ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 1

(Veh šest nadaljevanj lahko preberete v celoti na STRANEH.)

Ob izidu slovenskega prevoda klasičnega
psihološkega dela, knjige Mihalyja Csikszentmihalyija Zanos, psihologija optimalnega izkustva (prev. Helena Marko, UMco, Ljubljana, 2019) bi predvsem rad povzel to teorijo, poudaril njen pomen in dodal nekaj pomislekov, zato o knjigi sami prav na kratko. Knjiga obsega 442 strani, od tega je 350 strani besedila, ostalo so opombe in uporabljena literatura. Na prvih približno 150 straneh je razložena teorija, nadaljnjih 130 strani je namenjenih opisu posameznih področij zanosnih dejavnosti, zadnji dve poglavji (70 strani) pa sta posvečeni vprašanjem obvladovanja entropije, ki ogroža zavest, in osmišljanju življenja.  Opombe so hkrati slovar pomembnejših izrazov.

Moj vtis je, da je knjiga »napihnjena« kot tudi vsa obsežna empirična raziskovalna dejavnost, na kateri temelji teorija. Bistveni pojmi in odnosi med njimi so razloženi na prvih 150 straneh, ostalo je dodajanje primerov, ki ilustrirajo pojme in odnose v prvem delu.  Neupravičeno »napihnjena« je tudi teorija sama, saj enači zanos s srečo in osmišljanjem življenja. To so področja, ki jih ni mogoče podrediti pojmu zanosa; zahtevajo drugačno obravnavo.  Zavzemam se za to, da pojem zanosa ohrani svoj poseben pomen in ga ne posplošujemo na vse človeško življenje in vsa vprašanja človekovega obstoja, kar, po mojem, počne Csikszentmihalyi (Cs.). (O prevajanju angl. "flow" glej mojo objavo na tem blogu: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2019/10/zagon-na-obrazniku.html.)

Knjiga je napisana poljudnoznanstveno in je edino besedilo Cs., ki ga poznam. Zato je moje razmišljanje omejeno in nikakor ne obravnava celotnega Cs. raziskovalnega prizadevanja. Morda je vse, kar mu očitam, že kje utemeljeno zavrnil. Ne nameravam biti polemičen. Razmišljam ob knjigi in dopolnjujem in spreminjam Cs.  tam, kjer se mi zdi potrebno. Vesel bi bil, če bi kdo drug moje pomisleke in opažanja vzel resno in jih podrobno preveril ob drugih besedilih Cs. To besedilo bo bolj s pridom bral tisti, ki je prebral knjigo, ker je moje pisanje v nekem smislu njena interpretacija. (Številke v oklepajih so številke strani v knjigi.)

Naj še pojasnim, kaj se mi zdi, da je moj motiv za pisanje tega razmišljanja. Do zdaj sem o pojavu zanosa prebral samo krajše izvlečke pri drugih avtorjih,  knjige ali člankov Cs.-ja nisem poznal. Pojav sam se mi je intuitivno zazdel zelo pomemben, v resnici eden osrednjih duševnih pojavov, pomemben za človekovo življenje. Knjigo sem si priskrbel takoj, ko je bila dostopna v prevodu. Po drugi strani pa sem a priori sumnjičav do vsake teorije, ki zvaja kompleksnost človekove duševnosti in eksistencialne situacije na en sam pojav, na en sam odrešilni postopek. Zato pravim, da se mi zdi ta teorija »napihnjena«.

Težava pri predstavljanju in povzemanju te teorije je neprestano zamenjevanje in enačenje raznovrstnih pojmov. Zanos se enači s srečo, z zadovoljstvom, z najboljšim doživetjem, avtoteličnostjo (samonamenskostjo) ali samodoločenostjo (samodeterminacijo) itd. Opis večine značilnosti doživetja zanosa najdemo v poglavju o zadovoljstvu kot pogoje zadovoljstva, ne zanosa. Vtis imamo, da je knjiga zbirka člankov, ki niso dovolj premišljeno sestavljeni v sistematično celoto. Kljub temu poskusimo vnesti v teorijo nekaj reda v upanju, da ne bomo storili avtorju sile.

Strukturo teorije bi lahko predstavili z naslednjim diagramom:

1. Izhodišče teorije je opis pojava, ki ga Cs. imenuje zanos (flow).  2. Opis pogojev, ki omogočajo ta pojav (ne vzrokov), 3. zvezo med zanosom in sebstvom (self) in sopogojenost teh dveh pojavov, kar vodi  4. v osebnostno rast in osmišljanje življenja.

Na kratko bi to teorijo lahko takole povzeli: Pojav, ki ga obravnava ta teorija, je relevanten kot protiutež preteči entropiji zavesti, kaotičnemu doživljanju, ki se izraža v psihopatologiji, socialni patologiji in doživljanju nesmiselnosti življenja. Človek lahko pri katerikoli svoji dejavnosti doživi posebno stanje osredotočene zatopljenosti v dejavnost (zanos), katere potek sam nadzoruje, tako da doživi to dejavnost kot samonagrajujočo, povzročajočo užitek in zadovoljstvo, ne glede na njene izide in zunanje nagrade. Taka dejavnost okrepi njegov občutek samega sebe (sebstvo), sprva kot veščega in sposobnega, v skrajni posledici pa kot svojskega (samolastnega) akterja svojega življenja, tvorno povezanega z drugimi ljudmi. Doživetje zanosa je možno namerno spodbujati in širiti na različne dejavnosti in situacije, tudi skrajno omejujoče.

Oglejmo si sedaj po vrsti sestavine te teorije.

1. Zanos (flow) ali optimalno izkustvo. Zanimivo je, da Cs. pravzaprav nikjer ne opiše doživetja zanosa fenomenološko dosledno in sistematično; posreduje številne opise primerov tega doživetja, ob tem pa takoj uporabi teoretične koncepte, kot so pozornost, cilj, samozavedanje ipd., namesto, da bi se sprva ogradil od konceptualizacije (epohe) in posvetil natančnemu opisu odtenkov doživljanja. To ima za posledico, da pomeša opis fenomena s pogoji njegovega nastanka oziroma namernega spodbujanja;  da ta pojav meša z drugimi podobnimi in neupravičeno razširja njegov pomen.  Kako je torej videti doživetje, ki ga Cs. imenuje optimalno izkustvo ali zanos? Njegove značilnosti so: zbranost (osredotočenost), zatopljenost, lasten nadzor dejavnosti, nezavedanje zunanjega dogajanja, nezavedanje samega sebe, nezavedanje minevanja časa, dejavnost sama je užitek, težnja po ponavljanju, objektivna opazljivost stanja zanosa.  Primeri: doživljanje alpinista v steni, jadralca med jadranjem, šahista med igro, matematika, ki rešuje problem, pisatelja, ko piše itd. (85-115)

·       -- zbranost (osredotočenost):  oseba  usmerja svojo pozornost na samo določeno dejavnost, oziroma določeno nalogo, plezanje v steni, vodenje barke, šahovsko igro. Ta dejavnost je lahko preprosta ali sestavljena iz več dejanj in postopkov in zapletena.

·       - lasten nadzor dejavnosti: oseba sama odloča, kaj bo storila in odmerja svoja dejanja, lahko tudi v boju z nasprotnimi vplivi (nasprotnik pri igri, vremenski vplivi)

·       - nezavedanje zunanjega dogajanja, zatopljenost: oseba je tako osredotočena na nalogo, da se ne zaveda drugega dogajanja, ki ni povezano z nalogo; ne vidi in ne sliši nič drugega

·       - nezavedanje samega sebe: oseba se ne zaveda same sebe, svojih misli in občutkov, ki niso povezani z nalogo; pozabi nase in na svoje skrbi

·       nezavedanje minevanja časa: oseba se ne zaveda minevanja časa; objektivno daljši čas mine kot nekaj trenutkov

·       - dejavnost samo občuti človek kot nagrado, užitek in zadovoljstvo, ne glede na njen izid

·      -  človek želi tako dejavnost ponoviti, in znova doživeti užitek in zadovoljstvo.

·       Drugi prisotni prepoznajo zavestno stanje osebe, ki je v zanosu, prav kot zatopljenost, saj ne reagira, ali pa reagira z zaostankom, na njihove spodbude in druge zunanje dražljaje.

·       Zanos lahko doživimo pri vsaki dejavnosti (?) in vsaki situaciji (?)

 Včasih sem tako zatopljen v branje dnevnega časnika, da ne slišim žene, ki mi nekaj naroča. V začetku je mislila, da je namerno nočem slišati; sčasoma je spoznala, da sem res zatopljen v branje in da res ne slišim nič.

V nadaljevanju knjige, potem ko je Cs. v poglavju o zadovoljstvu navedel značilnosti zanosa, kot smo jih povzeli, pride nereflektirano do precej reduciranega opisa zanosa, ki ne vsebuje več značilnosti popolne zatopljenosti (»ne vidi nič, ne sliši nič«) in nezavedanja okoliščin in samega sebe. Ta skrčeni opis vsebuje samo še odločitev za določen cilj, osredotočenje pozornosti na zasledovanje tega cilja, tj. vztrajno prizadevanje za dosego cilja, in spremljanje izidov. V nekem smislu je človek še vedno uročen, zatopljen, a ne dobesedno, kot pri izvorni zamaknjenosti ali toku (flow). Ne gre več za tok, ampak za vztrajno prizadevanje za neki cilj. Ta redukcija omogoča, da kot zanosno imenujemo katerokoli usmerjeno, ciljno naravnano, vztrajno dejavnost, ki vodi do osebnostne rasti (čeprav Cs. omenja, da je zanos vrednotno neopredeljen, saj lahko o njem govorimo tudi pri kriminalcu). Tako je mogoče govoriti o zanosu pri osamljenem mladostniku, ki si je skušal s spremembo zunanjosti, oblačenjem po modi in »simpatičnim« nastopom povečati priljubljenost pri vrstnikih; ali pa o zanosni (ne znosni!) zakonski zvezi, kjer zakonca usklajujeta interese in si prizadevata za skupne cilje, kar je široka opredelitev slehernega uspešnega zakona. Skratka, Cs. precej nonšalantno »v teku« spreminja pomen osrednjega pojma svoje teorije, da bi pod njegovo okrilje na koncu pospravil celotno življenje – zanosno življenje.

(se nadaljuje)

DESNIČARSKA POLITIKA ALI DESNIČARSKA DIKTATURA

Zadnje čase se nisem kaj dosti oglašal na fejsbuku. Moji fb-prijatelji, ki se politično jasneje in pogosteje opredeljujejo, so lahko prebrali, da sicer rad kolesarim, a po svojih potih in opravkih. Lahko so prebrali še ta ali oni krajši zapis, ki ni izražal jasne opredelitve in katerega ironije tudi niso vsi razumeli. S tem mislim na zapis o tem, da ni demokracije, če se vsi strinjajo, razen v socializmu. Takoj so me opozorili, da se v socializmu niso vsi strinjali in da so tiste, ki se niso, poslali na Goli otok. Vem. Šalil sem se. Mislil sem ironično, ko sem zapisal, da smo se v socializmu vsi strinjali z vsem. Skratka, moji iskreno protestniški kolegi so si lahko mislili, da sem se oportunistično potuhnil in samo čakam, kdaj bom lahko kričal "Živel Janša" in bil za to primerno nagrajen in povišan v nadupokojenca ali seniorskega svetovalca seniorjem. Majhno opravičilo za moj molk in spuščanje megle je dejstvo, da sem pred časom jugonostalgično razpoložen izdal svojo domovino in do konca julija začasno prebegnil v sovražno Hrvaško, da bi se vrnil okužen in potem doma okužil klene, domoljubne Slovence. A tudi tu mi duša ne da, da ne bi vsak dan, vsaj dvakrat na dan, stal v bližini routerja na strehi stranišča (router je na strehi, jaz sem na tleh), in lovil internet, da bi bil na tekočem o novih genialnih potezah našega velikega stratega. McLuhanova teza "medium is the message" je s tem lepo ilustrirana, če vzamemo, da je straniščni router posrednik te genialnosti.

Priznam, da se nisem pridružil tistim, ki so vzklikali "dol JJ", vzklikali bojda zato, ker jim JJ ni všeč. Na fb sem napisal, da mi nihče v vladi ni "všeč", da pa je to irelevantno, ker se z nikomer ne nameravam poročiti. Opozoril sem, da je ta vlada legalna. In še vedno trdim, da se je izjemno hitro in učinkovito spopadla s krizno situacijo. Oprla se je na dve skupini najvidnejših strokovnjakov, ekonomistov na eni in epidemiologov in infektologov na drugi strani in sprejela učinkovite zdravstvene in gospodarske ukrepe. "Toliko močnejši razlog za zaskrbljenost", so dvignili alarm zaskrbljeni za demokracijo! Na valu ljudskega odobravanja bo vlada vzpostavila desničarsko diktaturo. Lahko da. Zato so ulični protesti upravičeni. Upravičeni so navsezadnje zato, ker so ustavno dopuščen način izražanja ljudskega mnenja o čemerkoli.

Toda uveljavljanje desničarske politike ni isto kot uvajanje desničarske diktature. Kadrovske menjave, prevzemanje vzvodov moči, so običajni postopki vsake vlade, ko pride na oblast. Njihova radikalnost je odvisna od kompatibilnosti starih kadrov z novo oblastjo. Leva vlada uveljavlja levičarsko politiko (poenostavljam); to se nam (levičarjem) zdi normalno in zaželeno. Na položaju ministrice za šolstvo ne moremo gledati kake tercijalke. Zdravstveni minister, "surgeon general", ne more biti bivši domobranec. To se nam zdi samoumevno. Tisti, ki smo preživeli socializem in se imeli lepo in se smejali, takih menjav v primeru leve vlade nimamo za uvajanje levičarske diktature. Če pa desna vlada uveljavlja desničarsko politiko in menjava kadre, se nam to ne zdi normalno. Takoj se ustrašimo, da se bo namesto demokracije uveljavil klerofašistični režim. Kot da bi bilo to logično in politološko zakonito takoj, ko desnica prevzame oblast, ne pa, ko jo prevzame levica. Desnica naravno teži k diktaturi, mislimo. Kaj pa levica, ki je tudi že zakuhala revolucijo in diktaturo? Zakaj se pod levimi poosamosvojitvenimi vladami ni uveljavila socialistična diktatura proletariata? Mogoče zato, ker ni dolgo tega, kar so te diktature propadle in se tega še spomnimo in si mislimo, da ni dobro staviti na nekaj, kar se empirično dokazano sesuje samo vase? Zakaj pa naj bi, nasprotno, poosamosvojitvena desnica uveljavila diktaturo? Ker se ji ta želja še ni izpolnila tako, kot se je levici? Tudi fašistične diktature so propadle in tudi tega se spominjamo. Mogoče se bojimo, da znajo desničarji, ki težijo k diktaturi, bolje zapeljati ljudstvo kot levičarji? Pred očmi imamo Hitlerja, Mussolinija, Franca in Pinocheta, pozabljamo na dobre stričke Marxa, Lenina in Stalina, da dobrega maršala Tita ne omenim, ki so nam namalali vizijo raja in jo kruto uresničevali (Marx je izvzet, saj ni doživel uresničevanja svojih idej). 

Ponavljam: desničarska politika je v demokraciji enako legalna in legitimna kot levičarska. Prav tako je legalno in legitimno, da se z njo ne strinjamo, kot se desničarji ne strinjajo z levičarsko politiko. Zdi se, da je to banalna resnica, abeceda demokracije. Ponavljam jo, upam da nepotrebno in v svojo sramoto, ker imam vtis, da to sicer vsi vedo, da pa vendarle levičarji pričakujejo, da bo desničarska politika dovolj levičarska, da ne bo treba iti na cesto. Kaže, da je bila doslej levičarska politika dovolj desničarska, da desničarjem ni bilo treba iti na cesto. 

Ob dveh prilikah se mi je razjasnilo, da z našim, levičarskim pojmovanjem demokracije nekaj ni v redu: ob desničarski proslavi Dneva državnosti in ob kolumni Luke Lisjaka Gabrijelčiča o Pahorjevem kontroverznem "blagoslavljanju" dveh nasprotnih spomenikov na Bazovici.

Ob letošnji proslavi Dneva državnosti sem nazorno videl, kakšna je desničarska proslava, proslava po nazorih in občutjih naših desnih sodržavljanov (morda samo njihovega "stožera"). Vrnila nas je v predmoderno dobo čitalniškega domoljubja in rodoljubja, potem ko smo v preteklih tridesetih letih lahko gledali precej boljše proslave ali vsaj modernejše, z vrhunskimi slovenskimi umetniki, ki so bili tokrat menda vsi v izolaciji in karanteni. Ta proslava mi ni bila "všeč", čeprav so nekateri doslej neznani obrazi dobro peli in igrali. Mislil sem si: pa dobro, oni so jo naredili po svojem okusu, naši desničarski sodržavljani. Njim je všeč. Nevredno je bilo dejanje tistega, preveč svoje slave svestnega, pop-estradnika, ki si je zadal za svojo državljansko dolžnost motiti proslavo, ker so jo pač pripravili desničarji. To je dejanje nestrpnosti do drugačnosti s strani  človeka, ki je lahko sam občutil, kaj pomeni biti drugačen. Na drugem koncu so drugi državljani peli Internacionalo in Bella ciao. Slednja mi je všeč, pri prvi me pa moti patetično besedilo iz neke druge dobe. Tudi alternativna proslava je opevala davno minule čase in je bila glede tega primerna protiutež - enako nostalgična. Skratka: ob tej desničarski proslavi sem sprevidel, da živijo med nami naši sodržavljani, ki imajo drugačen nazor in okus. Stopili so iz ozadja, iz papirnatega statističnega odstotka podpornikov SDS, na najvidnejše prizorišče, pred eminentne poslušalce in televizijske gledalce. Pokazali so se tako rekoč korporativno. Ker smo v demokraciji, imajo vso pravico, da izražajo svoje nazore in okus v okviru ustave in zakonov.

V nedavni kolumni Luke Lisjaka Gabrijelčiča (Delo, 18.7.20) sem našel potrdilo za svoje stališče. "Pluralna družba predpostavlja sobivanje legitimnih perspektiv, ki so lahko komplementarne, lahko pa tudi antitetične in celo nespravljive. "Zato so vseobsežne in skladne ideologije, ki ne dopuščajo protislovij, težko spravljive s pluralizmom." Demokratična politična ureditev "sloni ravno na sobivanju, prerivanju, pogajanju, usklajevanju, sporazumevanju različnih partikularnih stališč, interesov in občutljivosti." Ne gre pričakovati, da bi se taka ureditev ravnala po filozofskih ali znanstvenih "režimih resnice" (filozofije in znanosti), ki si prizadevajo biti neprotislovni. 

Tako bo kar držalo, kot sodijo nekateri, da se že vso poosamosvojitveno dobo s težavo izvijamo iz enoumja, ne starega, socialističnega, ampak iz predstave, da bi morali desni misliti in ravnati tako, da bi se z njimi lahko strinjali tudi levi in obratno. Desni legalno uveljavljajo svojo politiko. Levi legalno izražajo svoje nestrinjanje z njo. In življenje gre dalje - do naslednjih volitev, ko se bodo karte morda premešale. 

Proslava

Državna proslava Dneva državnosti je minila. Lahko bi rekel, da o njej ni vredno izgubljati besed. Lanski sneg; proslava kot proslava. Tako ali tako ni pričakovati, da bi bila proslava kak poseben umetniški dogodek. Razčlenjujejo jo, jo bolj ali manj prizanesljivo ocenjujejo. Ugotavljajo povezave snovalcev in izvajalcev s stranko. Ocenjevanju se bom ognil, čeprav me mika, da bi iz posameznih elementov predstave sestavil pomenski vzorec esdeesovske ideologije. Itak je bilo vsem na očeh in vsi so lahko razbrali pomen trebuščka nosečnice (državne nosečnice?) in zagnano, fortissimo skandiranje ad nauseam, pesmi "Slovenec sem", da ja ne bi tega pozabili in da bi se to vžgalo v duha tudi Neslovencev okoli nas bodisi kot odločna potrditev njihove drugačnosti bodisi kot poziv, da sprejmejo to pripadnost. Pravzaprav je ta poziv odveč. Spomnil sem se deklice iz soseske, ki si je ob igri v ritmu koračnice popevala: Kad po-ra-stem bi-ću Slo-ven-ka. In je. Tako privlačno je biti Slovenka.

Proslava se je odvijala v zaostrenem družbeno-konfliktnem vzdušju, na prostoru, ograjenem s policijskimi ogradami in ešaloni policistov; ob odsotnosti vrhunskih profesionalnih umetnikov; ob spremljavi policijskega orkestra, katerega nastop je v tem kontekstu pomenil nekaj drugega, kot kadar izvaja promenadni koncert v Tivoliju. Policija je bila okoli odra, pred njim in na njem.

Prav je zapisal komentator, da je bila to strankarska proslava esdeesa ali pač desnice. Tudi sam sem jo doživel kot prvi (?) performans na visoki ravni osrednjega državnega dogodka,  ki je nazorno pokazal in potrdil ideološko vsebino in identiteto stranke.

To je prav. Ne čudite se! To je prav. Prav imajo tudi tisti, ki pišejo, da v predstavi ni bilo niti enega elementa modernosti. Bila je izrazito enostranska: poudarila je tradicionalne in desničarske vrednote. Bila je gotovo všeč mnogim, ki jim niso všeč moderne in postmoderne ekshibicije. Tuji poslaniki  so si ob petju kogoškega kvagteta gotovo mislili: tako majhen narod, pa tako mnogoglasno poje. In kaj Slovenca bolj poboža kot tujčeva pohvala.

Prav je, da so naši desni sodržavljani pokazali in potrdili, kdo so. Levi se zgražajo nad proslavo in mislijo, da bi morala biti drugačna, da bi na njej morali peti Internacionalo in Bella ciao. Tudi meni sta omenjeni pesmi všeč, bolj kot Vilharjeve narodne budnice, a pričakovati, da bi jih morali peti na državni proslavi, je znamenje nostalgije po enoumju in socializmu, ki se je sesul vase. V demokraciji smo. So levi in so desni. Trenutno so na oblasti (legalno!) desni. Videli smo desno proslavo. Ni nam všeč, njim je pa všeč. Bomo zmogli prenesti to različnost? Ali jih bomo odnesli z odra? So varovalne policijske ograje odveč ali upravičene?  

Vtis imam, da pravzaprav še vedno, po tridesetih letih, s težavo sprejemamo meščansko demokracijo. Težko sprejemamo dejstvo, da smo različni in da ima vsaka stran pravico izražati to različnost. Izražati ne pomeni vsiljevati. Ko bo na oblasti druga garnitura, bo proslava drugačna.

Dopustili smo, da so naši desničarski sodržavljani pokazali svoje pojmovanje domoljubja in slovenstva. In dopuščali bomo, čeprav s stisnjenimi zobmi. Za demokracijo. 

To je strpnost, pravi moja fb-prijateljica N. M. Močno jo potrebujemo.

K psihološki teoriji morale onkraj Ojdipovega kompleksa

To je pretenciozen naslov, ki je bolj program, kot opravljeno delo.

Včeraj sem namreč poslušal video predavanje Romana Vodeba o psihologiji morale. Vodeba poznam samo po tem, kar drugi govorijo o njem, in to ni prav prijazno. Njega samega nisem ne bral ne poslušal vse do nedavnega. Ujel sem nekaj odlomkov in nekaj čivkov na fejsbuku. Mislim, da mu ne manjka zdrave pameti, smisla za življenjske prioritete in človeške občutljivosti.  O njegovem obvladanju psihoanalitične teorije zaekrat ne morem soditi. Pošteno moram priznati, da se s psihoanalitično teorijo najbrž nisem pol toliko ukvarjal kot on. Kljub temu bom tvegal korak stran od te teorije. Tega koraka vstran ne morem (za sedaj) utemeljiti s kritiko te teorije; lahko pa nakažem njegovo smer z navajanjem indicev, ki vodijo v drugačno teorijo.

Vodeb  ponovi poenostavljeno psihoanalitično formulo o nastanku moralnega "čuta" pri otroku iz Ojdipovega kompleksa. Otrok-deček (pri deklicah je potek nekoliko drugačen) je sprva navezan na mater. Vanjo vlaga svoja ljubezenska čustva. Ona je njegova "ljubica". Oče mu je v odnosu do matere tekmec. Do njega ne goji prijaznih čustev; nasprotno, ne želi mu nič dobrega, jezen je nanj, posebno, kadar ga vidi, kako se ljubčka z mamico. Jezen je nanj, ker spi z mamico v njuni sobi. Ojdipov kompleks. Potem odkrije, da deklica nima lulčka. Začudi se in zgrozi. Tudi njemu bi se lahko zgodilo, da bi mu ga kdo "odvzel iz narave". Kdo? Očka vendar, za kazen, ker ima fantek o njem grde misli. Rodi se kastracijski kompleks. Deček uvidi, da je v primerjavi z očetom nebogljen in da ne more zmagati v boju za mamico. Bolje je, če posnema očeta in preko njega obožuje mamico. Pride do identifikacije dečka z očetom. Oče mu potem lahko  prenese moralni Zakon družbe. V dečku se usidra nezavedno občutje: če ne bom priden, bom kastriran. Moram reči, da mi ta teorija zveni zelo podobno oni, ki sem jo slišal v cerkvi: Če ne boš priden, boš prišel v pekel.

Ne nameravam kritizirati te teorije, ne v Freudovem originalnem zapisu ne v Vodebovi poljudni poenostavitvi. Nisem psihoanalitik, nimam za sabo učne analize svojega nezavednega, nisem nikogar psihoanaliziral; nimam empiričnega gradiva, da bi lahko preveril to teorijo. Lahko bi le primerjal Freudovo besedilo z Vodebovim, a nočem izgubljati časa. 

Hočem ponuditi alternativno razlago nastanka moralnega čuta ali moralne zavesti, razlago, ki temelji na mojih doživetjih v otroštvu, na sodobnih spoznanjih biologije (fiziologije možganov) in na opažanjih vedenja živali (in ljudi). 

Naj najprej na kratko in preprosto izrečem svojo teorijo. Moralna (etična) zavest in ravnanje izvirata iz sočutja,  pojmovanega kot spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene. Sočutje se ontogenetsko razvije naravno kot rezultat filogenetske evolucije, saj pomaga preživeti vrsti. Poglejmo po vrsti znamenja, ki vodijo v to smer.

Moja doživetja v otroštvu. Mama mi je bila bližja kot ata. Ob nedeljah, ko smo vsi lahko malo poležali, sta mi dovolila, da sem vstal iz svoje postelje in legel mednju v njuno posteljo. Pri tem sem se držal mame. Mama je rekla: Pojdi še malo k atu. Odvrnil sem: Ne, ata smrdi. Res je meni neprijetno vonjal po moškem in po cigaretah, mama pa je lepo dišala. Ojdipov komleks? Najbrž. Kasneje sem imel ata rad. Bil je prijazen do mene, skupaj sva gradila zgradbe in naprave iz sestavin neke tehnične igrače. Kadar se je s kolesom pripeljal iz službe - zagledal sem ga, ko je v križišču zavil v našo ulico - in se ustavil pred našo hišo, kjer sem se igral s prijatelji, sem se ga razveselil. Sosedovega Jožeta je oče tepel, mene moj ni nikoli (samo enkrat). Identifikacija? Seveda. Očeta sem spoštoval. Ne spominjam se, da bi mi ata kdaj razlagal, kaj je prav in kaj (moralno) narobe. Neposredno mi ni prenašal Zakona. To je počela mama, s katero sem bil ves čas, medtem ko je bil ata v službi, ali pa je počival ali delal kaj za hišo. Mama me je tudi kaznovala. Za hud prestopek sem moral klečati v kotu (zelo redko).

Morala se ne začne "z očetovim prenašanjem Zakona", ampak z navajanjem na kahlico, učenjem držati žlico, navajanjem na vljudno pozdravljanje soseda, razlikovanjem med "izposoditi" in "ukrasti", ocenjevanjem "vedenja" v šolskih spričevalih. V naši soseski je malo starejši mulc rad mučil neko deklico in ji grozil: Kri ti bom spil. Mala je v grozi vreščala in ga s tem še bolj spodbujala. To se mi je zdelo zelo grdo od tega fanta, čeprav ne vem, kako naj bi bilo to videti in čeprav me ata ni nikoli učil, da se ženskam ne sme izpiti krvi; o tem ni govoril. Kako to, da sem čutil in vedel, da je tako početje nedopustno, če mi tega ni povedal oče?

V zvezi z našo temo je pomembno naslednje doživetje. Imeli smo kužka, mešančka, cucka. Takoj po vojni smo se otroci prosto potepali po okolici. Prometa ni bilo, živeli smo v predmestju, za zadnjimi hišami je bilo polje. S psičkom sva se vračala s polja, ko se je nenadoma od nekod vzel potepuški pes Tarzan, dolgodlaka, rdeča zverina, in se spravil nad Čujkota. Ugriznil ga je, tako da sta se malemu na vratu poznali dve rdeči ranici od Tarzanovih zob. Mali je cvilil in se doma zatekel v svojo uto. Imela je širok vhod, tako da sem se lahko zavlekel noter k njemu. Ležal sem ob njem ter ga tolažil, dokler me ni tako našla mama. Koliko sem bil star? Moralo je biti nekako takrat, ko sem začel hoditi v šolo. Vedel sem, da je kužka bolelo, tako kot bi bolelo mene, če bi me ugriznil pes. Kadar je sosed nažigal sošolca Jožeta, sem bil malo privoščljiv, čisto malo, v glavnem pa sem bil jezen na surovega soseda in žalosten zaradi Jožeta, ki ni storil nič takega, da bi moral biti tepen. Vesel sem bil, da me moj ata ne tepe.

Vedenje živali. Imeli smo mačka, mačkona, borca. Nekoč smo sedeli na dvorišču in maček ob nas. S sosedovega vrta je do vrtne ograje primijavkal majhen mucek in tam preplašen obstal. Naš maček ga je opazil, se sprehodil do svoje posode s hrano in sedel kak meter od nje, obrnjen k mladičku, s hrbtom proti nam in od časa do časa obrnil glavo in nas pogledoval. S svojim telesnim položajem (in najbrž še s kakimi drugimi znamenji mačjega jezika) je dal vedeti malemu, da lahko pride in da je pot zavarovana. Varujem te, nič ti ne bojo storile te velike živali, ki sedijo tam v senci. Mali je zares previdno prišel do posode s hrano. Naš muc je ves čas stražil, da se je mali lahko najedel. Ta opis zveni antropomorfno; mačku pripisujem človeške misli in nagnjenja. Morda. A ostane dejstvo, da je maček prepoznal malega, mu šel naproti in ga pustil, da je prišel do posode s hrano in jedel. Jedel je njegovo, mačkonovo, hrano. Ja, nekakšen instinkt, boste rekli. In kaj potem? Kakšno zvezo ima to z moralo? S svojim vedenjem je maček omogočil mladiču, da je prišel do hrane. Pomagal mu je preživeti. Je važen moj motiv, kadar dam beraču drobiž? Ali dejstvo, da je dobil za žemljico?

V zadnjem času se množijo filmi in videi, ki prikazujejo altruistično vedenje živali. Odrasli sloni pomagajo mlademu slončku, da spleza iz jarka. Gos hrani ribe. Raca-mati čaka, da se vsi člani jate povzpnejo čez oporni zid, čeprav se zadnjemu, najšibkejšemu, posreči šele, ko je čisto na koncu moči. Mačka pomaga drugi mački čez ograjo. Konj prinese drugemu konju šop sena. Pes z gobcem odriva vodo iz luže in zaliva naplavljeno ribo in jo ohranja živo. Medved potegne iz vode ptico, kokoško morda, ki je padla vanjo. Pes pomaga drugemu psu, da se povzpne iz bazena z vodo; potegne drugega psa v prtljažnik avtomobila. Želva preobrne drugo želvo, ki je nemočno obležala na hrbtu. Prav presenetljiv je primer mačka, ki potisne v bazen ribo, ki se je znašla na suhem. Mnogo je primerov, ko živali žalujejo za mrtvo živaljo, ali jo skušajo obuditi, da žalovanja za človekom-skrbnikom niti ne omenim. 

Daleč od tega, da bi živalim pripisovali človeške misli in občutja. Nič narobe pa ni, če domnevamo, da ima človek globoko v sebi podobna naravna nagnjenja. Prva moralna zapoved, ki sem jo spoznal, ni bila "Veruj v enega Boga" ampak "Ne stori drugemu hudega". In to je še zdaj osnovna zapoved, ki se je držim.

Zrcalni nevroni.  V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nevrologi univerze v Padovi, Giacomo Rizzolatti in kolegi, opazovali delovanje možganov pri opicah makaki. Ko je opica segla po sadju, so se aktivirali določeni nevroni. Ti isti nevroni so se aktivirali, ko je opica samo videla drugo opico ali človeka, ki je segel po sadju. Podoben je bil izid poskusa na ljudeh. Te nevrone so imenovali "zrcalni nevroni", ker zrcalijo vedenje drugega v nas. To pomeni: ko vidim drugega nekaj početi, se v meni samem sprožijo isti nevroni, kot bi sam tisto počel. Sproži se zametek enakega ravnanja. To je osnova so-doživljanja, vživetja ali empatije, ki je tudi drug izraz za sočutje. Pojavili so se tudi različni dvomi v zvezi s temi raziskavami, ki se nadaljujejo. Empatija je - ne glede na to, kakšna je njena nevrološka osnova - psihološko dejstvo. Ljudje smo sposobni vživetja v drugega človeka. Sposobni smo sočutja. In sočutje, spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene, je osnova zlatega moralnega načela "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi". Kakšno zvezo ima to z Ojdipovim kompleksom, naj ugotovijo psihoanalitiki. Dotlej pa se vprašajte: vas je že kdaj stisnilo pri srcu (ali kjer koli drugje), ko ste videli koga pasti, se udariti, raniti. Vi se niste ranili, pa vas je zabolelo.

Potem si lahko Ojdipov kompleks zataknete za klobuk. 

Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

Hessejeva poslanica radikalni mladini

Po naključju se mi je v neki knjigi o Hermannu Hesseju - njegova poglavitna dela, kot npr. Stepni volk, Demian idr., so prevedena v slovenščino - odprla stran z besedilom, ki me je presunilo s svojo aktualnostjo. Njegov avtor je Gunnar Decker (Hesse ABC, Reclam, Leipzig).

Leta 1920 je anonimno izšlo besedilo tedaj 43-letnega pisatelja z naslovom "Beseda nemški mladini in druge poslanice proti desnemu in levemu radikalizmu". V slogu Nietzschejeve pesnitve Tako je govoril Zaratustra govori Hesse mladim Nemcem, ki jih je prva svetovna vojna zmedla in pustila brez orientacije. Hesse vidi največjo nevarnost v tem, da hočejo novega vodjo, ki bi jih spet naučil ubogati in mu slediti. "Glejte, Zaratustra ni učitelj, ne morete ga nič vprašati, ničesar se učiti od njega, ne morete prepisovati njegovih malih in velikih receptov za ravnanje v stiski. Zaratustra je človek, sem Jaz in si Ti... Samo nečesa se je naučil, samo v nečem je moder in samo nekaj je njegov ponos. Naučil se je biti Zaratustra. To je tisto, kar naj bi se tudi vi naučili od njega in za kar vam prepogosto zmanjka poguma. Naučili naj bi se biti to, kar ste, tako kot sem se jaz naučil biti Zaratustra. Ne bodite kot drugi, ne bodite nič, ne posnemajte tujih glasov, ne imejte tujega duha za svojega." V tem spisu nastopa Hesse proti lažni patetiki žrtve in hlapčevskemu duhu. Prav tam sta objavljena tudi odlomka  O Nemcih in Izboljševanje sveta. Samo močne osebnosti dajejo množici obraz in ji odvzamejo potezo slepega nasilništva, ki skrito tli v njej. Hesse se ogiblje idealom narodne skupnosti in slepega napredka. "Ne vem, dragi prijatelji, če so svet že kdaj izboljšali, če ni od vekomaj enako dober in enako slab. Tega ne vem, nisem filozof, pravzaprav me to ne zanima. Eno pa vem gotovo: Če so ljudje kdaj izboljšali svet, če so ga kdaj obogatili, ga niso izboljšali izboljševalci sveta, ampak tisti, ki so si pošteno prizadevali, da bi našli samega sebe, h katerim bi tako rad prištel tudi vas. Ti resnični in pošteni iskalci samega sebe,  nimajo cilja, nimajo namenov, ker jim je dovolj, da živijo in da so sami pri sebi."

Ni minilo dvajset let, ko je nemška mladina iskala zatočišče pred nalogo najti svojo samolastno pot v množičnih lažno socialističnih Hitlerjevih rasističnih formacijah nacional-socialistov, ki so zakorakale v vojno. Glas množice je bil močnejši kot glas posameznikove vesti in razuma. In kot Hessejev glas.

STAROST IN MODROST

Stari naj bi bili modri. Ali ta stereotip velja? Kaj kažejo raziskave in statistika, ne vem. Opisal bom, kako sam doživljam stanja in procese, ki imajo morda kaj opraviti z modrostjo. Kaj je pravzaprav modrost? Da ni isto kot inteligentnost, sem spoznal že zgodaj. Ni treba, da bi bil brihten, da bi bil moder. Seveda je dobro, če si oboje. Ker ne morem iz svoje kože raziskovalca-metodologa, naj ta odnos izrazim v spodnji preglednici.

==============================

                                                MODER                    INTELIGENTEN

 ---------------------------------------------------

                                                                                   DA                  NE                                               

                                                DA                                1                     2

                                                NE                                3                     4

==============================

1 - ljudje, ki so modri in inteligentni

2 - ljudje, ki so modri pa ne ravno inteligentni

3 - ljudje, ki niso modri, a so inteligentni

4 - ljudje, ki niso ne modri ne inteligentni.

Ta klasifikacija ali tipologija seveda zelo poenostavlja odnose, saj ne upošteva količinskih razlik. Človek je lahko bolj ali manj inteligenten, bolj ali manj moder, ne zgolj inteligenten ali neinteligenten. 

V čem je pravzaprav razlika med modrostjo in inteligentnostjo. Inteligentnost je brihtnost; sposobnost znajdenja v novi situaciji, nevajeni, nenaučeni. Je sposobnost reševati miselne probleme, ne samo šolske, matematične in druge, tudi iznajdljivost pri rokovanju z napravami, orodji sodi k inteligentnosti. Inteligenten človek se lahko uči, hitro dojema, je iznajdljiv. Je tudi preračunljiv. To je lahko dobra lastnost, strateško mišljenje; lahko pa je tudi značajska hiba kot pretirana sebična preračunljivost. Inteligentnost znajo psihologi danes že kar dobro "izmeriti" s svojimi testi.

Modrost pa... Kaj je to pravzaprav? Filozof (zgledujem se po Tinetu Hribarju) razlikuje tri ravni mišljenja ali miselne dejavnosti: duha, um in razum. Med njimi je hierarhija:

DUH (SPIRITUS, GEIST, SPIRIT, SPIRITO)

UM (MENS, VERNUNFT, MIND, MENTE)

RAZUM (RATIO, VERSTAND, REASON, RAGIONE) 

Človeški duh bi najlažje opredelili kot človekovo zavest o celoti njegovega položaja v prostoru in času; položaja v svetu, družbi in naravi, in položaja v času. Zavest o tem, da sem hkrati združen z drugimi ljudmi in ločen od njih kot posameznik; zavest o tem, da sem del narave in ločen od nje; zavest o tem, da sem se rodil in da bom umrl in da moram iz svojega življenja nekaj narediti. Kaj je to, odkrivam vse življenje. Druga beseda za duha bi bila eksistencialna zavest. Ta zavest se rodi v človeku samem in je njegova lastna, avtohtona, samolastna, enkratna. Lahko bi tudi rekli, da ne gre toliko za mišljenje kot za počutje, držo, zavedanje.

Um je tisti del nas, ki razmišlja. spekulativno razmišlja. Lahko bi mu rekli naš notranji filozof. Na to instanco je mislil Kant, ko je napisal Kritiko čistega uma, Kritiko praktičnega uma. Napisal je kritiko, razmišljanje o tem, kako razmišlja naš um, kakšna vprašanja si lahko zastavi in kakšnih ne in kje so njegove meje. Moj profesor filozofije je dejal: vsak človek si zastavlja filozofska vprašanja, a vsak ne odgovarja nanja filozofsko. To umovanje, predvsem če je filozofsko, je um.

Razum, ratio, je praktično preračunavanje o vsakdanjih človekovih potrebah. Kakšna je bolezen, ki nas je prizadela; kako jo obvladati; kaj pomaga in kaj ne. Razum je samopašen; vse ga zanima, poganja znanosti in tehniko. Loteva se vsega, čeprav bi se ne smel. Hladen razum je vodil zločinskega zdravnika, da je delal poskuse na živih taboriščnikih. Prav ta primer nas opozarja, da razumu ne smemo pustiti, da bi vodil igro. Podrejati se mora umu, etičnemu premisleku. ki ga samega vodi duh, to je zavest, da smo vsi umrljivi in da je življenje najvišja vrednota.

Moder je človek, ki združuje duha, um in razum.

Prav danes je moj kolega, psiholog Zoran Pavlović, na fejsbuku pripel naslednjo sliko, ki jo je pobral na spletu:

Slika se nanaša na aktualno situacijo pandemije. Tako kot pri nas so se ljudje tudi drugod po svetu razdelili na tri skupine: na tiste, ki jih skrbi okužba in si prizadevajo, da bi ostali zdravi (zgornji krog): na tiste, ki jih skrbi zastoj gospodarstva in bi radi pognali gospodastvo, da ne bi občutili poslabšanja standarda (levi krog); in na tiste, ki jih skrbi državljanska svoboda in se bojijo, da bi vlade izkoristile pandemijo, da bi si prigrabile več moči, kot jo dopušča demokratičen sistem (desni krog). Skrajneži teh treh skupin se spopadajo. Povsod po svetu se pojavljajo te skupine: pri nas se bojimo desne vlade, v Španiji leve. Oboji, desni in levi, so že kdaj kje zakuhali kakšno diktaturo.

Krogi se sekajo in ustvarjajo presečne množice: zaskrbljene za gospodastvo in politiko, zaskrbljene za politiko in zdravje in za gospodarstvo in zdravje. V središču je mala presečna množica (ME, JAZ) tistih, ki jih skrbi vse to in niso del ene same skrajne množice. Ti vidijo celoto, vidijo, da je vse pomembno in ne pretiravajo v nobeni smeri. Ti se držijo Aristotelove zlate sredine. Ti so modri.

Kako je torej z mano? Se počutim modrega? Sem moder?

V zadnjem času opažam, da sem neverjetno ustvarjalen. Korona mi je dala vedeti, da se čas izteka in da bi rad še vse mogoče postoril, preden se poslovim. Zaostrila je mojo eksistencialno zavedanje. To je gotovo dejavnik, ki mobilizira vse preostale energije. Sicer pa sem opazil nekaj sprememb v svojem doživljanju glede na obdobje pred upokojitvijo.

1. PRIORITETE. Jasnejše zavedanje prioritet; kaj je pomembno v življenju. Pomembno je, da si živ; da se počutiš živega, izpolnjenega in delovnega. Pomembno je, da skrbiš, da se ljudje okrog tebe dobro počutijo; da jih ne prizadeneš; da si z njimi, ko jim ne gre dobro. Imam vse, kar je potrebno za udobno in skromno življenje, zato se ne peham za materialnimi dobrinami in dragimi užitki. Lepo bi bilo imeti to in ono, poleteti tja in tja. A ni vredno škode, ki jo s tem nehote povzročiš. Uživam, ko berem, pišem, slikam. Vse, vse imamo, če nimamo prevelikih apetitov. V sedanji krizi so moje prioritete razvrščene takole: 1. zdravje, 2. gospodarstvo, 3. politika.

2. SEM, KI SEM. Postal sem pogumnejši. Ne bojim se več izpostaviti v javnosti, povedati svojega mnenja, se tudi ujeziti na kakšnega nepridiprava. Ta pogum izvira iz dejstva, da sem sprejel samega sebe: "sem, kar sem in kdor sem". To ne pomeni, da se ne poskušam še izboljšati v praktičnem in etičnem oziru. A v bistvu sem, kakršen sem. Bog se je oglasil iz gorečega grma: "Sem, ki sem". Nisem Bog, ampak ta prilika mi pove, da človek, ki pri sebi doživi, da lahko reče "Sem, ki sem", zadobi trdnost, ki je božanska, največ, kar lahko človek doseže.

3. ETIKA IN SAMODISCIPLINA, SAMOODPOVED. Vem, da se moram omejiti in disciplinirati. Življenje samo omejuje tvojo svobodo in občutek vsemogočnosti. Omeji te bolezen, izgube bližnjih, postopno usihanje moči. Spoznaš, da ne smeš in nočeš živeti tako, da bi prizadel druge, ki ti nekaj pomenijo. Mirna vest, mir v duši je pomembnejši od svobode. Če hočeš uresničiti, kar še misliš, da bi rad, ali da bi bilo treba postoriti, se moraš organizirati in disciplinirati. Skušam vstajati dovolj zgodaj (si privoščim tudi kdaj poležati), organizirati dan. Vidim, da me "kozarček ob kosilu" ravno dovolj omami, da nisem potem za nobeno rabo. Zato to samo včasih. Ne mislim časa, ki mi je odmerjen, preživeti omamljen.

4. UČIM SE, IZRAŽAM SE, DELUJEM. Berem - vse: informacije, stvarno literaturo in lepo književnost. Hočem vedeti, kaj se dogaja v svetu, hočem si ustvariti pregled nad rečmi, hočem vedeti, kako živijo in kaj doživljajo drugi ljudje. Da bi vedel, kaj vem in kaj mislim, pišem, se tudi pričkam in opredeljujem. Nisem pa zvest pristaš ali pripadnik nobene stranke ali gibanja. Amicus Plato, magis amica veritas. Platon mi je prijatelj, a večja prijateljica mi je resnica. Moja resnica. Nisem aktivist, za delovanje štejem to, da javno povem, kaj mislim in da podprem tistega, ki mu gre slabše od mene.

Še kaj bi se našlo, a mislim, da so to poglavitna zadržanja, ki napajajo modrost. Domišljam si, da se s tem, ko jim sledim, veča delež modrosti v meni. Modrost ni samo v glavi, modrost je v srcu, v celotnem tvojem odnosu do življenja. Modrost je sposobnost videti širšo in globljo sliko in njen pomen za življenje.

Pripis: Prav ima Freud, ki piše, da se ima človek v nezavednem za nesmrtnega. Tudi jaz. Večkrat pomislim: saj ni mogoče, da bi umrl. Toliko neprebranih knjig imam. Atena ne bo dopustila, da ostanejo neprebrane. A Morana kosi, kosi...

Živeti z virusom

Epidemija je preklicana. Odslej bomo živeli z virusom. Kaj pomeni živeti z virusom? Pomeni podobno kot živeti s katero koli nevarnostjo, ki ogroža zdravje ali življenje. Živimo z nevarnostmi v prometu. Živimo z nevarnostmi v poklicu, pri delu. Živimo z nevarnostjo potresa, poplave, udara asteroida. So nevarnosti, pred katerimi se lahko zavarujemo in nevarnosti, pred katerimi se ne moremo zavarovati. Pred virusom se lahko do določene mere zavarujemo. Pred nobeno nevarnostjo se ne moremo zavarovati z gotovostjo; zato je ne-varnost. Življenje je tvegano. In življenje se konča; proti temu ni zdravila.
Torej se je treba sprijazniti s tem, da se lahko okužim. In da lahko okužen zbolim in umrem. Lahko okužim druge. S čim zmanjšam možnost teh dogodkov? Ker spadam v bolj ogroženo vrsto, to je, v kategorijo, v kateri ljudje bolj verjetno umrejo, če zbolijo, moram biti bolj previden. Ne mislim pa težiti vsem, ker bi se tako bal umreti. Pride, ko pride.

Zato sem sklenil:
- da ne bom bolan zapuščal doma, razen če mi bo zdravnik dovolil, da pridem k njemu
- da se bom kolikor mogoče zadrževal doma in hodil ven le v naravo oziroma na odprto, na sprehode, pohode in kolesarjenje
- da se ne bom zadrževal na prešercu; hodil ven na kavo, pijačo in jedačo le izjemoma
- žal se bom, dokler ne odkrijejo cepiva ali uničijo te golazni, odpovedal obisku koncertov, gledališča in drugih prireditev razen galerij
- da si bom pri obisku zdravnika, trgovin, knjižnic, knjgarn in drugih servisov nadel masko, se držal na razdalji in si po obisku umil roke na priporočeni način
- s seboj bom nosil malo steklenično razkužila za vsak primer
- se bom ob srečevanju z drugimi držal na razdalji in se ne rokoval, objemal (poljubljal samo s simpatičnimi).
- to do določene mere velja tudi za občevanje s svojci v hiši razen z ženo, s katero se bova sporazumno vzajemno okužila (je pa še nisem vprašal).

Če se srečamo, vedite, da sem storil vse, da bi bili vi varni. To pričakujem tudi od vas in vam zaupam.

Je ovaduštvo značajska lastnost?

Z zanimanjem sem prebral članek Janeza Kocijančiča Ovaduštvo - temačna, sporna, napačna značajska lastnost (Delo, SP, 9. maja 2020).  Pisca cenim kot umirjenega politika in menedžerja, ki je na več področjih prispeval k razvoju in uveljavitvi Slovenije kot verodostojne države. Zato se ne čudim, da ga je, tako kot mene, zmotilo poročilo vladnega Urada za komuniciranje Evropskemu svetu o stanju na področju medijev. To nesrečno potezo uradnika in stališča v poročilu je, kot piše Kocijančič, vlada "posvojila in ponovila". Da gre za izrazito pristransko in neobjektivno stališče, ki morda ustreza stanju takoj po osamosvojitvi, ne pa sedanjemu, mislim tudi sam. V nekaj drugih točkah pa se najina nazora razhajata.

Kocijančičevo prizadetost tudi zaradi osebne diskvalifikacije pred mednarodnim forumom razumem in mi je zanj osebno žal. Vendar si je križ politike naložil sam (sam nisem imel tega poguma) in s tem udeležbo v boju za oblast, za prevlado - pač z uporabo političnih sredstev, tehnik in taktik. Taki bojni sredstvi sta tudi laž in prikazovanje nasprotnika v grdi luči, "slikanje sovraga z rogovi", etiketiranje. Ti sredstvi uporabljajo vse stranke, povsod po svetu. Pri nas so eni »komunajzarji«, drugi »ovaduhi«. Na isti ravni, oboji prepričani o svojem prav.

Politiki bi morali ravnati etično. To bi pomenilo, da bi morali spoštovati načelo, da drugemu ne smem storiti tistega, kar ne želim, da bi drugi storil meni. Toda politika je boj, je boks; a tudi ta boks naj bi potekal po pravilih. Torej, ali je vlada s pošiljanjem omenjenega poročila kršila kakšno napisano ali nenapisano pravilo političnega ringa? Iz Kocijančičevega pisanja izhaja, da ga je. Prvo pravilo, univerzalno, naj bi bilo, da poročilo opisuje resnično stanje; da ni laž. Težava je v tem, ker nasprotni stranki drugače vidita, kaj je resnično. Prvi preskus konsenzualne resničnosti je uskladitev nazorov med strankami v koaliciji.  V danem primeru je strankarsko poročilo prestalo preskus vladne uskladitve. Toda marsikdo se s poročilom, ki se nanaša na državo kot celoto, ne strinja. Torej naj se resničnost poročila preizkusi v parlamentu.  In če gre  tudi tukaj »skozi«, čeprav ni širšega družbenega konsenza, so zadnji preskus verodostojnosti vlade in njenih dejanj (poleg mnenja US) parlamentarne volitve. Dejstvo je, da je v svet šlo tudi po mojem mnenju pristransko poročilo o stanju v državi. Je to ovajanje?

Ovajanje (ovaditi, SSKJ) ima dva zelo različna pomena: prvi pomen je "sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji"; drugi pa "sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja". Po prvem pomenu vsebuje ovajanje namen škodovati, v drugem pa izpolniti državljansko dolžnost. Vladi ne morem očitati namena škodovati lastnemu narodu, ki mu vlada. To bi bilo protislovno z njeno vlogo, da deluje v dobro naroda (čeprav tako delovanje ni izključeno). Torej ostane drugi namen. Evropskemu svetu je prijavila neko stanje v državi z namenom, da bi ta svet zadevo preiskal in uredil ali sankcioniral. Učiteljica je zatožila razred ravnatelju. Njegovo pomoč potrebuje pri urejanju discipline v razredu. Torej je sporno dejanje vlade ovajanje v pomenu prijave neustreznega stanja v državi. Je klic na pomoč, priznanje nemoči. Dvomi vlada o podpori naroda pri urejanju zadev? Naj jo preizkusi doma! Tako poročanje zunanjim akterjem torej, po mojem, ni proti pravilom političnega ringa, je pa kalimerovski izraz nemoči vlade.

Zdi se mi, da Kocijančič pojmuje ovajanje širše, ne samo v pomenu (bolj ali manj upravičene) prijave, ampak kot obrekovanje, navajanje lažnih "dejstev" z namenom škodovati nasprotni stranki. Ovajanje naj bi izviralo iz "temačne, sporne in napačne značajske lastnosti", ki naj bi se izražala v kontinuiranem delovanju "določenega dela politične strukture naše države oziroma naroda«.  Smo pri psihološkem problemu.

Če prijavim soseda zaradi grobega kršenja epidemioloških navodil, bo rekel, da sem ga "zašpecal". Kaj sem - ovaduh ali zaveden državljan, ki hoče prispevati k zajezitvi epidemije? Izjava, da nekdo ovaja, da je ovaduh, ni dejstvena ampak relativna vrednotna in odnosna izjava. Zaradi te relativnosti, je psihologizacija "ovaduštva" neustrezna. Neprimerno je pojmovanje, da obstaja "ovaduški značaj", "ovaduška osebnost". Kot psiholog seveda lahko potrdim, da so nekateri ljudje po naravi bolj nagnjeni k "ovajanju", to je, k servilnosti, služenju oblasti, "višjim", s čimer si pridobijo nekaj priznanja, ugleda in moči nad drugimi ljudmi. Opozoril bi še na eno psihološko zakonitost, ki jo opazim v tem primeru. Ko ocenjujemo dejanja drugih, jih pripisujemo njihovemu značaju. Ko ocenjujemo svoja dejanja, jih pripisujemo situaciji. Mogoče torej desnica ravna tako, kot ravna, ker je (bila) v taki družbeno-politični situaciji in ne zato, ker so tam zbrani težki značaji.

Posebno problematično se mi zdi zavzemanje za spremembo narodnega značaja v zadnjem razdelku članka, da ne bi vseboval te odurne poteze »ovaduštva«. Gre za platonično metafizično idejo (tudi Kocbeka) predrugačenja človeka v Človeka, naroda v Narod. Če se ne motim, tudi desnica govori o spreminjanju narodnega značaja, seveda po njeni podobi. Račun brez krčmarja. Narod si piše sodbo sam, tudi mimo vlade. Potem ko so nekateri po 45 letih »predrugačevanja« že mislili, da se je Slovenec spremenil v solidarnostno-kolektivno-samoupravno bitje, ki si prepričano prizadeva za socializem, so ob prvi priliki izbruhnili - na srečo - individualna podjetnost, individualna ustvarjalnost, svobodno in samovoljno združevanje in verovanje, grabežljivost, pohlep, izkoriščanje drugih itd. Vse zatrto med vzgojo v socialističnega Človeka, je udarilo ven. Zadnje dogajanje kaže, da smo v genih ohranili nekaj socialistične kolektivistične discipline, ki pa ni vsem všeč, še najmanj - socialistom!

Pomisleki ob nacionalni raziskavi covid-19 - nadaljevanje

Vodje raziskave covid-19 pravijo: "Očitek, da raziskovalci ne vedo, zakaj se približno polovica oseb, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji, naj sodelujejo pri raziskavi, je v temelju zgrešen. Izhodišče komisije za medicinsko etiko je, da lahko vabljeni sodelovanje zavrnejo brez slehernega pojasnila. 'Za pojasnilo ne smemo spraševati', opozarja prof. Poljak."

V tem odgovoru je v temelju zgrešeno razumevanje očitka, namenjenega raziskovalcem. Seveda je pravica človeka, da se sam odloči za sodelovanje, a ta svoboda je v tej raziskavi povzročila samoizbor v vzorcu.

Raziskovalcem ne očitam, da ne vedo, zakaj se več kot polovica, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji za sodelovanje, ampak jim očitam, da ne vedo, po čem se ti, ki se niso odzvali, razlikujejo od onih, ki so se odzvali. Raziskovalci ne poznajo strukture te neodzivne polovice po za raziskavo pomembnih spremenljivkah. Če jo poznajo, naj povedo, ali se kategorija teh, ki se niso odzvali, razlikuje od tistih, ki so se odzvali, po starosti, spolu, regiji ali kraju? Ali se neodzvivni razlikujejo po pretekli izpostavljenosti virusu (potovanja, druženje); po obolevnosti (predvsem po blagih simptomih covida-19). Če to vedo, naj povedo in naj v skladu s tem interpretirajo končne izide raziskave.

Raziskovalcem očitam, da še sedaj, po kritiki, ki so jo doživeli (poleg mene tudi dr. Ana Kolar opozarja na to težavo), ne uvidevajo, da se je mimo njihove volje in prizadevanj (in v skladu z vso medicinsko etiko) zgodil zdrs raziskave; zgodil se je pristranski končni vzorec; pristranski, ker je samoizbran in s prvotnim slučajnostnim vzorcem tritisočih, ki je bil, to verjamem, korektno izbran, nima več prave zveze. To je tako, kot da bi iz populacije izbrali samo tiste, ki želijo sodelovati in ne vseh, ki jih določi žreb oziroma slučajnosten postopek vzorčenja. Do končnih izidov, ocene prekuženosti, so raziskovalci prišli na osnovi stanja res da vzorčenih oseb, ki pa so se nato same odzvale vabilu, medtem ko se druga polovica vzorčenih ni odzvala.

Raziskava je v organizacijskem oziru resnično enkratna in občudovanja vredna; žal ne tudi v metodološkem. Naj prvo ne zasenči drugega, ki je pomembnejše.