Pomagaj sam sebi in izberi prave prijatelje (Peterson 2-3)

Ohranimo, kar je v prvem poglavju uporabnega. Ko nisi zadovoljen s svojim življenjem ali sam s seboj, ko te nekaj moti, ne trpi, ne skrij se sključen in pohleven v kot, ne beži pred težavo, ne ogibaj se izzivov, ne klecni pod težo življenja. Premakni se. Zravnaj se, dvigni glavo, globoko vdihni in se premakni. Gibaj. Začni z jutranjo telovadbo, hojo, tekom. Tedaj velja, kar je zapisal P., izločajo se dobrodejni sokovi, ki ti zanesljivo izboljšajo razpoloženje in ti olajšajo korak v smeri izboljšanja življenja. Velja, kar svetuje svojim klientom: utrdite dobre navade, jutranjo toaleto, zajtrk, redno in dobro hranjenje in tako naprej. Vnesite red v svoje neurejeno življenje. In potem spet gibanje, sprehod, tek, vadba. Zgradili boste  telesno kondicijo, kar vam bo olajšalo korak v banko, na občino, k zdravniku, v šolo; vse s čimer ste odlašali. Dodajmo pravilo malih korakov. Veliko težavo, veliko nalogo razčlenite na majhne korake. Storite majhen korak. Ni težak. Ko uspe, se nagradite. Dvignila se vam bo samozavest, sposobni boste za naslednji korak. Tako se postopno izkopljete iz težav, ali izboljšate svoje počutje in svoj značaj.

Ni mi všeč Petersonovo poudarjanje dominantnosti. Že od nekdaj mi ni všeč filozofija o zmagovalcih in poražencih (winner-looser). Če imam težave v življenju, če nisem zadovoljen sam s sabo, še ne pomeni, da sem poraženec, zguba. Samo to poimenovanje poslabšuje mojo samopodobo in moj položaj. V življenju ne gre za to, da se povzpnemo nad druge ljudi, da jih premagamo kot močnejši jastog šibkejšega. Ne pristajam na to, da imam v sebi števec dominantnosti. Ne gre mi za status, gre mi za dobro življenje. Na življenje ne gledam kot na tekmovanje z drugimi, kvečjemu s samim seboj.
V življenju je obilo možnosti za sodelovanje, medsebojno pomoč in solidarnost. In mogoče mi ni do tega, da bi, kot mi napoveduje P., "z vzravnanimi rameni ... vodil svoje ljudstvo skozi puščavo." Zveni pa mogočno. To je res.

2. poglavje: S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati
P. najprej ugotovi, da človek ne jemlje predpisanih zdravil, ko pa mu jih veterinar predpiše za psa, njegovo naročilo dosledno in prizadevno izpolnjuje. Iz tega P. sklepa, da ima človek rajši svojega psa kot samega sebe; da poskrbi za psa, zase pa ne. Skoraj vse poglavje je nato posvečeno pojasnjevanju, zakaj je tako. Pojasnjuje s pomočjo Svetega pisma, saj naj bi bilo v njem zbrano vedenje (da ne rečem Resnica) o človeški naravi. Zgodbe iz Geneze govorijo o človekovem grehu, ko sta prva človeka jedla z drevesa spoznanja dobrega in zlega; se zavedla svoje nagote in občutila sram; bila za svoj greh kaznovana z izgonom iz raja. Petersonova eksegeza teh zgodb je zanimiva in branja vredna. Je pa eksegeza vernika, ki teh zgodb ne prevaja v jezik brez Boga. Izteče se v ugotovitev, da zaradi samozavedanja, da je sposoben zla, človek prezira samega sebe in se sebe sramuje. Človek je "padlo bitje." "Mogoče je človek nekaj, česar nikoli ne bi smelo biti." (Če pomislim na uničevanje Planeta, bi se kar strinjal.) Vendar pa človek v sebi ohranja spomin na raj. "Celotno Sveto pismo je "prikaz, kako je mogoče popraviti posledice padca, prikazano je kot pot iz zla."(str. 64) Človeku je dana izbira med dobrim in zlim. Če se odloči za dobro, s tem zanikuje svojo "padlost" in si "zasluži nekaj spoštovanja". Ker pa skrbite tudi za druge in ste drugim pomembni, "ste moralno dolžni poskrbeti zase". Torej, vzemite vendar svoja prekleta zdravila. Vendar: "Vsaka oseba je globoko pomanjkljiva", kajti nič se ne more primerjati z božjo slavo.

Zadnji strani (69-70) vsebujeta uporabne napotke glede skrbi zase. Odgovori si na vprašanja, kdo si, kam greš, kakšni sta tvoja vizija in usmerjenost; kakšnih načel se držiš. Nazadnje P. celo dopusti družbeno delovanje: "Lahko pomagate usmeriti svet ... malo bolj proti nebesom in malo bolj stran od pekla." P. celo meni, da človek lahko temu "usmerjanju sveta" posveti svoje življenje. "To bi vam dalo Smisel z velikim S." Se zelo strinjam.

Petersonovega pisanja v tem poglavju ni mogoče kritizirati, ker gre za veroizpoved. Tej veri lahko postavim nasproti le svojo vero. Dobro se zavedam, da sem kot slehernik nagnjen k zlu. Večkrat se vprašam, ko gledam grozljive prizore iz vojn: Ali bi bil zmožen kaj takega storiti? Odgovora ne vem. Pred očmi imam kot zgled zgodbo Sophie Scholl, študentke, ki je skupaj s svojimi tovariši na muenchenski univerzi med drugo svetovno vojno delila protihitlerjevske letake. Ni se odpovedala svojemu prepričanju v zameno za blažjo kazen. Šla je v smrt. Bila je katoličanka in vera v Boga ji je pri tej odločitvi gotovo pomagala. Zadostovala pa bi tudi vera v dobro in prav, kot so dokazali mnogi, ki so se žrtvovali, ne da bi verovali v Boga. Nimam se za "padlo bitje". Ne verjamem v Resnico, so samo resnice, moja, tvoja, njegova. Psa nimam. Zdravil ne opuščam zato, ker bi se preziral, ampak zato, ker se bojim njihovih stranskih učinkov. To pomeni: iz ljubezni do sebe.

3. poglavje: Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše
V prvem delu tega poglavja P. opisuje svojo mladost v kanadskem prerijskem mestu Fairview, Alberta, z ostrimi zimami in kratkim poletjem, v katerem mladi niso imeli kaj početi. Mladostniki so se zabavali z avtomobilskim križarjenjem po cestah okrog mesta in žuriranjem ob koncih tedna. Takrat se je P. družil s sicer domiselnim fantom iz soseščine, ki pa je bil zamorjen zaradi odnosov družini in nezadovoljen z odnosom z ostarelim očetom. Ni se lotil ničesar konstruktivnega, le vedno znova je razbil avto, ki mu ga je oče vztrajno popravljal. Imel je mlajšega brata, ki je bil prav tako zmeden. Mladostniki v Petersonovi druščini so bili "prezgodaj cinični, naveličani"; izogibali so se koristnim dejavnostim in zavračali članstvo v prostočasnih organizacijah. Tudi ko so nekoč šli na izlet v večje mesto, kjer je bilo obilo drugih možnosti, so poiskali okolje, ki je bilo podobno njihovemu rojstnemu kraju in nadaljevali z zapijanjem.

Po preselitvi v večje mesto na kolidž se je P. otresel pritiska mladostniške skupine in začel delovati v študentski organizaciji. V kolidžu je dobil urejenega sostanovalca, ki si je želel nadaljevati študij, kar je potegnilo tudi Petersona. Spremljal pa je tudi svoja mladostna družabnika: pri starejšem se je razvila psihoza in je naredil samomor, mlajši pa se je še naprej družil s prijatelji, ki so obupali nad samim seboj. P. je ob tem spoznal, da si ljudje, "ki imajo nizko mnenje o svoji vrednosti - ali ne sprejemajo odgovornosti za svoje življenje - izberejo novega znanca natanko iste vrste ... (ker) ne verjamejo, da si zaslužijo kaj boljšega." (str. 79) In vendar je P. prepričan, da je človek a priori "padlo bitje".

V drugem delu tega poglavja P. tematizira izbiro slabega prijatelja, ki jo motivira težnja, da bi prijatelju "pomagali" ali ga "rešili". Ugotavlja, da to težnjo pogosto motivira samovšečnost. Ob tem navaja primer iz Dostojevskega Zapiskov iz podtalja, kjer glavna oseba mesijansko samovšečno "rešuje" prostitutko Lizo, v resnici pa jo uniči.  (str. 82) Drugi motiv za navidezno pomoč je lahko tudi minimiziranje ali prikrivanje lastne zavoženosti ob nekom, ki je še huje zavožen. Tretji motiv je lagodnost drsenja v propad, lagodnost brezdelja, nezavzetosti in žuriranja, "Lažje je ne razmišljati, ne delati in ne skrbeti. Lažje je odložiti na jutri, kar bi bilo treba narediti danes, in prihodnje mesece in leta utopiti v današnjih poceni užitkih." (str. 83) "Preden nekomu pomagate, bi morali ugotoviti, zakaj je ta oseba v težavah. Ne smete kar tako domnevati, da je plemenita žrtev krivičnih razmer in izkoriščanja. To je najmanj verjetna, ne najbolj verjetna razlaga." Če zanikate osebno odgovornost "žrtve", "zanikate ves trud te osebe v preteklosti ... S tem ji odvzamete vso moč."  (str. 83) To je močan argument.

Tu ne gre samo za izbiro prijateljev. Te odstavke bi si morali prebrati socialne delavke in socialni delavci in vsi v pomagajočih poklicih. Vse preradi v svoji težnji pomagati spregledamo delež odgovornosti "žrtve" za njen nezavidljiv položaj. Svoje prispeva tudi določena ideologija, ki krivi izključno družbeni "sistem" za vse tegobe ljudi in spregleduje, da naloga socialnega dela ni revolucija ampak posredovanje med potrebami posameznika in družbe pri urgentnih težavah posameznika ali družine, pri čemer si prizadeva tudi za spremembe sistemskega okolja, kjer so potrebne. Sam sem v predavanja iz teorij socialnega dela vključil primer, ki prikazuje različne stopnje lastne odgovornosti "žrtve": od situacije, ko nekdo utrpi škodo brez lastne krivde, do primera, ko je le sam kriv za to, kar se mu je zgodilo.

Pozornost mi je vzbudil tudi odstavek, v katerem P. utemeljuje previdnost pri izbiri prijatelja, da nas ne bi "povlekel še globlje". Spomnil sem se na naša prizadevanja v poznih sedemdesetih letih, ko smo poskušali z vključujočo vzgojo pomagati otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti tako, da smo jih vključevali med običajne tabornike. Peterson navaja primer, v katerem vključitev slabega delavca med dobre poslabša celotno ekipo. "Enako se zgodi, ko dobronamerni svetovalci vključijo mladoletnega prestopnika med razmeroma civilizirane vrstnike. Širi se delinkventnost, ne stabilnost." (str. 64) P. opira to sodbo na empirično študijo, ki je takrat nismo poznali, čeprav bi jo lahko, saj je bila objavljena leta 1959 (McCord&McCord, 1959, nav. po Petersonu, op. 64). V omenjenem našem poskusu nismo sistematično beležili sprememb v vedenju in doživljanju otrok in mladostnikov na obeh straneh, zato ne morem ne potrditi ne ovreči te ugotovitve. Poskus se je po dveh letih končal tako, da se je po konfliktu med "pravimi taborniki" in "vključenimi prišleki" terapevtsko prizadevanje "nevključujoče" nadaljevalo v posebnih taborjenjih, ne več v okviru taborniške organizacije.

Petersonov naslov tega poglavja, ki se ponovi v zadnjem stavku, pravzaprav ni ustrezen. Ne gre za to, da naj bi si za prijatelje izbirali ljudi, ki nam želijo najboljše - le kako naj to vemo. Izbirajmo prijatelje, ki so zavzeti, ki si prizadevajo, ki so že tudi kaj dosegli; ki niso brezciljni, ravnodušni in cinični.  

Pokončna drža in jastogi (Peterson 1)

V prejšnjih dveh sestavkih o Petersonu na tem blogu sem se nesistematično obregnil ob tisto, kar me je zmotilo v prvih poglavjih knjige. Dolgujem pa svoje mnenje o vsem drugem in o knjigi kot celoti. Umišljam si, da je komu do tega, da zve to mnenje. Nekaj zapisov bo treba, da vse izpovem. Najprej nekaj o kontekstu Petersonovega pojavljanja.

Filozof Tine Hribar je že v osemdesetih letih zapisal: "Devetnajsto stoletje je bilo stoletje produkcije. Dvajseto stoletje je stoletje organizacije. Enaindvajseto stoletje bo stoletje orientacije. Produkcija temelji na delu. Organizacijo obvladuje volja do moči. Orientacija izhaja iz želje, ki je oprta na neko vedenje." (T. Hribar, Moč znanosti - Marksistična teorija družboslovja, Delavska enotnost, Ljubljana, 1985, str. 308) "Problem razvitih je vse manj ... organizacija, postaja pa vse očitnejši problem orientacije. Čedalje bolj jasno se kaže, da manjka odgovor na vprašanje, zakaj tako in ne drugače. ... V prihodnosti nam grozita brezciljnost in nesmiselnost." (ibid. str. 313) "Razumetje je predpogoj orientacije. Razumeti svet, Heideggrovo pustiti biti, ne pomeni izhajati iz kake ideje o svetu ali se predajati snovanju novih svetov ... Pustiti biti, razumeti vse in vsako bivajoče iz njegove biti, pomeni odpreti se orientaciji, ki ni podvržena delovnim smotrom ali ciljem volje do moči, marveč sovpada s smislom biti." (str. 315) 

Knjiga kanadskega psihologa Petersona je knjiga o orientaciji trideset let potem, ko smo lahko prebrali gornje Hribarjeve besede. Namen mojega pisanja je torej razumeti, kaj nam hoče Peterson povedati, to pa pomeni izluščiti bistveno in opozoriti na postransko in neskladno. Pri tem me zavezuje načelo "pustiti biti" tudi v odnosu do Petersona. Naj kar bo, kar je, le malo naj se zamisli nad tem, kaj pravzaprav je. Tako kot on meni sporoča, da pravzaprav ne vem, kaj sem (to se bo razjasnilo kasneje), ker sem preveč zapleten, tako jaz njemu sporočam, da ni to, kar misli, da je, če so njegove misli nedorečene ali protislovne. 

Ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja je založba Mladinska knjiga izdala knjigo britansko-ameriškega finančnika in filantropa, milijarderja Johna Marksa Templetona Modrost življenja (MK, Ljubljana, 1999). Knjiga vsebuje "200 večnih duhovni načel", lepo porazdeljenih na 40 tednov po pet načel. Načela so citati in odlomki iz zelo različnih besedil, od Biblije, del filozofov, znanstvenikov, drugih slavnih ljudi in tudi Templetona samega. Knjiga je mišljena kot brevir: vsak dan naj bi razmislili o enem takem načelu ali eni modri izjavi. Potem bi si lahko vzeli skoraj tri mesece dopusta od načel. Ker je kup teh izrekov prevelik, se človek težko orientira. Petersonov seznam 12 načel je zato dobrodošlo skrajšanje modrosti.

Petersonovo knjigo sem kupil po njegovem obisku pri nas in haloju v medijih, ker me je zanimalo, zakaj ves ta hrup; zakaj je možak "celebrity". Na to vprašanje bom skušal odgovoriti v teh sestavkih. Poleg tega bom ob njem vzporejal svoja pojmovanja, saj sem tudi sam psiholog, ki me zanimajo vprašanja življenja in psihološke pomoči pri usmerjanju življenja, iskanju smisla življenja. Doslej sem imel pri sebi Yaloma in rad bi videl, kaj mi ima o tem povedati Peterson.

Ko sem knjigo odprl, sem preletel vsebino, prebral dvanajst pravil. Rekel sem si: z vsem se strinjam. Tudi če ostalega v knjigi ne preberem, ta pravila intuitivno sprejemam. Ker pa je vedno možnost nesporazuma, da ta pravila sam razumem drugače kot avtor, me zanimajo tudi njegove utemeljitve in komentarji. Zaradi preglednosti bom pri komentiranju vsakega poglavja navedel najprej tisto, s čimer se strinjam, ali kar je po moje nesporno, potem pa tisto, kar me moti. Tega dvojega ni mogoče vedno jasno ločiti, saj se lahko pri določeni temi prepletata oba vidika. 

1.  poglavje: Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni

Devi stare in piedi ben diritto, con il mento alzato, e guardare in faccia il mondo.

Gianrico Carofiglio, La versione di Fenoglio

Ko sem prebral naslov prvega poglavja, sem mislil, da je mišljen metaforično; da je metafora za samolastno življenje (kot to imenuje T. Hribar v Fenomenologiji I, SM, Ljubljana 1993, pogl. o Heideggru).  Mislil sem, da pomeni: postavi se zase; ne zanikuj se; upaj nastopiti tak, kakršen si; pridi s svojo barvo na dan. Ne pretvarjaj se, ne nosi maske, ne igraj mimikrije. Si kakršen si; lahko se izboljšaš; lahko se še bolj približaš svoji naravi, a ne zanikuj se; ne skušaj biti nekaj drugega; v svojih bistvenih težnjah se ne prilagajaj pričakovanjem drugih in povprečju. Ni čisto ustrezno govoriti o "iskanju samega sebe". To predpostavlja, da je nekje globoko v nas skrit pravi jaz, ki ga moramo najti. Ne gre za to. Iskanje samega sebe je oblikovanje sebe s primerno izbiro možnosti v času tako, da se čutimo vse bolj pristni, samozavestni in polni, vse bližji svoji naravi. Te poti pa ne začnemo tako, da se umaknemo izpred oči drugih, dokler "ne najdemo sebe", dokler tega procesa ne pripeljemo do take stopnje, da se upamo pokazati presoji drugih. Ne, začnemo s pogumnim nastopom pred svetom: tak sem v tem trenutku; to sem jaz. Žal mi je, če vam nisem všeč, a ne morem zanikati samega sebe. Ob tem smo pozorni na dogajanje v sebi. Smo sami v sebi zadovoljni s tem nastopom? Je to naša prava lega? Kakšna bo naša naslednja izbira?  

Peterson svojega prvega pravila ne misli metaforično ampak dobesedno: "Zravnajte se! Ne držite se sključeno!" Ne morem zanikati razočaranja zaradi te banalizacije prvega pravila, ki bi imelo smisel v metaforičnem pomenu, mnogo manj pomembno pa je, če je mišljeno dobesedno.

P. ni prvi, ki priporoča pokončno držo kot terapijo. V psihologiji je znana "Alexandrova tehnika". Avstralski gledališki igralec Frederick Mathias Alexander (1869-1955) je kot učitelj izgovorjave, dikcije in recitacije, razvil metodo pravilnega dihanja, ob tem pa tudi metodo pravilne, zdrave drže. S premišljenim sproščanjem vratnih mišic je najprej pomagal sebi, ker mu je od časa do časa "vzelo glas", sčasoma pa je uspešno pomagal tudi drugim, med njimi vplivnim javnim osebnostim. Med njegovimi klienti je bil celo slavni ameriški filozof in pedagog, John Dewey. Njegova metoda je precej zapleteno opisana, ker je dal veliko na videz in vtis učenosti, v bistvu pa gre za uveljavljanje dobre drže, pravilnega dihanja, sproščanja ipd. Baje pomaga tako pri nekaterih telesnih težavah (bolečine v hrbtu) kot tudi pri čustvenih in življenjskih težavah. Skratka: zravnajte se, glavo pokonci, pogled naprej, odločen korak - pa bo šlo skozi življenje. 

Globljo psihološko utemeljitev te metode lahko iščemo v danes preseženi James-Langejevi teoriji emocij. Po tej teoriji so emocije (doživljena čustva) posledica fizioloških ali somatskih dogajanj. Preprosto povedano: če se nasmehnemo, bomo postali vedri in ne obratno: če smo vedri, se potem nasmehnemo. Zravnajte se, hodite pokončno, zjezite se, uveljavite se in začele se vam bojo dogajati dobre reči. Kadar sem potrt, mi pomaga, če se zravnam, globoko vdihnem in si rečem: Tudi ta dan bomo preživeli. Tu se ustavimo, kajti hitro začnemo precenjevati vpliv vzravnane drže. 

Skok v "metafiziko" prenesemo samo, če je mišljen kot licentia poetica. "Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi. Pomeni odločitev, da prostovoljno spreminjate morebitni kaos v resničnost primernega reda." (str. 28) "Tako ojačeni in opogumljeni lahko sklenete sprejeti Bit ter delate za njeno krepitev in izboljšanje." (str. 39) V to silno moč vzravnane drže ne verjamem. Razen, če ni mišljena dobesedno. Če je mišljena kot osebno zadržanje. Upajte si tvegati. Stephan Hessle (Dvignite se! Sanje, Lj. 2011) poziva: "Dvignite se!" Pogumno izražena "sveta jeza" nas potrjuje take, kot smo. Timothy Snyder (O tiraniji) navaja med svojimi pravili tudi tale: "Ne ubogaj vnaprej. Prevzemi odgovornost za obraz sveta. Izstopaj. Glej v oči in se pogovarjaj. Varuj institucije." 

V kolikor gre za poziv posamezniku, naj oblikuje svoj značaj tako, da bo sposoben prenesti težave življenja, se uveljaviti in skupaj z drugimi spreminjati okoliščine, v redu. Če je to  kritika posameznikove moralne upognjenosti, hlapčevske drže, je potrebna in sprejemljiva. Da pa bi telesna vzravnanost, Alexandrova metoda, vodila do metafizične pokončnosti v odnosu do biti, je naivno pričakovati. P. ne navaja nobenih empiričnih raziskav v prid svoji tezi. Zvezo med telesno držo in življenjsko prodornostjo utemeljuje evolucijsko, biološko, nevrološko in zaide v biologizem.

Poglavje se začne z opisom boja med jastogi za ozemlje. Zmagovalcu se izloči serotonin, poražencu pa oktopamin. Poražencu se po več porazih dobesedno stopijo možgani in mu zrastejo novi, "podrejeni" možgani. P. s tem pove, da ima človek globoko v paleomožganih vgrajen nevrološki mehanizem za boj in nevrokemijo reakcije na zmago in na poraz. Človek ima v možganih "meter" dominantnosti, ki takoj zazna, ali se čuti dominantnega ali podrejenega. Prvemu se začne izločati serotonin, ki usposablja osebo, da si ustvari še večjo dominantnost; drugemu se izloča oktopamin, kar ga onesposablja za boj. Več serotonina vodi do ravnanja, s katerim si človek zagotovi še več serotonina; več oktopamina vodi do še več oktopamina, ki človeka vse bolj onesposablja za življenjski boj.  Čemu je treba to vedeti? Življenje je težko in človek se mora usposobiti za boj z življenjem.  Obvladovanje življenjskih izzivov je po P. obvladovanje drugih ljudi. Življenjski boj je boj za družbeni vzpon. Zato so gornji razredi bolj zdravi, spodnje pestijo bolezni in neurejeno življenje. Ta nazor vodi do zahteve, da je treba človeka z vzgojo, terapijo usposobiti, da bo dominanten zmagovalec in tako sposoben nositi breme življenja.

Ta Petersonova teorija o serotoninu in oktopaminu je veliko poenostavljanje in na družbeni ravni popolnoma nevzdržna. Že na biološki ravni se postavi vprašanje, ali smemo prenašati spoznanja z jastogov na človeka. Kje so dokazi za tako delovanje nevroloških mehanizmov pri človeku. Kje so v človeških možganih te jastogove strukture? Še več vprašanj se postavi na psihološki in družbeni ravni.

Vzemimo zgodbo vojaka, ki je zapustil vojsko in postal civil (Kain Ramsay, Udemy university, spletna univerza). Kakšni sokovi se pretakajo v njem? V vojski je bil desetar. To pomeni: bil je podrejen oficirjem in v tem odnosu se je v njegovih možganih pretakal hormon podrejenosti, oktopamin. Bil je nadrejen petim vojakom. Tedaj se mu je pretakal serotonin. Prišlo je do situacije, ko ga je nadrejeni pred njegovim oddelkom oštel, ker ni dobro opravil neke naloge. Influks oktopamina. A že naslednjo minuto je nagnal svoje vojake čistit sekret - influks serotonina. Potem je zapustil vojsko. Vojaki Njenega Veličanstva so se v odnosu do civilov imeli za nekaj boljšega - kopali so se v serotoninu. Zdaj je pa sam postal civil. O, sveta pomagavka, možgani so se mu začeli razkrajati zaradi poplave oktopamina. Resnici na ljubo: res se je zapil in zadrogiral, večkrat poskušal samomor, dokler ga ni prijatelj potegnil iz oktopaminske kopeli. Mogoče mu je kar injeciral serotonin. Gradbeni delavec iz Bosne je v službi preplavljen z oktopaminom, ker se boji delovodje. Ko pride domov, pa nažene Fato, da mu streže, in je poln serotonina. Vendar je del nižjega družbenega sloja. Ima torej več oktopamina ali serotonina? Se bo kam pririnil ali ne?

Povsem nevzdržno je negativne značilnosti nižjih družbenih slojev, kot so večja obolevnost, več kriminala itd. pripisovati njihovi podrejenosti zaradi začaranega kroga (navzdol potekajoče spirale) amplifikacije izločanja oktopamina, luksuzno življenje vrhnjega sloja pa obratno usmerjeni serotoninski kopeli.  Ali to pomeni, da se 80 % Zemljanom možgani razkrajajo, zaradi tega ker so deprivilegirani? 20 % so pa polni serotonina? Povsem nevzdržno je položaj posameznika v nižjem sloju pripisovati njegovim oktopaminskim možganom, ponižnosti in neprodornosti, in pričakovati, da se bo s pokončno hojo prebil v višji sloj. To je nedopustno naiven ali do kraja ideološki biologizem.

Življenje seveda ni ne jastog ne medved. Ni le boj za zmago, za dominacijo; je tudi sodelovanje, medsebojna pomoč, solidarnost. Je delo, ustvarjanje, preprosto uživanje življenja, čudenje Biti in stvarstvu, če že hočete, prosto po P..

Petersonov biologizem izraža tudi njegov nazor o razmerju med naravo in kulturo. "Zelo malo stvari je naravnejših od kulture", pravi. Kulturo torej popolnoma podredi naravi, jo ima za del narave, prežeto z naravo. Kulturne pojave razlaga z naravnimi procesi, biološko, nevrološko. Ali ne vidi, da kultura (= kapitalistična težnja po profitu za vsako ceno) uničuje naravo? Da je torej malo stvari bolj pogojenih s kulturo, to je z načinom življenja in delovanjem družbe, kot je v našem času narava.

Delo poroča, da je bila pred 25 leti slovenska predstavitev z ekipo računalničarjev z IJS hkrati z Japonsko proglašena za najboljšo na spletu. Bili smo pionirji svetovnega spleta.  "To je bil čas humanistično-razsvetljenskega etosa, ko se spleta še niso polastile lovke komercializma." Prvenstvo so prevzele velike računalniške korporacije, za katere je splet orodje marketinga. Naši fantje so stopali pokončno in bilo jim je dano več. Zakaj so jih drugi prehiteli? So ti drugi stopali še bolj pokončno? Na hoduljah?

Petersonov redukcionizem

Nadaljujem z obravnavo Petersonovih 12 pravil za življenje z opombo k razpravljanju v prejšnjem blogu.

Peterson ima za psihologa vprašljiv odnos do psihološke znanosti. Zajeda v njeno ozemlje in ga krči z dveh strani: s strani biologije ali nevrologije in s strani religije.

Sledi sodobnemu trendu ("mainstreamu") pojasnjevanja psiholoških pojavov z biološkimi (evolucijskimi) in nevrološkimi. Tako npr. pojasnjuje pojav antagonističnih odnosov med ljudmi in posledičnih hierarhičnih odnosov med njimi, odnosov med "zmagovalci" in "poraženci", z globoko vsajenimi biološkimi goni, ki jih opazimo že pri nižje razvitih živih bitjih, kot so npr. jastogi. V spopadih za ozemlje se zmagovalcem izloča serotonin, hormon ugodja, da ne rečem zmagoslavja, poražencem pa oksitocin, hormon neugodja, podrejenosti in pokorščine, ki zaliva njihove možgane v tolikšni meri, da jih po hudih ali večkratnih porazih razkroji. Peterson svetuje: bodite zmagovalci! Kaj bi drugega, če hočemo ohraniti možgane. Še več: zgodbo z jastogi s pridom uporabi tudi za razlaganje družbene stratifikacije. Naravno je, da se tistim na nižjih klinih družbene lestvice zaradi zalivanja z oksitocinom podrejenosti sčasoma okvarijo možgani, zato je med njimi več telesno in duševno bolnih itd. Če bi malo pomislil in pobrskal, bi najbrž v živalskem svetu našel tudi primere sodelovanja, ne le nasprotovanja, ne samo pri mravljah in čebelah. Sploh pa velja tudi v sociologiji pravilo, da se družbene pojave pojasnjuje sociološko, ne biološko. 

Ta redukcionizem je v resnici škandalozen. Freud, ki bi imel kot nevrolog po mladostni usmerjenosti "vso pravico" psihološke pojave, kot je bila histerija, razlagati nevrološko, jo je razlagal psihološko. Imel jo je za psihološki pojav, ki ga je pojasnjeval z drugimi psihološkimi pojavi, kot so resnične ali umišljene seksualne travme. Psihologija se zaveda tesne odvisnosti psihičnega od fiziološkega in nevrološkega in sprejema pojasnitve psihičnih pojavov z nevrološkimi, hkrati pa, če je načelna, ne odstopa od pojasnjevanja psihičnih pojavov z drugimi psihičnimi pojavi. Naj se vrnemo k histeriji. Gotovo se ob histeričnem "napadu" izločajo taki ali drugačni izločki, ki tako ali drugače vplivajo na značilnosti konverzivnega simptoma in celoten organizem. Naj se z njimi ukvarja nevrolog. Mogoče bo iznašel snov, ki bo bolniku ali bolnici omilila simptom; mogoče ga bo celo trajno otopila; vprašanje je, s kakšnimi posledicami za njeno duševno delovanje, njen značaj in smisel njenega življenja. Če kot Freud vztrajamo pri psihološkem pojasnjevanju, bo bolnica v psihoanalitičnem ali podobnem psihoterapevtskem postopku svojo travmo v ublaženi obliki podoživela, izživela, prevladala in ves proces vključila kot življenjsko izkušnjo v svojo osebnost, kar jo bo kot osebnost in značaj obogatilo in okrepilo. Petersonu v zagovor naj pripomnim, da se očitno ne zaveda svojega redukcionizma, ker je ta danes tako splošen, da se zdi, kot da je taka, na fiziologijo in evolucijsko biologijo reducirana psihologija, edino znanstvena, saj je povsem materialistična, ko razlaga psihološke pojave, ki se ljudem zdijo neoprijemljivi, z meseno trdnimi možganskimi in drugimi snovnimi pojavi.

Drugo orožje s katerim psiholog Peterson krči ozemlje psihologije, je religija. To se jasno kaže na primeru človekove vesti. Za Petersona je vest od Boga; vest Razkolnikova in zavest o grehu, ki sledi prekršitvi božjih zapovedi. Niti besedice o psihološkem znanstvenem raziskovanju moralnega doživljanja in vedenja. Od univerzitetnega profesorja psihologije vsekakor upravičeno pričakujemo, da bo pri pojasnjevanju morale in etike ostal na tleh psihologije, naj bo religiozno veren ali ne. Lahko bi upošteval raziskovanja Piageta ali Lawrenca Kohlberga o stopnjah moralnega razvoja in desetine ali stotine drugih raziskovalcev psihologije morale, altruizma, empatije, prosocialnega vedenja itd. Tudi filozofija ima o tem veliko povedati in se je nanjo kot mišljenje bolje sklicevati kot na religijo. Najslabše spričevalo za znanstvenika je, če pri pojasnjevanju psiholoških pojavov na pomoč takoj pokliče Boga. Najmanj, kar se pričakuje, je jasno razlikovanje psihološkega in teološkega vidika (kot npr. v delu B. Simonič, Empatija, BF/FDI, Lj.,2010)

S to kombinacijo skrajno materialističnega in skrajno idealističnega pristopa spodmika Peterson tla predvsem samemu sebi kot profesorju psihologije, kajti znanstveno psihološko raziskovanje se brez posebne škode tudi brez njegovega religioznega prispevka nadaljuje tudi na področju moralnega in etičnega doživljanja in ravnanja pa tudi pri pojasnjevanju vere in religioznega doživljanja. 

O Petersonu, veri in vesti

Petersonovo knjigo 12 pravil za življenje še berem s svinčnikom v roki. A že včeraj sem naletel na odstavke, ki se mi zdijo ključni za razumevanje njegove religioznosti in celotnega njegovega poslanstva (str. 103 in nasl.).

Ko zapiše, da je od naših religioznih prepričanj odvisno, kaj vidimo oziroma ali sploh vidimo nebeško kraljestvo, ki je - po Kristusovih besedah - razprostrto po svetu, a ga ljudje ne vidijo, so me šokirale naslednje besede: "Morda boste oporekali: 'Ampak jaz sem ateist' Ne, niste (in če želite to razumeti, preberite delo Dostojevskega Zločin in kazen ... v katerem glavni lik Razkolnikov sklene, da bo vzel svoj ateizem z vso resnostjo, naredi ... umor iz dobrote in plača ceno). V svojih dejanjih preprosto niste ateist in vaša dejanja so tista, ki najtočneje odsevajo vaša najgloblja prepričanja - tista, ki so implicitna, vtisnjena v vašo bit, pod vašim zavestnim dojemanjem, izraženimi odnosi in samospoznanjem na površinski ravni. Kaj dejansko verjamete (namesto, kaj mislite, da verjamete), lahko odkrijete samo, če se opazujete, kako ravnate. Pred tem preprosto ne veste, kaj verjamete. Preveč zapleteni ste, da bi razumeli." (str. 103-104)

Najprej kolegu Petersonu hvala za tolažbo. V naših krajih sem bil bolj vajen očitka, da kot ateist, kar sem, ponavljam, ne morem biti moralen. Kajti moralni so samo tisti, ki verujejo v Boga in se držijo božjih zapovedi v strahu pred poslednjo sodbo in peklom. Ateist pa - mogoče se zaradi vzgoje, iz navade in v strahu pred posvetno oblastjo in drugimi ljudmi drži nekih zapovedi - a v svojem srcu jih v resnici ne spoštuje. Morala in etika sta rezervirani za religiozno verujoče, za božje podanike. In pouk o morali pritiče le predstavnikom cerkve. Morala je božja, beri cerkvena, zadeva. Cerkev je edina moralna instanca.

Peterson zelo velikodušno in človekoljubno ne dela te razlike med teisti in ateisti, ne skuša nas razklati. skuša nas poenotiti, a to po njegovem pomeni podrediti eni in edini Resnici. On misli: če se obnašaš človečno, če si prizadevaš za dobro, če celo veruješ v dobroto, v dobro v ljudeh, potem nisi ateist. Mogoče misliš, da si, ker si pač podlegel nekim površnim opredelitvam; ker si žrtev površne materialistične indoktrinacije; ker samega sebe ne razumeš dobro; ampak v resnici nisi ateist: veruješ v Boga. Resnici na ljubo sem tudi v domačih logih slišal tolažilno besedo: Ah, če hodite na grob svojih sorodnikov, že niste ateist. Nezavedno verujete, da so vaši pokojni svojci nekje živi, verujete v posmrtno življenje. Kaj o tem mislim, sem napisal v enem prejšnjih blogov: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/10/cemu-hodimo-na-grob.html

Peterson torej ne samo, da sam veruje v obstoj Boga, ampak zanika, da so tisti, ki se izjavljajo za ateiste, v resnici ateisti. Lahko da ste prepričani, da ste ateist, ampak v resnici niste. V sebi imate Boga.

Zdaj moramo biti natančni - biti ateist pomeni, da ne veruješ v neko posebno, odlikovano bitje, ki je nad vsem bivajočim pa vendar del bivajočega, oboje hkrati, torej znotraj in zunaj (zunaj oče, znotraj sin); da ne veruješ v Stvarnika; da ne veruješ v "osebnega Boga", to je, v Boga kot osebo. Oseba je bitje, se pravi nekaj živega (človeku podobnega, kajti po svoji podobi nas je ustvaril), ki se zaveda samega sebe in svoje celovitosti v času in prostoru, ne glede na to, kakšna je njena podoba (moški, ženska, trans-?, cel, hendikepiran - a to mogoče ne, ker je popoln?) in kje biva; ki se ti, recimo, z gromkim glasom oglasi iz gorečega grma ali pa z oblaka. V to prikazen ne verujem. To pa ne pomeni, da kot ateist ne verujem v nič; da nimam vere. Da skrajšam, bom kar prišel z besedo na dan, nekoliko poenostavljeno, a vendar resnično: verujem v dobro v človeku, v sebi in drugih, čeprav se zavedam, da se to ne izide vedno in da je spričo grozovitosti, ki jih počne človek, to dokaj nespametno. Prav zato je to vera in ne trdno spoznanje. Mnogi ljudje ne razlikujejo med religijo, to je, konfesijo ali veroizpovedjo, in naravno vero. Verovati v dobro pomeni, da vidiš dobro v ljudeh in sebi in si prizadevaš to dobro razvijati in množiti. Jaz za to delo ne potrebujem Boga.

Trdim torej, kolega Peterson, da sem ateist, kljub temu, da vi zatrjujete, da nisem, da ne morem biti. Seveda pa me zanima, od kod vam to vaše trdno prepričanje o meni. Sami pravite, da iz Dostojevskega, iz romana Zločin in kazen. Tam je Razkolnikov hotel biti dosleden ateist in ker po ateistovem prepričanju ni Boga, je ubil starko. Vest pa mu ni dala miru, dokler ni priznal zločina in prestal kazni. Spoznal je, da ne moreš kar tako nekoga ubiti in prekršiti božjo zapoved. V tebi je Bog.

Argument za obstoj Boga je torej obstoj vesti tudi v človeku, ki se ima za ateista. Tu sta dve možnosti: da Peterson enači vest in Boga (Bog = Vest), in torej meni - kar je pogosto mnenje - da "ima vsak človek Boga v svojem srcu". Če je tako, kaj je z Bogom kot osebo. Seveda to vprašanje predpostavlja, da si predstavljam Boga kot materialno telo in da po fizikalnih zakonih pač ne more biti v srcu slehernika. Boga si pravzaprav ne le ne moremo, ampak tudi ne smemo predstavljati, čeprav je oseba, podobna nam. Težka naloga. Recimo takole: Bog je pač nekaj in Nekaj je pač lahko v srcu slehernika. Bog = Nekaj = Vest. x = y = a. V tej enačbi je vest znano doživljanje, drugo dvoje sta pa neznanki, s katerima pojasnjujemo to znano. Vest pojasnjujemo z nečim, o čemer ne le, da nimamo pojma, ampak ga tudi ne smemo imeti. Poimenovanje. Flatus vocis.

Druga možnost, če vest ni isto kot Bog, je, da je Bog dal človeku vest. To bi bilo v skladu z zgodbo iz Geneze, ki jo navaja tudi Peterson, in ki govori o tem, kako sta prva človeka v raju prekršila božjo prepoved, da bi jedla z drevesa spoznanja, kako sta se potem zavedela sama sebe (da sta naga) itd. Takrat se je v njiju vzbudila vest, občutek krivde pred Bogom in sram pred samim seboj. In Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja in vstopom v zgodovino. Pravzaprav ni čisto jasno in razločno razvidno, da bi jima Bog dal vest. Vest se jima je vzbudila. To pomeni, da je že bila v njiju, preden sta storila greh. (Seveda ju je bil Bog takšna ustvaril.)

Dostojevski je priljubljen za utemljevanje Boga. V njegovem romanu Bratje Karamazovi eden od bratov, Ivan, pravi. "Če ni Boga, je vse dovoljeno." To izjavo običajno navajajo v zagovor religiozne vere in morale. Britanski filozof J. Baggini jo je pokomentiral takole: "Ja, vse, razen parkiranja v londonskem cityju ob sobotah dopoldne." Hoče reči, da si zapovedi in prepovedi, kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno, postavljamo ljudje sami. Prepoved parkiranja pa tudi prepoved ubijanja, kraje, prešuštvovanja itd. Za te prepovedi so dobri razlogi na osnovi večtisočletnih izkušenj s človeško naravo.

V obeh primerih, da je Bog vest in da je Bog vsadil vest, je Bog čisto odveč. Vest pač je. Odkod, zakaj? Nekako je vendarle prišla v človeka. Če je ni vsadil Bog, kako je prišla vanj? Vest je naravna sestavina duševnosti, tako kot jeza ali strah. Izvira iz odnosa med otrokom in materjo (ali drugo osebo) v zgodnjem otroštvu, ko otrok doživlja sprejetost in se varno naveže. Takrat se v otroku oblikuje temeljno zaupanje v ljudi in svet. Zaupanje je vera. Nato otrok spozna, da drugi čuti isto kot on, da ga prav tako boli. In ko rani drugega, se počuti krivega. Tu je izvir vesti in zlatega pravila: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. To so korenine kasnejše vere ali zaupanja v dobro v ljudeh. Vere, ki je včasih tudi izneverjena, zato je zgolj vera. So ljudje, ki imajo vest razvito bolj (so bolj etično občutljivi) in drugi, ki jo imajo razvito manj in tretji, ki je nimajo (psihopati ali po starem "moralni idioti"). Pri slednjih se sprašujemo, kako to, da jim je Bog ni dal, oz. kako to, da v sebi nimajo Boga, čeprav so bili morda krščeni. Ali ga pač imajo in so potrebni napori zdravstvenih, vzgojnih in penoloških ustanov in dušnega pastirstva, da izbezajo njihovo vest in vero. Včasih se jim ti napori posrečijo, v glavnem se pa vsi zadovoljimo s tem, da nam ti brezvestneži dajo mir, bojo že z Bogom poračunali.

Skratka, z mojo vestjo Bog nima nič opraviti. In moja vest ni Bog - mogoče je zato malo majava, ko bi morala biti božje trdna in odzivna. In še enkrat si upam zatrditi: moja vest je prav tako občutljiva kot vest mojih sosedov, ki hodijo v cerkev, in s katerimi se dobro razumem. Lahko pa bi bila bolj občutljiva. Prizadevam si, da bi bil boljši človek in da bi bila družba bolj pravična.

Sem brezbožnik, nisem pa brezverec. Zato mi je Petersonovo zavzemanje za dobro in še boljše popolnoma razumljivo in blizu. Tudi njegove interpretacije Svetega pisma obeh zavez so zanimive in pomembne. Sebi in vsem drugim tudi svetujem, naj beremo Sveto pismo, saj je zakladnica življenjskih modrosti (zahteva pa nekaj distance in ni vsega jemati dobesedno). Blizu mi je Kristusov nauk. Zadnjič je Žižek izjavil, da se ima za ateističnega kristjana. Kot bi mi z jezika vzel. Včasih rečem, da ne verjamem v Boga, Stvarnika in Sodnika, da pa verujem v "božje", to je v sočutje in vest, ki sta naravna. Seveda, če veruješ v Stvarnika, potem je pač vse od Stvarnika. Vendar ni dvoma: nebeško kraljestvo je razprostrto po svetu in to me navdaja z zaupanjem, upanjem in vedrino v kaotičnem svetu.

Nikakor ne gre spregledati, da se dogaja nekaj pomembnega. Misleči konfesionalni verniki in naravni verniki (naj jih tako imenujem) ugotavljamo, da med nami ni velikih razlik in da za razkolnike ni mesta v sodobnem času. Peterson pravi, da imam tudi jaz vest in da pravzaprav nisem brezčuten in hudoben ateist; jaz pa pravim, da ima on, seveda, tudi vest, le da ne ve odkod, in si nekaj izmišljuje.

O drugih vidikih Petersonovih Pravil za življenje pa drugič.

Na Volnik

Burja je kar pošteno vlekla, ko sva v soboto (17. 11.) okoli desetih pripeljala na Opčine. A burja ni ovirala tržaških kolesarjev, ki so ji, primerno oblečeni, pridno kljubovali. Na parkirišču pod obeliskom sva se dobila z najinima prijateljicama, sestrama Lauro in Marijo, ki sta nama razkrili svojo namero: na Volnik. Prvič slišim, sem zinil. Nič hudega, vsaka reč je enkrat prvič, sta odvrnili. Zapeljali smo se nazaj skozi Opčine in sredi naselja zavili na levo proti vasi Repen. Čeprav smo videli skalo in na njej nekakšno trdnjavo, nismo imeli časa, da bi se ustavili in razgledali. Pa bi bilo vredno.

KLIKNI NA SLIKO ZA POVEČAVO

Vas Repen (Rupino) je del občine  Repentabor (Monrupino) v tržaškem zaledju. Meji na občino Sežana. Občina Repentabor ali Veliki Repen (Rupingrande) je primer razpršene občine (comune sparso), v kateri je več naselij, njeno ime pa ni povzeto po imenu nobenega naselja v njej in figurira samo kot ime celotne občine. V tej občini so naselja (po velikosti) Repen, Fernetiči in Col, zaman pa bi iskali naselje, ki bi se imenovalo Repentabor (Veliki Repen) ali Monrupino. Sedež občine je v naselju Col. V občini je skoraj 80% prebivalcev Slovencev. Kasneje smo na poti srečevali skoraj same Slovence.

Vir: wikipedia.it - Monrupino, Veduta

Nessun autore leggibile automaticamente.

Zanimivost občine je repentaborska skala s cerkvijo na njej, vidna od daleč s slovenske in italijanske strani. Na ruševinah rimske utrdbe na griču nad Colom, ki je služila v bojih proti Histrom, je bila že ok. leta 1000 zgrajena cerkvica. Na njenih ruševinah pa so v 16. stol. postavili novo cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki jo je l. 1513 posvetil tržaški škof Peter Bonomo, Trubarjev učitelj. On je zaslužen, da je naš veliki "oče slovenščine" sklenil pisati slovensko. Kasneje so cerkev obdali z obzidjem, saj je bil ob njej protiturški tabor. Ob cerkvi je skala, na kateri je po legendi odtis stopala Device Marije. Priprošnja Mariji z dotikom te skale pomaga k plodnosti. Pravzaprav so se ženske kar  ulegle na skalo in s trebuhom podrsale po njej, da je pomagalo.

V Repnu si je možno ogledati kraško hišo. Zadnjo nedeljo v avgustu pa se vsako leto tam odvija kraška ohcet. V občini je tudi fojba, v katero naj bi - po italijanski wikipediji -  ob koncu 2. svetovne vojne po bitki za Občine v maju 1945 med jugoslovansko in nemško vojsko zmetali nekaj trupel nemških vojakov in tudi tri italijanske železničarje.

Poleg cerkve na skali je Repen znan po nogometnem moštvu Kras Repen, ki je znano po svoji borbenosti in za katerega igra (je igralo) tudi več Slovencev (Jan Pahor, Erik Salkić, Jaka Štromajer, Anton Žlogar, Dalibor Radujko).

Na tem območju sta od leta 1996 dalje dve zavarovani naravni območji (riserva naturale) in sicer Veliki Medvedjak (Monte Orsario) v občini Repentabor in Volnik (Monte Lanaro, 544 m; volna = lana, it.) v občini Zgonik, ki je tudi pretežno slovenska. V tej občini je Briška jama (Grotta gigante), ki se ponaša z dvorano, največjo na svetu (po Guinessovi knjigi rekordov). Tudi te si nismo ogledali.

 

Tabla je poškodovana

Krenili smo mimo Repna do konca naselja, kjer je parkirišče s pregledno usmerjevalno tablo. Potem pa smo se po zložno vzpenjajoči se poti mimo bivšega vojaškega poligona začeli vzpenjati v hrib po tipično kraškem gozdnatem ozemlju. Gozd sestavljajo graden (hrast), cer (hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico) in črni bor.

Na živali nismo naleteli, če pa bi, bi najbrž srečali kaj kozjega, kakšno družino divjih svinj ali pa risa. Rjavi medved se priklati s slovenske strani.

Pot  vodi mimo starih oznak, da se bližamo italijansko-slovenski meji in da smo na meji. Table so stare, najbrž še iz časa Jugoslavije.  Okrog poldne je posijalo sonce in sedli smo na deblo na odprti jasi in pomalicali.

Vso pot smo odkrivali rastišča dežnikaric (marel) in nismo se mogli vzdržati, da jih ne bi nabrali vsak svojo boršo. Ne poznam italijanskih zakonov, a lahko si mislim, da je tako početje na naravovarstvenem območju, če že ne prepovedano pa vsaj zelo omejeno. Marija je nekaj omenjala gozdarsko stražo, guardio forestiero - mogoče je bilo gob toliko prav zato, ker jih domačini in "normalni" izletniki ne nabirajo. Saj tudi mi nismo ne vem kakšni gobarji, a tokrat se nismo mogli upreti zapeljivim lepoticam. Kakorkoli, prinesli smo jih domov, ne da bi nas kdo oštel.

 

 

Vrh Volnika je odprta, neporaščena ploščad, kjer danes stoji dvignjena lesena konstrukcija razgledne ploščadi, včasih pa je bilo tu poslopje italijanske karavle, ki so jo podrli, kar je trdno znamenje novega časa v medsebojnih odnosih. Na tistem mestu je samo nekakšno znamenje. Na vrhu lesene konstrukcije je informativna tabla, na kateri je slika beloglavega jastreba, ki ga poznamo z izleta na Cres. Tu je ena njegovih postojank. Iz zemljevida je razvidno, da je vrh Volnika na jastrebovi običajni poti s Cresa in nazaj. Precej je pihalo, zato smo tako odeti, čeprav ni bilo mraza. Z vrha je razgled daleč okoli; pod nami so bile slovenske kraške vasi, Komen, Tomaj, Dutovlje in druge; v ozadju Nanos. Na drugo stran pa Nabrežina, Tržič (Monfalcone), vse tam okoli in morje.

Nazajgrede bi lahko šli po makadamski cesti, ki so jo za vojaške namene zgradili anglo-američani v času STO, Svobodnega tržaškega ozemlja. A vzelo bi nam preveč časa, zato smo se po isti poti, po kateri smo se vzpeli, tudi spustili. S počitki in malico vred smo upokojenci zložno pohajkovali kake 4 ure. Kak tekač bi vse skupaj zmogel prej kot v eni uri.

Za slovo smo skupaj popili kavo na bloku na Fernetičih. Prijateljicama sva se zahvalila za zanesljivo vodstvo in odkritje novih-starih slovenskih pokrajin.

Žrtvujoča se mati

Marcel Štefančič je napisal debelo knjigo o svojem branju Ivana Cankarja. Ta knjiga me še čaka. Zadnjič sem malo pokukal vanjo in domnevam, da bo precej naporno branje. V prejšnji Oni (6. 11 18), prilogi Dela, je bil ob izidu te knjige objavljen intervju s Štefančičem z uredniškim naslovom "Cankarjeva mati je bila bolj kot ne pošast", kar je citat iz intervjuja, kjer avtor utemeljuje svoje stališče. Štefančič je tako na svoj način označil s - po mojem mnenju - pregrobo oznako tisto, kar so doslej označevali z besedami "cankarjanska mati". To naj bi bila samopomilujoča, žrtvujoča se mati, ki s svojo pojavo in vedenjem vzbuja v otrocih občutke sramu in krivde in jih tako veže nase.

Na ta intervju se je odzvala bralka (Ona, 13. 11. 18), ki piše, da je "razžaljena" zaradi te Štefančičeve izjave. "Oskrunil je pisatelja, njegovo mater in njegovo umetnost", piše bralka, samohranilka, ki "je morala poskrbeti za marsikaj". Opisuje, kako je skrbela, da bi prinesla k hiši "kak tolar za preživetje".

Cankarjeva mati se je borila z veliko revščino ob nesposobnem očetu in veliko otrocih v revni deželi. Ni pa rečeno, da ni mater, ki zlorabljajo svoje otroke telesno ali pa – kar je za njihovo dozorevanje enako škodljivo – čustveno. V kolikšni meri velja to za Cankarjevo mater, naj se pričkajo literarni zgodovinarji. Mene bolj zanimajo današnje matere, med katerimi pa bi za to ali ono lahko uporabili slabšalno oznako »cankarjanska mati«.

S temi mislimi v glavi sem danes naletel na fejsbuku na objavo, ki z laičnim pedagoškim namenom opisuje prepir med materjo in odraščajočim sinom. Sin je materi izročil račun za svoje storitve v gospodinjstvu, kot so košnja trate, pospravljanje sobe, varovanje mlajšega bratca, odnašanje smeti itd. v skupnem znesku 103 evre. Mati je na hrbtno stran tega »računa« napisala svoje storitve: nosečnost, prečute in prejokane noči, skrb ob boleznih, nakupe igrač, napore v službi za več denarja, vseh vrst bolečine, odpovedovanje svojim interesom itd. Taksativno je navedla 14 »storitev«. Ob vsaki je pripisala: nočem plačila. »Ko je fant to prebral«, piše v objavi, »je zajokal, pogledal svojo mamo in rekel: "Mama, rad te imam!" Vzel je svinčnik in na svoj »račun« napisal z veliki črkami PLAČANO, in mamo tesno objel."

Malo se mi je obračalo ob tej solzavi zgodbi, a pomislil sem, da lahko ob njej pojasnim, kaj je narobe s tako vzgojo.

Najprej o tem, kar je realnega na stvari. Res je, da je vloga mame v glavnem neprecenljiva. Res je, da je materam samohranilkam še posebej težko, saj se znajdejo v vlogi tistega, ki mora poskrbeti za preživetje cele družine; poleg tega pa še v zelo zahtevni in protislovni vlogi vzgojiteljice, ki ji manjka dopolnilo v očetovski vlogi. Zgoraj navedeni materinski napori so v glavnem resnični.

Nekaj povsem drugega pa je odnos med materjo in sinom, kakršen je prikazan zgoraj in je povsem verjeten. Kaj pomeni fantov "račun", ki ga je izdal materi? Prvič, fantov "račun" je klic po ljubezni, po sprejetosti kljub mladostniški težavnosti. Običajno tiči za otroškimi materialnimi zahtevami, kot tudi za prestopki, kakršni so kraja, goljufija in podobni, potreba po sprejetosti in ljubezni. Otrok se ne čuti sprejetega, upoštevanega, kaj šele uslišanega. Tako nesprejetega se lahko počuti kljub materinim dejanskim naporom, ki jih vlaga v preživetje družine in vzgojo otrok. Drugič, odraščajoči fant potrebuje denar, s katerim bi lahko samostojno razpolagal - žepnino, ne samo zaradi njegove menjalne vrednosti, ampak tudi kot simbol samostojnosti. Za nenavaden način "prodajanja" in "obračunavanja" svojih storitev za dom in družino se je odločil po prepiru z materjo; o čem in kako se je odvijal prepir, ne vemo, sklepamo pa lahko, da je ocenil, da bi mama tako neposredno prošnjo zavrnila, zato jo je sklenil podkrepiti z "obračunom storitev".

Če je mati taka, kot izhaja iz navedenega opisa, je tako fantovo doživljanje povsem verjetno. Ta mati je žrtvujoča se mati. Poleg tega je natančna samoljubna knjigovodkinja svojih materinskih storitev. Mati za vse svoje trpljenje noče plačila. Je velikodušna? Kje pa! Noče plačila v denarju, tako kot ga zase zahteva fant; zahteva plačilo druge vrste.

Razumni starši sploh ne govorijo z otrokom o svojih zaslugah za otrokovo bitje in žitje in mu svojih naporov ne očitajo! Te napore jemljejo kot nekaj, kar so si sami rade volje zadali, čeprav je včasih resnično težko zdržati. Omenjena mati vzbudi v fantu občutek krivde, otrok zajoka in se skesano odpove svoji zahtevi. Otrok spozna, da se ona žrtvuje zanj. On je vzrok njenega trpljenja. Lahko si mislimo, kako je človeku živeti z občutkom, da je onesrečil lastno mater. A to še ni vse. Končni smoter se izkaže potem, ko fant zajoka, objame mater in ji izpove svojo ljubezen. Odraščajoči fant se vrne v materino naročje, namesto da bi se osamosvojil od nje. To je pošastna sebičnost žrtvujoče se matere. Na to verjetno misli Štefančič.

Pa povejte še, slišim glas, kako naj ravna mama, ki ji pride fant s tako zahtevo? Razumna mama se sama pri sebi vpraša, kaj to pomeni. Prepozna otrokovo težnjo po samostojnosti in prošnjo za sprejetost in uslišanost. Reče mu: Res, za svoja leta veliko pomagaš in prispevaš za družino. S tem mi močno olajšaš moje delo. Tudi brez tega te imam rada, ampak tvojo pomoč cenim. (Objem.) Stvari, ki jih narediš ti, ali ki jih naredim jaz za družino, pri nas ne plačujemo z denarjem. Zdi se mi, da potrebuješ žepnino. Je tako? Če da: lahko ti dam toliko in toliko. To je tvoj denar, ki ga lahko porabiš, kakor hočeš. Ko boš to porabil, do naslednjega meseca ne dobiš nič več. Velja?

Življenjsko usmerjanje (life couching)

V zadnjem času sem se po literaturi seznanil z nekaj primeri tako imenovanega "life couchinga" ali življenjskega usmerjanja. Ti tečaji so v glavnem koristni za usmerjanje v življenju in osebnostno rast, vsebujejo pa različne poudarke in pri konkretni izvedbi lahko prevlada eden ali drugi. Mislim predvsem na to, da so eni bolj površni, drugi pa bolj poglobljeni. Poglejmo si to razliko.

Pri prvem poudarku je tečaj življenjskega usmerjanja (TŽU)  sredstvo ali pomoč pri doseganju klientovih želja, kot jih ta izraža. Želi postati smučarski prvak, torej mu pomagajmo, da bo to postal. Dekle si želi voziti motor, torej ji pomagajmo, da si bo upala kupiti motor, se naučila voziti ga in se odpeljala na potovanje z motorjem. Odstranimo ji pomisleke in zadržke, dajmo ji tehnike, da se osvobodi zavor, postrezimo ji s primernimi "afirmacijami", da zapusti svojo "cono udobja", se nauči voziti motor in tvega potovanje z njim.

Pri drugem poudarku pa v tečaju reflektiramo izraženo željo klienta. Ali res želi postati smučarski prvak, ne glede na svoja globlja nagnjenja in naravne darove? Se morda ne skriva za to njegovo željo le želja ustreči staršem, ki bi radi videli sina-šampiona? Čigavo željo uresničuje? Kam ga v resnici vleče? Vprašamo se, kaj pomeni želja dekleta ali ženske, ki si želi voziti motor? Morda je ta želja izraz globlje želje po svobodi, po begu iz utesnjenosti, po samostojnem obvladovanju svojega življenja. Potem ko se zave pomena svoje želje po motorju, to je globlje želje, ima na izbiro več možnosti: še vedno lahko vztraja v želji po motorju, lahko pa svojo željo po svobodi in obvladovanju svojega življenja uresniči na druge načine: lahko se odseli od staršev, loči od partnerja, preseli v drug kraj ipd. 

V sedanjem času, v času narcistične kulture, imamo opraviti z narcisističnimi željami. Vsak bi rad postal pevec, plesalec, igralec, športni šampion; da bi se pokazal na televiziji, da bi mu ljudje ploskali in ga občudovali. Poleg njih pa so ljudje, ki nikoli niso doživeli soja žarometov, in ga nikoli ne bojo, pa jim ob prvih snežinkah zaigra srce in takoj ko je na pobočju dovolj snega, odhitijo na dričanje. In ljudje, ki ob prvih taktih muzike zaplešejo, če jih kdo gleda ali ne. Seveda je naravno, da si tisti, ki mu gre to dobro od nog, zaželi, da bi svojo veščino pokazal tudi drugim in se v njej izpopolnil do vrhunca.

Dober tečaj življenjskega usmerjanja ni samo pomoč pri "uresničevanju sanj" ampak osvetlitev teh sanj. Dober tečaj pomaga človeku, da se zave, kaj so njegove prave naravne težnje, kaj pa izkrivljene težnje ali posnemanje drugih ali izpolnjevanje njihovih pričakovanj. 

Na sliki je primernejši poudarek TŽU prikazan s krepkejšo črto.

Bi življenjskemu usmerjanju ali 'life couchingu' lahko rekli 'ortobiotika', veda in praksa pravilnega življenja?

Čemu hodimo na grobove?

V teh dneh, ko se približuje Dan mrtvih, povsod pišejo o tem, da je smrt postala tabu.  Umiranje in smrt odrivamo iz vsakdanjega življenja. S tem se ne želimo srečati, se soočati; to moti naše udobje in ugodje. O pokopavanju mrtvih iz pretekle svetovne in domače morije se je veliko govorilo in pisalo kot o politični temi, o vsakdanjem odnosu do mrtvih svojcev pa ne veliko. Tudi to je neke vrste tabu tema. A priori neberljivo.

Ne verujem v vstajenje mesa (četudi nisem vegetarijanec, mi je ta sintagma nekako poniževalna, če pomislim, da govori tudi o meni v smislu pars pro toto); ne verujem v večno življenje, naj bo to pojmovano tudi čisto stanjšano in eterično, pesniško, zgolj iz take snovi kot sanje. Ko bom mrtev in bel, me bo nepreklicno konec. Moje truplo bojo, ker bom tako želel, upepelili (to je lepa beseda) in pepel deli v žaro, žaro pa verjetno v naš družinski grob. (To moram še pripraviti.) Lahko bi jo dali, žaro, tudi v žarni grobek ali vitrino. In na nagrobnik bojo napisali moje ime.

To pričakujem. In potem bojo ob Dnevu mrtvih prišli h grobu, postavili gor rože, prižgali svečo in morda rekli, da je škoda, ker sem odšel. Niso sicer imeli kaj dosti od mene, a bil sem del njihovega sveta, njihovega vsakdanjega življenja. Bil sem tam v svoji kamri kar dolgo, pravzaprav zelo dolgo in jim bil nekakšno jamstvo, da življenje kar traja in da bo, njihovo, tudi še dolgo trajalo. Tako sem sam doživljal svojega sošolca Mirana, ki se je vsak teden pojavil na televiziji z rožo v gumbnici, in napovedal vreme, teden za tednom, leto za letom. Bil je jamstvo, da se življenje kar nadaljuje; potrjeval je moje tiho prepričanje, da sem kot on tudi jaz nesmrten, četudi se ne pojavljam na TV (napravi, ki te naredi nesmrtnega), in da bom nekoč prebral vse svoje knjige (o tem podrobneje v prejšnjem blogu). 

Kakšna je logika negovanja in obiskovanja grobov? Nekoč je neki cerkveni dostojanstvenik dokazoval, da je obiskovanje grobov z vsem, kar pri nas spada k temu, dokaz vere - če ne izrecne pa nezavedne - v posmrtno življenje. Tudi ateisti - to je bila njegova teza - hodijo na grobove zato, ker podzavestno verujejo v posmrtno življenje. Skratka: tudi mi smo udje njegove cerkve, ne da bi to vedeli. To tezo sicer zavračam, sem povedal že na začetku, vendar je nekaj na tem; ne glede življenja po smrti ampak glede nesmrtnosti. Freud je zapisal, da "naše nezavedno ne verjame v lastno smrt; obnaša se, kot da je neumrljivo" (Gesammelte Werke X, str. 350). Človek nezavedno živi, kot da bi bil nesmrten. To je res: naj sem zavestno še tako prepričan, da bo neizogibno prišla moja ura, delam vse tako, kot da se moje življenje ne bo nikoli končalo (glej tisto o knjigah!). No, čisto tako tudi ne, saj se - brez posebnega konkretnega razloga - pripravljam na svoj odhod. Pa pustimo to žalostno temo, tabu znotraj tabuja. 

Zakaj torej hodim na grob svojih pokojnih, če ne verjamem, da so nekje in gledajo dol, ali bom prišel ali ne? Takrat sem prečastitemu odgovoril, da hodim na grob zato, ker je v teh krajih taka navad. V Tibetu, tako sem bral, truplo izpostavijo (ali so vsaj tako nekoč počeli), da ga pospravijo ujede in se tako vrne Naravi in nadaljuje večno kroženje. To o navadi je del resnice, a ne bistven. Če že je tak naš običaj, mi prav pride, da se obredno spomnim na svoje pokojne. Saj so itak venomer prisotni v moji zavesti, a na ta dan še posebej počastim spomin nanje. Ja, v meni ste, rad sem vas imel, pogrešam vas. Lepo bi bilo, če bi bili tukaj in videli, kako so otroci zrasli. In imam potem dober občutek, ne le, da sem storil svojo dolžnost, ampak tudi, da je v meni ostala nekakšna navezanost; da v meni moji pokojni nadaljujejo svoje poslanstvo. Ne bi bilo lepo, če se sploh nikoli ne bi spomnil nanje; ne zaradi ljudi, zaradi mene samega, mojega občutka, da sem kljub vsemu človek. Pa daj, spomni se, no! Vsaj na Dan mrtvih. 

Maksime svetovnega etosa o posvečenosti mrtvih nisem nikoli dobro razumel. Preveč mi potegne na sveče in kadilo. Mislim si takole: človeško truplo je truplo človeka z dostojanstvom. To dostojanstvo živega se ohrani tudi pri mrtvem. Mrtvi je navsezadnje nekaj časa še videti, kot bi bil živ. Zato z njegovimi ostanki v kakršni koli obliki ravnamo spoštljivo. To je naravno nagnjenje. 

Grob je opomnik. Če se vprašam, ali sem bolj za grob oziroma žaro ali za raztros pepela, odgovorim: za grob oziroma nekaj temu podobnega. Zakaj ne raztros? Raztros pepela je popolnoma logičen zaključek življenjske komedije. Še celo kristjani ne bi smeli imeti nič proti temu: Prah si in pepel in v prah in pepel se povrneš! In nič se ne govori o tem, da bi moral pepel biti shranjen, zapečaten in opremljen z imenom. Moj edini zadržek je, da je za večino ljudi, tudi zame, to nekoliko preveč abstraktno. Za filozofe. Ljudje potrebujemo opomnik-spomenik pokojniku: grob, ob katerem lahko postojimo in - ja, si nekako megleno predstavljamo, da je oni tam notri in da mu ugaja, ker smo prišli. Taki smo ljudje. Radi imamo nadomestne predmete, če že ni pravega ljubezenskega objekta.  In v naših glavah so vse mogoče čudne predstave, ki pa jim ne gre vedno pripisovati prevelikega pomena. 

Je fašizem res na smetišču zgodovine?

Včerajšnje Delo (20.10.18) objavlja članek z naslovom Zmerljivka. Fašist!  Članek sem razumel predvsem kot upravičeno in potrebno kritiko etiketiranja s "fašistom" ali "fašizmom" vsega, kar ima to ali ono značilnost tega gibanja ali političnega režima (pa tudi, če je nima). Podpiram tudi prizadevanje, da bi raznorodnim pojavom, ki jih dojemamo kot podobne temu zgodovinskemu pojavu, poiskali skupne značilnosti, pojav primerno pojmovno opredelili in novemu konceptu poiskali tudi novo ime. A vsaka nova konceptualizacija naj bi upoštevala povezanost sedanjega s preteklim. Še vedno smiselno uporabljamo antične nazive, kot so: demokracija, tiranija, diktatura, avtokracija, imperij ipd. za označitev sodobnih pojavov. Tako poudarimo bistveno sorodnost med starim in novim. Ne vem, zakaj naj bi bilo to v primeru fašizma načelno neustrezno, preden tako neustreznost potrdi analiza, ki utemelji novo poimenovanje. Če ima pojav bistvene značilnosti fašizma, je fašizem, naj bo včeraj ali danes. Vsak zgodovinski pojav je sicer poseben, a pri vsakem lahko abstrahiramo bistvene značilnosti, skupne s primerljivimi pojavi. Ni razloga, da bi vse skupaj kar odvrgli na smetišče zgodovine in pozabili, čeprav bi to nekateri radi videli.

V članku je naveden argument za razlikovanje zgodovinskega fašizma in sedanjih gibanj "političnih insajderjev" (izvoljenih predstavnikov ljudstva?) v Evropi in po svetu, ki da daleč presegajo fašizem. Ti ("insajderji") si, tako članek, prizadevajo za uveljavitev suverenosti nacionalnih držav proti "neizvoljenim upravnikom" teles, kot so EU, OZN ipd. Mimogrede: ta njihov argument, da je kršena suverenost, ne drži. Nacionalne države so po svojih bolj ali manj demokratično izvoljenih predstavnikih podpisale mednarodne pogodbe (ustanovne listine teh organizacij) in so tako ravnale kot suvereni mednarodni subjekti. Če so posamezna določila teh listin (npr. o volitvah komisarjev ali drugih funkcionarjev, tj. "upravnikov"), neustrezna, jih lahko po ustaljenih postopkih spremenijo brez hrupa in mobilizacije množic. Tudi mednarodne nevladne organizacije, Rdeči križ, Karitas, pa tudi Soroseva "Odprta družba", niso nadrejene suverenim državam. Imajo sicer svoje mednarodne organe, vendar nobene ingerence nad zakonodajo držav, v katerih delujejo. Lahko pa da širijo oblastnikom nevšečno ideologijo, zaradi česar so jim ti pripravljeni omejiti svobodo delovanja, pristašem pa svobodo mišljenja in verovanja. Vse drugo je politična propaganda, tj. zavajanje ljudstva.

Bistveno je tole: ni tako pomembno, ali se protagonisti tega novega samodrštva borijo proti "neizvoljenim nadnacionalnim gremijem, ki nam jemljejo suverenost" ali – kot prosluli diktator - proti "mednarodnemu judovskemu kapitalu". Glavno je, da pridobivajo glasove in politično oblast. In seveda ne drži, da to nima nobenih posledic za notranje dogajanje v državah teh "suverenistov". Ko pridejo na oblast, tako ali drugače omejujejo politično svobodo, vključno z umori političnih nasprotnikov in celo novinarjev in drsijo v "glajhšaltung" s penetracijo strankarskih pristašev v vse pore družbe, s paradržavnimi institucijami in oboroženimi enotami; z manipulacijo državnih ustanov in soglasja ljudstva. Pojavne oblike so morda različne - čeprav je vedno potreben »kužni subjekt« in čeprav je umor umor, v starem Rimu ali sodobni Moskvi - a bistvo ostaja isto: tiranija, strahovlada, naj se imenuje fašizem ali kako drugače.

Zadeve morda niso tako zelo nove, kot se zdijo.

Zakaj imam neprebrane knjige?

Ko je obiskovalka, ki doma ni imela bogve koliko knjig, nekoč stopila v mojo sobo in zagledala celo steno po vsej dolžini in do vrha napolnjeno s knjigami, je osupnila: A si vse to prebral? Neee, kje pa! Iz vljudnosti ni spraševala dalje, kajti naslednje vprašanje bi bilo: čemu jih pa potem imaš in čemu kupuješ nove? 

Koliko od svojih knjig sem prebral? Od približno 150 knjig zbirke Sto romanov sem jih prebral okrog 50. Pri Nobelovcih je razmerje slabše: veliko me jih še čaka; a mnogi zastarevajo. Toliko za približno oceno razmerja med prebranimi in neprebranimi leposlovnimi knjigami. To bi bila lahko tudi mera mojega nivoja aspiracij. Moje aspiracije so očitno trikrat višje kot moja realizacija.

Pri stvarnih knjigah je razmerje med številom prebranih in neprebranih knjig še manj ugodno. Leposlovno knjigo običajno preberem do konca, stvarne knjige pa pogosto ne. Med stvarnimi knjigami so priročniki, učbeniki in podobne knjige, pri katerih prebereš tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ. Enciklopedije pač ne boš šel brat od A do Z. Se pa najde kak zanesenjak, ki se loti takega podjetja. Nekoč sem že poročal o človeku, ki se je tako lotil branja Enciklopedije Britanike.

Kako je torej s tem; zakaj kar naprej kupujem knjige, čeprav jih toliko še nisem prebral? Čemu jih imam? In čemu jih kupujem?

Ni logično, da jih imam, saj gotovo ne bom mogel prebrati vseh, ki jih še nisem. V prejšnjem sestavku sem zatrdil, da jih imam, ker se ne morem ločiti od njih, ker so, prebrane ali ne, del moje identitete, materializirani spomini, delčki mojega življenja. Dodal bi, da še vedno upam, da jih bom nekoč prebral. 

Toda neprebrane knjige na mojih policah so neopravljena naloga. So neprestan opomin: "Kupil si jih, pa ne prebral." Z njimi je povezan občutek krivde, sramu in stresa; občutek neustreznosti, nesposobnosti; očitek impulzivnega kupovanja, samoprecenjevanja, slabega načrtovanja. Ne bi bilo bolje, ko bi si priznal, da sem se "zaplaniral", potem pa naredil skrbno preračunan izbor knjig, ki bi jih res rad prebral in ki jih realno še lahko preberem, ostalih pa se znebil? Za vsako novo kupljeno knjigo bi se moral znebiti ene stare. A od teh, ki jih imam, se ne morem ločiti; pa tudi od svojih želja in apetitov se ne morem ločiti. Torej jih bom še kupoval. 

V tej razpetosti med željo, ki vodi do kupovanja knjig, in realizacijo, ki pomeni kopičenje neprebranih knjig in občutek obremenjenosti z neizvršeno nalogo, mi pride kot prva na misel tolažba: tudi drugi imajo knjižnice neprebranih knjig. To je dejstvo. 

Umberto Eco je imel v svoji knjižnici desetkrat več knjig, kot jaz - 30.000. Gotovo jih ni prebral. Živel je 86 let. Recimo, da je bral od desetega leta dalje, torej 76 let. Če bi vsak dan prebral eno knjigo, bi jih prebral 365x76 = 27740, nekaj manj kot 30.000. Vendar ob vsem delu, predavanjih in pisanju, ni mogoče prebrati vsak dan ene knjige. Če znižamo zahtevnost na eno knjigo na teden, kar je precej realno pri zagnanih bralcih, se število možnih prebranih knjig zniža na 52x76 = 3952, kar je 13% obsega Ecove knjižnice, dobra desetina. Toliko je morda prebral, več ne. Gotovo je imel v svoji knjižnici tudi bibliofilske izdaje starih knjig, ki se jih samo lista, prebere pa le sem in tja kak odstavek. Na bibliofile, zbiralce predvsem antikvarnih knjig, naj bo zaradi užitka ali njihove tržne vrednosti, v nadaljevanju sploh ne mislim.

Povsod po svetu, tudi pri nas, se najdejo ljudje, ki si ustvarijo take velike zasebne knjižnice in ki seveda ne preberejo vseh svojih knjig, v manjšem obsegu pa je tako z vsemi nami, ki kupujemo knjige. To je torej neko kulturno dejstvo, neka poteza naše kulture. Nassim Nicholas Taleb, avtor uspešnice Črni labod in raziskovalec naključnosti, imenuje neprebrane knjige v osebni knjižnici protiknjižnica (antilibrary) in se zavzema za to, da bi bila ta protiknjižnica čim večja. Namesto tega negativnega izraza za pozitivno vrednoteno stvar predlaga Kevin Mims japonski izraz cundoku (tsundoku), ki pomeni prav to, kupljene a neprebrane knjige, zalogo neprebranih knjig (gl. vire). Mims predlaga tudi vmesno kategorijo delno prebranih knjig, kot so npr. enciklopedije.

To, da imam tovariše v nesreči (...socios habuisse malorum), v precejšnji meri olajša moj občutek pritiska in nelagodja, ostane pa vprašanje: čemu jim/nam torej služijo zasebne knjižnice neprebranih knjig?

Omenimo najprej praktičen motiv. Staremu reklu "vsaka knjiga svoj'ga bralca najde" dodajmo reklo "vsaka knjiga kdaj prav pride". Je dober občutek, da imaš pri roki možne reference in da ti ni treba iskati drugod. A drugi motivi so pomembnejši.

Neprebrane knjige niso samo naloga, ki nas čaka, so tudi obet, ki buri radovednost, spodbuja umsko lakoto in nas ohranja mentalno živahne, razgibane. Neprebrane knjige so potencial znanja, obljuba razvoja, ohranjanje radovednosti. So raziskovalno orodje, zakladnica reči, ki jih še ne veš, pa jih boš mogoče zvedel. Čim prej spoznaš, da česa ne veš, tem prej in hitreje se naučiš. 

Zaloga neprebranih knjig nas uči skromnosti, intelektualne ponižnosti in zadržanosti. S svojo prisotnostjo nas neprebrane knjige opominjajo, da ne vemo vsega; da je toliko tega, česar še nismo predelali in premislili. To nas motivira za branje in učenje in izboljša odločanje, saj se zavedamo negotovosti premis, na katere opiramo svoje odločitve. Znano je, da nevedni ljudje precenjujejo svoje sposobnosti in znanje, razgledani in poučeni pa ga podcenjujejo oziroma precenjujejo znanje drugih. V psihologiji je to znano kot Dunning-Krugerjev zakon. Najbolj zaželeni so prizadevni in razgledani ljudje, največja nevarnost so prizadevni nevedneži, prepričani o svoji vednosti.

Zasledil sem članek, ki prav spodbuja k povečevanju zakladnice neprebranih knjig: "obdajte se s še več knjigami, ki jih nikoli ne boste mogli prebrati", pravi neka piska (Stillman, gl. vire). Pribije: "Vaša prenapolnjena knjižnica ni znamenje neuspeha ali nevednosti, je častno znamenje." In drugi člankar potrdi: "Mislim, da je prav, da imate na svojih policah knjige, ki ste jih prebrali, pa tudi take, ki jih niste" (Mims, gl. vire).

Zadnjič sem tako sedel pod svojo knjižno zakladnico in se, potolažen in povzdignjen, ujel pri preračunavanju, kaj vse bom še prebral. Zazdelo se mi je, da se vidim daleč v prihodnosti z naslednjo knjigo v roki. Kot bi se moj vek podaljšal, saj vendar potrebujem čas, da vse to preberem.  Če mi je Bog dal zmožnost branja in razumevanja in mi omogočil, da sem lahko kupoval knjige, bo gotovo poskrbel tudi za to, da bom živel, dokler jih ne preberem. Neprebrane knjige mi dajejo vero v nesmrtnost. Logično?

Tako. Ne samo, da sem se znebil pritiska neopravljene naloge, izboljšal sem si samopodobo, ker spadam v razred ljudi z velikim cundoku (v izogib napačni interpretaciji glej besedilo zgoraj) in dobil sem dovoljenje - kaj dovoljenje, spodbudo - za neovirano kupovanje novih knjig. Spodobilo bi se, da bi dobil kakšno priznanje od knjigotržcev. Izjavljam, da tega nisem pisal po njihovem naročilu, zdaj, v sezoni knjižnih sejmov.

Viri

Nassim Nicholas Taleb, Črni labod, Učila international, 2010

https://www.inc.com/jessica-stillman/why-you-should-stop-feeling-bad-about-all-those-books-you-buy-dont-read.html

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html