ZAKAJ NE OBVLADUJEMO OKUŽBE

Zato, ker se v našem podalpskem vrtcu v primerjavi s svetom združuje nekaj neugodnih dejavnikov, bioloških, demografskih, medicinskih, etičnih, psiholoških, gospodarskih, socioloških in političnih. Tak odgovor ne bo všeč ljudem, nagnjenim k črno-beli presoji, stereotipiziranju in iskanju krivcev.

Prvi dejavnik je zoprno nedemokratična značilnost bolezni covid-19, to je njena selektivnost: smrtna je za stare, pretežno ni smrtna za mlade. To navaja mlade, da v manjšem številu in manj dosledno upoštevajo ukrepe, kar je po svoje razumljivo, ni pa zlahka opravičljivo. Razumljivo, ker smo tako narejeni, da je naš prvi vzgib, da se bolje zavarujemo, če smo neposredno ogroženi sami, kot če posredno ogrožamo druge. Za to, da upoštevamo varovalne ukrepe, da zaščitimo v prvi vrsti druge in šele nato sebe, je potrebna etična presoja in žrtvujoča se solidarnost. Na strani virusa sta še njegovi neprijetni lastnosti, da ga prenašajo tudi asimptomatski okuženi in da ima dolgo inkubacijsko dobo, dobo negotovosti. Zaradi teh dveh značilnosti se okuženi lahko sprehajo okoli, neprepoznani. A to velja povsod po svetu.

Z etično presojo je pri nas in tudi drugod tako: tehtamo dve vrednoti, preživetje, golo preživetje, ali dobro, "normalno" življenje. Kaj je važnejše? Na eni strani so smrtno ogroženi stari, na drugi je ogroženo naše "normalno" življenje in ne preživetje (samo v skrajnih primerih tudi to). Meni je jasno, katera vrednota pretehta, morda zato, ker sem ogrožen. Važnejše je, da ohranimo življenje, četudi starih, "ki bi tako ali tako umrli". Tudi starim je življenje dragoceno in ne želijo umreti vse do zadnjega. V naši družbi je zaenkrat še zmagovala skrb za preživetje starih, čeprav je močna neizražena želja in tudi odkrita propaganda na družabnih omrežjih za ohranitev "normalnega" življenja na račun "nekaj starcev".  Življenje tistih, ki so manj ogroženi, ker bolezen predvidoma lažje prebolijo, ni prijetno ob vseh varovalnih omejitvah, a tudi v skrajnem primeru, če se, recimo, kdo zaradi gospodarske zapore znajde na cesti kot brezdomec, je še vedno živ in lahko upa na boljše čase. Mi pa enačimo izgubo posla in dela s smrtjo. Če napišem, da so Nizozemci med drugo svetovno vojno preživeli tako, da so jedli čebulice tulipanov, se bo name vsulo zmerjanje, hujše kot na Kacina. Opešanje gospodarstva res vodi v perspektivi v slabšanje standarda na vseh področjih, na zdravstvenem tudi do smrti, ki bi jih lahko preprečili, a dokler je človek živ, najde pot iz nezavidljivega položaja; ko si mrtev, pa ni več upanja in poti. Zaporo dejavnosti so ljudje obšli in delali na črno, nekateri, da bi preživeli, drugi, da se jim ne bi bilo treba čemu odreči, kar verjetno ni naša posebnost, prispeva pa k širjenju okužb.

Na področju zdravstva je za našo državo specifično pomanjkanje epidemiologov, strokovnjakov, ki bi na terenu spremljali razvoj epidemije in priporočali specifične zaščitne ukrepe v posameznih okoljih, na kar je opozoril dr. Alojz Ihan. Zato se ukrepi ne prilagajajo področnim posebnostim in povzročajo nejevoljo pri tistih, ki jih morajo upoštevati, čeprav v njihovem okolju ni okužb.  

Epidemija nas je zajela v nemirni politični situaciji, ko se je sredi prvega vala zamenjala vlada. Proti njej in predvsem proti njenemu predsedniku so se takoj dvignili protesti. Prišlo je do politizacije epidemije, izkoriščanja epidemije za medsebojna strankarska obračunavanja, kar se je razširilo na velik del populacije zunaj parlamenta; prišlo je do politične histerije, posebno na družabnih omrežjih, ki niso zanemarljiv dejavnik ustvarjanja zaupanja ali nezaupanja v ukrepe, ker so sredstvo socialne opore. To se pravi, da je morda večji del prebivalstva sprejel vlado v samem začetku z izrazitim nezaupanjem. Posledica tega je eratično populistično prilagajanje ukrepov pritiskom interesnih skupin (dr. Ihan). 

Dr. Kristjan Musek Lešnik je opozoril, da smo Slovenci nadpovprečno agresivni in uporniški v primerjavi z drugimi Evropejci, verjetno zaradi slabih zgodovinskih izkušenj pod nadvlado tujih narodov (naš junak je Martin Krpan, tihotapec - pred patrio), pa tudi zaradi poosamosvojitvene nečedne politike. Na psihološki ravni je dobro opozoriti, da pri pripisovanju vzrokov vedenja velja naslednja zakonitost. Pri drugem vidimo vzroke njegovega ravnanja v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzroke zanj v situaciji. Če gre drugi čez cesto pri rdeči luči, si bom mislil: kakšen predrznež! Ko grem sam, vem, da sem šel, ker se mi zelo mudi. Politik ravna, tako kot ravna, ker je hudoben; mi ravnamo, kot ravnamo, ker nas v to sili neurejena regulacija, ne ker bi bili malomarni in sovražni do oblasti. Nezaupanju se pridružuje patologija drugih vrst. Imamo 200 tisoč alkoholikov, od katerih mnogi radi pijejo v družbi; podobno drugi odvisniki. Druženja v zidanicah ali kjer koli drugje si ni izmislil Kacin. Je zelo verjetna posledica alkoholizma, čeprav je ne morem podkrepiti s podatki. Po tem zlu se uvrščamo med najbolj ogrožene evropske države; njegova razširjenost je naša posebnost. 

Na sociološki ravni in ravni kulture v širokem pomenu besede so značilnosti, ki bi jih v normalnih časih imeli za pozitivne, vir medsebojnih nezavarovanih stikov. Sociologinja in kulturologinja, dr. Vesna Godina, je že pred časom opisala Slovence kot rodovno ljudstvo, ki se še ni čisto premaknilo v modernost. Med nami vztrajajo stari lepi običaji, praznovanja ob cerkvenih in državnih praznikih, ohceti, gaude, likofi, šagre; slavja, ki jih preprosto ni mogoče izpustiti, se jim odpovedati, sicer se bojo bogovi življenja ujezili. Tudi razlika med mestom in podeželjem ni izmišljotina. V mestu so stari običaji manj obvezni kot na podeželju; v mestu se na ulici ne pozdravljamo, ne poklepetamo z vsakim človekom, ki nam pride naproti, ne "stopimo v hišo" kar tako, mimogrede, na en požirek krepkega, "ki pomaga proti bolezni in uničuje viruse". Socialno razslojevanje po prehodu v kapitalizem je ustvarilo sloj revnih in, kljub sklicevanju na pravno državo, dejansko brezpravnih, ki morajo poskrbeti za svoje preživetje ne glede na okužbo in ki tudi nimajo nobene zaveze, da bi se čutili solidarni z družbo, ki jih je izločila. Birokracija, naj bo v državni upravi ali drugih javnih službah je po definiciji počasno temeljita, počasi se zgane in na vse načine preverja vsak papir, ki ga izda. Ta v mirnih časih nujen, zakonsko utemeljen način dela, v krizi, ko čas pomeni življenje ali smrt, zavira ukrepanje proti okužbi. Tem slabše, če se birokratsko opravilo poveri instituciji, ki ni del javne uprave. 

Ne vem, če je na področju sociale naša posebnost, da so bili pred epidemijo naši domovi za stare fizično in organizacijsko neprimerni  za obvladovanje hudo bolnih in kadrovsko podhranjeni. Imamo dvakrat več starih v domovih na sto tisoč prebivalcev kot na Hrvaškem, ki je navidezno uspešnejša pri obvladovanju epidemije, in gostejšo mrežo domov. Negovalne bolnišnice in prostorsko porazdeljeno bivanje starejših v varovanih naseljih družinskega tipa, so še vedno vizije, ker stanejo.

Posebnosti, ki pojasnjujejo naše neslavno rekorderstvo so torej (približno v tem vrstnem redu po pomembnosti): Fizična, organizacijska in kadrovska neustreznost in nepripravljenost domov starih in njihovega podpornega okolja (zdravstvo - negovalne bolnišnice) na tako epidemijo; pomanjkanje epidemiologov, ki bi usmerjali epidemiološke ukrepe v konkretnih okoljih; politizacija epidemije, ki je vodila v nizko raven zaupanja v vlado in poskuse vlade, da bi si pridobila zaupanje s popuščanjem ljudstvu in interesnim skupinam (dr. Ihan); uporniški in svobodoljubni "narodni značaj" (dr. Musek Lešnik); socialna patologija predvsem alkoholizem, katerega vloga med epidemijo ostaja neovrednotena, a gotovo ni med zaviralci okužbe; trdovratnost v mirnem času čudovitih družabnih ljudskih običajev, ki jih spremlja nezavarovano druženje; revščina, ki sili v delo za preživetje in odvezuje pripadnosti družbi, ki jo doživljamo kot krivično. To so specifični dejavniki (morda z izjemo prvega), po katerih se razlikujemo od drugih držav. Veliko teh dejavnikov je posledica liberalnega kapitalizma, ki je prinesel odvrnitev od solidarnosti v pridobitniški egoizem ali občutek nezavezanosti družbi in usmeritev k "vitki državi", to je, podhranjenosti javnih služb.

Naj ob tem poudarim občudovanje zdravstvenega osebja in osebja v socialnih zavodih in hvaležnost vsem delavcem. Morda bomo poraženci epidemije, smo pa etični zmagovalci zaradi vseh, ki so si prizadevali, da bi ob nečloveških naporih reševali obolele in ob odrekanjih vseh ostalih normalnemu življenju, da ne bi prenašali okužbe. Ob vsej zmedi je bila smer prava. Ohranili smo človečnost.

Ali Hrvaška bolje obvladuje epidemijo?

Na TV kažejo podatke, po katerih ima Hrvaška sorazmerno manj okuženih in mrtvih zaradi covid-19. Sklep: sosedje bolje obvladujejo epidemijo. To spoznanje nas zadene v srce. Celo to se nam je zgodilo, ta vlada je res nesposobna. Poglejmo, če res. Pri nas je polovica mrtvih v domovih za stare. Domnevam, da je tako tudi na Hrvaškem. Imamo približno 6 domov na 100 tisoč prebivalcev; imamo približno 950 starih v domovih na 100 tisoč preb. Hrvaška ima 3,5 domov na 100 tisoč preb. in 400 njihovih stanovalcev na 100 tisoč. Imamo torej približno dvakrat več domov in stanovalcev v njih. Dalje: gostota prebivalstva  na Hrvaškem je 73 na kvadr. km, pri nas je večja, 102 na kvadr. km. Na Hrvaškem je 38 zaposlenih (hodijo v službo itd) na 100 tisoč, pri nas 44 na 100 tisoč. Številke so približne, a dovolj jasno kažejo, da je pri nas demografska slika manj ugodna, zato možnost širjenja okužb večja. S tem nima vlada nič.

HUDI JANŠA

 

HUDI JANŠA

Balada v narodnem ritmu po refrenu napeva Na Roblek

Oj, pazi, pazi se,

Rdeča Kapica,

ko rdeče jagode

tja v gozd nabirat greš.

 

Tam Janša čaka te

v globeli, Janša zli,

za deblom Janša ždi,

ti jagode pobere vse.

 

Ti košek s plavimi,

strupenimi natlač',

omami te, zavda,

svobodo drago vzame ti.

 

Te vrže v ječe mrak

na veke, zlodej Janš.

nikoli več ne boš

rdečih jagod brala ti.

Pusti ga, nič hudega se ne more zgoditi

Pri italijanščini na Uni-3 beremo knjigo Mio fratello rincorre dinosauri - Moj bratec lovi dinozavre (Giacomo Mazzariol). Po resnični zgodbi, ki jo pripoveduje brat lovca dinozavrov, je bil posnet film, ki smo ga lahko gledali na letošnjem Liffu. Pripoved opisuje italijansko družino srednjega razreda, v katero se po pristanku staršev rodi fantek z Downovim sindromom. Starša sta se zavestno odločila, da pride fantek na svet, čeprav so jima pravočasno pojasnili, da se bo rodil s kromosomom več. Starša sta otroka sprejela in poskrbita, da tudi njegovi sorojenci, Chiara, Giacomo in Alice, sprejmejo novega bratca, ki je poseben, z veselim pričakovanjem. Giacomo pričakuje, kdaj se bodo pokazale posebne sposobnosti Giovannija, supermena, s katerim si delita sobo, potem pa počasi le spoznava, da so Giovannijeve moči druge vrste. Ko Giacomo odrašča, se posebnega bratca vse bolj sramuje. Razpet je med ljubeznijo do njega in bojaznijo, da se bodo vrstniki norčevali iz njega in zavrnili tudi Giacoma kot njegovega brata. Bratca skriva pred vrstniki in prav grdo nakuri nekega piflarja, ki mu razlaga, da je ljudem s to boleznijo odmerjen kratek vek. Tu ne morem povzeti vse vsebine, ustavim se samo pri eni epizodi.

Med počitnicami gre družina na morje, v kamp, na svojo stalno parcelo s prikolico, kjer so skoraj sami Nemci. Nekega dne animatorji kampa pripravijo predstavo. Otroci družine Mazzariol se posedejo v prvo vrsto, vse ostale sedeže zasedejo plavolasi Nemci. Igralci govorijo italijansko in Nemci pogledujejo italijanske otroke, kdaj se bojo zasmejali, da bi se potem smejali še oni. Igrajo igrico Kralj lev. Med seboj se v naslikani puščavi s palmami spopadata Simba-Dobri in Scar-Zli. Po scenariju mora zmagati Dobro nad Zlom.

Medtem ko otroci pozorno spremljajo dogajanje na odru, Giacomo pogreši Giovannija. Obrne se k sestricama; tudi oni ne vesta, kje je. Trenutek za tem ga zagledajo na odru, kako se zaganja v noge Dobrega in mu preprečuje, da bi premagal Zlega. Fantek je po svoje razumel igro in se vmešal na napačni strani. Giacomo hoče panično spraviti Giovannija z odra, a starejša sestra ga zadrži: Pusti ga, naj počne, kar se je namenil! V tem se je Dobri, ki je skušal malega obzirno spraviti s svojih nog, spotaknil ob kamen in se zvrnil z naslikanim ozadjem in palmami vred v zaodrje. Gledalci so se valjali od smeha, gromko ploskali in udarjali z nogami ob tla. Na koncu so bili vsi veseli, še najbolj pa Giovanni.

Lascia lo fare, pusti ga, naj nadaljuje, je starejša sestra modro zadržala paničnega Giacoma. Pusti ga biti! Naj gre življenje svojo pot! Pretirana zaskrbljenost, pretirano omejevanje, pretiran strah pred nepredvidenim, novim, pretirana težnja po gotovosti - vse to zavira življenje, razvoj, spremembe. Nič tragičnega se ni zgodilo, ko je začel Giovanni lomastiti po odru. Nazadnje se je ob vsesplošnem veselju, veselju vseh z Giovannijem vred, podrla fiktivna scena, predvidena v pravljičnem scenariju.

Zazdelo se mi je, da je ta prilika primerna za razmislek o naši politični situaciji.

Zakaj nismo zavrli drugega vala epidemije?

Sašo Dolenc, čigar prispevke zelo rad preberem, se v zapisu na Kvarkadabri sprašuje, zakaj se je Slovenija tako slabo izkazala v drugem valu epidemije. Odgovor vidi v navideznem, papirnatem in kaotičnem ukrepanju oblasti, rešitev pa v ciljanem odrejanju izolacij in karanten okuženim. Ti se sedaj, kot je odkrilo hitro testiranje, v prevelikem številu svobodno sprehajajo, hodijo v službo in po opravkih. Dolenc sicer ne navede, da je z vsemi ukrepi uspelo sploščiti krivuljo širjenja okužb, kar kaže na to, da nismo popolnoma odpovedali. Kljub temu je njegov nasvet razumen, upoštevanja vreden. Je pa pristranski, enako pristranski kot pri veliki večini drugih komentatorjev:  kriva je oblast, ker ne zna ukrepati.

Meni je bilo od samega začetka epidemije, ko so pojasnili naravo virusa, bolezni, epidemije in svetovali štiri preproste varovalne higienske ukrepe, jasno, kako je s tem. Od tedaj te ukrepe dosledno upoštevam in čim manj hodim po opravkih; izjema je vsakdanji sprehod po čim manj obljudenih ulicah in poteh. S tem zmanjšam tveganje za okužbo na najmanjšo možno mero, kolikor je v moji moči. Vsakdo sam lahko učinkovito preprečuje, da bi se okužil sam in da bi okužil druge. Nobeno sklicevanje na vladne prepovedi in dovoljenja ni potrebno. Če vlada nekaj prepove, upoštevam prepoved, sicer sledi globa. Če vlada nekaj dovoli, razumem to kot dovoljenje, ne kot zapoved. "Lahko se družite po šest sorodnikov", ne "morate se tako družiti"; "lahko snamete masko", ne"morate jo sneti". To pomeni, da novega leta nismo praznovali v družinski šesterici oziroma osmerici. Edina zares neprijetna težava so asimptomatska okuženost in asimptomatski prenašalci. Ljudje grejo v službo, ker ne vejo, da so okuženi in tako širijo okužbo. Tega tudi ciljani karantena in izolacija ne moreta preprečiti, ker cilja ni mogoče odkriti, če se sam, prostovoljno ne razkrije s testiranjem.

Vlada je v začetku drugega vala ukrepala prepozno, kot je takoj tedaj opozoril dr. Ihan. A tudi odgovor predsednika vlade je bil smiseln: Če bi takrat, ko je bilo še poletje, uveljavili zaporo, bi ljudje mislili, da smo nori. Število okuženih je pa iz dneva v dan z varljivo majhnega števila naraščalo eksponentno. Mislim da je prepozen odziv, do katerega je prišlo, ker se je vlada bala (nespametne) reakcije ljudi, osnovni razlog za razširitev epidemije.

Z razvojem epidemije je postalo jasno, da je poleg virusa samega najbolj škodljiva selektivnost bolezni. Mlajši obolevajo in se izmažejo, starejši umirajo. Zato se nekaterim mlajšim ne zdi potrebno upoštevati ukrepov in se s sorazmerno majhnim tveganjem družijo, okužijo in prebolijo "gripco". 

Namesto, da se zaganjamo v vlado, ki jo zaničujemo, in ji, paradoksno, hkrati pripisujemo nadčloveške sposobnosti diktatorskega in, po drugi strani, možnost  pozitivnega, urejevalnega nadzora, pometimo pred svojim pragom. Za širjenje bolezni je v prvi vrsti kriva njena narava, narava mutirajočega virusa, potem vsakdo od nas in nazadnje vlada. Vrstni red ni obraten. Le redko kdo se zamisli nad brezglavim zaletavanjem v vlado (človek se sprašuje, na kateri strani so ovce in ovni, kje je varna večina v toploti črede), zaletavanjem, ki po mojem razkriva otročje nezrelo upornost in politično histerijo namesto zrelega, samostojnega mišljenja in ravnanja.

DOKTOR

V intervjuju s profesorjem Draganom Petrovcem (dr.) na TV Slovenija 1 (3. 1. 21), je voditeljica Ksenija Horvat želela najprej razčistiti zadevo z navajanjem intervjuvančevega doktorskega naziva. On tega naziva pred imenom raje ne navaja. Uporablja ga samo ob strogo strokovnih, službenih prilikah, sicer pa ga skromno zamolči. To je močan argument. V strokovnem krogu obstaja hierarhija, v širši javnosti smo pa vsi samo državljani, enakopravni in enakovredni (egalité). Opazil sem, da tako ravnajo tudi nekateri drugi, in tudi sam sem se srečeval s to dilemo: ga navesti ali ne; če že, kje in kdaj.

Ne vem, ali obstajajo kaka pravila ali uzance glede tega. Opažam, da novinarji svojih prispevkov ne podpisujejo z nazivom. Verjetno zato, ker novinar, ki ima doktorat, ne piše samo o temah svojega ožjega področja, na katerem si je pridobil ta naziv, ali o njih celo redko piše. Če bi se pod vsako notico podpisal z nazivom, bi dal svojemu prispevku neupravičen poudarek strokovne ali znanstvene sodbe. Tudi v strokovnih revijah je ime avtorja članka pod naslovom običajno navedeno brez naziva, verjetno zato, ker se predpostavlja, da ima vsakdo, ki objavlja v strokovni reviji, kak naziv. Običajno so nazivi in funkcije pisca navedeni v opombi pod črto.

Sicer pa je praksa različna. Vidim, da se v pismih bralcev Delu nekateri podpisujejo s polnim nazivom, npr. prof. dr., drugi, ki imajo prav tak naziv, pa se podpišejo brez njega. Kaže, da to ni brez zveze s siceršnjo uveljavljenostjo osebe v javnosti. Pri znanih sodržavljanih vemo, kdo je kdo, in kakšne nazive ima; je že bilo kdaj kje jasno zapisano. Dolgoletni rektor Univerze v Ljubljani se dosledno podpiše brez naziva, kar mi deluje simpatično, saj vem, kakšen naziv ima in ni nevarnosti, da bi ga zamenjal s kakim njegovim soimenjakom. Morda se tako podpisuje zato, ker je upokojen, nazivi so pa bolj službena reč za zaposlene. Ali pa gre za varčnost ekonomista. Podobno velja za znane akademike in estradnike. Bilo bi kar smešno, če bi napovedali, da bo popevko zapel dr. Stane Tainta, če ne gre ravno za akademijo medicincev, ljubiteljev glasbe. Kadar vidim zapisano "dr. Slavoj Žižek", se mi zdi ta naziv res odveč. On je tak ljudski človek. Kot bi pisalo "dr. Sokrat". Na neki nagrobni plošči v Beogradu je napisano samo TITO, pa vsi vemo, kdo je to; pa je mož imel številne častne doktorate. Tako je s slavnimi. 

Vsakemu utemeljenemu pravilu, ki bi odsvetovalo navajanje naziva, sem se pripravljen podrediti. Do tedaj in tukaj pa se kitim s tem nazivom vedno, ko se podpišem pod besedilo, namenjeno objavi v časniku. To počnem iz treh razlogov.

Prvi je jasna identifikacija. Včasih sem mislil, da sem samo jaz tako nesrečen, da imam priimek, ki so se mu vsi posmehovali in iz njega izpeljevali različne moje nadimke. Potem so se, po povojnem baby-boomu, eden za drugim pojavljali v javnosti drugi s tem priimkom, začenši s smučarskim skakalcem Marjanom. Danes je ta priimek vsak dan v časopisih in drugih medijih. Nekoč sem obiskal neko pokopališče v hribih in videl: sami Mesci, menda padli na osojni strani hriba. Zadnjič sem priimek vtipkal v iskalnik na Obrazniku (facebook) in odkril, da je po vsem svetu raztresena množica Mescev; celo Hrvate sem nejevoljen odkril med njimi. Tako da je res treba poskrbeti za jasno razlikovanje pri osebi, ki je sorazmerno neznana: aha, to je tisti, ki se podpisuje z dr.

Drugič. Svoj naziv navajam, ker sem nanj ponosen. Mali pridni in bolehni deček iz Zelene jame, se je kolikor toliko pridno učil, naredil vse šole, in si nazadnje po sili razmer (»Kad ga nemaš, smeta; a kad ga imaš, ništa ne koristi« - Če ga nimaš, te ovira; ko ga imaš, ti ne koristi) pridobil ta zveneči naziv, ki vse bolj izgublja veljavo. Naj ga kažem, dokler ga lahko!

In tretji, poglavitni razlog, je v tem, da z navajanjem naziva v svojih objavah poudarjam svojo odgovornost za to, kar sem napisal. Doktorski naziv ne pomeni samo potrdila o izvedenstvu v določeni stroki, ampak pomeni, da je nosilec homo doctus, učen človek, ki je kolikor mogoče razgledan tudi v splošnih družbenih in kulturnih zadevah, predvsem pa družbeno odgovoren. Svoj blog Begotnice (malo reklame ne škodi) podpisujem z nazivom, ker ne nameravam anonimno trositi zabavljic in psovk, čeprav me malo kdo bere. Vedno ko napišem pismo bralca, ga, preden ga odpošljem, desetkrat preberem in popravljam, ker ves čas slišim za seboj glas: doktor je, pa take kvasi, hvala lepa za take doktorje. Sicer pa: ja, ne mislim, da sem Boga za brado pocukal.

Saj razumete to mojo pogumno žrtev, kajne?

Ali sem že kuhan?

Če bi bile zdaj volitve, ne bi volil SDS, ne Janeza Janše. Ne bom navajal razlogov za to svoje stališče.

Toda: koalicija, ki jo vodi Janez Janša, je legalna, saj mu je predsednik republike poveril mandat za sestavo vlade, kot to določa ustava. Vlado je potrdil državni zbor.

Ta vlada je prevzela posle v začetku epidemije, ki je ena največjih groženj narodu po 2. svet. vojni. Druga podobna grožnja je bila nadvlada večjega naroda. Tej grožnji smo se izognili. Pričakoval bi, da parlamentarna opozicija in državljani, ki nasprotujejo tej koaliciji, ne bodo ovirali ukrepov vlade, ki so izrecno namenjeni omejevanju epidemije in blaženju njenih posledic, ampak da jih bodo upoštevali in podpirali. Pričakoval bi, da bi vladi dovolili izvajati strankarske programe, v kolikor so sprejeti v koaliciji. V obeh primerih velja to "dovoljenje" v okviru ustave in zakonov. Parlamentarna opozicija in državljani lahko ves čas nadzorujejo, ali vlada spoštuje ustavo in zakone. To morajo početi. A to lahko počnejo tako, da ne ovirajo vlade pri vladanju in uveljavljanju njenih zamisli.

Desničarska vlada ima pravico uveljavljati svoj program in svojo ideologijo. Hkrati pa ima opozicija, parlamentarna in zunajparlamentarna, pravico, da protestira, in dolžnost, da odkriva morebitne nezakonitosti.

Kaj to praktično pomeni? Vlada ima, na primer, pravico zasnovati državno proslavo po svojem okusu in v skladu s svojo ideologijo, tako kot je to storila ob lanski proslavi državnosti. Tisti, ki jim taka proslava ni všeč, lahko to izrazijo na vse zakonsko dopustne načine, ne smejo pa s protesti motiti predstave, ali sabotirati njene priprave in izvedbe. Vlada ima pravico nastavljati svoje kadre in odstavljati tiste, ki ji niso po volji, če pri tem ne krši zakonitih postopkov in pravic teh zaposlenih. Obžalujem, na primer, da je vlada zamenjala nekatere očitno uveljavljene in uspešne direktorje kulturnih zavodov s svojimi, po navedbah strokovno pristojnih, manj kvalificiranimi kadri. Vsakdo, ki tem zamenjavam nasprotuje, ima pravico, da to javno pove in zagovarja svoje stališče. A če se izkaže, da vlada ni kršila zakonov, bodo zamenjave pač obveljale. Vsi zamenjani imajo pravico do individualnih tožb. In če so lamentacije utemeljene, se bo začela delati škoda. Če niso utemeljene, bodo morda uvedene koristne inovacije. (Slednje se mi sicer glede na argumentacijo dr. Luthra v SP Dela 31.12.20 ne zdi verjetno, je pa načelno možno, saj ne gre vsem kadrom desnice pripisovati nesposobnosti že samo zato, ker so na desni.)

Stranke, ki so v vladi, imajo pravico uveljavljati svojo identiteto. Po svoje bi si želel, da bi vendarle enkrat videli, kakšna bi bila ta republika, če bi se uresničila desničarska ideologija v kulturi, recimo. Morda je to tvegano, morda bi prišlo do nepopravljive škode, do nazadovanja in razpada dobro delujočih zavodov, za kar so navedeni prepričljivi razlogi. Če se to nakazuje, je seveda možno vlado ustaviti in jo zamenjati, če obstaja politična volja. Povsem možno je, in se že kaže, da bo pretirano vztrajanje pri identitetni politiki (katere primer je čivk v podporo Trumpu) bumerang za vlado. Uveljavljanje te ideologije in politike se bo maščevalo, če ne prej, pa na naslednjih volitvah. Vsaka indoktrinacija je dolgoročno bumerang. Ljudje se naveličajo. Po drugi strani pa prav ta moja hipotetična želja po razodetju desnice razkriva, da je, po mojem, v desničarski tožbi o “kontinuiteti” ali prevladi liberalizma nekaj resnice. Možno je, da bi desničarska vlada prinesla kaj dobrega, kar bi se uveljavilo kot trajna vrednota. Morda je s to možnostjo v pregretem ozračju, ki spodbuja skrajnosti, povezano preveliko tveganje. A nisem prepričan, da so mnoge institucije in organizacije, ki so po dolgem obdobju liberalne vladavine sedaj prisesane na državni proračun, res tako nepogrešljive in koristne. Kot tudi nisem prepričan, da za silnimi protesti ne tičijo tudi kruhoborski interesi po obdržanju sedanjih položajev.

Mislim, da sploh še nismo zares poskusili, kaj pomeni imeti desničarsko vlado, ki bi uspela uveljaviti svojo identiteto. Mislim tudi, da bi to veljalo poskusiti, če tveganje ni preveliko. Taka uveljavitev bi prispevala k umiritvi skrajnosti pri odločitvah vlade, ki se srečuje z močno in množično opozicijo. Manj ogrožena desnica bi se lažje soočila z realnostjo sedanjega sveta, s svojo realno težo v volilnem telesu in ublažila svoja pričakovanja in skrajnosti. To bi prispevalo k umiritvi nasprotij med vlado in opozicijo ter s tem k bolj umirjenemu in uravnoteženemu parlamentarnemu in političnemu življenju sploh. Bojim se, da je strah pred desničarsko represijo projekcija, ki prikriva dejansko dolgotrajno večinsko liberalno nadvlado. Morda so to blodnje slabo poučenega o mračnih silah zla, kaj vem; morda sem pa že kuhan.

SAMOSTOJNOST IN ENOTNOST V RAZDELJENI SLOVENIJI

Ob dnevu samostojnosti in enotnosti sem razmišljal o tem, kako Slovenci doživljamo in uresničujemo ti vrednoti. Obe sta nam ljubi, a zdi se, da je prva samostojnost, potem pa enotnost. Samo v samostojnosti smo lahko enotni.  Ne moreš biti enoten, če nisi sam na svojem; če nekaj deliš z drugimi. V prejšnji državi smo si državo delili z drugimi, kulturno drugačnimi, manj razvitimi itd. Zato smo hoteli biti samostojni. Ne moreš biti enoten, če je zraven tebe še drugi, čisto drugačen. Saj to bi bilo smešno. Tedaj sta dva, sta razdeljena: jaz in on. Če si razdeljen, si razcepljen, si razklan. Si shizofren, bolan. Narod, ki ni enoten, je bolan.  

Vendar ni vsaka enotnost prava enotnost. Imamo svobodno, tako rekoč plebiscitarno enotnost in prisilno enotnost, ki ji rečemo enoumje, komunistično enoumje. Kako doseči plebiscitarno enotnost? Ko smo glasovali za samostojno državo, ni bilo težko doseči plebiscitarne enotnosti. Kaj pa če bi glasovali za novo nuklearko? Ali pa za uvedbo verouka v šole? To ne bi šlo. Ne bi dosegli svobodne, plebiscitarne enotnosti. 

Kako premagati razcepljenost in se poenotiti? Težava je v tem, ker to pomeni poenotenje v mišljenju in namerah. Poenotenje je enoumje. Enoumja pa nočemo. Do osamosvojitve smo bili namreč prisilno poenoteni v enoumju. V samostojni državi ni več enoumja: desni mislijo drugače kot levi. To je za obe strani neznosno. V resnici je težava: kako biti enoten, če ne misliš "enotno"?

Rešitev je na dlani, preizkušena; rešitev iz prejšnje države. Če hočeš biti enoten, moraš biti samostojen. Prvi so z uresničevanjem enotnosti v samostojnosti, začeli desničarji, kajti levičarji so bili samostojni še od prej.

Začelo se je s samostojnimi desnimi proslavami, nadaljevalo z desnimi zavodi. Desničarski zavod za narodno spravo že imamo. Kaže, da gre za spravo desnih z desnimi. Predlogi za take zavode se nadaljujejo. Tu je predlog za muzej osamosvojitve, kajti gradivo o osamosvojitvi nikakor ne more biti v Muzeju novejše zgodovine, ki je levičarski. Če hočemo imeti nepristransko zgodovino, mora biti jasno strankarska: desna zgodovina, leva zgodovina. Predlagajo muzej udbe. To bo moral biti desničarski muzej, saj bi levičarji to organizacijo prikazali kot dobrodelno ustanovo za varovanje naroda in države. Poleg vojaškega muzeja v Pivki, bo nujno ustanoviti muzej osamosvojitvene vojne. V sedanjem muzeju je odločno preveč poudarka na NOB, so pa tam celo eksponati iz razpadle Juge, cela jugoslovanska, to je, sovražna podmornica, namesto naših osamosvojitvenih itd. Znana so prizadevanja za drugo republiko. Sem za, samo ne vem, kje bi jo locirali, mislim geografsko. Morda bi se vendar dalo iz te razdeljene države narediti vsaj dve ločeni, a v sebi enotni, enotni, provizorično rečeno, Levo Slovenijo in Desno Slovenijo. Saj bi šlo. Na Severno Makedonijo smo se kar navadili.

Zadnjič se je nekdo na TV pridušal, da Gorenjci zatirajo Štajerce in da bi Štajerci morali imeti svojo Planico. Sploh so težnje Štajercev po samostojnosti že dolgo znane in upravičene. Vsega ni mogoče rešiti ta trenutek, a glavno je, da je volja. 

Težava je v naslednjem. Ko bi se desni odcepili in ustanovili samostojno državo, bi se med njimi pojavile razlike; bolj desni, desno desni, in manj desni, levo desni, in vsa stvar bi se začela na novo. In tako dalje. 

Zadnjič je nekdo, ki je nekaj časa živel nekje v zahodni Evropi, prišel na noro idejo, da ne bi bilo treba ustanoviti nove, posebne samostojne države in da bi se lahko zmenili desni in levi, pa Gorenjci in Štajerci, in ostali v skupni državi. Je rekel, da ni treba, da mislimo in čutimo enako, da bi se poenotili, pa tudi, da ni treba, da bi bili vedno enotni. Marsikaj se da doseči tudi z volitvami, s preglasovanjem, pa z delno samostojnostjo, recimo v zvezi z veroukom, da v enih šolah je, v drugih pa ne; ali pa, da je za ene v šoli, za druge pa v cerkvi, pač po nagnjenjih ljudi. Je rekel, recimo, da je bilo pokristjanjevanje nevernikov moderno za časa križarskih vojn, da pa zdaj tega ljudje ne bi prenesli in da vodi v enoumje. Menda je celo papež rekel, da so tudi neverniki ljudje in božji otroci. To pomeni, da jih ni treba krščevati, ker so že božji. Je rekel še, ta naš migrant, da obstaja tam, kjer je bil, nekakšna demokracija, tako je rekel, demo-kracija, kjer levi in desni sprejmejo pravila, kako se bojo pogovarjali, če hočejo skupaj živeti. Imajo "parmalent", ki je včasih kot prava judovska šola, ampak na koncu se le zmenijo tako, da je približno prav in da je nekakšen red in da ljudje ne trpijo preveč. V bistvu gre tako, da so enkrat na oblasti levi, drugič pa desni, če jih izvolijo ljudje. In takrat lahko tisti, ki so na oblasti, delajo po svoje, drugi jih pa kontrolirajo, če se držijo zakonov; ne kar počez po svoje in samo zase. Je zanimivo, da ljudje to kar tolerirajo. To je včasih smešno: enkrat na državnih proslavah igrajo rock in repajo, drugič pa žingajo polke in valčke. Ampak zmeraj pojejo tudi skupno državno himno, le da jo včasih pojejo cerkveni pevci, drugič pa filharmonični komorni zbor. Poslušalci pa vsi pritegnejo in se počutijo kar enotni in ponosni, da imajo svojo državo.

Ja, če hočejo skupaj živeti... Se mi zdi, da bi pri nas eni in drugi že živeli skupaj, če bi drugi enako mislili kot oni: če bi levi mislili kot desni in desni kot levi. Eni in drugi se napenjajo, da bi oprali možgane drugim. Ne prenesejo drugačnih v svoji sredi. Navajeni so, da se onim drugim sežge knjige, izžene duhovne, se jih prekrsti, in tiste, ki se ne uklonijo, nazadnje pobije.

Vse to je zapleteno in včasih si res mislim, da bi bilo najbolje, ko bi kdo udaril po mizi in rekel: tako bo, kot bom jaz ukazal in vsi bomo isto mislili. Ampak potem bi bila to prisilna enotnost in enoumje, druge barve, a vseeno. Tega pa nočemo. 

Je Janša "pogrnil"?

 

Je Janša pri omejevanju epidemije "pogrnil"? Sedanja vlada se je formirala na začetku prvega vala epidemije in je takoj začela ukrepati. Oprla se je na dve skupini strokovnjakov, zdravstveno in ekonomsko. Takoj je pozvala prebivalstvo k upoštevanju osnovnih preventivnih higienskih ukrepov, takoj je v težavnih okoliščinah nabavila potrebno opremo in ob pomoči EU pripravila prvi paket ekonomskih kompenzacij. Ukrepov niso upoštevali vsi, nekateri zaradi omalovaževanja nevarnosti, nekateri zaradi nezaupanja v vlado, nekateri zaradi političnega nasprotovanja in povzdigovanja upornosti, mnogi zaradi gospodarske ogroženosti, mnogi pa tudi zato, ker so se zaradi neokretne birokracije znašli brez odločb o karanteni pred izbiro, naj gredo okuženi v službo, ali tvegajo izgubo zaposlitve. Bilo je veliko nedoslednosti, prezgodnjega proslavljanja in prepoznega ukrepanja s strani vlade in veliko nediscipline na strani prebivalstva, da grobih napadov na vladne govorce, tudi na izpostavljene zdravnike, niti ne poudarim. Obe strani sta skušali ob epidemiji nabirati politične točke.

Kljub vsemu je z vsemi prizadevanji vlade in odgovorne večine prebivalstva uspelo krivuljo okužb sploščiti; širjenje okužb spremeniti iz eksponentnega v linearno. Dnevno število bolnikov na intenzivni negi se že dalj časa ne povečuje, tako tudi ne dnevno število umrlih. Nimam besed, da bi izrazil svoje občudovanje visoke etičnosti in hvaležnost ob naporih zdravstvenega osebja, osebja v socialnih zavodih in ob iznajdljivosti in družbeni odgovornosti prostovoljnih sodelavcev na vseh ravneh in v različnih nevladnih organizacijah. Žal ni uspelo preprečiti vseh smrti, ki jih je posebno veliko v domovih za stare, s čimer smo dosegli neslavni rekord. Smrtnost v domovih gre v veliki meri na račun prostorov, opreme, osebja in organizacije, ki jih je ta vlada podedovala in jih ni mogla v kratkem času prilagoditi. Ne izključujem tudi nespretnosti in neučinkovitosti odgovornih v ustreznih resorjih vlade. Narava okužbe, ki ostane neprepoznana, ker jo lahko prenašajo asimptomatski okuženi, je tudi pomemben dejavnik širjenja okužbe. Vedeti moramo tudi, da je bila smrtnost v domovih za stare povsod po svetu visoka. Nikjer niso bili domovi grajeni in organizirani z mislijo na take vrste epidemijo, ko postane  koncentracija najbolj ogroženih smrtonosna.

Skratka, spopadanje z epidemijo ni izpolnilo vseh upov in pričakovanj. Nekateri za neizpolnitev svojih pričakovanj krivijo vlado, drugi ljudstvo. Od človeka, ki mu pripisujejo same zle namene, so pričakovali toliko dobrega, da so lahko upravičeno razočarani. Če se spomnimo na misel starega filozofa, bo tudi tokrat resnica najbrž nekje v sredi, predvsem pa na strani pričakovanj. Lahko bi bilo mnogo slabše.

Naj si o Janezu Janši kot politiku mislim kar koli, ne morem vse krivde za nepopolno preprečenje okužb in za smrti zvrniti na vlado in nanj kot njenega predsednika. Če je objektivno odgovoren za vse slabo, je mogoče zaslužen tudi za vse dobro, kar se je zgodilo.

Tudi upravičeno nasprotovanje ima svoje meje.  ... magis amica veritas.

Kam gre epidemija?

Naj bom spet malo ljubiteljskega političnega epidemiologa.

O tem, kaj se dogaja z epidemijo, obstajata dve trditvi: 1. da se ne umirja in da ukrepi niso 'prijeli'; 2. da so ukrepi prijeli in smo uspeli prvotno predvideno eksponencialno krivuljo sploščiti, nismo pa je še uspeli obrniti navzdol. Verjamem tej drugi trditvi. Že nekaj tednov se število bolnikov na intenzivni negi ni povečalo; giblje se okoli 200. To pomeni, da ni presežena kapaciteta intenzivne nege, vsaj kar se tiče potrebnih postelj z osebjem. Seveda pa je osebje utrujeno in komaj zmaguje to breme.

Zagovorniki prve trditve se sklicujejo na to, da se število dnevno okuženih ne zmanjšuje, da se torej okužba širi: vsak dan doda k že obstoječemu številu približno enak odstotek novih okuženih od vseh testiranih. To pomeni, da število okuženih raste. To je res, a raste linearno, ne eksponencialno, kar bi se  dogajalo, če epidemija ne bi bila nadzorovana. Torej zagovorniki prve trditve nevede dajejo prav zagovornikom druge trditve. Vsak dan je v intenzivni negi enako število bolnikov; to število se ne veča. Nekateri ozdravijo, ravno dovolj, da se sprostijo postelje za dnevni dotok novih bolnikov.

Vseeno s tem stanjem upravičeno nismo zadovoljni. Štirideset do petdeset umrlih na dan ne more biti razlog za zadovoljstvo. Zaradi zaprtja nekaterih panog in dejavnosti trpi celotna družba; zaradi osebnih preventivnih ukrepov smo omejeni v zasebnem življenju. To nam preseda, povzroča individualno in družbeno škodo. Kako ven iz tega?

Odgovor je samo eden: še naprej potrpeti, upoštevati ukrepe (ki se lahko v podrobnostih tudi spremenijo, prilagodijo ali nekateri opustijo). Počasi se bo krivulja okužb upognila navzdol. Poleg tega bomo morda že kmalu dočakali cepivo.

Toda to se zdi mnogim nesprejemljivo. Zahtevajo, naj bi ukrepe sprostili takoj, čeprav je dokaj jasno, da bi to spet pognalo število okuženih navzgor. Vlada upravičeno ne popusti. Kakšni so možni scenariji?

a. Ljudje se uklonijo in potrpijo dokler epidemija ne izzveni. To je po mojem edino sprejemljivo.

b. Ljudje navidezno upoštevajo ukrepe, na skrivaj pa odpirajo svoje dejavnosti in se družijo. To v najboljšem primeru pomeni, da bo doseženi plato okuženosti dolgo vztrajal; v najslabšem pa, da bo spet prišlo do eksponencialne rasti, dokler vsi stari in drugi ogroženi ne pomrejo. Ali se bo zgodilo eno ali drugo, je do določene mere odvisno od števila kršitev: če jih bo več, je bolj verjeten 'smrtni' razplet.

c. Ljudje se odkrito uprejo, vržejo vlado in postavijo novo, po njihovem 'boljšo', bolj naklonjeno. Če bo res 'odprla družbo', bo sledil hiter eksponencialni razplet kot pri neugodnem razvoju variante b.

Kaj se dogaja zdaj? Mislim, da smo trenutno na blažjem koncu variante b. Ljudje doma sprejemajo stranke za to ali ono storitev. Srečujejo se sorodniki in pivski bratci. Med nami je 200.000 alkoholikov, 10 % naroda. Če se poostri nadzor in sankcije, bomo pač še dolgo vztrajali pri varianti a. Toda ta ima svojo mejo v utrujenosti zdravstvenega osebja in drugih posledicah za družbo. Prav dolgo ne sme trajati, sicer sledi kolaps zdravstva in drugih javnih služb, s tem pa tudi gospodarstva.

Kam vodi pričkanje o tem, kdo je kriv, vlada ali ljudstvo? V skrajni konsekvenci do nove vlade. Kaj bo potem? Edina pozitivna sprememba, ki jo lahko prinese nova vlada, bo morda večje zaupanje v ISTE ukrepe, kot jih priporoča sedanja vlada. Če bo Zlatko zrepal himno novi vladi in njenim ukrepom, se jih bojo ljubitelji repa in Zlatka mogoče držali. Če pa bo nova vlada ublažila ali odpravila sedanje ukrepe, bomo na slabšem kot zdaj; slabšem, ker bojo vsi utrujeni, tudi od repa. Izpolnila se bo želja tistih, ki si želijo svet brez starih, "ki bi tako ali tako umrli", jim pa sedaj tako ali tako samo preprečujejo normalno življenje, kot so ga poznali pred epidemijo. Ta cinizem nima meja. Neki gospodič na fejsbuku me je poučil, da je treba enkrat umreti, naj se ne bojim smrti, kajti smrt je del življenja - ni mislil, da njegovega.