Aforizmi in sentence 2

Buh vej, če bomo tudi na drugem osončju ohranili naše lejpe narodne noše.

KULci bi bili veliko bolj prodorni, če bi spremenili kakšno črko v akronimu svoje zveze.

Na voljo moške spodnjice s kostjo in brez kosti.

Liberalci so tolerantni do vseh, razen do neliberalcev.

Še umret ne bom mogel, dokler ne spremenijo zakona o pokopališčih.

Od vseh protestnikov imam najraje Trubarja.

Nenadoma so proticepilci, ravnozemeljci in teoretiki zarot postali razumni, spoštovani in častivredni državljani - ker so proti vladi.

Domoljubje je intimno čustvo, ki ni za na transparente. Ko je čas, ga ljudje med seboj prepoznajo in jih poveže.

Pri nas bi levi radi videli, da bi desni mislili tako kot oni, desni pa, da bi levi mislili tako kot oni.

Od desničarske vlade ne moreš pričakovati levičarske politike.

Pravijo, da se je nacional-socializem začel z določitvijo kužnega subjekta. Pri nas je to Janez Janša.

Zame, ki sem živel v socializmu, je parlamentarna demokracija nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, ne za sovražnike družbe.

Splav je ustavno zajamčena pravica, varovanje življenja pa etična zapoved, ki jo čuti vsak človek, posebej še ženska. Ustavna pravica do splava izraža usmiljenje do grešnikov in varuje matere in otroke. Zahteva po prepovedi splava je znamenje krute kaznovalnosti do živih rojenih, to je, verskega fundamentalizma. Nasprotovanje pravici do splava v imenu povečevanja natalitete je politično polaščanje ljudi.

Pri nas je do zdaj umrlo za kovidom 4480 ljudi, ali 1 na 500. Nekateri so to imenovali zločin in ga pripisovali vladi. V ZDA je umrl prav tako 1 na 500, na Portugalskem 0,9 na 500, na svetu 3 na 500.

Nekoč sem segel Umbertu Ecu v roko.
Nič se ni pretočilo po njej vame.
Ostala sva v enakem odnosu kot Kant in kljunač.
(Pri čemer je on bolj Kant.)

UPRAVLJANJE EPIDEMIJE JE STVAR POZICIJE IN OPOZICIJE

Napoved, ki samo sebe uresniči. Pripisovanje krivde. Mesto nadzora: notranje ali zunanje. Naperjenost proti avtoritetam. Odnosno vodenje in komuniciranje. Politika vključevanja in izključevanje.

Upravljanje epidemije ni samo stvar vlade, je stvar celotne družbe. Na politični ravni je to stvar pozicije in opozicije, v parlamentu in zunaj njega, vključno z mediji. Obe, vlada in opozicija, naj bi si prizadevali za dobro vseh, ne samo za svoje strankarske interese. Tradicionalno je opoziciji odrejena vloga kritika vlade. A v taki izredni situaciji, kot je epidemija, ki je že vzela tisoče življenj, bi morala to svojo vlogo dopolniti: ne čakati, da vlada naredi kaj narobe in potem kovati politični dobiček iz tega, ampak sodelovati pri reševanju težav. Ne bom raziskoval, kdo je koga vabil k sodelovanju in kdo se ni odzval; mislim, da je bilo oboje na obeh straneh. Tudi ne bom razglabljal, ali je bila prioriteta opozicije padec vlade ali reševanje epidemije. Družbeni konflikt je stvar dveh. Ravnanje obeh vodi v eskalacijo konflikta ali v spiralo popuščanja in rešitve konflikta v pogajanjih. Ravnanje obeh vodi v rastočo spiralo zaupanja ali padajočo spiralo nezaupanja. In vsakdo od obeh lahko ravna pametneje kot nasprotnik in ga popravi. Mogoče bo nekaj psiholoških utrinkov vsaj malo osvetlilo pojave ob prizadevanjih za obvladovanje epidemije.

Napoved, ki samo sebe uresniči

Prerokba, ki samo sebe izpolnjuje, je izraz, s katerim označujemo pojav, da se uresniči tisto, kar smo napovedovali, zato ker sami nehote in nevede spodbujamo uresničitev napovedi. Pri tem ne mislimo na napovedi pojavov, pri katerih tisti, ki napovedujejo, niso udeleženi, ali pa ima njihova udeležba zanemarljiv učinek, npr.  če napovemo, da se bodo cene energentov zvišale. Cene se bodo zvišale, tudi če tega ne napovemo. Nasprotno pa napoved, da bo banka bankrotirala, sama sebe izpolnjuje: takoj ko jo ljudje zaznajo, pohitijo dvigovat svoje vloge in banka zato bankrotira. V psihologiji je znan poskus, v katerem so učiteljem dali lažne podatke o testnih rezultatih učencev, porazdeljene po naključju. Nekatere učence so označili za nadarjene, druge pa za povprečne ne glede na njihove dejanske testne rezultate. Tisti učenci, ki so jih označili za nadarjene (čeprav so bili v povprečju enako nadarjeni kot tisti v drugi skupini), so na koncu dosegli boljši učni uspeh kot tisti, ki so jih označili za povprečne (čeprav so bili med njimi tudi dejansko nadarjeni). Učitelji, ki so poznali »oznako« učenca, so nehote bolj  spodbujali "nadarjene" učence kot "nenadarjene". Njihovo implicitno pričakovanje, da bodo "nadarjeni" učenci dosegli boljši uspeh, se je uresničilo.

 V urejanju pandemije smo pristali na dnu evropske lestvice med drugim tudi zato, ker smo se bali, pričakovali, ali napovedovali, da ta na vrat na nos sestavljena koalicijska vlada ne bo kos nalogi. Še več, logika prevlade je terjala, da JJ ne sme uspeti, ker bi si z uspehom pridobil več moči, to pa se nikakor ne sme zgoditi zaradi strahu pred njegovo politiko. Potem smo ravnali tako, da je vlada v resnici uspela slabše, kot bi si želeli, ne da bi spotoma ocenjevali svoje zadržanje. Na vsaki stopnji, po končanih valovih okužb, smo potrdili slab rezultat in pričakovali  še slabšega, saj je bilo evidentno, da se vlada "lovi" (kot tudi druge vlade po svetu). Večina opozicije v parlamentu in zunaj njega vključno z mediji je izostrila oči in ušesa in budno pazila na napake vlade in njenih strokovnih skupin. To se seveda da opravičevati kot odkrivanje napak, da jih ne bi delali v bodoče. Resnici na ljubo je treba izraziti priznanje vsem tistim, predvsem zdravnikom, ki so, čeprav ostri kritiki vlade, konstruktivno prispevali spoznanja o učinkovitih ukrepih zajezitve virusa. Mnogi pa so komaj čakali, da se bo pokazal neuspeh. Že po prvem valu so nekateri privoščljivo ugotavljali, da  je JJ zavozil, zadovoljni, da se je potrdilo njihovo pričakovanje.

Pripisovanje krivde

Teorija atribucije ali pripisovanja obravnava pojav pripisovanja vzrokov določenega ravnanja. Je psihološko preoblikovano vprašanje, kdo je kriv. Ko pojasnjujemo ravnanja, delamo to tipično na dva načina: vzrok ravnanja vidimo bodisi v osebnosti bodisi v situaciji. Ko pojasnjujemo svoje ravnanje ali ravnanje svoje strani, vidimo vzrok v situaciji. Ko pojasnjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok v njegovi osebnosti ali kolektivnih lastnostih strani, katere ravnanje presojamo (običajno gre za družbeni stereotip). Ko vidim, kako gre nekdo pri rdeči luči čez cesto, si mislim: glej ga, predrznež, a misli, da je bolj pameten. Ko sam ravnam enako, storim to zato, ker se mi zelo mudi in ker tako ali tako ni ne blizu ne daleč nobenega vozila. Na vprašanje, zakaj smo kot družba zavozili epidemijo, odgovarjajo nekateri: ker imamo vlado psihopatov, kriminalcev in izdajalcev.  Mnogi so prepričani, da je za sorazmerno neuspešnost kriva osebnost predsednika vlade, nikakor ne družbena situacija, v kateri se je znašel z vlado. Kako je ravnala opozicija? Kako smo ravnali mi, ki nismo vlada?  Sklicevali smo se na okoliščine. Saj ne veš, kaj naj storiš, ko je polno nasprotujočih si informacij; vlada neprestano spreminja ukrepe; saj ne moreš delati z masko; a naj se vsak dan testiram; virus je laž, ne poznam nobenega bolnega, mogoče le malo prehlajenega; dosti je, da sem moral zapreti "kšeft", a naj zdaj še »afne guncam«.  Z nami kot osebnostmi ni nič narobe, smo zrele osebnosti, vsi vestni in odgovorni.  Za mnoge to velja: mnogi so ravnali prav. Takoj ko je bilo jasno, da gre za nevarno bolezen, so upoštevali ukrepe, ki jih je priporočila vlada, in takoj ko je bilo možno, so se cepili. 

Mesto nadzora: notranje ali zunanje

"Ta vlada je res nesposobna: še do zdaj me ni prepričala, da bi se šel cepit". Ta izjava nas pripelje do  psihološkega pojma "mesto nadzora" (lokus kontrole). Ljudje se razlikujemo po tem, ali mislimo, da smo v osnovi za svoje življenje odgovorni sami (notranji nadzor), ali pa nas preveva občutek, da smo igrača usode, plen temnih sil, ali preprosto igrača svojega bližnjega, ki me nadzoruje in mi ne da dihati (zunanji nadzor). Več kot očitno je, da nekateri ves čas pandemije niso spustili vlade izpred oči, kot bi od nje pričakovali čudežno rešitev svojega položaja, pri tem pa sami niso ničesar ukrenili za svojo zaščito. Tisti, ki imajo temeljni občutek, da so za potek svojega življenja kljub zunanjim dogajanjem, ki vplivajo nanje, vendarle odgovorni sami, so ukrepali tako, kot sem opisal zgoraj: zaščitili so se in cepili. To so dojeli kot odgovorno ravnanje do sebe in do drugih. Drugi še vedno čakajo, da se jih bo usmilila višja sila, da bo prišla boljša vlada, ali pa da se bodo uspešno »prešlepali« skozi epidemijo brez cepljenja. Te bi pravzaprav morali  šteti v kategorijo  sofisticiranega notranjega nadzora.  Ideologi anti-neoliberalizma nastopajo proti moralnemu povzdigovanju notranjega nadzora, to je, pojmovanja, da je vsak v prvi vrsti sam odgovoren za svoje življenje, saj menijo, da je to zgolj zvito zvračanje odgovornosti za družbene krivice na posameznika.  To pojmovanje se hitro sprevrže v zanikanje osebne odgovornosti »žrtev sistema« in v utopično revolucionarno prizadevanje za spremembo sistema, za novega Človeka, idealno, svobodno, brezrazredno Družbo. Ob teh vzvišenih namenih lahko še naprej vztrajamo v vsakdanjem življenju neodgovorni vlogi "žrtve".

Naperjenost proti avtoritetam

Povezan s pojmom mesta nadzora je pojem odvisnosti in proti-odvisnosti. V posebnem pomenu gre za odvisnost od avtoritete.  Družbe naše civilizacije so visoko strukturirane, v njih so številne hierarhije, vsakdo od nas je vpet v te odnose. So ljudje, ki se znajo obnašati v teh, včasih zapletenih hierarhičnih odnosih, in ljudje, ki so nasršeni proti vsaki avtoriteti: od učitelja do predsednika vlade ali republike. V odnosu do avtoritet imamo dve skrajni zadržanji in vmesno povprečje. Nekateri ljudje so pretirano ubogljivi (odvisnostni, dependentni), drugi pa pretirano nastrojeni proti avtoritetam (proti-odvisnostni). Povsod po svetu pa je seveda v politiki glavna avtoriteta vlada, tarča vseh nezadovoljstev. Ni boljšega ventila za izpihanje vsakršnega nezadovoljstva, kot je protest proti vladi. S tem v zvezi naj parafraziram znani Kennedyjev rek: »Ne vprašaj se samo, kaj vlada stori zate, ampak tudi, kaj ti lahko storiš zase in kaj za to, da bi vlada bolje vladala.« Protestiranje brez konstruktivnega alternativnega programa je golo »odreagiranje«, podobno cepetanju malega trmoglavca.

Odnosno vodenje in komuniciranje

Tema dvema značilnostma upravljanja epidemije bi bilo vredno posvetiti posebno razpravo; tu naj omenim  le osnovni pripombi. V teoriji vodenja je osnovno razlikovanje med storilnostno in odnosno dimenzijo vodenja. Prav slednje je bilo zanemarjeno.  Vodja naj ne bi poskrbel samo, da bi bili doseženi storilnostni cilji, v našem primeru z zdravstvenimi navodili in denarnimi kompenzacijami, ampak bi moral – kot se sedaj prepričljivo kaže – delati na vzpostavljanju primernega odnosa do vseh družbenih ravni, ne le do svojih strankarskih sodelavcev, do administracije, ampak tudi do opozicije in predvsem do prebivalstva, ki je danes, bolj kot kdaj koli v zgodovini, dosegljivo s sredstvi množičnega komuniciranja. Komunikacija predsednika vlade z ljudmi zunaj ožjega upravljalskega kroga je bila primer cinične in sarkastične komunikacije, ki razdira zaupanje. A ta trditev predpostavlja, da je zaupanje v začetku bilo, kar je zelo tvegana domneva. Stranke so bile pridobile volivce z geslom »ne z Janšo«. To je bilo nezaupanje, razglašeno z velikim zvonom, pred epidemijo. Stranke, ki so vstopile v koalicijo, so bile proglašene za izdajalske, ker so se izneverile temu načelu. Tudi med epidemijo nisem zaznal, da bi se kdo trudil ublažiti predsednikove zdrse, razen strankarskih medijev; nasprotno, v večini so jih poudarjali in pretiravali in tako poglabljali nezaupanje. Vsi so se zgražali, ko je PV zinil tisto o dnevu odprtih vrat v Polju; ne vem, če je kdo protestiral proti temu, da ga v javnem  mediju imenujejo »psihopat«.

Politika vključevanja in izključevanje

Odnos do ljudi, ki so telesno ali duševno ovirani, se je od časov moje mladosti do danes zelo spremenil. Včasih so bili, če že ne popolnoma izključeni iz družbenega življenja, pa vsaj ob strani. Danes lahko dekle, ovirano zaradi cerebralne paralize, doštudira na univerzi; slepi lahko opravlja delo, ki zahteva visoko izobrazbo. Ljudi z manjšinskimi spolnimi opredelitvami ne »zdravijo«, ampak jih sprejemamo kot take v javnem in zasebnem življenju. Politika vključevanja (inkluzije) na vseh ravneh je sestavni del spoštovanja človekovih pravic. Povsod, le v politiki ne. Tu se v naši klasični parlamentarni demokraciji uveljavlja geslo, ki vodi do izobčenja ne le vodje stranke ampak cele stranke, za katero je med vsemi strankami volil najvišji odstotek volivcev! Bolje je biti »queer« kot »janšist«. Stranke, ki so vstopile v koalicijo z SDS niso bile nagrajene zaradi državotvornega dejanja ampak zmerjane kot izdajalke volivcev -  tistih volivcev, ki so jih volili zaradi izključevalnega predvolilnega gesla. Kakšni volivci smo? Ljudi, ki volijo to stranko, ni malo in niso samo v ruralnih okoljih; so ljudje vseh poklicev in izobrazbenih stopenj, med njimi razgledani izobraženci, ki pač ne delijo levičarskih in liberalnih nazorov in ki podpirajo Janševo preurejanje države. So pa manjšina, če primerjamo skupne deleže strank na levi in desni. Kam jih bomo pospravili, ki nam niso všeč?  Bodo kdaj dobili priložnost za vladanje? Kaj bo, ko se bodo vloge zamenjale in bo JJ v opoziciji? Ali bo kdaj prevladalo spoznanje, da je tako izključevanje usodno za preživetje tega naroda? Že zdaj ima za posledico ne-optimalno upravljanje epidemije z vsemi posledicami za življenje ljudi. 

O OBVEZNEM CEPLJENJU

 

Mar ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? 

V svojem pismu v SP Dela 7. 8. 21 sem podprl zdravnika v zahtevi po obveznem cepljenju proti covidu-19 in se pri tem ob znanih dejstvih o učinkovitosti cepljenja skliceval na etični argument. Razmišljal sem takole. Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. Ravnanja med tema skrajnostma pač ščitijo v manjši meri. Nobena zaščita pa ni stoodstotna. Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim. V tem stališču so me utrjevali zgledi držav ali ustanov, ki so uvedle obvezno cepljenje. Zdaj berem članek (SP Dela, 2. 10. 21), v katerem gospod Franko Juri nasprotuje obveznemu cepljenju in se sprašujem: se nisem morda zmotil?

Argumenti, ki jih navaja gospod Juri, po moji laični presoji njegove laične presoje, veljajo. V preteklosti se je več cepiv izkazalo za škodljiva. Sedanja morda niso dovolj preizkušena oziroma se sodbe strokovnjakov o tem razlikujejo. Posledice cepljenja so lahko v sorazmerno redkih primerih hude in celo smrtne. Cepljeni tudi prenašajo okužbo; v kolikšni meri je manj pomembno. Vse to vzbuja pri ljudeh dvom v neškodljivost cepiv in smiselnost cepljenja.

Vsekakor etično ni dopustno zahtevati cepljenja, če cepivo samo lahko škodi oziroma če je s cepljenjem povezano zdravstveno tveganje. Samo vsak sam zase se lahko ob znanem tveganju odloči. Ni dopustno s cepljenjem pogojevati dostopa do drugih življenjskih dobrin, saj je to posredno prisiljevanje. V zagretosti in jezi na sodržavljane, ki se nočejo cepiti, sem argument tveganja zanemaril, ker je sorazmerno majhno, in imel cepljenje za v bistvu nenevarno. Videl sem statistiko, ne posameznika. Ob smrti mladenke, ki se je cepila, sem se znova zamislil. Zahteva po obveznem cepljenju temelji na bojazni, da se ljudje ne bodo cepili prostovoljno. Ta bojazen se je pri nas obilno potrdila; po deležu cepljenih smo na repu evropskih držav. Ni ob tem, da se človeka ne sme siliti, da bi si škodil, res tudi, da ne sme škodovati drugim? »Človekovo življenje je nedotakljivo«, tudi piše v Ustavi. Ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? Žrtev ne samo narave ampak tudi neodgovornega ravnanja drugih avtonomnih sodržavljanov je pri nas že nad pet tisoč. To je cena pravice in svobode posameznika, da se ob tveganju sam odloči, ali bo škodil sebi in drugim. Previsoka cena in argument za obvezno cepljenje. Spopadata se dve vrednoti: moja svoboda in življenje mnogih drugih. Ob tem odločitev posameznika nikoli ni samo njegova, popolnoma neodvisna in svobodna. Odvisna je med drugim od stopnje zaznavanja neposredne ogroženosti in od nagovarjanja k cepljenju ali poudarjanja osebne svobode. O tem, k čemu napeljujejo, bi se morali zamisliti tudi propagandisti svobodnjakov. Res je, da tudi ogrožanje drugih ni v vseh primerih enako. Če se človek, ki se ni cepil, izolira, ne prenaša okužbe nič bolj kot cepljeni, ki živi aktivno družabno življenje.

Ne morem se tudi strinjati s Frankom Jurijem, da sem zato, ker željno čakam tretji odmerek cepiva, sebičen, ker s tem (nepotrebnim odmerkom?) odrekam cepivo Afričanom. Še dobro, da mi v imenu lačnih otrok tretjega sveta ni prerekel vsakdanjega kosila. Upam, da bo on ravnal bolj nesebično in bo nekako izravnal razlike med bogatimi in revnimi deželami na svetu.  

Proticepilska (ne)etika

Ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

Včeraj sem na fb objavil naslednji ironični izziv: "Imam hud problem. Zdravnik mi je predpisal, naj vsak dan jemljem aspirin. Tako takim ljudem, kot sem jaz, predpisujejo zdravniki po vsem svetu. Ampak mene muči vprašanje, ali je to ustavno ali ne. Naj vložim presojo ustavnosti?" To sem napisal, ker mi gre na živce, da se ljudje, ki odklanjajo cepljenje, sklicujejo na ustavnost in človekove pravice. 

Odgovori na to provokacijo so se razdelili na tiste, ki so prepoznali ironijo, in izjavo všečkali brez komentarja ali s smeškom in na tiste, ki so komentirali. Komentarji so dveh vrst: sočutni, ki mi svetujejo to in ono okrog jemanja aspirina, in tisti, ki so se odzvali na proti-proticepilsko ost. Teh drugih je več vrst. 

Eni menijo, da za vsem tem tiči profitarstvo farmacevtske industrije. "Jaz bi se raje vprašala, zakaj 'jim' je v interesu, da živiš brez bolečin." Temu sledi podpora: "Sledi denarju...". To pomeni: Meni tablete niso potrebne, vsiljuje mi jih farmacevtska industrija. Meni cepljenje ni potrebno, vsiljujejo ga tisti, ki imajo od tega finančno ali kako drugo korist. Kako naj to razumem? Nekomu drugemu je "v interesu", da bi jaz živel brez bolečin; od tega ima on korist. Ali to pomeni, da meni samemu ni "v interesu", da bi živel kolikor mogoče brez bolečin? Ali to pomeni, da sem pripravljen prenašati vse bolečine brez lajšanja? Ali to pomeni, da mi ni do tega, da bi mi kdorkoli drug lajšal bolečine, medtem ko si jih sam na svoje načine lahko? Kajti takoj ko mi jih kdo hoče olajšati, je to v njegovem "interesu", ima sam od tega neko korist (ki naj bi je ne imel), materialno, denarno, ali čustveno, psihično: zaslužek ali občutek nadrejenosti ali "dobre duše". Ali to pomeni, da nočem, da bi mi lajšali bolečine tako, da bi pri tem zaslužili? Ali nočem samo, da bi mi lajšali bolečine s proizvodi farmacevtske industrije? Recimo, da velja to zadnje. To je zdaj popularno. Ni pa zelo jasno, kaj se razume s pojmom "farmacevtska industrija"; vključuje tudi pripravke krajevne lekarne ali ne? Če to podrobnost zanemarimo, je to stališče jasno, ga je pa težko dosledno vzdržati. Slej ko prej se bomo znašli v bolnici, kjer jim bo "v interesu", da mi lajšajo bolečine s pripravki farmacevtske industrije, ne da bi me vprašali za odobritev sestavin vsake infuzije.

Na gornji komentar sem odgovoril: "Enim je v interesu, enim se pa smiliš, ko jamraš." Nekateri lajšajo drugim bolečine, ker pri tem zaslužijo, drugi pa delajo to iz golega sočutja. Ne samo to: ta dva motiva običajno nastopata skupaj: zdravnik zdravi zaradi zaslužka, a tudi zato, ker ti želi iskreno pomagati. Za svoj poklic se je odločil, da bi lajšal tegobe ljudem; od tega pa tudi živi v dvojnem pomenu: materialno in od zavesti, da koristi ljudem. Isto velja tudi za farmacevtsko industrijo. Res je, da tej niso tuje malverzacije, niso pa pravilo in ne osnovni motiv. Njeni proizvodi koristijo v medicini. Mnenje, da nam hočejo zdravniki in farmacevti škoditi, je bolno.

Drugim gre za človekove pravice, za svobodo. Na živce jim gre vsiljevanje in kontrola. "Nikjer pa seveda 'ne piše', da če je nekaj predpisano, da tudi zares jemljemo. Dokler nisi pod kontrolo, je to tvoja osebna odločitev..." - "Res je, nihče mi ne more preprečiti, da se uničim. That's my feedom, cheers!" sem odgovoril in povzel razpravo, ki je bila daljša in je imela še nekaj stranskih rokavov, ki za ta spis niso bistveni: "Krasna razprava! Ugotovil sem: 1. da nihče ne sme človeka siliti, da se ne uničuje. 2. da se ljudje siljenju upirajo, tudi če jim to škoduje. Avtonomijo (svobodo) imamo rajši kot življenje: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svitlim solncem sužni dnovi." (Posebno, če gredo v črno zemljo drugi.)

Tako je, če postavimo absolutno nasprotje: svoboda proti sužnosti. A upoštevanje zdravnikovih navodil ni sužnost. Nošenje maske ni sužnost. Cepljenje ni sužnost. Je kvečjemu neudobnost. Dodal sem pomisel: "Mogoče se je pa včasih dobro podrediti kaki omejitvi, da si lahko svoboden pri stvareh, ki ti res nekaj pomenijo." To pomeni: upoštevati ukrepe in se cepiti, da lahko neovirano počneš druge reči. Absolutiziranje svobode tudi v odnosu do samega sebe ne vodi nikamor. Ne moreš početi vsega, kar si v nekem trenutku želiš. To je otročje. Moraš se omejiti, da bi bil lahko svoboden.

Sploh se nismo dotaknili še pomembnejšega argumenta. Tvoje ravnanje vpliva na druge. Tudi če imaš pravico škoditi sebi, nimaš pravice škoditi drugim. Tu se sklicevanje proticepilcev na svobodo in osebno pravico neha. Če se ne cepiš, ogrožaš druge. In ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

V mojem ironičnem izzivu tiči še drugo vprašanje. Ali se pravosodje lahko vtika v odločitve zdravnika? Da, v primerih ravnanj, za katera je zdravnik kazensko odgovoren. Če bi mi zdravnik namesto aspirina predpisal strup in bi prišlo do zapletov, ne glede na to, ali bi to storil namerno ali iz malomarnosti, bi bil kazensko odgovoren. Dokler pa zdravnik zdravi z najboljšim namenom in predpisuje zdravila po v stroki veljavnih protokolih, se nima pravosodje kaj vtikati v medicino. Upam si trditi, da je epidemidemija v pretežni meri v pristojnosti medicine. Zdravniki svetujejo ukrepe, oblast mora zagotoviti, da se izvajajo. Pri tem se mora seveda držati zakonov; če obstoječi niso dovolj dobri, mora pač sprejeti nove. Če je pri tem prišlo zaradi nujnosti ukrepanja do tega, da je bil preskoćen zakonodajni postopek, tisti, ki odlokov niso upoštevali, seveda ne morejo biti kaznovani. Morali pa bi biti kaznovani, če okužijo druge. Žal je to težko dokazati. Če tako ravnanje že ni pravno pregonljivo, je vsekakor etično zavržno.

KDO SO LJUDJE KI (NE) NASPROTUJEJO UKREPOM?

Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Povod za to razmišljanje je prispevek v oddaji Odmevi na valu 202 (16. 9.) z naslovom Kdo so ljudje, ki nasprotujejo ukrepom. Gre za refleksijo novinarja-opazovalca sredinega protesta na Trgu republike. Njegovo videnje lahko strnemo v tri točke: 1. protest ni "vprašanje leve ali desne politične pripadnosti, ne gre za podaljšek kolesarskih protestov". 2. "v številnih ljudeh ... so močno aktivirani mehanizmi za preživetje". 3.  "priča smo kolektivni psihozi", ki je posledica in znamenje entropije družbenega sistema.

Po poročilu policije je bilo protestnikov 8000, to je 0,4 % prebivalstva Slovenije ali 3 % prebivalcev Ljubljane. To število ni zanemarljivo in tudi ne pomeni, da so tako razpoloženi ljudje samo v Ljubljani, o čemer priča demonstrativna podpora ravnatelju v Preboldu in požig zabojnika v Kamniku. Del ljudi ima ukrepov (in vlade) dovolj. (Nekateri ocenjujejo, da je tako nastrojenih približno desetina prebivalcev ali volivcev.) To bi lahko že bil kratek odgovor na vprašanje, kdo so in kaj jih žene. A ta odgovor sproža nova vprašanja. Kako to, da so proti ukrepom, ki naj bi jih varovali pred okužbo in boleznijo? Kako to, da imajo dovolj vlade, ki se trudi ustaviti epidemijo? Najprej poglejmo nasprotno stran.

Kaj pomeni upoštevati ukrepe? Kdo so ljudje, ki NE nasprotujejo ukrepom? Bom začel pri sebi. Ko se je pojavil novi virus in ni bilo jasno, ali gre za navadno gripo (proti kateri sem cepljen) ali za kaj hujšega, sem naletel v nekem zame dovolj verodostojnem časopisu na pogovor z neko tujo znanstvenico, ki je rekla, da je to nekaj novega in precej hujšega kot znani virusi gripe. To so potrdili tudi naši zdravniki in svetovali štiri osnovne varovalne ukrepe: masko, razkuževanje rok, umivanje rok, izogibanje druženja, kasneje še zračenje. Te ukrepe sem upošteval. Zdravnikom sem zaupal. O teh rečeh vedo več od mene. Vsa naša družina v treh gospodinjstvih je upoštevala te ukrepe. Nismo se družili. Moja 80-letnica je minila brez družinskega slavja. Ko se je pojavilo cepivo, sem to dojel kot odrešitev in se cepil, ko sem prejel vabilo in nato še enkrat. Normalno sem hodil v trgovine in druge servise ob upoštevanju ukrepov. Opustil sem obisk koncertov v CD (kar sem nameraval tako ali tako storiti), gledališča; omejil obisk knjižnice, obiske sorodnikov, razen obiska sorodnika v Domu starejših občanov, kjer sem pač upošteval protokol. V obeh letih epidemije sem imel poleti normalne počitnice ob morju. Zapovedano ali nezapovedano zaporo sem izkoristil za svoje dejavnosti: branje, pisanje itd. Mi je kar pasalo. Menjavo vlade ob začetku epidemije sem dojel kot legalno in skladno z ustavo, čeprav so moje simpatije prej na levi kot na desni. Ukrepe, ki jih je razglasila vlada, sem sprejel kot smotrne, strokovno utemeljene. Dejstvo, da so se ukrepi spreminjali in bili včasih nedosledni in naravnost nespametni, sem imel za razumljivo in opravičljivo negotovost v neznani situaciji. Ljudje v vladi so samo ljudje. Spremljal sem dogajanje v drugih državah in videl, da se povsod lovijo in da so povsod odpori. Zdravnike, ki so vsak dan večkrat pojasnjevali ukrepe, sem dojel kot strokovno podkovane in zaupanja vredne. Tudi vladnih govorcev nisem imel za zlonamerne, čeprav so kdaj pa kdaj zinili kaj neprimernega. Člani moje družine, moji kolegi in znanci so ravnali podobno kot sam.

Nisem mogel razumeti, zakaj ljudje zavračajo ukrepe in zakaj se ne cepijo. Nekatere pomisleke proti cepljenju, predvsem ljudi z zdravstvenimi kontraindikacijami ali v rodni dobi, razumem. A za večino ljudi, ki se nočejo cepiti, vprašanje ostaja. Na to vprašanje sem skušal odgovoriti tudi na tem blogu. Kot pomemben dejavnik sem navedel zavračanje nove vlade pri delu prebivalstva. Ulični protesti proti vladi Janeza Janše so se začeli tako rekoč naslednji dan po njenem ustoličenju in trajajo vse do danes, celo v visokogorju. Niso edini, vse vrste protestov (npr. dijaški protest v Mariboru) podpirajo vplivni mediji in jim pojejo slavospeve. Slavijo uporništvo proti bajeslovnemu slovenskemu hlapčevstvu. Janšev "upor" proti liberalcem v EU pa zavračajo kot "suverenizem", beri "fašizem". Govorijo in pišejo o tem, da ljudje ne zaupajo vladi, ob tem pa sami širijo nezaupanje in pikolovsko kritizirajo vladne ukrepe in obilno pretiravajo. Vlada in njen predsednik sta seveda prispevala k takemu stanju s kadrovskimi zamenjavami, ustavljanjem STA, odnosom do NVO in podobnimi potezami. Ne moreš pričakovati, da bodo politični nasprotniki sodelovali pri ustavljanju epidemije, če se sam ne osredotočiš na epidemijo, ampak imaš vzporedna politična agenda. Do izvajanja svojega političnega programa imaš pravico, dokler je vse v okviru zakonov in ustave, a nekaj preudarnosti in taktike je vendarle potrebne. Kakšne poteze je treba odložiti ali opustiti. 

Zakaj torej ljudje zavračajo cepljenje in druge ukrepe? Da protest ni bil vprašanje politične pripadnosti drži morda v ožjem pomenu strankarske pripadnosti, sicer pa ne. Ni ga organizirala kaka stranka, bil pa je izrazito uperjen proti vladi, kar je razvidno iz več odgovorov, ki jih je novinar dobil od udeležencev. Gospa, s katero se je pogovarjal, "dojema vladne ukrepe kot usmerjene proti ljudem, ne za njih"; "čuti se poniževanje lastnega naroda". Navaja še druge izjave te vrste: "ukrepi so protiustavni", sedanje "vladanje je diktatura"; "zastraševanje"; vidijo "vzvode oblasti, ki so bili že videni v zgodovini"; nekdo "vidi delovanje režima". Jasno politična je tudi izjava skupine študentov, ki se imajo za levičarje, in "v parlamentu ne vidijo nobene alternative, vse politične stranke so iste" itd. "Ukrepi (vlade) so šli predaleč". Delo poroča, da so protestniki zahtevali takojšen razpis predčasnih volitev.  To naj ne bi bila politična zahteva? V podkrepitev še citat z Instagrama, namenjen Tini Maze, ki se je slikala z obližem od cepljenja na rami: "Janšistka, od..bi nazaj v IT." Cepljeni so "janšisti", podpirajo vlado, upognili so glavo. Ta protivladna nastrojenost ni od včeraj ampak od prvega dne, ko je mandat dobil JJ, potem ko so vsi, razen njegovih pristašev, že menili, da je politično omrtvičen in da se ne bo dvignil iz permanentne opozicije. Takoj ob nastopu epidemije je vstal koncentriran afront proti novi vladi. 

Proticepilski protest je bil še kako političen, celo z istim političnim namenom, kot je namen mnogih v vodilnih medijih, da o strankah ne govorim. Čeprav se vsi distancirajo, jim pride prav, kajti vesoljna deviza je: ta vlada mora pasti. Novinar vala 202 sam ponavlja obtožbe proti vladi: "Podlago /protestu/ so naredili zapore države, policijske ure, številni absurdni ukrepi, nenehna izpostavljenost zastraševanju in katastrofičnim scenarijem". Kako to, da meni, ki ne simpatiziram z desnico, vse to ni šlo na živce in sem te ukrepe dojel kot prizadevanje vlade za ustavitev epidemije in ne kot uvajanje fašizma? Vlada je pač tu zato, da vlada. Policijska ura je zame irelevantna, ker ne hodim ponoči okoli. Zapora je bila potrebna kot skrajni ukrep in sem jo zdržal zdrav in živ, ker sem upokojen. A tudi če bi moral zapreti kak kšeft, bi dobil nadomestilo. Nobenemu zastraševanju nisem bil izpostavljen, razen zastraševanju protestnikov s kolapsom demokracije. Vedel sem, da je virus nevaren, da pri teh letih in zdravstvenem stanju lahko umrem, če se me loti. To ni zastraševanje, to je dejstvo. In sem pač ukrepal po navodilih. Na katastrofični scenarij sem pripravljen, že odkar sem preživel infarkt. Kakšna katastrofa neki? Konec življenja pač. Naj upam na pomilostitev? 

Tako gre to: pridigate, kakšne grozote da se dogajajo in se potem čudite, če vam ljudje nasedejo in norijo. Ves čas so predstavniki zdravniške svetovalne skupine navajali samo dejstva: da je virus nevaren; da ljudje od bolezni, ki jo povzroča, umirajo; da se je možno zaščititi in CELO cepiti. V nasprotju z zdravniki protestniki ves čas napovedujejo družbeno katastofo, fašizem. V osrednjem časniku so število mrtvih pri nas (nad 4000 ali 1 na 500) imenovali "nekaj blizu zločina", za katerega naj bi bila odgovorna vlada. V ZDA je to razmerje enako (1 na 500); pri po cepljenju zgledni Portugalski 0,9 na 500. Po omrežjih se širijo slike Hitlerja, esesovcev, streljanja talcev, Aušvica, zaplinjanja itd., vse, kar ljudje razumejo pod besedo "fašizem". Katastrofičen je tudi članek z vala 202, ki ga navajam. Vidi nič več in nič manj kot entropijo, razpad družbe. Res "smo priča kolektivni psihozi", v kateri se nekaterim, med drugim tudi novinarju zdi, da je sistem v entropiji. Gotovo k takemu stanju nekaterih ljudi prispeva tudi splošna negotovost v svetu, podnebna kriza, zavračanje turbo-kapitalizma, nepredstavljive premoženjske razlike, a to so vendarle zadeve, ki so še nekoliko oddaljene od našega okolja. Tu in zdaj razglašajo bližajočo se družbeno katastrofo protestniki, podprti z mediji. Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Nekaterim se svet res podira.

POLITIKA NA TRIGLAVU

Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

Kar pomnim, se še ni zgodilo, da bi pod vrhom Triglava prišlo do političnega obračunavanja kogar koli proti komur koli ali do političnega spopada dveh skupin. Na Triglav so nosili različne zastave, se fotografirali s takimi ali drugačnimi simboli, manifestirali to ali ono, navadno v soglasju z večino v dolini, na prostranstvih naše lepe male. Tokrat se je pač zgodilo. Ni pomembno, ali je bilo srečanje naključno, v obojestransko presenečenje, ali namerno in načrtovano. Ni pomembno, kdo je komu v petek sledil, kdo je bil obveščen o turi drugega, kdo je bil presenečen in kdo ne.

Presenečen sem bil jaz. Nisem mogel verjeti, da se dogaja kaj takega. Pod vrhom Triglava. Bili so gor, več njih, skupina, in verbalno napadli - drugače temu ni mogoče reči, saj so kričanje podkrepili z žvižganjem s piščalkami in medklici - predsednika vlade in notranjega ministra, tako da so ju morali varnostniki zaščititi s svojimi telesi, preden "sta se pobrala" v dolino. Protestniki so se zgrnili v gruči pred njima, sedečima ob steni koče, glavna govornica se je povzpela na mizo in zviška spustila svojo tirado na predsednika vlade. Potem so se na družabnih medijih prepirali o tem, ali je kričala, ali samo glasno govorila; o tem, da protestirati ne moreš šepetaje itd.

Da se izognem nesporazumu: nisem podpornik SDS, ne njenega predsednika. Ne pišem s strankarskega vidika, ne desnega ne levega bloka. Gre mi za demokracijo in za delovanje slovenske države. Svoje poglede sem izrazil v prejšnjem blogu. Protest zunaj parlamenta je po ustavi ena od demokratičnih svoboščin. Ustava ga krajevno ne omejuje, razen v kolikor ščiti vdor v nekatere prostore, npr. stanovanje in varovane prostore.

Nasprotniki in zagovorniki napada so svoje lamentacije speljali v napačne vode. Nasprotniki so se obesili na to, da je "kričala histerična ženska". Zagovorniki protesta so se potem na dolgo in na široko razpisali o desničarski mizoginiji in o tem, da je pojem "histerije" zastarel in zgolj še psovka. Meni je prav vseeno, ali je tam s povzdignjenim glasom nadirala predsednika Tea Jarc, ali bi to počel Tadej Jarc. Tudi vsebinsko se z govorom v marsičem strinjam. Kaj boste storili po v referendumu izraženi "nezaupnici" itd. To je legitimno vprašanje. Triglavskemu protestu nasprotujem iz drugih razlogov. Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

NEDOSTOJNO. V gimnazijskih letih sem bil vsako leto na Triglavu, kakšno leto celo dvakrat. Tja nas je velikokrat vodil profesor Pavel Kunaver, starešina taborniške Triglavke družine. On nas je učil obnašanja v gorah. Tišina, spoštljivost, občudovanje, še glasnega govorjenja ne; ne trgajte rož, ne krušite kamenja. O nedostojnosti pijančevanja, celo kvartanja, ob katerem se ljudje zagrejejo in kričijo, sploh ni treba govoriti. Da se planinci pozdravljajo, so drug do drugega prijazni, kar pomeni, da so v vsakem trenutku pripravljeni drug drugemu pomagati, je samoumevno. Sam je bil vernik Narave, Gora. Pa tudi brez njegove vzgoje vsakdo, ki ima nekaj dojemljivosti in občutka, začuti, da je v gorah v "nebeškem kraljestvu"; v okolju, ki je ne le geografsko visoko ampak privzdignjeno in odmaknjeno od dolinskega vrveža in zdrah. Zato je moja prva zamera protestnikom, da so v ta sveti kraj zanesli dolinsko politiko. V svojem strokovnem življenju sem branil in še branim avtonomijo stroke pred politiko. Sem proti vnašanju politične agitacije v šport, v umetnost itd. Kot cerkev ni prostor za politično agitacijo; kot ni dostojna taka agitacija v univerzitetnih predavalnicah, tako je nedostojno, če to vnašamo v planine. Pojem "svetega" se ne nanaša samo na zadeve povezane z religijo in cerkvijo. Vsakdo od nas lahko čuti, kaj mu je sveto - če čuti. Kdor se vede svetoskrunsko, nima dostojanstva. Razočaran sem nad generacijo, ki nima več tega občutka, ampak jo preveva zgolj uporniška napadalnost, ki ne pozna meja ne v sebi, ne v odnosu do drugega, ne do sveta. Občutljivemu naj bo dovolj!

NESPOŠTLJIVO Vem da marsikoga moti, ker ves čas pišem, da so napadli predsednika vlade, ne, da so napadli Janeza Janšo. Janez Janša je predsednik vlade. Predsednik vlade je funkcija, je ustavno določena državna institucija. Ne glede na to, kaj kdo čuti do Janeza Janše, mora spoštovati funkcijo, institucijo predsednka vlade. To je institucija naše mlade nacionalne države. Če hočemo biti vredni svoje države, moramo spoštovati njene institucije. Pika. Timothy Snyders v svoji knjigi O tiraniji navaja med pravili boja proti tiraniji: Spoštuj institucije! Demokratične institucije so branik pred tiranijo. Tudi branik pred tiranijo Janeza Janše. Njega kot nosilca te funkcije je dovoljeno opominjati, naj jo opravlja v dobro države. Institucijo predsednika vlade lahko branimo pred Janezom Janšo. A to pomeni v prvi vrsti, da moramo spoštovati digniteto institucije, tudi če je on sam ne spoštuje. Spoštujdemo jo tako, da ga nagovarjamo kot predsednika vlade, in se do njega tudi vedemo tako kot do predsednika vlade, ne kot do osovražene osebe - spoštljivo.

NEČLOVEČNO. Predsednik vlade je bil na Kredarici v svojem prostem, ne službenem času. Šel je v hribe, da bi se sprostil in si nabral moči za opravljanje svoje nelahke naloge. Protestniki so ga grobo zmotili med oddihom po vzponu. Bil je presenečen in v prvem trenutku zmeden. Potem se je izvil z neprimerno cinično in žaljivo izjavo. Po svoji navadi, bi rekli. Takega njegovega vedenja ne odobravam, a bil je izzvan med počitkom. Vsakogar bi tako motenje ujezilo. Komentatorji so ugovarjali, da je predsednik tudi v gorah predsednik vlade. Seveda je tudi v gorah predsednik, a ni v službi. Ni samo funkcionar, nosilec državne funkcije, je tudi oseba, človek. Naj je tudi človek, ki žali druge, naj je cinik, naj je tudi "bivši zapornik" itd., je človek. (Penologija uči, da je človek po prestani zaporni kazni polnopraven državljan in ne sme biti diskriminiran. In očitek, da je bil v zaporu, je stigmatizacija in diskriminacija.) Prav imajo tisti, ki so komentirali: "kar je sejal, to žanje". Brzdati bi bil moral svojo ironijo, cinizem, sarkazem, a v tej slabo prikriti agresiji tako uživa, da ne more nehati. Vendar! Vendar to ne pomeni, da smo upravičeni vračati milo za drago, zob za zob, saj s tem sami sebe ponižujemo na isto raven.

Na misel mi pride utopičen scenarij. Protestniki opazijo predsednika vlade. Obstopijo ga in spregovorijo: Gospod predsednik, veseli smo, da vas vidimo tukaj. Veste, mi smo tisti, ki vsak petek krožimo okrog parlamenta in protestiramo proti vam in vaši vladi. A tule smo planinci, tako kot vi. Če boste kdaj imeli čas, bi se radi pogovorili z vami in povedali, kaj nam ni všeč, česa ne odobravamo. Zdaj vas pa vabimo, da skupaj popijemo čaj v dobro naše lepe domovine in Triglava. - A bi se v predsedniku kaj zganilo?

PROTICEPILSKA VERA

Proticepilstvo je vera. Kako, v kakšnem smislu?

Moj sosed je katoličan. Je popolnoma normalnen človek, duševno zdrav, razumen, visokoizobražen, v vsakem pogledu popolnoma prilagojen in konstruktiven državljan. Veruje v Boga in hodi v cerkev. Kot ateist mislim, da (tradicionalno pojmovanega) Boga ni. Moj sosed misli, da Bog je. Rečeš: Boga pojmujete kot osebo, z njim se pogovarjate. Kje je? Odgovori: Povsod. - Čakajte: če je oseba, ne more biti hkrati povsod. - Bog ni materialna oseba, je duhovna oseba. - Kaj to pomeni? Kakšna oseba je to, duhovna? - Pač ni materialna. Je pa vseeno. - Kako veste, da je? - Po učinkih, ki jih povzroča. - Kakšnih? - Vsakršnih. Na primer: bil sem hudo bolan in sem ozdravel, ker sem se priporočil Bogu. - Zdravniki so vas pozdravili. - Ja, tudi zdravniki. A bili bi nemočni, če ne bi tako hotel Bog. - Vam res ne pridem do konca.

Na obrazniku (fejsbuku) sem imel pogovor s svojo nekdanjo odlično študentko, inteligentno, zrelo žensko, ki opravlja odgovorno delo. Ona se ne namerava cepiti. Misli, da je cepljenje škodljivo in da je ves halo okoli epidemije prevara farmacevtske industrije in Njih, ki nam hočejo škoditi. Njen profil je poln linkov do besedil in videov, ki podpirajo njeno stališče. Objavlja jih, da bi nas prosvetlila, spravila na pravo pot.

Pogovor sva začela potem, ko je objavila grafikon, ki kaže porast okužb v Izraelu, kjer je baje prebivalstvo 90 odstotno precepljeno (v resnici 80%). Vedeti moramo naslednje: nihče ne trdi, da se cepljeni ne morejo okužiti, pač pa, da jih je med njimi manj, ki zbolijo, in še manj, ki umrejo. Ampak v Izraelu je okužb veliko in naraščajo, čeprav so ljudje cepljeni. Če bi bili vsi ljudje cepljeni, bi bili vsi okuženi cepljeni (Simpsonov paradoks); ne pa, seveda, vsi cepljeni okuženi. Če primerjamo okužbe med necepljenimi, ugotovimo, da je med njimi trikrat višji delež hospitaliziranih kot med cepljenimi (Washingtom Post). Tega ji ne razlagam.

Napišem ji: zame je pri nas relevanten odstotek cepljenih med obolelimi v bolnici in na intenzivni negi. Trenutno je med obojimi manj cepljenih kot necepljenih. Ko bo delež cepljenih v bolnici enak deležu necepljenih, bom verjel, da je cepljenje odveč.

Ona: Predlagajte, da odgovorni vzpostavijo to statistiko, korektno in strokovno in ne s prikrivanjem pod krinko pridruženih bolezni, ki se »pojavljajo«, enkrat so vzrok, drugič ne, oz. statistično pomemben dejavnik za nastanek in spremljanje pojava… (še več tega - ne berem)

Jaz: To statistiko lahko vsak dan slišite na RTV in berete v časopisih.

Ona mi pošlje link do videa, ki prikazuje britansko TV-voditeljico, ki je umrla zaradi strdka po cepljenju z astrazeneco. ...tole je več od vsake za lase privlečene statistike. Žalostno, res žalostno.😢 (Mislim si: ena na več milijonov.)

Jaz: Seveda je žalostno, a med cepljenimi je še vedno manj bolnikov kot med necepljenimi.

Ona: To preprosto ne drži. Uradno je predstavljeno sicer tako kot zagovornikom cepljenja ustreza, praksa pa kaže drugače, žal. Laži, vključno s statistiko, pa vsak dan bolj silijo na dan. Resnice ni in ne bo mogoče ustaviti. Ostanite zdravi!

Ona torej misli takole: Dejstva, ki jih poznam, kažejo, da cepljenje ni učinkovito. Oni (oblasti itd.) lažejo, ljudje jim pa nasedajo. Verjame, da bo prevladalo njeno stališče, ki ga ima za resnico. Dejansko pa 'dejstva' izbira, ali jih pa napačno interpretira.

To je bolno, bi rekli. Ne, ona je duševno zdrava. Ona pač verjame, da je vse skupaj Njihova potegavščina. Veruje, da Oni obstajajo in nam škodijo v svojo korist. Dokazov je polno. Oni so si izmislili virus. Farmacevtska industrija lepo služi s cepivi. Ljudje kljub temu umirajo, s tem se zmanjšuje populacija na Zemlji. Komu to koristi? Njim. To je Njihov končni namen.

Pri proticepilcih ne gre za individualno psihopatologijo, ampak za socialno patologijo.

Kako je mogoče, da je ta patologija nastala in da se širi. Imam hipotezo, ki ni prijetna. V Titovi diktaturi kaj takega ne bi bilo mogoče. Nobene tovrstne histerije nismo doživeli. V starem režimu so nam poleg vere v Boga postregli z novo vero: v Tita in lepšo bodočnost. Postavili so nas v vrsto in cepili proti črnim kozam. Tiste, ki bi izražali dvom v bolezen in cepivo, bi spravili izpred oči javnosti, če bi bili.

Proticepilska vera je nadomestek neke druge vere; ne nujno vere v Boga ampak vere v Nekaj. Je neke vrste malikovanje, vera v Zlatega teleta, ali bolje: v nasprotje zlatega teleta. Verujejo v obstoj Njih, poosebljenega Pohlepa na eni strani (Satana) in v Resnico (Boga), ki se bo nazadnje le izkazala in nas vse odrešila. Odrešila česa? Tega, da smo lutke v rokah Manipulatorjev. E, tu smo.

V sedemdesetih letih sem se veliko ukvarjal s skupinskodinamičnim usposabljanjem, tako imenovanimi senzitivnostnimi treningi. Na takem treningu se skupina nekako do 15 oseb odstrani za nekaj dni v odmaknjen prostor, se posede okrog mize in začne pogovarjati. Pravzaprav ne takoj. Skupino vodi trener, profesor, svetovalec, formalni vodja. Njegov (skriti) namen je, da bo pomagal vzbuditi proces ustvarjanja skupinske strukture in dinamike, ki bi jo udeleženci sproti reflektirali in se tako na svoji koži učili, kako delujejo skupine. Tega udeležencem ne pove. Sede z njimi za mizo in molči. Molči, ker čaka, da se bo kdo oglasil in da se bo skupina začela razvijati BREZ njegovega posredovanja, naravno, sama od sebe. Člani ga pogledujejo, kdaj bo kot vodja začel srečanje in kaj rekel. Čakajo. On molči, jih gleda in z mimiko, ki izraža pričakovanje, skuša spodbuditi koga, ki ima besedo na koncu jezika. Po dolgem mučnem molku, ko z vodjo ni nič, se kdo oglasi: "Kaj je zdaj to, a bomo kar tiho?" Ali pa: "To je brez veze, a sem zato tukaj, da bom gledal u luft!" In podobno. Potem se oglasi drugi in nekako se razvije pogovor. V pogovoru si včasih zastavijo vprašanje, zakaj "stari" molči; kaj hoče s tem. Včasih pa si to vprašanje zastavijo šele v odmoru, šepetaje, ali pa takrat, ko se "stari" za nekaj časa (namenoma) odstrani iz skupine. Takrat izbruhne pogovor o tem, kaj se dogaja, kaj hoče "stari". Takrat se pojavijo fantazije o manipulaciji. Resnici na ljubo, nekaj manipulacije je prisotne. Vodja ne izda svojega namena vzbuditi skupinski proces, ampak s tem, da umolkne, "zmanipulira" člane, da začnejo s pogovorom. Skupinski čas ni namenjen njegovemu predavanju ampak temu, da se razvije pogovor med člani in začnejo oblikovati skupinski odnosi. (Celoten postopek posnema začetek psihoanalitske seanse prostega asociiranja. Psihoanalitik spodbudi klienta k pripovedovanju, on pa molči.)

Ko ni vodje, ko ni pravega vodje, ko so ljudje prepuščeni sami sebi, v nekem smislu zapuščeni, prepuščeni svoji svobodi (Fromm), se odpre prostor za fantazije o manipulaciji. V teh fantazijah si ljudje omislijo manjkajočega vodjo, čeprav Satana. Boj proti njemu osmisli njihovo bivanje. ON (formalni vodja) preizkuša našo "toleranco do molka", hoče videti, kdo je bolj agresiven, kdo GA bo prvi napadel ipd. V prvi fazi izraža skupina odvisnost od vodje in razočaranje nad njegovim "odstopom".

Včasih se pri skupinsko dinamičnem usposabljanju skupina zbere okrog novega neformalnega vodje in zafunkcionira v odprto, delovno, konstruktivno skupino. Včasih povede skupino uporniški vodja ("največji pretepač") in skupina, zbrana okrog njega, uporabi svojo svobodo za upor proti formalnemu vodji in ustanovi, v kateri se trening dogaja. "Kdo se je to spomnil; a zato hodimo v šolo oziroma plačujemo?" Včasih se v takem primeru skupina razcepi na "upornike" in pridne "konformiste" (če uporabim izraze z vidika upornikov). Pride do konflikta."Konformisti", ki ne protestirajo proti "vodstvu", "upravi", ampak slutijo, da imajo svobodo, da se sami organizirajo, skušajo to dopovedati "upornikom". "On očitno ne bo predaval o skupinski dinamiki, ampak nas prepušča nam samim, da bi bili skupina." V učni situaciji se konflikt običajno konstruktivno razreši, ker formalni vodja vodi proces refleksije, ki ji je namenjen vsak dan določen čas, in v kateri tudi "uporniki" pridejo do uvida, da ima skupina svobodo, da se sama organizira in dela nekaj, kar jim bo koristilo. Na primer: domenijo se, da bo vsakdo povedal kaj o sebi, svojem življenju, doživljanju študija, strokovnih zagatah ipd. V mnogih primerih se ustvari tako zaupno in delovno vzdušje, da skupina res prispeva spoznanja, ki koristijo vsem, in da se člani razidejo kot prijatelji.

Bralec je verjetno že sproti ugotavljal analogije z družbeno situacijo pri nas. Teh analogij ne gre prenapenjati, naj služijo zgolj kot hevristično pomagalo. Družba ni skupina, tudi ne množica skupin, ima svoje institucije. Hotel sem povedati, da se fantazije o manipuliranosti pojavijo, če v realni situaciji ni pravega vodstva (ne vodje!); če je na mestu urejevalne instance praznina, obojestransko nezaupanje. V družbi so ljudje prepuščeni samim sebi v obdobjih anomije, brezvladja, brezzakonja. To praznino zapolnijo fantazije o skrivnih vodjih, ki mešajo karte. To je družben pojav, ne individualen, socialnopsihološki ne individualno psihološki.

Pri nas imamo v ozadju - zgolj kot podobo - zgodovinskega vodjo, Milana Kučana, ki je speljal miren prehod iz starega režima v novega. Poleg tega imamo vodjo, ki kot posameznik nima večinske podpore, in njegove pristaše, ki so v manjšini. To so uporniki proti "kontinuiteti", to je, proti temu, kar pojmujejo kot ostanke prejšnjega režima, ki niso izmišljotina. Na nasprotni strani so "protestniki" proti temu vodji, ki imajo večjo ali manjšo oporo v levem bloku. Konstruktivnim naporom vlade ("pretepača") ne verjamejo in nočejo, da bi ti napori uspeli, ker bi utrdili položaj njihovega nasprotnika. Protestirajo proti vsem, ki niso z njimi, tudi proti predsedniku republike, češ da podpira "fašističnega vodjo". Delujejo po načelu: kdor ni z nami, je proti nam. Sredinske sile, ki so zaiteresirane za konstruktiven razvoj, nimajo in ne vidijo človeka, ki bi mu nedeljeno zaupale vodstvo. Predsednik republike deluje kot zunanji, formalni vodja, ki ga večina (glej ankete) sprejema kot legitimnega, ki skupaj s sodstvom (US) zagotavlja okvir tej dinamiki in dopušča refleksijo, ki jo izvaja del medijev. Celotna situacija je taka, da jo lahko del populacije dojema kot anomično, se pa, objektivno gledano, še vedno giblje v okvirih zakonitosti in ustavnosti.

Vrnimo se k proticepilcem. Hud afront proti vladi sredi vzpona epidemije je marsikdo lahko dojel kot pravico do manifestiranja česar koli in protestiranja proti čemur koli in kadar koli in kjer koli. Ljudje, ki bolj mislijo na to, komu ali čemu bi se uprli, kot kako bi uredili svoje osebno in skupnostno življenje, se bodo uprli - če ne proti resnični figuri, pa proti izmišljeni. Beg od svobode - v imenu svobode.

STRANKARSKA IN DRŽAVNIŠKA POLITIKA

Demokracija je nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, ne za sovražnike družbe.

V zadnjem času se mi je ob razpravah na fejsbuku izkristaliziralo spoznanje, ki bi ga rad delil na tem blogu v upanju, da bo prispevalo k bolj strpni razpravi s širšim pogledom na položaj, kot je zagrizeno strankarsko psovanje.

Na politiko je mogoče gledati in v njej sodelovati na dveh ravneh, na strankarski ravni in na državniški ravni. Vsak človek, ki ga zanima politika, se nagiba na to ali ono stran med političnimi strankami: malo bolj na desno ali malo bolj na levo. So tudi oportunisti - ki jih ne obsojam, kajti to je lahko racionalno, politično tvorno ravnanje - ki so pač enkrat na levi, drugič na desni. Vsak človek ima svoje politične simpatije in taktiko. To je naravno in prav. Kadar sem v vlogi simpatizerja stranke, pač podpiram ravnanje stranke, kakor znam in zmorem. V javni razpravi se postavim na stran stranke, zagovarjam poteze stranke, argumentiram proti nasprotni stranki. V trenutnem položaju bi, glede na to, da so moje simpatije bolj na levi kot na desni, podpiral ravnanja levih strank in protestniških kolesarjev. Nastopal bi proti sedanji koalicijski vladi in še posebej proti njenemu premieru. Vendar tega ne počnem. Zakaj?

Lahko namreč pogledam na položaj z državniške ravni, z vidika države kot celote, z vidika podpiranja in razvijanja demokracije. Menim, da demokracija pri nas še vedno ni tako razvita, kot bi po tolikem času morala biti. Pod razvito demokracijo si predstavljam, poleg delovanja neodvisnih stebrov oblasti in drugih sestavin, medsebojno kontrolo levega in desnega bloka, ki sta približno enako močna. V idealnem primeru bi to pomenilo menjavo barve vlade na vsakih rednih volitvah. Če so vlade ene barve predolgo na oblasti, se spletejo mreže korupcije in nepotizma in uveljavi ideološka indoktrinacija, enoumje. 

V tridesetih letih formalne meščanske parlamentarne demokracije pri nas so bile tri četrtine časa na vladi stranke levega bloka, ki so nastale iz nekdanje Zveze komunistov, Socialistične zveze in Zveze socialistične mladine. Tudi v gospodarstvu je ostalo veliko prejšnjih direktorjev ali njihovih naslednikov, sedaj kot menedžerjev državnih ali lastnikov in menedžerjev zasebnih podjetij. Ne razpravljam o tem, ali je tako prav in pravično. Ugotavljam dejstvo. Nekoč sem se hudo sporekel z nekom, ker sem dejal, da se mi zdi pravično in normalno, da socialistični direktorji, ki so dobro gospodarili, olastninijo podjetja, in da lastništva podjetij ni mogoče zvrha deliti desničarjem, da bi uravnotežili politično strukturo. Podjetje preživi, če dobro gospodari, kar ni v prvi vrsti odvisno od politične barve lastnika ali direktorja. Skratka, mislim, da se je vse do tridesetletnice države vlekla socialistična personalna in idejna kontinuiteta, ki se je preimenovala v liberalno in - z izjemami - zagovarjala liberalni kapitalizem. Prav je, da ni bila izvedena lustracija - najbolj izpostavljeni prejšnji kadri so se sami umaknili s političnih funkcij. A mnogi kadri iz prejšnjega režima so obdržali družbeno moč. Desni blok je nastal šele ob osamosvojitvi in je šele moral osnovati svojo mrežo in si pridobiti podporo. Zato ni v interesu celote, da se ga ovira pri zakoniti krepitvi v mejah ustave. Da bi prišli do stanja, ko bi imeli v državi dva enako močna nasprotna bloka, je treba desnici omogočiti, da pridobi izkušnje pri upravljanju države. Ponavljam: ob spoštovanju zakonitosti in ustavnosti. Ko je Spomenka Hribar objavila članek "Ustavite desnico", je to pomenilo: ustavite jo, ker ravna protiustavno. Če ravna zakonito in v skladu z ustavo, je, po mojem, ni treba ustavljati.

Dva dejavnika delujeta v smeri uveljavitve desnice poleg dejavnosti desnice same: politika predsednika republike, ki se zaveda gornjega cilja in s politiko vključevanja omogoča desnici uveljavljanje v okviru ustavnosti; in sodelovanje levo-sredinskih strank v vladni koaliciji, strank, ki se prav tako zavedajo pomena vključevanja in nevarnosti izključevanja manjšinskega dela volilnega telesa od dejanske oblasti. Koalicijske stranke so ravnale v interesu države kot celote, v interesu delujoče demokracije, čeprav so izneverile del svojih strankarsko zagretih volivcev, ki so volili stranko, ker je izobesila parolo "Ne z Janšo". 

Vidim dva dejavnika, ki ovirata tak inkluziven razvoj. Prvi je politika predsednika vlade in njegov slog vodenja in drugi splošna politična mobilizacija na levici proti vladi in njenemu predsedniku, vključno s permanentnimi uličnimi protesti. Predsedniku vlade očitam dvoje: kulturni boj in neprimeren slog vodenja. Pod kulturnim bojem razumem prizadevanje za spremembo narodnega značaja v smeri retradicionalizacije (domoljubje, krščanske vrednote itd.). Priznavam pravico vsakogar, da "moli svojega boga", zavračam pa vsiljevanje vere in ideologije drugim z indokrinacijo in političnimi sredstvi. Zavračam projekt spreminjanja naroda. Neprimeren slog vodenja ima dva vidika: nespodobno komunikacijo z državljani in slog politike, ki daje prednost manipulaciji s pritiskanjem na vzvode moči pred odkritim pogovorom in pogajanjem s političnimi akterji in državljani. O obeh teh vidikih je bilo že dovolj povedanega. Sodelavci v vladi nimajo za predsednika vlade slabe besede glede odnosa do njih. 

Žal se večina simpatizerjev levo-sredinskih in levih strank ne zaveda državniške dimenzije političnega delovanja in deluje izključno strankarsko napadalno in destruktivno. Od trenutka, ko se je formirala koalicijska vlada, so vse sile v parlamentu in zunaj njega, v medijih in civilni družbi, usmerjene k njenemu zrušenju. To je legitimno, a v danem položaju (ne glede na epidemijo) pomeni dolgoročno politično destruktivno uveljavljanje enoumja. Med nami je (po anketah) okoli 25 % državljanov, ki volijo oziroma bi volili SDS, NSi, in SNS in okoli 35 % tistih, ki volijo SD, Levico, LMŠ, SAB in druge stranke levega bloka. Jasno je, kdo je večina in kdo manjšina. Z izključevalno politko do manjšine, ta ne bo nikoli prišla niti do sodelovanja pri oblasti v obliki sodelovanja v koalicijski vladi. To pomeni, glede na vse prej povedano, postopno odvrnitev državljanov, ki ne delijo nazorov levičarjev ali liberalcev, od upravljanja države in popolno prevlado liberalnega enoumja.

Reakcija na proslavo Dneva državnosti mi je odprla oči za to, kaj se dogaja. Proslava je bila izvedena po okusu desnice s poudarjanjem desničarskih vrednot. To ni moj okus, niso moje vrednote. Vendar sem si mislil: tako moji sodržavljani, ki so ob takih prilikah redko prišli do besede, izražajo svoje vrednote. Nič me ne stane, če jim pustim veselje. Jasno mi je, da je proslava služila tudi Janševemu "spreminjanju naroda". A vem, da bo prišla druga vlada, ki bo priredila proslavo po mojem okusu. Zame, ki sem odraščal v socializmu, je sedanja demokracija nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, ne za sovražnike družbe. Nekaterim je šla drugačna proslava tako na živce, da so jo poskušali motiti ob polni podpori liberalnega bloka. To obnašanje mi je razkrilo izključevalno, agresivno uveljavljanje večinskega "prav". Razkrilo mi je neliberalnost liberalizma. Ker pa liberalizem pravi, da je vse dovoljeno, razen fašizma, so prizadevanje za uveljavljanje desničarskih vrednot imenovali fašizem, da je vse logično in pokrito. Nekemu komentatorju, ki je dokazoval, da Janša ravna enako kot Mussolini, ko je prevzemal oblast, sem poslal pozdrave in pripisal: Naslednji korak je napad na Abesinijo.

No, do tega napada še ni prišlo. Še vedno delujejo neodvisni stebri oblasti in svobode je toliko, da meji na popolno razpuščenost. Vtis imam, da vlada v težkih okoliščinah epidemije in neprestanih napadov opozicije ne dela slabše, kot bi katera koli druga. Vlada ni samo Janez Janša. Vlado sestavljajo ministri, večinoma so mladi, ki resno delajo in se trudijo, da bi v času, ki jim je na voljo, naredili kaj za napredek države. Tako se širi sloj mladih ljudi različnih prepričanj, ki bodo sposobni upravljati državo.

O POLITIČNO KOREKTNEM ZANIKANJU "TEORIJE" O RASAH

K temu pisanju me je spodbudil članek v National Geographic, ki sem ga imel za poljudno naravoslovno revijo, ki kljub poljudnosti navaja preverjena dejstva in teorije. Kaže, da je tudi njo zavzela politična korektnost in da poljubno, ne poljudno, meša dejstva, interpretacije, ideologije in družbeno-politično prakso.

"... številni znanstveniki še vedno vztrajajo v prepričanju, da je rasa biološko dejstvo", kar po mnenju avtorice ni, "četudi je medtem postalo jasno, da smo vsi pripadniki ene, genetsko nedeljive človeške vrste".

Da ne bo nesporazuma, naj takoj izrazim svoje naziranje. Vsi ljudje na Zemlji smo si po eksistencialni situaciji, svojem osnovnem položaju v svetu in življenju enaki. Enaki smo si po svojih osnovnih težnjah: živeti, preživeti, biti sprejet, biti ljubljen, ljubiti, najti svoj smisel itd. Beli, črni, rumeni, rdeči, mešani, vsi.

Beli? Črni? Rdeči? Rumeni? Mešani? Kdo je to rekel? Tega ni. Te-ga-ni!

Koncepta rase ni. Ni ga, ker ga ne sme biti; ni razumen, je nečloveški.

Tudi psi so po svoji osnovni pasjosti enaki. A vendar ste se pripravljeni stepsti, če ste se dogovorili, da vam pripeljejo nemškega ovčarja, dostavijo vam pa činčilo.

To je vendar jasno. To so različne pasme.

Kako to? Saj pasem ni. Ljudje smo jih konstruirali. Psi niso imeli nič pri tem.

Vi ste nesramni. Vi enačite človeka s psom.

(Hudobna misel: Mogoče je pa razlika, na kateri vztrajate, tudi družbeni konstrukt. Izhajamo, mi in naši kužki, iz ISTEGA evolucijskega prednika - poglejte razvojno drevo. Torej? Konstrukt! Vivat!)

Ne, ne, jaz nisem pes. Človek sem.Tudi vi niste pes. Vaš kužek je pa pudl, a ne, saj se tej družbeno konstruirani vrsti psa reče tako?

"Rasa je družbeni konstrukt ne biološko dejstvo", berem. Kako se dobrohotno lotiti tega? Poskusimo.

Rasa je družbeni konstrukt IN biološko dejstvo. Najprej je biološko dejstvo, potem pa družbeni konstrukt. Družbeni konstrukt temelji na bioloških dejstvih, izkustvenih opažanjih, očitnosti.

Ljudje na Zemlji se razlikujemo po bioloških značilnostih, kot sta zunanji videz in konstitucija, pa tudi po oblikah nekaterih organov, npr. lobanje, ustne votline, zob, nosu, poraslosti itd. Ne bom opisoval razlik v videzu in konstituciji, ker upam, da imam opraviti z ljudmi, ki se jim Michael Jordan zdi na videz drugačen od Luke Dončića in ju ne zamenjujejo. In vejo, da sta tako različna od rojstva. Jordan ima temnejšo kožo, temne lase, odebeljne ustnice, top nos (ne bom našteval, da se ne bo kdo takoj oglasil, da ni res, da topega nosu pa že nima, ker je Michael lep itd. in naj ne bom nesramen).

Ljudje smo po videzu in telesni konstituciji precej različni, manj različni po obliki in funkciji notranjih organov. Po podobnosti zunanjega videza in konstitucije je ljudi možno klasificirati, tj. podobno kot pse ali metulje pojmovno porazdeliti v kategorije, ki jih imenujemo rase in jih v splošnem poimenujejo po barvi kože ali po geografskem področju, kjer so večje množice tako podobnih ljudi. Tega pač ni mogoče zanikati. Klasificirati v rasne kategorije pomeni pojmovno razlikovati, ne dejansko fizično ločiti. Tudi ne pomeni rangirati tako dobljenih kategorij glede na kakršno koli lastnost. So prav šolski primer kvalitativne in ne kvantitativne različnosti.

Da se tudi po genomu ne razlikujemo, ne morem verjeti. Tako razumem trditev, da "smo pripadniki ene genetsko nedeljive človeške vrste". Seveda je genom vsakega človeka, ne glede na raso, drugačen kot genom nam najbližjih primatov. Toda znotraj svojskega človeškega genoma so razlike med rasami, rasnimi različicami ali podrasami itd. Geni za barvo kože, oči itd. so različni. Ugotavljali so celo sorodnost genoma Evropejca z genomom neandertalca; število neandertalčevih genov v Evropejcu. Ne vem, s kakšnim zlobnim namenom. Če ne bi imeli barve kože in drugih rasnih posebnosti zapisanih v genomu, belke ne bi rojevale belcev generacijo za generacijo skozi tisočletja, ampak bi v odvisnosti od naključnih okoliščin vsaka ženska vsake rase po občevanju z moškim iste rase rojevala otroke vseh barv. Tedaj pojem rase res ne bi bil smiseln.

Genoma človeka in šimpazna se ujemata v 98-99 odstotkih. Naj zato trdimo, da ni razlike med človekom in šimpazom. Kljub majhnim razlikam med deležema enakih genov, lahko pomembne razlike v zastopanosti genov za določene telesne in mentalne funkcije. 

Iz klasifikacije ras ni mogoče sklepati na različne psihološke značilnosti, v tem smislu, da bi menili, da se pripadniki različnih ras razlikujejo po sposobnostih in drugih lastnosti. Menda pa vendar še drži, da so pripadniki rumene rase, na primer, bolj občutljivi na alkohol in se jih hitreje prime. Možno pa je, da so si zahodnjaški belci pridelali večjo toleranco do alkohola, ker so ga raje pili. Ne vem, če je kdo to raziskoval in ovrgel genetsko šibkost rumene rase glede presnove alkohola. Telesne rasne značilnosti morda res niso povezane s pomembnimi drugimi fiziološkimi in psihološkimi lastnostmi. Slednje so bolj odvisne od vplivov kulture in družbenega sloja.

Res je, da so v preteklosti objavljali raziskave, ki so neutemeljeno potrjevale povezanost telesnih rasnih značilnosti s psihološkimi značilnostmi. Klasifikacija ras nam ne pove nič posebno koristnega, povzročila pa je in še povzroča veliko škode, predvsem družbeno diskriminacijo. Na njeni osnovi so se razvile ideologije, ki so "utemeljevale" rasno diskriminacijo. Te ideologije so družbena konstrukcija. Konstatacija rasnih razlik, ali drugače, klasifikacija ljudi po podobnosti barve kože in drugih telesnih značilnosti v široke kategorije pa je družbena konstrukcija v istem smislu kot klasifikacija psov po pasmah. Je človeška miselna operacija razvrščanja v kategorije po določenih značilnostih. Morda telesni videz in konstitucija nista posebej relevantni značilnosti in nista povezana s pomembnimi funkcionalnimi in psihološkimi razlikami. Postali sta relevantni za ideologe diskriminacije, to je poniževanja, izkoriščanja in zatiranja delov človeštva.

Ne razumem, kako se lahko znanstveni novinarki zapiše, da "številni ljudje še vedno verjamejo v obstoj ras oziroma so prepričani, da so med posameznimi skupinami ljudi biološke razlike." Takoj sledi opozorilo, da "skrajne desničarske skupine in nacionalisti" prežijo na ugotovitve, da so nekatere rase sposobnejše od drugih itd. Da ne bi ustregli tem zlim skupinam, je treba zanikati, da obstajajo biološke razlike med ljudmi, po katerih je ljudi mogoče klasificirati v rase. Ne govori o rasah, da ne bi nepridipravi ene rase povzdigovali nad druge!

Ali ni mogoče reči; različne rase so biološko dejstvo, a za vse praktične namene malo pomembno?

Diskriminacija se ne opira na teorijo, da obstajajo rase, ampak na teorijo, da so ene rase več vredne kot druge. To pomeni, da je treba zavreči spoznanje, ki temelji na očitnih dejstvih, samo zato, da tega spoznanja ne bi izkoriščali za ljudem škodljivo ravnanje. Potem je treba predvsem zavreči fizikalno teorijo o razpadu atomov. Raziskovanje ras je raziskovanje bioloških (somatskih, fizioloških, nevroloških) in psiholoških značilnosti ras. Raziskovanja razlik med rasami ne gre a priori zavračati, zato ker lahko podpira rasno diskriminacijo. Kot obstajajo spolne in starostne specifičnosti, obstajajo tudi rasne. Dokler jih ne poznamo, ne moremo reči, ali so pomembne ali ne; ali je spoznanja o njih možno koristno uporabiti v prid ljudem ali ne.

Vir: Angela Saini, Zgodba o različnosti ljudi, NG, 9, 2021

ŽUPANOVA NESPODOBNOST

 Na sprejemu olimpijcev na Kongresnem trgu (10.8.21) je ljubljanski župan prek ramen pokroviteljsko objel Janjo Garnbret. Pri tem se mu je zgodila erekcija, kar se je videlo na izboklini na hlačah, ki so jo fotografi zabeležili. (Verjamem, da ni fotomontaža.) Gospa Katjuša Bašič (v nadaljevanju K. B.), ki se čuti poklicano bdeti nad spolno nedotakljivostjo državljank in državljanov, kar je hvalevredno, se je odzvala najprej s ponovno objavo fotografije na fejsbuku in pozivom k delitvi slike, nato s prijavo okrožnemu državnemu tožilstvu in s pozivom k podpisovanju. Slika še ni umaknjena – naj se vidita, si verjetno misli K. B., nesramni župan in njegova nič hudega sluteča žrtev - podpisovanje poteka. Županu očita zlorabo položaja s telesno vsiljivo pokroviteljsko gesto do olimpijke, gesto, ki jo je spremljala erekcija. »Opisano spolno reakcijo je župan Zoran Jankovič izzval pri sebi sam z vsiljeno telesno bližino in izkoriščanjem svojega položaja za utrjevanje lastne moči. Ker se je to zgodilo v javnosti, ima dejanje tudi konotacijo ekshibicionizma.«

Mislim, da je ta ovadba pretirano dejanje s konotacijo javnega razkazovanja in razširjanja moralizatorske zgroženosti ob neupoštevanju javne izpostavljenosti in morebitne prizadetosti obeh oseb na fotografiji v prepričanju, da plemenit namen posvečuje vsako sredstvo. 1. »Pokroviteljski objem« prek ramen si lahko dobrohotno razlagamo kot prijateljsko in zaščitniško gesto starejšega moškega do petdeset let mlajšega dekleta. Res je: taka gesta je lahko neprijetna osebi, ki ji je namenjena. Kako jo bo doživela, je v veliki meri odvisno od kulturnega okolja, trenutne situacije in siceršnjega odnosa med osebama. V dani situaciji izraža pretirano domačnost, narejeno bližino in je upravičeno lahko dojeta kot vsiljiva. Ali jo je olimpijka dojela kot tako, ne vemo, kar navaja tudi K. B. Lahko se županu pripisuje tudi politična preračunljivost, češ da si s to gesto neupravičeno pripisuje zasluge za uspeh olimpijke. Lahko pa kot normalno čuteč človek z objemom izraža le iskreno veselje in navdušenje nad izjemnim dosežkom olimpijke. Kljub temu, da je ženska, lahko moški ob njej pomisli na kaj drugega kot na seks in čuti iskreno navdušenje in hvaležnost. Seks in ljubezen nista daleč vsaksebi. Vsekakor se od župana na slavnosti v čast olimpijcev pričakuje bolj slovesno, zadržano, poštirkano vedenje, čeprav mož prihaja iz kulturnega okolja, kjer je bratenje običajno in se ne interpretira zlovoljno, in čeprav je politik, ki si skuša instinktivno dvigovati rejting z izkazovanjem topline in bližine z ljubljenci občinstva. Kljub vsemu tega objema čez rame ne bi imenoval »zloraba položaja«, prej "pridobitev ugodnega položaja".

2. Erekcija je na fotografiji očitna. Gre za reakcijo organa, ki ni popolnoma podložen hotenemu nadzoru. Nekdo na fb navaja, da je taka nehotna reakcija lahko posledica zdravila za erektilno disfunkcijo, ki pri sedemdesetletniku ne bi bila nič neobičajnega. To zdravilo naj bi potemtakem povzročilo pretirano vztrajno ali pogosto nehotno erekcijo, oziroma erekcijo ob minimalnih spodbudah, kar bi lahko bil dotik s privlačno osebo nasprotnega spola. Tudi pri povečanju prostate, ki je pogosto pri starejših moških, pride do erekcij, katerih izvor ni poželenje (wasserstand). Zdravilo in bolezen gor ali dol, res je, da lahko misel na spolni odnos s konkretno osebo v bližini sproži tak odziv organa tudi brez zdravila, posebno še, če se človek s tako mislijo vsiljivo približa »objektu« in želeno osebo celo kvazi-pokroviteljsko objame. Ali je župan »opisano spolno reakcijo izzval sam«? Kaj pomeni "izzval"? Izzval hote ali nehote? Hote bi jo izzval, če bi si v mislih dejal: »Pazi, pazi, kakšen cukrček. Ob tejle se bom pa malo požgačkal« in bi se nato nameraval javno, na odru na Kongresnem trgu, samozadovoljevati, vsaj do slastne erekcije, če že ne dalje, z namenom, da bi vsi Ljubljančani videli potenco svojega župana, to je, z namenom ekshibicionizma! Močno dvomim, da je imel župan to v mislih. Zgodilo se mu je nehote. Ali tudi nevede, bi ugotovili s posnetkom »tik za tem«. Kaj se je dogajalo z županom po tem »seksualnem objemu«? Kam je šla zadeva? Je mogoče uplahnila ali, nasprotno, kulminirala in pustila sledove kot pri Clintonu?

Trditev, da je Jankovič hote demonstriral erekcijo, in hote »spolno napadel« ubogo dekle, bo K. B. težko dokazala. Misli pa - na srečo - še niso kazensko pregonljive. Tudi nehotne, refleksne reakcije ne.

V vsakem primeru ta fotografija meče neprijetno luč na župana. Je nespodobna. Se pa take reči zgodijo. So človeške, ne monstruozne. Kaj storiti? 1. Onemogočiti kroženje fotografije v javnosti za zaščito obeh prizadetih in javne morale. 2. Prizadeti osebi bi se moral župan za neprijetnost opravičiti, posebno še zdaj, ko se to ni spregledalo in se skuša dvigniti halo. Tako bi storili, če bi se kateri koli javni osebnosti zgodilo kar koli drugega podobnega. Starejšim uide voda, jim steče slina ali izpade zobna proteza, temu ali onemu postane slabo. Sem in tja se kdo spotakne in pade, ali pa dobi jajce v glavo. Posnetkov takih dogodkov se ne ponavlja v nedogled in ne razširja. Takih pripetljajev se ne obeša na veliki zvon. Vsak človek ima svoje dostojanstvo. 3. Župan se lahko počuti prizadetega zaradi javne objave in razširjanja neprijetne fotografije in s svoje strani kaj ukrene. Podobno velja za druge varuhe javne morale. 4. Kdor dela iz zadeve senzacijo, pretirava, ali pa ima slabe namene. Moralizatorsko zgražanje več pove o tistem, ki se zgraža, kot o osebi, nad katero se zgraža. Vsi smo ljudje in vsakemu se lahko pripeti kaj takega. Od kod torej moraliziranje, to novo puritanstvo, ta hiper-korektnost?