bolj obremenila že itak pešajoče in v svetovnem merilu nekonkurenčno gospodarstvo in se zapletla v začarano spiralo drsenja navzdol.
Mnogim se danes toži po socialistični socialni državi. Vsaj za zadnje desetletje, za osemdeseta leta lahko rečem, da smo imeli dobro socialno državo - v obeh pomenih: dovolj dobro urejene socialne transferje za tiste, ki so se znašli v stiski, in socialen režim s skoraj polno zaposlenostjo.

Polna zaposlenost - formalna zaposlenost ne ekonomsko upravičena polna delovna aktivnost - je pokrivala tisti del "sociale", ki se je nato, po spremembi režima, pojavil v obliki brezposelnosti (in iz nje izhajajočih izgub prebivalstva), ki je bila v socializmu skrita za premajhno produktivnostjo in nekonkurenčnostjo gospodarstva. Temu so se pridružili propadi podjetij, za katere so vsaj delno krivi propad politike izsesavanja socialistične in postsocialistične države (npr. velegradbeništvo z avtocestami) ter fiasko iz socializma podedovane lagodnosti in neinventivnosti menedžmenta (v "tovarišijskem kapitalizmu"). Socialna država v ožjem pomenu se je v tranziciji v glavnem ohranila, socialistične skrbniške države, ki bi z nadzorom gospodarstva pokrivala vse ostalo, pa ni več, ker je prav zaradi tega svojega skrbništva (med drugim) propadla. Današnja socialna država v ožjem smislu ne more prevzeti bremena "nepreskrbljenosti", ki je nastala po propadu socialističnega paternalizma. Na kratko: socialna država v ožjem pomenu deluje, ne moremo pa pričakovati, da bo ustvarjala nova delovna mesta in s tem pokrila povečane potrebe po pomoči. Tudi državni aparat v celoti deluje, o tem, kako dobro, ne bom sodil, ne more pa ustvarjati novih delovnih mest v gospodarstvu (le sam pri sebi, kar nam pa ni všeč in ni dobro). Posledica slabo delujočega gospodarstva je revščina.

Mnogi kljub temu, da to nekako vedo, kar naprej ponavljajo mantro "več socialne države". Celo socialni delavci, kar me po svoje čudi, saj pomeni, da ne vejo, kaj je socialno delo. Kaj torej? Nastala je kriza, prepad med potrebami in možnostmi, nastal je položaj, ko jadikovanje in vpitje ne pomaga, ko "nedelujočo socialno državo" lahko jezni razstrelimo, kot da bi šlo za ognjevarno blagajno, pa iz nje ne bo denarcev. Lahko naredimo revolucijo in ponovimo krog. A kaj bo do novega socializma (s polno zaposlenostjo ali vsaj z UTD) s temi otroki, ki so danes lačni?

Če je prišlo do tega, da so otroci lačni, jim je treba dati jesti. Če imam kos kruha odveč, ga dam. Če lahko nekaj dam, bom dal za otroke. Če sem lahko boter, bom boter. Če lahko tečem, bom tekel za dober namen. Tudi sam delim občutke nelagodja ob tem, kar se nam dogaja, a zaletavanje v državo in siljenje pod njeno materinsko krilo se mi zdi otročje in neplodno.

Botrstvo je znamenje prebujene neposredne solidarnosti. Po drugi strani pa sem vesel, ko vidim, kako ljudje pomagajo, koliko novih, iznajdljivih načinov za zbiranje denarja se je rodilo; kako so vzniknile nove akcije in novi organizatorji dobrodelništva, Ana Lukner, Anita Ogulin, Jan Golja in številni drugi. Vesel sem, ko vidim, kako močan je v tem majhnem narodu "socialni imunski odziv", neposredni, osebni, solidarnostni odgovor na nesrečo sodržavljanov. Socialni delavci bi se morali tem pobudam pridružiti, sami sprožiti svoje pobude, prevzeti koordinacijo. To je naloga socialnega dela: pomoč v stiski. A tega ne vidim. Slišim staro afežejevsko mantro "dobrodelnost ponižuje", "za reveže mora poskrbeti država". In sodobni dodatek: "dostojno življenje je pravica". Zagotovite nam jo! Dajte nam! Osebna pobuda, iznajdljivost, delavnost se umaknejo jeznim zahtevam! Rodili ste me, hranite me!

"Socialna država" stane. Poleg neposrednih stroškov za transferje ima prikrite stroške, če zagotavlja večjo zaposlenost, kot je ekonomsko upravičena, in posredne družbene "stroške" ali disfunkcije, med katerimi je poglavitna ta, da otopi neposredni solidarnostni čut in preprečuje samoorganizacijo prav s sklicevanjem na "pravice" ljudi in njene dolžnosti do njih. "Ne dam, naj da država." Ustvari pri večinskem prebivalstvu iluzijo, da je življenje praznik, ne delovni dan. Spodbudi izločevanje in segregacijo: "Spravite mi to nesnago spred oči." Odpor meščanov do ljudske kuhinje v njihovem bloku in do ciganske restavracije v njihovem okolju je morda psihološko "naraven", vsekakor pa ga spodbuja in utrjuje prepričanje, da niso oni dolžni skrbeti in trpeti za obstrance, ampak da mora to narediti država, tam in tako, "da bodo reveži in čudaki izginili izpred naših oči" in nam pustili, da živimo v fantazmi idile.

V tistih časih, ko je za reveže poskrbela država, sem šel mimo berača, vzorno socialistično zgrajen, pogledal stran in si mislil: za tega bo tako ali tako poskrbela država. Poskrbela je tako, da ga je miličnik pregnal s Tromostovja. Zamislil sem se šele, ko mi je kolega dejal: "Jaz pa dam. Če ne bi rabil, ne bi prosjačil. Tudi sam sem bil nekoč na cesti."

Nočem, da bi se vrnili tisti časi, ko nam je ideologija državnega paternalizma zameglila sočutje in preprečevala neposreden, oseben odziv. Naučil sem se lekcije in ponavljam: Dam - ker ni lepšega, kot če lahko daš in če imaš občutek, da ti bojo dali, če boš potreboval. Ne država, ljudje.

So akterji dobrodelnih projektov pop artisti? Je moje sodelovanje pop art? Nič ne predstavljam, pač dam, kolikor se mi zdi, da lahko.

Iz muhe slon ali medvedja usluga: o predstavljanju revščine in botrstva

V zadnji številki Socialnega dela (let. 52, dec. 2013, št. 6) je objavljen zanimiv prispevek Vesne Lujinović z naslovom Stiska kot pop art: reprezentacija stisk otrok in njihovih družin v projektu Botrstvo v Sloveniji. V članku razmišlja o pomenu predstavitev stisk otrok in njihovih družin na valu 202, ki spremlja projekt Botrstvo. Pravi, da "stiska postane z reprezentacijo medijev umetnost, pop art"; da "projekti pomoči postajajo popularna umetnost" in se pri tem sklicuje na Andyja Warhola, znanega pop art-umetnika. Te predstavitve sprožajo pri poslušalcih čustvene odzive: "čustveni in psihološki vpliv na poslušalca je velik in če zgodbe ne bi bile resnične, bi bila vse skupaj le psihološka manipulacija in igra s čustvi." Sprožajo pa tudi številna vprašanja od etičnih do družbenokritičnih. Poleg tega, da opiše, kaj pomeni, da je stiska postala pop art, posveti velik del članka kritiki socialne države, ki ne poskrbi, da otroci ne bi bili lačni, in imenuje projekt Botrstvo "blagovno znamko nedelujoče socialne države."

Svojo nekdanjo študentko Vesno Lujinović cenim kot nadarjeno in ustvarjalno osebo; tak nenavaden in ustvarjalen je tudi njen preblisk, da gre pri predstavljanju stisk družin na radiu pravzaprav za nekaj, kar asociira na pop art. Vendar pa nisem povsem razumel, kaj je poanta njenega razmišljanja; zbodlo me je tudi, da sodelujem v projektu, ki je "blagovna znamka nedelujoče socialne države". O tem razmišljam drugače.

Stiska kot pop art. Da se razumemo: pop art je umetniško predstavljanje resničnosti. Stiska je resničnost in ne predstavitev resničnosti. Ni pop art, lahko pa je predstavljena pop artistično. Kaj bi to pomenilo? Andy Warhol je vzel podobo Marilyn Monroe, podobo, za katero pravijo, da je sama po sebi dramatična, jo predrugačil v grobo plakatno podobo in jo razmnožil v velikem številu izvodov. S tem postopkom je reduciral dramatičnost prvotne podobe in jo naredil za običajen letak, ki ga zmečkanega odvržemo.

V pop artu srečujemo v grobem dva načina predstavljanja stvarnosti oziroma izražanja odnosa umetnika do stvarnosti. Prva načina sta "sploščenje", plakativnost in ponavljanje, tehnično razmnoževanje. S tema postopkoma se dramatično spremeni v banalno, izjemno v vsakdanje, trdo v mehko, trajno v minljivo, pomembno v nepomembno, obstojno v neobstojno, vsebinska podoba v dekoracijo. Prvotni pomen se spremeni v brezpomenskost in nepomembnost. Drugi postopek je vzeti iz konteksta in povečati. Izseček iz stripa kot cenene literature se poveča v umetniško sliko. Claes Oldenburg je banalne predmete, kot so zidarske žlice in tube zobne paste predstavil kot gigantske skulpture. S tem je poudaril banalno vsakdanjost in pokazal, kako v potrošniški družbi častimo, postavljamo na piedestal, predmete vsakdanje rabe. Spet nekdo drug je naslikal ogromne ženske akte s poudarjenimi spolnimi znaki in opozoril na popredmeten odnos do ženske.
Vse te predstavitve opozarjajo na popredmetenost in odsotnost smisla v množični potrošniški družbi. Vidimo, da uporabljajo pop artisti dva nasprotna postopka: "sploščanje" ali reduciranje in povečevanje. Nasprotji, ki lahko postaneta protislovje.

Kaj je pop artističnega v medijskih predstavitvah stiske? Po radiu torej vsak teden enkrat ob določeni uri predvajajo zgodbe o družinah v stiski. Namen organizatorjev je bil seveda vzbuditi pozornost, poudariti, da so med nami revni ljudje, revni otroci, ljudje v stiski. Revščine ne gre skrivati, kar je naravni refleks revnih; opozoriti moramo nanjo in mobilizirati pomoč. Iz nečesa, kar se skriva na družbenem robu narediti veliko sliko; dati revščino v izložbo. To pa v radijskem mediju pomeni veliko zgodb, podobnih, ki se ponavljajo. To enakomerno ponavljanje istega ustreza Warholovemu postopku razmnoževanja slike, neskončno ponavljanje istega, torej "sploščenje", odvzemanje dramatičnosti, povsakdanjenje.

Kaj je torej revščina, dramatična stiska, ki se jo z reprezentacijo reducira, pokaže na njeno vsakdanjost, običajnost; ali nekaj običajnega, vsakdanjega in banalnega, kar se z reprezentacijo poudari do dramatičnih dimenzij? Če velja prva interpretacija, tedaj medijsko predstavljanje stisk družin tem dela medvedjo uslugo; kaže, da je treba na revščino računati, ker je vsakdanji pojav. Če velja druga interpretacija, tedaj organizatorji delajo iz muhe slona. Jemljejo iz zgodovinsko-družbenega konteksta osamljene primere in jih posplošujejo.

Težava je v tem, da čutimo, da sta obe interpretaciji upravičeni. Medijska reprezentacija revščine in stiske je oboje hkrati: pretiravanje in omalovaževanje. Dober namen poudariti, kar ljudje skrivajo, se z objavo in ponavljanjem zgodb po zakonitosti pop arta sprevrže v svoje nasprotje - "sploščenje", banaliziranje, omalovaževanje.

O botrstvu kot zaščitnem znaku nedelujoče socialne države prihodnjič.

Vir:
Vesna Lujinović, Stiska kot pop art. Soc. del. let. 52, dec. 2013, št. 6: 399-402.
Art, a world history. Dorling Kindersley, London 1997.

Letni pregled 2013

Saj človek ne ve, ali bi take reči objavljal ali ne. Čudno je, da se to vprašujem šele zdaj, ko sem prejšnja leta veselo objavljal svojo inventuro. Pomisleka sta v grobem dva. Vse bolje se zavedam možnih zlorab osebnih podatkov. Zadnjič sem vnesel v brskalnik ime novega znanca, ker sem iskal njegov e-naslov. Potem se seveda nisem zadovoljil samo s tem. Brskanje me je pripeljalo najprej do vseh spletnih portalov, kjer ima ta človek svoj profil, celo do tistih, kjer se je očitno iz radovednosti samo vpisal, pa niti ni ustvaril profila. Potem pa sem se znašel pred nekimi portali, kjer bi mi za določeno plačilo razkrili še različna njegova skrivna brskanja. Hvala lepa. Ko sem nekoč v brskalnik vpisal svoje ime, sem se zgrozil. Tole pišem v zavetju svoje kamre, ampak ko bom pritisnil na "objavi", bo to lahko brala vsaka opravljivka in iz tega ustvarila bog ve kakšno tračarsko zgodbo! Bral bo širni svet! Drugi pomislek: ali ni vse to skupaj "ego-trip"? Narcisizem?

Čemu sploh objavljati pisanje o sebi? Takole si mislim: mene zanima, kako živijo, kaj počnejo in kaj mislijo drugi. Primerjam se z njimi, vživim se vanje, marsikaj novega spoznam. In mislim si: mogoče bo to moje pisanje komu kaj povedalo, mu pri čem pomagalo, mu kaj razjasnilo. Sem pač nepoboljšljiv poučevalec, ki so mu rekli, da se najbolje poučuje z lastnim zgledom. Nekaj prevzetnosti je v tem, res, a naj bo! 

Torej. Kvantitativni podatki o mojem iztekajočem se letu so naslednji: z družico sva se napotila na sedem enodnevnih izletov v bližnjo in daljno okolico (sprehodov ne štejem). Bila sva na križarjenju in na dveh potovanjih. Kot vsako leto sva velik del poletja prebila ob morju. Ogledala sva si sedem dramskih predstav, bila na kakih devetih koncertih SF, petkrat v kinu. Napisal sem 25 prispevkov za tele Efemeride, 23 za blog o kvalitativnem raziskovanju (KvalitativnoQualitative). Prebral sem 15 knjig. Na UNI-3 sem predelal kakih 5 lekcij italijanščine in narisal čez 30 risb. Za svojo sopotnico sem izdelal več fotoknjig o najinih potovanjih in križarjenjih. Nekaj malega sem še predaval; skupaj je bilo tega za kakih 30 ur, vse v januarju. Udeležil sem se nekaj družinskih ali sorodstvenih slavnosti ob rojstnih dnevih, nekaj piknikov in prijateljskih srečanj.

Kaj pa duša? O tem nič ne razkriješ. Ne, ne dosti, nekaj bo razvidno iz tega, kaj mi je bilo všeč. 

Najbolj sem ponosen na to, da sem za ženino obletnico in v njeno zadovoljstvo organiziral in dobro izpeljal darilno potovanje v Visoke Ture. Zanimivo je bilo na križarjenju - bil sem v Kartagini! - pa tudi v Petih deželah. Zelo lep je bil kolesarski izlet do Belopeških jezer. Vesel sem, da sem nadaljeval z italijanščino na UNI-3 in da sem se okorajžil in letos vpisal v risarski tečaj. Trdno upam, da se bom res naučil risati, saj sam pri sebi že opažam napredek. Škoda, da nisem tega storil prej. Od dramskih predstav mi je bila še najbolj všeč igra Boris, Milena, Ratko - to je moja generacija; da se jim še da! O knjigah bi se dalo razpredati (nekaj sem jih omenil v EF); v zadnjem času sem najbolj z zanimanjem in odobravanjem bral Gradišnikovo Srečo. Poleti sva spoznala nove prijatelje, italijansko-slovenski par najinih let. Lepo smo se ujeli in ohranjamo stik. Razveseljevali sta me vnukinji: ena s plesnimi tekmovalnimi uspehi, druga z otroško prisrčnostjo. Zdravje je služilo, hvala bogu, Hipokratovim služabnikom in rednemu gibanju! Dobil sem nov, očarljiv (in pregrešno drag) nasmeh! 

Je šlo kaj narobe? Oja, je šlo: s ceste v ograjo in spet je višja sila preprečila, da se to ni zgodilo minuto prej na avtocesti in da razen praske na pločevini ni bilo hujšega. Nekaj reči, ki so bile včasih pomembne, je zbledelo: "FrankfurtpoFrankfurtu" je bil letos prazen, na slovenski knjižni sejem nisem šel, preveč je tega okoli mene, še v knjižnici skoraj nisem bil. In: nekaj znancev in sorodnikov je odšlo v večnost. Svet okrog mene se prazni.

Tele slike moj mentor ne bi bil vesel, ker je nastala po fotografiji; meni je pa všeč, ker je gospa prepoznavna.

Portret gospe G.

Bogati dajejo manj kot drugi

Ameriška revija The Atlantic (Ken Stern) objavlja članek, v katerem je navedeno, po podatkih za leto 2011, da so najbogatejši Američani, to je gornjih 20 odstotkov po dohodkih, prispevali v povprečju 1,3 odstotke od svojih dohodkov v obliki dobrodelnih darov, spodnjih 20 odstotkov pa je od svojih dohodkov prispevalo v povprečju 3,2 odstotka.

Tudi druge v članku omenjene raziskave kažejo, da so ljudje z nižjimi dohodki, ki sami nimajo veliko, bolj darežljivi od bogatih. V neki raziskavi so primerjali relativno višino dobrodelnih prispevkov med kraji z nizkimi in kraji z visokimi povprečnimi dohodki prebivalcev. Pokazala se je ista zakonitost. Okoliši bogatih so prispevali manjši delež kot okoliši revnejših. Neka psihološka raziskava je pokazala, da bogastvo korelira z neetičnim ravnanjem. Ko pa so v nekem poskusu obema skupinama, bogatim in revnejšim, predvajali film o revnih otrocih, so se razlike v darežljivosti in pripravljenosti pomagati med skupinama zmanjšale.

Zakaj je tako? Raziskovalci pojasnjujejo ta odnos z dejstvom, da so bogati izolirani od revnih. Bogati so sorazmerno (v absolutnih zneskih so njihove donacije milijonske) manj darežljivi zato, ker niso v stiku z revnimi; ker pravzaprav ne vejo, kaj pravzaprav pomeni biti reven. Ali po domače: Siti lačnemu ne verjame.

Bogati in revni pa se ne razlikujejo samo po višini donacij ampak tudi po tem, komu in v kakšen namen dajejo. Bogati darujejo kolidžem in univerzam, raziskovalnim organizacijam in organizacijam na področju kulture. Revnejši pa darujejo cerkvam in socialnim dobrodelnim organizacijam. To pomeni, da bogati podpirajo institucije bogatih, revni pa revnih, ali drugače: da ameriška dobrodelnost deluje v prid elit.

Ameriški sistem dobrodelnosti temelji na nezaupljivosti do federalne vlade, temelji na predpostavki, da se posamezniki bolje odločajo glede naložb, kot bi se vlada. V drugih razvitih državah, npr. v Evropi, ima država večjo vlogo; davki so višji in socialna zakonodaja boljša. Dobrodelnost zunaj državnih okvirov pa je manj razvita.

Mislim, da bi morali pri nas vzpostaviti primerno ravnotežje med socialno državo in civilno dobrodelnostjo, med davki in prostovoljnimi dobrodelnimi prispevki. Pri vzpostavljanju takega sistema pa je dobrodošlo opozorilo, da siti res ne verjame lačnemu in da ga je treba bodisi spodbuditi k večji darežljivosti, ali pa ga k tej v obliki davkov prisiliti.

Vir: 

http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2013/04/why-the-rich-dont-give/309254/

Je dobrodelnost hinavščina?

Pred več kot letom dni sem se v pismih bralcev v Delovem PP 29 uprl Žižkovemu nazoru, da je dobrodelnost kapitalistov navadna hipokrizija, prikrivanje notoričnega dejstva, da kapitalist izkorišča delavce. Z dobrodelnimi donacijami si potem kapitalist, po Žižku, lajša vest in preprečuje, da bi ljudje jasno uvideli, da je treba radikalno spremeniti družbeni sistem. Ker mislim, da ni tako, sem tedaj protestiral. Spodaj navajam del tistega pisma, zato ker nameravam v naslednjem postu dodati nova spoznanja o dejanskih razmerjih med dobrodelnimi prispevki v ZDA.

"Pripisovanje vzrokov krize individualnemu pohlepu je (po Žižku) označeno kot ideologija, ki skuša zamegliti resnični vzrok bogatenja, ki je v naravi sistema, temelječega na zasebni lastnini. Če pa kapitalist del v tem »slepem« sistemskem procesu pridobljenega denarja vrne skupnosti v obliki »dobrodelnosti«, je to znamenje kapitalistove moralne pokvarjenosti, njegove vnebovpijoče in škodljive hipokrizije, kajti brez te bi se ljudem odprle oči. Odprte oči pa so nujen pogoj spremembe sistema, ki temelji na zasebni lastnini in izkoriščanju. V katerem stoletju smo? V Wildovem?

Bi bilo bolj pošteno, če bi denar, kolikor ga ne reinvestira, kapitalist ... pognal za osebno razkošje? Vsekakor, saj tako ne bi prikrival prave narave sistema in ustvarjal nove revščine.  Mar kritični misleci ne vidijo, da so v tem izkoriščevalskem sistemu nastala delovna mesta; da so se milijoni Kitajcev znebili lakote; da gre po tej poti Indija; da bo sledila Afrika? «Prava narava« kapitalističnega sistema ni samo izkoriščanje. Je tudi omogočanje ustvarjalnega dela, ustvarjanje blaginje in vračanje skupnosti v obliki davkov in dobrodelnosti. Največ revščine odpravi uspešen kapitalist, ki omogoči nova delovna mesta in razvoj področja.

Tudi pri nas se je razširila »posplošena humanitarna dobrodelnost« (izraz po Žižku); podjetniki in drugi bolj ali manj premožni ljudje so združeni v filantropskih klubih, kot so klubi Rotary in Lions, na primer, in sodelujejo v različnih dobrodelnih dejavnostih. Hipokrizija? Počnejo to res le zaradi svojega dobrega počutja? Naj v imenu zavezanosti radikalni družbeni spremembi prenehajo s tem »metanjem peska v oči«? Gre res za goljufivo pretkanost, če bogat človek ustanovi fundacijo za podpiranje medicinskih raziskav? Je vendarle mogoče za vsemi temi abstrakcijami videti ljudi in tudi kapitalistu priznati človeškost, skrb za drugega, vzgib solidarnosti, jasno zavest o realnih družbenih razmerjih?

Ekscesne razlike v dohodkih gotovo niso zaželen pojav, saj izpodkopavajo temelje družbene kohezije. Ali bo posledica te krize nova regulacija v okviru kapitalizma ali prehod v kak drugačen sistem, ne vem.  Smiselno je iskati druge, izvirne načine družbene organizacije. Tudi razmišljanje o utopijah, predvsem pa ovrednotenje že nekoč uresničenih utopij lahko pripelje do uporabnih rešitev. Do tedaj pa se mi zdi moraliziranje okrog izkoriščanja in hipokritske dobrodelnosti krivično, prežvečeno in povsem odveč."

Klasik (2)

Nepričakovano se mi je ponudila še ena iztočnica za premislek o pomenu šolanja na (pogojno) elitni šoli. Ob obletnici atentata na predsednika Kennedyja je The Atlantic objavil posnetek Kennedyjeve prijavnice za študij na harvardski univerzi. Kot odgovor na vprašanje o motivih za prijavo na to univerzo je 17-letni Kennedy zapisal, da je več razlogov za njegovo željo po študiju na prav tej univerzi. Harvard naj bi mu ponujal boljšo splošno izobrazbo (liberal education) kot katera koli druga univerza. Vedno si je želel priti prav na to univerzo, ker ni samo ena od mnogih, ampak je nekaj posebnega. Rad bi hodil na isto šolo kot prej njegov oče. In končno: "biti 'mož s Harvarda' je zavidanja vredna odlika, ki si jo resnično želim doseči." Ne glede na to, da je Kennedy skoraj enako besedilo napisal na prijavnico za Princeton, The Antlantic opozarja na to, da je bodoči predsednik ZDA poudaril predvsem status, ki ga pridobi človek, ki je končal študij na tej univerzi, ne pa morda poglobljenega znanja, saj samo bežno omeni "boljšo splošno izobrazbo". Časopis poudarja, da je bilo to Kennedyjevo pričakovanje seveda upravičeno, saj je Harvard dal osem predsednikov ZDA, veliko Nobelovih nagrajencev, dva njegova "falirana študenta" pa sta najbogatejša Američana. Tudi The Atlantic pa se sprašuje, ali je taka bilanca te univerze posledica posebej kakovostne izobrazbe ali pa predvsem statusa, ki ga da, in socialnih omrežij, "zvez in poznanstev", ki se ustvarijo med njenimi diplomanti.

Isto vprašanje lahko ponovim v zvezi s klasično gimnazijo. Kakor koli odgovorim, bi za svoj primer lahko rekel, da bilanca ni posebej odlična ne glede kakovostne izobrazbe ne glede socialne mreže. Ker sem o izobrazbi pisal že zadnjič, naj se omejim na zveze in poznanstva. V splošnem bi lahko pritrdil, da je bila Klasična gimnazija pomemben generator zvez in poznanstev, ki bi lahko pomagali človeku pri družbenem vzponu.

Zase pa moram reči, da sem se teh zvez kaj malo posluževal. Mislim, da so štirje moji sošolci arhitekti. Nikoli se nisem na nobenega med njimi obrnil, čeprav sem prenavljal stanovanje in nekaj prizidaval. Kakih pet sošolk in sošolcev je dohtarjev; če štejem še sotabornike, jih je še nekaj več. Nikoli nisem nikogar med njimi "uporabil" v svoj prid. Res pa je, da mimo zobozdravstvenih storitev nisem potreboval kaj dosti zdravniške pomoči. Računalniški in elektroinženirji mi tudi niso niti malo koristili. Nekaj zvez pa mi je koristilo. Ko sem menjal službo, sem kasneje zvedel, da je bila direktorica, ki me je "vzela v službo", mati mojega sošolca, s katerim sva se dobro razumela in prav verjetno je, da ga je povprašala o meni. Kasneje me je eden od kako leto starejših "klasikov" povabil k sodelovanju na neki študijski smeri. Poznal me je samo z gimnazije in od tabornikov in o mojem strokovnem delu ni vedel nič mimo formalnih nazivov. Povabil me je torej zgolj na osnovi zaupanja v te in v mojo "klasičnost" - torej čista "klasična" zveza! Že na koncu moje poklicne poti, ko smo si na šoli za socialno delo prizadevali za fakulteto, se je izkazalo, da je bil eden od pomembnih odločevalcev moj sošolec. Takrat me je povprašal, če je ta naša "obrt" znanost in če je stvar perspektivna. In prav na koncu me je ob svojem obisku na fakulteti nekdanja rektorica v svojem nagovoru posebej omenila kot svojega sotabornika na klasični gimnaziji.

Torej vendarle: Kennedy je vedel, kaj da Harvard.

http://www.theatlantic.com/education/archive/2013/11/jfks-deeply-revealing-harvard-application-essay/281699/