Je ateizem res neutemeljen? - Is atheism really unfounded?

V kampu, dežek počasi a vztrajno pada; čas za vajo iz filozofije.

V časopisu Philosophy Now je Steven Anderson, profesor filozofije v Londonu, Ontario, Kanada, priobčil razmišljanje, v katerem napada ateizem kot filozofsko neutemeljeno pozicijo. Povzemam njegovo razmišljanje in ga kritiziram.

Minil je čas, ko smo z ateizmom delali v rokavicah, pravi pisec. Kar je bila nekoč radikalna, heretična pozicija, je danes preplavilo izobraževalne in kulturne institucije, je ortodoksija, samoumevnost. Naloga filozofije pa je prespraševanje samoumevnosti. Ateizem je nova ikona, filozofija pa je ikonoklastična. Zares pogumno filozofsko dejanje danes je izzvati ateizem, pokazati, da ni utemeljen.

Ateizem je treba spodbijati v njegovi čisti obliki. V čisti obliki ateizem trdi, da ni Boga (bogov), nikakršnega, v nobeni obliki; ni najvišjega bitja. "Nečista" oblika ateizma je agnosticizem, s katerim se ni treba ukvarjati, ker izraža zgolj osebno negotovost. Agnostik se ne more odločiti, ali bi trdil, da Bog je, ali da ga ni. S tem, po S., izraža zgolj osebni dvom v obstoj Boga, ni pa to kategoričen dvom, ki bi veljal za vse. Lahko vprašamo pisca: ali trditev, da Bog je, ni njegova osebna trditev? Kako to, da je trditev "Bog je" kategorična in ne osebna, trditev "ne vem, ali Bog je ali ni" pa zgolj osebna? Morda zato, ker agnostik izrazi svojo osebno negotovost "ne vem"? Teist pa je implicitno osebno gotov, da ve. Svojo misel bi lahko izrekel takole: "Prepričan sem, da Bog je". Skratka, pisec ne uporablja istega merila za presojo dveh trditev. A to je tukaj postranskega pomena.

(Lahko vprašamo, ali je Descartesov "dvomim, torej sem" osebni ali kategorični dvom. Zgodovina filozofije kaže, da so ga pojmovali kot kategorično postavko. Zakaj ne kot zgolj osebni dvom, na katerega se ne gre ozirati? Pisec čuti, da je razlikovanje med "osebnim dvomom", ki velja le za eno osebo - ki je njena muha - in "kategoričnim dvomom", ki naj bi veljal splošno, vsaj v tem primeru neumestno. Zato se potrudi z dodatnim primerom. On osebno še ni bil na Danskem. Nobene neposredne izkušnje nima z Dansko. Kar se njega tiče, dvomi, da Danska je; ne more utemeljiti, da je. Ali to pomeni, da Danske ni? Ne, seveda ne, pravi: drugi so bili tam, torej je. Le on osebno dvomi, da je. Se pravi: hkrati ve, da je in dvomi, da je. Kako torej, doktor filozofije? Agnostik, lahko izpeljemo njegovo zamolčano ne-misel, dvomi, da Bog (Danska) obstaja (to je njegov osebni dvom), mnogi drugi pa vejo, da Bog (Danska) obstaja (kategorična gotovost), torej Bog obstaja. Ej, ej!)

Profesor zatem zavrne enega od argumentov, na katerega ateisti (večinoma) opirajo svojo sodbo, da ni Boga. Če bi bil (vsemogočni milostni) Bog, pravijo, ne bi dopuščal zla. Ker zlo je, torej Boga ni. Ta argument izključuje samo dobrega Boga, ne Boga nasploh. Bog je lahko zel ali ravnodušen. V tem ima pisec prav. Ob tem ne gre spregledati privoščljivosti in triumfalizma, s katerim zavrne ta argument ateistov. Pa občutek zmagoslavja ni upravičen. Predstava neskončno usmiljenega, dobrotnega Boga je prevladujoča predstava Boga. Zavrniti to predstavo z argumentom "ker je zlo, ni Boga", pomeni zavrniti prevladujočo predstavo Boga. To ni malo. Kdo si predstavlja zlega ali indiferentnega Boga; čemu naj bi kdo veroval vanj?

A vse to je še vedno postranskega pomena. Poglavitni argument proti ateizmu je v odgovoru na vprašanje, na kakšno evidenco se opira ateizem, ko zavrača obstoj Boga? Evidenco, "dokazno gradivo", pojmuje S. A. kot empirično, znanstveno evidenco, iste vrste kot fizikalne dokaze, da obstaja "težnost". Pisec napada trditev, da "ni Boga", zato ne bomo hudobni in ga ne bomo pozvali, naj najprej navede evidenco, da Bog je. Pustimo mu veselje ob sklepu, do katerega bo prišel, namreč sklepu, da ni mogoče navesti dokazov, da nečesa ni. Kdor bi hotel dokazati, da ni Boga (ki si ga pisec v tem argumentu predstavlja kot nekaj otipljivega), bi moral preiskati Zemljo in podzemlje, višine neba in globine morja, pretekle, sedanje in prihodnje čase in če ga ne bi našel bi upravičeno trdil, da ga ni. Tega človek ne more storiti. Če bi to lahko storil, bi bil Ateist sam Bog. (Profesor triumfira.) Torej: ateizem nima osnove. Huda past. Dokaži, da zlato runo ne obstaja. Dokaži, da na svetu ni krave z (naravno zraslimi) zlatimi rogovi. Dokaži, da v resnici ni Spidermana. Misija nemogoče. Izmislim si Minotavra, ti pa dokaži, da ga ni. Profesor nas je hudo zadel. Izmisli si neobstoječo reč (za katero on verjame, da obstaja), jaz pa naj dokažem, da je ni. Naj on izvoli dokazati, da je. Naj uporabi svojo metodo iskanja otipljivega Boga na nebu in na Zemlji. Ne bi bil prvi, ki bi to poskušal. Ko je Jurij Gagarin, kot prvi astronavt poletel v vesolje, ga je generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, Nikita Hruščov, po radijski zvezi vprašal: Palkovnik Gagarin, Vi videli Boga? In Gagarin mu je odgovoril:  Njet, tavarišč, generalni sekretar. To je bil za vesoljno Sovjetsko zvezo pedagoški dokaz, da Boga ni.
Najmanj, kar bi zdaj pričakovali od našega profesorja, bi bilo, da bi priznal agnostično pat pozicijo. Empirično, z znanstveno metodo ni mogoče ne dokazati ne ovreči obstoja Boga. To bi lahko storil samo Bog, ki bi se sam izbezal iz svoje luknje. V resnici profesor omeni to možnost. Tokrat agnosticizem ni več zaseben dvom, ampak je očitno kategoričen.
Vsekakor profesor triumfira: ateizem je iracionalen. O teizmu ob tem ne bev ne mev. Tudi ta je namreč, po isti poti dokazovanja, iracionalen.
Profesor zanosno razglasi "veliko ponižanje ateizma".  Za povrh navede izrek iz Tanakhe (Biblije): "Bedak pravi v svojem srcu: ni Boga." Res je, zaključi profesor, ateizem je bombastično zatrjevanje, da ni Boga, brez evidence in logike. Kaj ni to neumnost?

Mirno lahko sklenemo, da tega profesor ni dokazal. Dokazal je, da trdna vera premaga vsako logiko.

Vir:

https://philosophynow.org/issues/109/Atheism_on_Trial


In the magazine Philosophy Now Steven Anderson, a professor of philosophy in London, Ontario, Canada, published an article, in which he tries to prove, that atheism as a philosophical position is unfounded. I summarize his thinking and point to its contradictions and unsoundness.

The time when atheism was treated with gloves has passed, says the author. What once was a radical, heretical position, now has flooded the educational and cultural institutions; and has become an orthodoxy, an untested common sense. The task of philosophy is to question what seems obvious. Atheism is a new icon, and philosophy is iconoclastic. The really brave philosophical act of today is to challenge atheism, to show that it is unfounded. (Would the professor - referring to the same high philosophical stance - challenge atheism when it was not the mainstream?)

Atheism should be challenged in its pure form - so goes the thought. In its pure form atheism asserts that there is no God (gods), God in any form, no Supreme Being. The impure form of atheism is agnosticism, which we don't need to bother with because it reflects only the personal uncertainty of an agnostic. An agnostic can not decide whether to claim that God exists or to claim, that it does not. Thus, according to S. A., an agnostic merely expresses personal doubts as to the existence of God, which cannot be regarded as the categorical doubt that would apply generally. We could ask the writer: is the claim that God exists not his personal utterance? How is it that the assertion "God exists" is categorical and not personal, while the word "I doubt, that God exists" is merely a personal whim?  Is it maybe because the agnostic expresses his/her personal uncertainty, saying "I do not know whether..."? Implicitly the theist expresses his/her personal certainty. He/she could say: "I am convinced that God exists". Both utterances are personal; one expresses the uncertainty and the other expresses the certainty regarding the existence of God. In short, the author does not use the same criterion for the assessment of the two arguments. But this is of secondary importance here.

(One could ask whether Descartes's "I doubt, therefore I am" expresses personal or categorical doubt /certainty. The history of philosophy shows that his maxim was regarded as a categorical sentence. Why - proclaiming of a doubt (thought) as the fundament of existence - has it not been regarded as Descartes's personal whim? The author feels that the distinction between "personal doubt" which is only valid for one person, and "categorical doubt" which applies generally, is inappropriate in this case. Therefore he makes efforts to further the case. He personally has yet to go to Denmark. He does not have any direct experience in Denmark. He clearly could doubt that Denmark exists. Does it mean that Denmark does not exist? No, of course not, says the author, others were there, reporting their experience, that it exists. Only he personally, lacking that experience, doubts that. Then: he knows that Denmark exists and doubts that at the same time. Agnostic - this is the implicit thought behind the example -  doubts that God (Denmark) exists (this is his personal doubt, his personal whim), many others know that God (Denmark) exists (categorical certainty), therefore God exists. Hey, hey!)

The professor then rejects one of the arguments on which atheists (mostly) base their judgment that there is no God. If there was (almighty, graceful) God, they say, he would not allow evil to exist. But evil exists, therefore, there is no God. The author is right: this argument excludes only a good God, not a God in general. God could be evil or indifferent. The feeling of triumphalism accompanying the rejection of the atheist argument is not justified. The image of an infinitely merciful, benevolent God is the dominant idea of God. The argument "because evil exists, there is no (benevolent) God" rejects the prevailing idea of God. This is not little. Who believes in an evil or indifferent God?

But all this is still of marginal importance. The main argument against atheism concerns the evidence based on which the existence of God has been rejected by atheists. S. A. conceives "evidence" as an empirical, scientific record of the same type as the physical evidence that "gravity" exists.
Let's leave to the author the pleasure of the conclusion to which he will come, namely that the evidence that something does not exist cannot be given.  Anyone who would want to prove that there is no God should investigate the Earth and the underworld, the height of the sky and the depth of the sea, past, present, and future times, and only then, if God is not found, would rightly argue that it does not exist. No man can do it. If any Atheist could do it, he/she would be the God himself. So, atheism has no basis. This is a very severe trap. Prove that the Golden Fleece does not exist. Prove that there is no cow with (naturally grown) golden horns in the world. Prove that Spiderman does not exist except in fairy tales. Imagine the Minotaur and ask me to prove, that it does not exist. The professor has hit us badly. Imagine a non-existent thing (of which he believes exists), and ask me to prove that it does not exist. Mission Impossible.

The professor is not the first to propose of seeking a tangible God, existent or not existent, with scientific means. Yuri Gagarin, the first astronaut in space, was asked by Nikita Khrushchev, the Secretary General of the Communist Party of the Soviet Union, whether he had seen God there over any conceivable clouds. The colonel answered: Njet, tavarišč generalni sekretar. His answer was broadcast over the vast country as the pedagogical proof of the non-existence of God. It was an easy task compared to the demand of Professor S. A.

We will expect now from our professor to admit fifty-fifty, an agnostic position to be more than a personal whim. Empirically, with the scientific method, we can neither prove nor disprove the existence of God. This could be done only by God himself, who alone could flush out of his hole. In fact, the professor mentions this possibility. Agnosticism could no longer be a private doubt it would be categorical.

But the professor concludes: that atheism is irrational. About theism - nothing; not that using the same method of proving turns out to be irrational too. Instead, the professor enthusiastically declares a "great humiliation of atheism". To stress this he adds a saying of  Tanakha (Bible): "A fool says in his heart there is no God." True, the professor concludes, atheism is a bombastic assertion that there is no God, assertion without sense and logic.

We can safely conclude, that this is what the professor has not proven. He has proven, that firm belief defeats all logic.

Source:
https://philosophynow.org/issues/109/Atheism_on_Trial

Toskana malo drugače: tretji dan (3)

V nedeljsko jutro smo se zbudili v pričakovanju, da gremo domov. Takoj ko pomisliš na vrnitev, bi bil rad že doma. Tako pač je, bi rekel naš vodič Brane. AMPAK ne bo šlo tako hitro; prej si bomo ogledali še kakšno znamenitost. Prvi je na vrsti San Galgano. Galgano Guidotti je bil vitez, ki je živel v Toskani v 12. stoletju. Nekoč se mu je uprlo življenje razpašnega bojevnika, vzel je meč, da bi ga zlomil in je vbodel z njim v skalo. A glej čuda, meč je prodrl globoko v živo skalo in v njej ostal. Galgano je doživel razsvetljenje in se zapisal meniškemu življenju. Katoliška cerkev ga slavi kot svetnika. Okrog v skalo zabodenega meča so kmalu po Galganovi smrti zgradili rotundo v siensko-romanskem slogu, meč pa v našem času po vrsti vandalskih poskusov skrbno zavarovali s prozornim pokrovom iz debelega pleksi-stekla. Meč je dokazano iz 12. stoletja, čudež pa ni preverjen, kaj šele znanstveno pojasnjen.

 

Rotunda je na gričku, pod njim v ravnini pa je veličasten cistercijanski samostan San Galgano  - brez strehe. Baje je zob časa načel zvonik, ki se je v 18. stol. zrušil na streho glavne ladje in jo vdrl. Zidovi z gotskimi okni in stranski ladji s podpornimi oboki so ohranjeni. Ker ni strehe, ki bi ovirala pogled v nebo, je stik vernika z Bogom neposreden, samostan pa se s tem pridružuje podobnim imenitnim sakralnim ruševinam na Škotskem, Irskem, v Nemčiji in drugod.

 

Zdaj nam ostane še San Gimignano z visokimi stolpi, bi lahko zapeli  s Homerjem. V brambo so svojo zgradile jih vplivne družine; vihre stoletij, divjanje vojska so vsi preživeli. Bili smo že malo utrujeni od ogledov in vozarjenja in se temu še vedno živemu in sodobnemu pa vendar srednjeveškemu mestu nisva posvetila tako pozorno, kot bi zaslužilo. V najboljši sladoledarnici na svetu (menda jo je za tako proglasil New York Times) sva si privoščila sladoled, gelato. Potem sva morala poiskati WC in imela sva srečo, da je bil plačilni avtomat pokvarjen, vrata pa kljub temu odprta. Potem sva pa zašla na prisojno pot, ki se je kot po terasi vila ob hišah, in se sklenila ustaviti v gostilnici. Naročila sva mali prigrizek, brusketo s paradižnikom in baziliko, in vsak kozarec vina, chianti, seveda. To se pravi: trdo hrustavo popečen kruh, svež paradižnik in trpko vino. Brusketa se imenitno sliši, ampak pri nas bi za mimogrede malico dobil kaj, kar bi lažje jedel (še dobro, da nimam svojih zob) in bi bilo po vsej verjetnosti bolj slastno - o vinu sem pa že povedal svoje.

 

Facit. Letos se je pomlad zakasnila, tudi v Italiji, in toskanska pokrajina ni bila tako čarobna, kot sem pričakoval. Drevje še ni ozelenelo, vse je bilo bolj sivo-rjavo, razen pomladno zelene trave. Grički so, grički, a na njih ni cerkvic; samo dvorci, vile ali pa kmetije, fattorie. Namesto cerkvic so katedrale, velikanske cerkve, cerkvurine, če bi si sposodili hrvaško besedotvorje. Kulinarika - jasno, nižjega razreda - me je razočarala. Ne hotelski meniji ne ti prigrizki zunaj niso bili nič posebnega. Prvi večer smo sicer navalili na neke nenavadne predjedi, pa se je izkazalo, da je ena od njih ohlajeno dušeno zelje, druga hladna dušena čebula ali koromač, tretja nekakšne gobice. Pašta ni bila samo al dente ampak al krepak dente; makarončki so samo od daleč videli krop. Bedrce kot običajno, zaradi večernega navala gostov že malo hladno. Rezina svinjetine mojstrsko tanka. In tako dalje. 

Nimamo takih srednjeveških spomenikov, nimamo takih zgodovinskih pripovedk, imamo pa tudi lepo arhitekturo, lepe pejsaže, lepo in raznoliko naravo, dobro jedačo in pijačo - in vse na dosegu roke. Toskana je po površini nekoliko večja od Slovenije, a manj raznolika in v bistvu sploh ni videti tako bogata.

Skratka: ljubo doma, kdor ga ima.

Toskana malo drugače: drugi dan (2)

Po včerajšnjem toplem dnevu, ko smo že pospravili jopice in puloverje, nas je zjutraj presenetil mraz. Bilo je oblačno in hladno. Tiste, ki so upali, da se bo čez dan ogrelo, in se niso toplo oblekli, je ves dan zeblo. Po zajtrku smo se napotili proti dolini reke Orcia, Val d'Orcia. Pokrajina ob cesti je nenavadna. Namesto zaobljenih gričev z vinogradi in oljčnimi nasadi opazujemo od erozije razbrazdane 'sipine'. Nekdo pravi, da se jim reče 'kalanke', pa najbrž ne bo držalo, saj ta beseda v italijanščini pomeni 'majhen zaliv' - pomembno je, da imajo vsekakor posebno ime; da so poseben naravni pojav. Ob tem se nekoliko spremeni moje pojmovanje naravnih danosti Toskane. Zemlja tu ni tako rodovitna, kot sem si predstavljal. Področje teh erodiranih sipin je povsem nerodovitno. A tudi na drugi strani je prst bolj sivkasta. Vodič pravi, da v hotelih v začetku niso postregli s kruhom; kot da ga ne poznajo. Tudi zdaj je bil pri zajtrku kruh neslan in čudno pust. Imajo žitna polja? Za pašto že morajo pridelati kaj moke.

Iz doline smo se zapeljali na grič, ki naj bi bil nekoč, ne tako davno nazaj, vulkan. Danes je tam prav zanimiva naselbina, mesto ji ne morem reči - Bagno Vignoli. Sredi naselja, kjer naj bi bil trg, ki ga obkrožajo hiše, je - bazen s toplo vodo, ograjen s kak meter visokim zidom. Tam nekje sredi bazena izvira vrelec termalne vode, vidimo, kako valovi.
Okrog tega ograjenega bazena (v katerem se ne sme kopati) so stare stanovanjske hiše v strnjeni pozidavi, cerkev, gostilna. V bližini je hotel s termalnim kopališčem, prodajalnica spominkov, celo knjigarna. Nekoliko zunaj naselja, na pobočju, ki se najprej položno, potem pa strmo spušča v dolino reke Orcia, so kamniti kanali, po katerih odteka topla voda. Vidimo jamo, obdano s črno kamnino, očitno vulkanski krater. Za hišami vrtovi, v daljavi, visoko na strmi skali trdnjava, ki kraljuje nad vsem območjem. Mir, svež zrak, pogled na širjavo - tu bi se rad ustavil za dalj časa, čeprav nisem ljubitelj toplic. Bi pa sedel v knjigarnici.

 

Na poti v dolino se ustavimo ob cerkvi in samostanu Sant Antimo. Občudujemo barvno umirjenost samostanskega vrta.

  

Poglavitni kulturno-zgodovinski spomenik na današnji poti je v mestu Pienza. Tu je bil rojen papež Pij II Piccolomini. Svoje rojstno mesto je hotel povzdigniti tako, da bi ga preoblikoval v vzorno renesančno mesto. Svoj projekt je le delno uresničil, a to, kar smo videli, je vzoren renesančni slog.

Okrog sorazmerno majhnega trga so razporejene stavbe v tem slogu, med njimi papeška palača. To smo si ogledali tudi znotraj - preveč, da bi opisoval. Bilo je hladno in tudi papeža je pozimi moralo zebsti (če je sploh kdaj bil tu) kljub velikim kaminom.

 

Po ogledu smo se premraženi zatekli v avtobus. Na koncu nas je čakalo še notranje gretje - degustacija na kmetiji (fattoria) v Montepulcianu. Za razliko od včerajšnje degustacije so nas tu res lepo pogostili z bogatimi narezki domačih mesnin, salumni, in tremi vrstami vina. To se jim je obrestovalo, saj je na koncu blagajna kar lepo ropotala. Tokrat nama je bilo všeč belo vino, a ko sva ga pokusila doma, se nama je zdelo veliko bolj plehko kot tam. Na kmetiji, ki so jo nekoč vodili frančiškani, zdaj pa družina s 40 člani (delavci všteti), smo si ogledali vinsko klet. Čisto na koncu dolgega obokanega hodnika je na steni relief etruščanskega boga Selena.

  

Za piko k današnjemu dnevu smo si v bližini Montepulciana ogledali še po nedokončanem drugem zvoniku znano cerkev svetega Blaža, pravzaprav se imenuje Marija od svetega Blaža,  Madonna di San Biaggio, karkoli naj bi že ta zgodovinsko nemogoča zveza pomenila.

Toskana malo drugače: prvi dan (1)

Z vsemi skupinami tečaja italijanščine pri Uni 3 v Ljubljani in pridruženimi sopotniki smo se ob koncu preteklega tedna pustili popeljati Fortuni travel v Toskano pod geslom "malo drugače" - "drugače" naj bi bilo to, da nismo obiskali večjih mest, kot so Firenze, Pisa, Siena, Livorno, ampak smo se vozili bolj po manjših krajih južno od Firenc, pretežno okrog Siene.
Ko smo obvozili Firence, smo se najprej ustavili pri Ameriškem vojaškem pokopališču (Florence American Cemetery and Memorial), kjer je pokopanih okoli pet tisoč ameriških vojakov, ki so padli ob koncu 2. svetovne vojne v bojih okoli Firenc in v Apeninih v bojih z Nemci, ki so branili "gotsko linijo" na Apeninih. Osrednja aleja platan, ki vodi od obeliska pri vhodu rahlo navzgor k spominskemu paviljonu, deli pokopališče na dve polovici z vrstami križev iz belega marmorja z vklesanimi imeni vojakov, njihovih činov in pripadnosti. Miren kraj, vzorno vzdrževano, skrbno negovana trata - dostojno zadnje počivališče. Ura v stolpu bližnje cerkve odbije poldne.

Prvi popoldanski postanek: Castello Vichiomaggio, podeželski dvorec z vinsko kletjo: ogled kleti in skromna pokušina. Simpatično dekle nam živahno in z izrazitim francoskim naglasom razlaga postopke gojenja vina, pomen pravega lesa za sode, pogubnost prestarelih sodov in take reči, ki me ne zanimajo preveč. Pokušina je skromna: skromen narezek z opečenimi kruhki, požirek belega, požirek rdečega in požirek sladkega. Vsaka pokrajina ima svoj prošek. Vabijo nas k nakupu, a dobimo namig, da bo kasneje nekje boljša prilika. Čredno disciplinirano sledimo namigu in se malo sklonjenih glav odkrademo iz dvorca.

Greve in Chianti. Chianti je pokrajina, po kateri se imenuje znano vino, ki so ga večkrat skušali "pridelovati" in izboljševati na različne pretirano iznajdljive načine, zato so ga zaščitili s strogimi pravili. V resnici si po mojem ne zasluži posebnega slovesa. Kasneje smo ga še enkrat pokusili v dostojni količini, ki omogoča presojo. Bil je zelo trpek in njegove trpkosti ne doseže nobeno po pravilih vzgojeno slovensko vino. V kraju ni kakih posebnih znamenitosti, a ker je drugačen, se zdi vsak vogal, vsak obok, vsak portal zanimiv. Skoz kraj teče rečica, strnjena fronta hiš ob njej izzove mojo fotografsko žilico. Da se bučasti steklenici v slamnatem ovoju reče "kjantarca", sem zvedel že v otroštvu. Zdaj pa so mi povedali, da je tisti ovoj preprečeval dostop sončnemu obsevanju, ki kvari vino. Odkar pa znajo delati temno steklo, ki preprečuje, da bi sončni žarki prodrli do žlahtne tekočine, ni več potrebe po "kjantarcah"; tudi chianti je v navadnih obarvanih steklenicah.

Prva paša za oči je mestece Monteriggioni. Že ko se iz doline vzpenjamo proti obzidju s številnimi stolpi na vrhu griča, nam ta zgradba vzbuja domišljijo. Znotraj popolnoma ohranjenega srednjeveškega obzidja z več stolpi se skriva mestece z vsemi ustanovami, ki jih tak kraj potrebuje. Hiše so razvrščene okrog osrednjega trga, ki nekoč ni bil tlakovan, ampak so na njem med obleganji gojili zelenjavo. Vrtovi z gredami so tudi v prostoru med hišami in obzidjem. Mestece je živo: v starodavnih kamnitih hišah živijo ljudje, gostilnice delujejo, celo prenočišče bi se našlo. Vse je lepo urejeno, stanovalcem očitno dovolijo tudi, da se noter pripeljejo z avtom.

 

Na vsakem koraku se odpre kak zanimiv pogled in čas, ki smo ga imeli na voljo za ogled, se je hitro iztekel. Še nekaj vožnje in ustavimo se pred hotelom Michelangelo v Chianciano Terme, kjer naj bi bilo naše prenočišče naslednji dve noči.

Od Opčin do Miramara in nazaj

Prav nerodno zaostajam, zato kar k stvari. V nedeljo 29. marca smo se na vabilo naših tržaških prijateljev ob devetih zjutraj, potem ko smo ponoči evropsko premaknili uro naprej, dobili pri obelisku na Opčinah in krenili kar čez gozd nad Napoleonovo cesto (strada Vincentina) v smeri proti Miramaru.

Marija, izkušena planinka, članica škedenjskega planinskega društva, je vodila in nama Kranjcema razlagala tržaške reči. Salvatore je skrbel, da nismo hodili prehitro, Lavra je skrbela, da sem Salvatorejevo italijanščino prav zastopil, midva sva pa lepo ubogala.

Tale luknja je fojba; tako pač rečejo temu Italijani. Spustil sem se vanjo, kolikor se je dalo in kolikor so me merodajni pustili, da bi videl, ali se nadaljuje kam v globino. Ničesar nisem odkril. To pomeni, da pravzaprav ni brezno, ni prava fojba; ali pa so kaj razstrelili in zasuli, kaj se ve. Ampak za ilustracijo naj zadostuje. Tako nekako so videti fojbe; to je skromni nauk te zgodbe. Nič nismo naprej razglabljali o tem.

Tale kup kamenja je prav verjetno ostanek utrjenega položaja kakšnega težkega orožja. V okolici je še nekaj podobnih razdrtih utrdb. Morda so še iz prve svetovne vojne. To bi imelo smisel. Tu je avstroogrska vojska branila Tržaško obalo, modrujemo. Mogoče so bili v drugi vojni tu položaji Nemcev. Vsekakor to niso bili položaji Italijanov, sicer bi bil to zanje spomenik, ki bi ga ohranjali.

Pri cerkvi na Vejni (Monte Grisa) sva že bila. S tem sva malo razočarala Marijo, ki nama je hotela odkriti po njenem nama še neznano znamenitost. "Sir" ji pravijo ljudje, ki itak za vsako veličastno arhitektonsko stvaritev najdejo primerno podcenjevalno ime, da se stvaritelj ne bi prevzel.

Odpre se nam pogled na Tržaški zaliv pod odsekanim robom s čudovitimi kamnitimi skulpturami. Temule rumenozeleno razcvetenemu zelenju, ki tako živahno nasprotuje kamniti gmoti in mirnemu morju, ne vemo imena, ne slovenskega ne italijanskega.

Pred nami je Kontovel, starodavna slovenska vas, in tam v daljavi Tržič, Monfalcone. Predlani, leta 2013, so v Kontovelu praznovali 600-letnico ustanovitve vasi. 30. julija 1413 je tržaška občina odločila, da se vinorodno zemljo v bližini proseškega stolpa (oziroma gradu Mokolan) in cerkvice sv. Hieronima razdeli prihajajočim "Slovanom" (glej vire).

Poldne je, čas je za prigrizek. Malico smo prinesli s seboj; tudi po tem se lepo ujemava z najinimi prijatelji. Ni nam do posedanja v gostilnah. In ni ga lepšega, kot je takole gnezdo v skalnem zavetju na plahem pomladnem soncu nad modro širjavo.

Po premoru pridemo do sodobnega dela Kontovela, do stanovanjskih blokov, kamor so po vojni naselili istrske Italijane. Nismo gotovi, kod moramo, da bi prišli do stopnic, ki vodijo navzdol do železniške postaje pri Miramare. Vprašamo gospoda, ki ga srečamo. Neprijetna razlika, ki jo slovenski Morostar takoj začuti, je vzvišena malomeščanska gosposkost, ki jo srečaš med Italijani. Gospod ni vedel, da smo z one strani meje, Marija ga je ogovorila v povsem domači tržaščini in vendar je odgovoril tako izborno visokostno, da me je kar zmrazilo. Navaden Kontovelčan.

Avstrijski biciklist nas sprašuje, kod se pride do Miramare. Marijine italijanščine ne razume, s slovenščino niti ne poskušamo, angleško morda, potem mi kar samodejno pridejo nemške besede: da gre lahko tu dol; da pa so stopnice, treppen, in da se pride do zug, bahnhof. Bicikel tragen, aber leicht, nicht schwer. Je bližnjica. Kako daleč je? Marija pravi: 500 m do 1 km. Še preden pridemo do te luže, se Avstrijec že vrača. Vprašal je možake, ki so sedeli ob bajerju, ali pa je videl kako tablo in je užaljen: 4-5 km je, ne 500 m! Vrača se, raje gre okoli. Ali smo se delali važne in ga napačno napotili?

Luža je Kontovelska mlaka, v resnici izvir na neprepustni geološki plasti. Pravzaprav krajevna znamenitost. Ne vem, ali je kraju v okras; kaj posebno urejena že ni. 

                                     

Rimski vodnjak, nas pouči Marija. Bo že držalo, kajti ljudje so od pradavnine dalje bivali tod in Rimljani so znali odkriti, zavarovati in po vodovodih speljati vodne vire.

Stopnice se res vlečejo, a menda jih ni za pet kilometrov, bog ne daj. Spuščajo se mimo zapuščenih paštnov - besedo, ki je prej nisem poznal, sem pobral pri Borisu Pahorju. Na teh terasah, na pobočju, ki se vrtoglavo strmo spušča k morju, so Kontovelčani gojili trto in vse drugo, kar so potrebovali za življenje. Tu je raslo grozdje za prošek, svetovno znano vino, ki ima ime po Proseku in ki bi ga upravičeno označevali s podobo Proseškega stolpa, katerega drugo ime je grad Mokolan. Danes so za njim ostale le ruševine. Tudi paštnov nihče ne obdeluje. Ko se z enakomernim poskakovanjem spuščam po stopnicah, sanjarim o tem, kako bi preuredil kakšno terasico, jo spremenil v letno rezidenco - neustavljiva vikendaška pamet.

Nazadnje priskakljamo do žezniške postaje Miramare v starem dobrem avstroogrskem bahnhof-slogu. Pod tiri je podhod, znajdemo se na dovozni cesti do gradu Miramare. Za nami prineseta kolesa po stopnicah dva kolesarja, on in ona. Ni 5 km, 500 m je, morda malo več. Ta dva se nista ustrašila in sta si skrajšala pot, oni je pa paničaril v svoji nezaupljivosti. Pa naj pritiska pedala. Seveda si bo mislil, da je pameten, ker se je izognil petkilometrskemu nošenju kolesa. Ljudje znamo poskrbeti, da se naše umovanje vrti v zaprtih zankah. Zaprti sistemi.

Preseneti nas, da je prostrani park pred gradom tako zapuščen. Na levi štrlijo kvišku visoki skeleti borov, ki jih je uničil borov prelec. Palme prerašča poljubna podrast. Lo Stato italiano non ha dei soldi.

                                     

Kaže, da je voda v ribniku kljub drugačnemu videzu vendarle dovolj dobra za želve, ki jih je kar precej. Lepa pergola nas potolaži.

Sprehodimo se po ploščadi pred gradom, opazujemo obiskovalce, ki se po stopnicah spuščajo k obali. Menda je bila nedavno tega burja tako močna, da je odnesla kamnitega leva s podstavka na obalnem zidu v morje. Zdaj je spet na svojem mestu. V grad ne gremo, nekaj preurejajo, poleg tega smo utrujeni. Hodili smo skoraj pet ur, lepo počasi, seveda.

Na obalni cesti sonce prijetno greje. Malo dalje je avtobusna postaja. Je z avtobusom do Trsta res tričetrt ure? Pa že. Najini gostitelji so poskrbeli za vozovnice in jih kupili že dan prej. Če bi bila sama, jih danes tukaj ne bi mogla nikjer kupiti. Le kako bi prišla do Trsta? Izstopimo na trgu Oberdan. To je ta sloviti trg, po katerem je naslovljena Pahorjeva knjiga.

Ugotovimo, da je kiosk na postaji odprt in da je tu mogoče tudi na cvetno nedeljo kupiti vozovnice, poleg tega pa tudi časopise in drugo običajno šaro.

Prvič se peljem z openskim tramvajem. Kar dolga je - in strma, tako da na delu proge deluje kot žična vzpenjača. Opazujem pripenjanje vlečnega vagončka. Na sosednjih sedežih je italijanska družina, ki se vrača  na Opčine: nono, sin z ženo in vnuk. Žena je vzhodnjakinja, z Daljnega vzhoda. Tramvaj in globalizacija.

 

Viri:

Ob 600-letnici Kontovela so Kontovelčani s pomočjo drugih Tržačanov priredili znanstveni posvet in dramski prikaz podelitve zemlje krajanom in priseljencem. Ob tem so uredili tudi stran v facebooku "Contovel 1413". 

Dramski prikaz podelitve zemlje je prav zanimiv tudi zaradi arhaičnih italijanščine in slovenskega dialekta - na youtubu:

https://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=d8QbtekigG4#at=48

Opis slovesnosti ob ponovni otvoritvi obratovanja openskega tramvaja:

http://www.rtvslo.si/tureavanture/prevozna-sredstva/retrovoznja-do-trsta-openski-tramvaj-eden-najstarejsih-v-evropi-spet-na-progi/341837

Če Tina joka...

Zakaj se mi utrne solza, če Tina joka?
Moj odnos do športa je čuden. Po eni strani se mi zdi, da bi se lahko proglasil za mizagona (miseo, sovražim; agon, tekmovanje, boj), sovražnika tekmovanja, sovražnika boja. In vendar od vsega športa, v grozo moje domače športnice, najraje gledam boks.
Rekel bi, da sem dokaj ravnodušen do športa. In vendar mi je bilo silno všeč, da je bila dekle, ki sem jo vzel za ženo, aktivna športnica in prvakinja.
Navijaštvo se mi zdi zapravljanje življenja, na tekme ne hodim, in nikoli nisem bil del kake druščine, ki za šankom vneto komentira izide tekem; nedelje ne maram prebiti ob televizijskih prenosih tekmovanj. In vendar redno spremljam športno pot svoje vnukinje in, če je prilika, gledam njene nastope.
Tako moje zadržanje je glede na prevladujoče nagnjenje pri ljudeh in tudi glede na moje lastne kriterije čvrstega značaja, značajska pomanjkljivost. V življenju se je treba vsej miroljubnosti navkljub včasih boriti in si prizadevati zmagati. Šport je šola značaja. Vse to podpišem.
Od kod to protislovje v meni? Pripisal bi ga svojemu temperamentu in pogojem, v katerih sem preživel otroštvo. Po naravi sem miren. Vse do vstopa v šolo pravzaprav nisem imel stika z drugimi otroki. Potem sem sicer prešel ves proces športne socializacije, običajen za fanta pri nas, tudi kdaj kaj tekmoval, brez omembe vrednih uspehov; se naduševal nad nogometnimi zmagami jugoslovanske reprezentance, nad košarkaškimi uspehi Olimpije, dolgimi skoki smučarskih skakalcev in slalomskim uspehom Jureta Franka, pardon, veleslalomskim, vidite... Križaj je bil pa za slalom, ne?
Prvake spremljam in jim želim vse najboljše. Se mi zdi fino, da so Slovenci; da so naši, tudi če niso Slovenci. Nas predstavljajo. En delček mene so. Temu pravijo identifikacija in narodna zavest. A je to domoljubje? Pa že.
Tako sem tudi Tino gledal, kadar koli se je spustila dol. In Tina se je zalezla vame. Nečloveško se je matrala, ko bi jaz že zdavnaj pobral tiste jurje in si kupil oskrbovano stanovanje ali kaj podobnega.
In potem se ji je vse tako napletlo, da ni šlo. Ni šlo po podobi našega perfekcionizma: a je še kje kak pokal, kakšna vaza, kakšen globus - vzem'mo ga!
Potem smo jokali in bili ponosni, da tudi to še zmoremo! Potolažili so nas fantje in Fak vse skupaj!

Uradna izjava v zvezi z družinskim zakonikom

Uradna izjava Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Združenja psihoterapevtov Slovenije in Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani:

http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

"Akademska elita"

Spet se je našla nova kost za glodanje: "akademska elita". Po vseh objektivnih kazalcih sem (bil) član akademske elite, čeprav se s to opredelitvijo ne identificiram povsem. Po končani gimnaziji sem se odločil za študij. Če se ne bi in bi šel kar v službo, ali poljubno "luftal", kot kdo drug, ne bi imel šans, da bi postal "akademik", ali kakor temu ustrezno rečejo slovanski bratje, "fakultetlija". Lahko sem se odločil za študij, saj je bil socialistično brezplačen, poleg tega sem stanoval v Ljubljani, pri starših. Bil sem dober študent. Ko sem doštudiral, so me povabili v službo na raziskovalni inštitut. Postal sem raziskovalni asistent. Ob tem sem honorarno predaval. Ja, že takrat pridobitniško honorarno. Potem sem presedlal na šolo in postal predavatelj višje šole. Ker smo, 4-članska družina, nekaj časa živeli samo od moje plače, smo bili po dohodku na člana gospodinjstva na robu socialnega minimuma.
S časom sem napredoval v višjega predavatelja. S plačo za redno predavateljsko delo in honorarjem za izredni študij (dodatno raziskovalno delo smo opravljali za honorar, ki ni omembe vreden) sem se približal plači mojega sorodnika, kovinostrugarja. Ob tem sem pripravljal disertacijo in še pravočasno doktoriral, da sem lahko ostal "v akademski sferi". Pridobil sem si naziv docenta. Se habilitiral, kot se reče, kar pomeni, da sta dve komisiji (šolska in univerzitetna) presojali, ali je moje delo kaj vredno in ali kaže, da se bom kot učitelj na visokošolski ustanovi obnesel. Za to je bilo treba zbrati vse, kar sem bil do tedaj napisal in objavil v takih ali drugačnih strokovnih in znanstvenih časopisih. Tega ni bilo malo. Pogosto sem delal ves dan in pozno v noč, bral, ekscerptiral, pisal. Zaradi učnih in administrativnih obveznosti so bile sobote in nedelje pogosto edini čas, ko sem lahko zbrano delal tudi čez dan. (To velja za vse "akademike".)
Potem je prišlo do osamosvojitve in do novega zakona o visokem šolstvu. Takrat se mi je popravila plača. Prekosil sem svojega prej omenjenega sorodnika s poklicno šolo. Zdi se mi, da hočejo zdaj nekateri reči, da je bil takrat storjen izvirni greh, ko si je "akademska elita", "akademska mafija", zvišala plače, da so nenadoma visokošolski učitelji zaslužili več kot kvalificirani delavci. Nezaslišano! Žena je medtem končala akademijo in postala razredna učiteljica. In, pomislite, čeprav je imela učno obveznost 22 ur na teden, jaz pa samo 6 ur, sem jaz imel višjo plačo! A to lahko kdo razume? Tisti, ki danes govorijo o "akademski mafiji", tega očitno ne morejo razumeti. Potem sem vsakih pet let bodisi obnovil habilitacijo bodisi se potegoval za višji naziv. Vsakokrat sem moral predložiti nova dela, nove objave in tako sem nazadnje pristal v nazivu izrednega profesorja. Od kar pomnim, od kar obstaja visokošolska ustanova, kjer sem bil zaposlen, tudi v socializmu, je obstajala delitev na redni in izredni študij in dohodek učiteljev in sodelavcev je bil sestavljen iz plače za redni študij in honorarjev za izredni študij in honorarjev za tako imenovano "drugo" raziskovalno delo poleg tistega, ki je vključeno v plačo.
Na ta način smo na letni ravni prišli do - za akademske poklice in nazive - normalnih dohodkov. Ti so v povprečju višji kot dohodki oseb, ki nimajo akademskih nazivov. Bi morali biti nižji?
Kot povsod pa se tudi na tem področju pojavijo anomalije, ki so posledica sovpadanja več dejavnikov. Visokošolskih učiteljev z nazivom docenta, izrednega ali rednega profesorja ni veliko. Včasih je za kak predmet na kaki šoli, na določeni stopnji, en sam učitelj, ki lahko predava. Na rednem študiju ne sme za več kot določen odstotek preseči normirane učne obveznosti. Pri izrednem študiju te omejitve ni: lahko predava v več letnikih, ponovljeno na več lokacijah. V takem primeru pride do ekscesnih honorarjev.  So posledica dolgotrajno (že v socializmu) veljavne ureditve, po kateri je osebni dohodek v visokem šolstvu sestavljen iz plače za redni študij in honorarjev za izredni študij in "drugo" raziskovalno delo (mimo raziskovalnega dela kot priprave za predavanja). V normalnih pogojih povprečni "akademik" na ta način doseže svojemu rangu primeren dohodek. Kot noben sistem tudi ta ne izključuje anomalij zaradi spleta pogojev.

Sistemski in nesistemski honorarji

Ali je honorar gospe profesorice "zaslužen", ker je pač sistem tak, ali pa je profesorica še kaj "nezasluženega" pripisala? Ker sem bil tudi sam nekoč v njenem položaju (dokler ni postala ministrica), bi morda lahko tudi jaz "sistemsko", kar pomeni zakonito in pošteno, toliko zaslužil, ker se pač delo tako obračunava po pravilih, ki jih nisem sam določil. Zakaj nisem toliko zaslužil?
Naj povzamem osnovne podatke po komentarju Alija Žerdina v SP Delo (7. 3. 15): skupni bruto AH gospe profesorice SSC v 12 letih je znašal 636.000 €. Najvišji AH v enem mesecu 29.000 €, "solidni" mesečni AH je znašal 3600 €. Naj mi bo "solidni" AH izhodišče.
Kaj bi moral narediti, da bi na svoji fakulteti v enem mesecu zaslužil poleg plače še 3600 € bruto honorarja? Pri roki imam cenik neke fakultete, po kateri je cena ure predavanja rednega ali izrednega profesorja 90 € bruto. 3600 delimo z 90 in dobimo ure predavanj v tem "solidnem" mesecu: 40 ur predavanj. Delimo s 4 tedni: 10 ur predavanj na teden. To so predavanja izrednim študentom poleg 6 ur predavanj rednim študentom, kolikor je obveznost visokošolskega učitelja tega ranga (dekan ima polovično učno obveznost). To je povsem izvedljivo in normalno s pridržkom, ki ga navajam spodaj. To pomeni 10 ur ob koncu tedna, 5 ur v petek in 5 ur v soboto. Štejejo se šolske ure po 45 minut, kar se zvede na 4 običajne ure, dvakrat po dve šolski uri skupaj s 15 minutnim odmorom plus še ena ura: od 16h do 20h. Vsak petek in soboto. To je v skladu z običaji in zakonito. Tako sem služil tudi sam. Število ur se poveča, če imaš predavanja v dveh ali več letnikih in se pomnoži s številom lokacij, na katerih predavanja ponoviš. Bila so leta, ko sem predaval v Ljubljani in Mariboru, že dolgo pa so na "moji" fakulteti predavanja samo v Ljubljani. Nič ne ovira šole, da ne bi organizirala ponovljena predavanja na več lokacijah, če ima kadre. Osnovnošolska učiteljica ima 22 ur učne obveznosti. Torej je 16 ur predavanj na teden fizično izvedljivo.
Odštejmo počitnice in štejmo, da ima šolsko leto 10 mesecev. Če bi nekdo vse šolsko leto predaval vsak vikend dodatnih 10 ur, bi skupaj v enem letu zaslužil 36.000 € honorarja. V desetih letih 360.000.
Kje je mojih 360.000? Nisem jih dobil. Zakaj ne? Ker nisem skozi deset let vsak vikend predaval dodatnih 10 ur. Predaval sem morda na leto dva meseca in ne deset. Na eni lokaciji, ne na desetih. Po tistih dveh mesecih sem si oddahnil: hvala bogu, od zdaj naprej bom ob vikendih prost.
Se komu zdi 90 € na uro predavanj univerzitetnega profesorja preveč? Se nam zdi 10 dodatnih ur na teden preveč? Ne, če to ne traja v nedogled. V tem grmu tiči zajec: ali imamo opraviti z izredno žilavo gospo, ki je zmogla skozi deset let vsako leto, vsak teden predavati poleg redne službe še 10 ur ali več ob vikendih (ali tudi ob drugih dnevih v tednu), ali pa je število ur umetno napihnjeno. Če velja prvo, moramo ugotoviti, da tolikšna obremenitev navsezadnje ni tako neobičajna: vsaka osnovnošolska učiteljica ima višjo učno obremenitev. Ker je raziskovalno delo za predavanja vključeno v redno obremenitev (preostanek od 42-6 ur), je tudi za raziskovalno delo dovolj časa. Tako odpade ugovor, da ob tolikšnem pedagoškem pensumu ni časa za raziskovanje, če le ostane dovolj moči.
Ugotovim lahko, da je to višino honorarja (360.000 € bruto v 10 letih) možno doseči povsem legalno s pridnostjo in vzdržljivostjo, ki ne presegata pridnosti in vzdržljivosti učiteljice osnovne šole.
Profesoričin honorar je torej (če ne bodo ugotovljene nezakonitosti) zakonit, "sistemski".
Sistem namreč omogoča delitev študija na redni, ki se plačuje iz proračuna, in izredni, ki ga plačujejo študentje sami.  Kaj bi bilo, če bi to dvojnost odpravili, pa je drugo vprašanje.

Simbolni oče

Ne bi se spravil poslušat razprave o sveti družini, če ne bi iz dnevne sobe zaslišal glasu, ki se mi je zdel znan, pa nisem bil čisto gotov, čigav je. Pogledal sem - bil je "psihoanalitik" R. V. - in ostal sem pred ekranom nekaj minut. Dovolj, da sem videl zbrano druščino nasprotnikov definiranja družine kot "skupnosti dveh oseb", zagovornikov družine kot "skupnosti moškega in ženske", in ujel bistven argument proti porokam istospolnih parov.
Tudi sam sem se pred časom čudil, da se heteroseksualnim parom zdi kul, če se ne poročijo in živijo - ne v konkubinatu, ne v koeksistenci - aha, v kohabitaciji, tako se reče, medtem ko si homoseksualni pari tako silno prizadevajo prav za poroko. To, kar se heteroseksualnim parom zdi zastarela in omejujoča institucija, vidijo kot odrešitev za istospolne pare. Od kod ta razlika med mladimi iste generacije? Seveda mi je kapnilo, da gre za otroke. Homoseksualni par ne more otroka dobiti drugače kot s posvojitvijo, pogoj za to pa je, da je par poročen. Homoseksualni pari so pripravljeni žrtvovati imidž modernosti in se ukloniti zastareli instituciji sklenitve zakona, da bi lahko posvojili otroke. To omenjam samo mimogrede, saj ni bistveno, je zgolj zanimiv paradoks.
Poglavitni argument proti predlagani novi definiciji družine - razpravljalci so se sklicevali na pravnico Barbaro Brezigar - je ta, da zagovorniki nove definicije družine izhajajo iz želje in "pravice" zakoncev, da bi imeli otroka, medtem ko nasprotniki nove definicije izhajajo iz prednostne pravice otroka, da ima starše, ki mu zagotavljajo najboljši možni razvoj. In, po njihovem, istospolni starši tega ne zagotavljajo. Za vzgojo otroka sta potrebna otrokova biološka oče in mati ali vsaj moški in ženska.
V. je ognjevito jezno razlagal svoje razumevanje psihoanalitične teorije, po kateri je za dečkovo prevladanje ojdipskega kompleksa bistvena identifikacija z očetom (do katere se, po V. pride, če mu da oče vsake toliko dve, tri po riti; da matere tega ne delajo, se zdi samoumevno, pa ni). Potem so molilni mlinčki v bolj ali manj vzvišenem in zgroženem tonu mleli dalje. Tudi profesor Musek se ob V-jevi interpretaciji psihoanalize ni oglasil. Je pač zavezan drugi politiki.
Zadeva pa je takale: otrok res potrebuje za zdrav psihološki razvoj očeta in mater, vendar ne biološkega moškega in biološko mater ampak očetovski in materinski lik, to je, simbolnega očeta in simbolno mater. V. je filozofiral, da otrok, ki nima (biološkega) očeta, ne razvije vesti, etičnih norm, in postane psihopat. Ne drži. Povsem "normalni" so lahko otroci, ki so zrasli v naslednjih konstelacijah, ki niso heteroseksualna zakonska zveza: otroci, ki so zrasli v skrbništvu sorodnikov (stric in teta, dedek in babica, starejši bratje in sestre ipd.); otroci, ki so po ločitvi bioloških staršev odrasli z ne-biološkim očimom; otroci, ki so odrasli ob materi-samohranilki, pa so očetovski lik dobili v svojem okolju; otroci, ki sta jih vzgajali npr. mati in njena sestra ali druga sorodnica pa tudi otroci, ki so zrasli samo ob očetu brez matere. Celo sirote, ki so odrasle v zavodih ob razumnih vzgojiteljih/cah so lahko povsem "normalni". Po drugi strani se v psihopata lahko razvije otrok, ki je zrasel v disfunkcionalni heteroseksualni zakonski zvezi bioloških staršev alkoholikov, ob nasilnem očetu, ob bioloških, beri "naravnih" starših, ki sta ga zanemarjala ali zlorabljala ipd. Naj omenim še, da sta očetovska in materinska vloga v heteroseksualnih zakonih lahko zamenjani, saj pri nas pogosto ženska nosi hlače (in daljinec) in je moški copata kot identifikacijski vzor. Te možnosti nasprotniki nove opredelitve družine spregledajo, ker ni v skladu z njihovo predpostavko, da je za otroka najbolje, če se razvija v "naravni" zakonski zvezi (biološkega) moškega in ženske. Če bi biološki oče v odnosu do svojih otrok nastopal kot biološki moški, bi bil to incest; tudi biološki oče nastopa v odnosu do svojih otrok kot simbolni oče. Vlogo simbolnega očeta pa lahko prevzame tudi kdo drug.
Predpostavka, da sta za zdrav otrokov razvoj nujna biološka oče in mati, ne velja ne empirično ne teoretično. Naj ponovim: otroci se povsem dobro razvijejo v vseh vrstah zvez, ki niso zveze moškega in ženske, se pa lahko ne razvijejo dobro v zvezah moškega in ženske. In drugič: pomebno je, da sta v otrokovem življenju "simbolni oče" in "simbolna mati" ne le moški in ženska kot starša.