ATEISTIČNI KRISTJAN 1: NOTRANJI GLAS

Zadnje čase mi občasno pride kakšna misel o Bogu (hotel sem ga zaradi enostavnosti pisati z malo, pa sem se spomnil, da bi Alaha napisal z veliko, to pa potem ne bi bilo pošteno). Pravijo, da se na stara leta tudi brezbožniki spomnijo nanj. A pri meni ne gre za strah pred poslednjo sodbo. Božja sodba se pri meni dogaja vsak dan, ena bo pač tudi na poslednji dan. K stvari.

Prejšnjo nedeljo sva kolesarila za zdravje po primerno dolgi in lepo asfaltirani kolesarski stezi ob Letališki cesti tja proti obvoznici in nazaj. Ponoči je dežavalo, bilo je oblačno, sveže, prav malo prometa. Nazajgrede peljem skozi nekdanji Saturnus. Tam so zdaj razne zasebne tiskarne. Večkrat sem že pomislil, ko sem se peljal skozi ozki prehod med industrijskimi poslopji, da bi si malo ogledal vsebino mrežastih, kovinskih zabojnikov, kamor odlagajo papirne odpadke, odrezke, ki nastanejo pri vezanju knjig in brušur. Mogoče bi se našel kak uporaben papir za risanje. Za koga, ki oblikuje skulpture iz papirja, je veliko zastonjskega materiala. Meni bi se zdelo zelo zamudno in brez pravega haska, če bi se lotil lepljenja papirnih trakov, da bi naredil kakšega ptiča. Za risanje bi pa odpadni papir prav prišel. Večkrat sem že hotel pogledati, zdajle bo prav primerna priložnost. Nikogar ni ne blizu ne daleč, ki bi mogoče sitnaril. Ustavim se ob polnem vsebniku in pogledam vanj: res so tam celi poki papirja. Sežem po tak sveženj. Saj to je knjiga, vezana a brez platnic. Po vseh straneh se vleče črna packa. Aha, škart. Že natisnjeno in zvezano knjigo so morali zavreči, ker so odkrili to ponavljajočo se temnejšo liso. Pogledam naslov: "VERUJEM, VERUJEMO, Premišljevanje o koreninah naše vere. Papež Frančišek v pogovoru z Marcom Pozzo". Če tole naključje, da sem naletel na knjigo o veri, ko sem ravno premišljal o tem, ni delo božje previdnosti, naj me bes lopni, bi rekli stari. Vlažno knjigo sem vpel na prtljažnik in zdaj jo sušim in po malem prebiram.

Zaradi jasnosti naj ponovim, kar sem že večkrat napisal: sem ateist. To pomeni, da ne verjamem v obstoj onostranstva in onostranskega Boga. Vse, kar je, je ta svet. Tega se mi ne zdi vredno dokazovati. Vendar pa se mi "B-O-G" ne zdi nesmiseln pojem. Ogromne množice ljudi v vsej človeški zgodovini so verovale in verujejo vanj in sila literature in umetniških del je nastalo zanj, o njem in v njegovem duhu. Veliko najimenitnejših duš je izrazilo svoje doživljanje Boga. Sveto pismo ni nesmiselno besedilo, le vprašati se moraš, kaj tiste zgodbe pomenijo in ne morda samo iskati neskladij in protislovij. Odkril boš vrsto paradigmatičnih zgledov človeške komedije, vere, etike, morale, dobrih del, grehov in zločinov. Na to nisem pomislil, ko sem, mladostnik, veselo, v skladu z duhom časa, zavnil Boga in cerkev in vse, kar je s tem povezano. Vseh teh bedarij mi ne bo treba brati - veliko olajšanje za šolarja.

Že dolgo je tega, kar sem si rekel: ljudje predpostavljajo, da je Bog tisti starec na oblaku, kot ga je naslikal Michelangelo; ali pa si mislijo, da je to pač nekdo nekje, neviden duh, ki je povsod in nas obdaja, nas opazuje in pazi na nas, na koncu pa pridne povabi k sebi v nebesa, poredne pa vrže v pekel. In v to verujejo. Take vere ne zmorem. Vprašal sem se, kdo ali kaj je Bog. Kaj naj imenujem s tem imenom, če sploh kaj?  Pomagala mi je sestrična, verna katoličanka, ki je rekla: Bog je v srcu. Heureka! Zakaj ne bi Boga pojmoval kot nekaj, kar je v človeku, v njegovi duševnosti. Bom kar rekel: v duši. Zakaj ne bi bil Bog kar tu, v tem svetu, tu v meni? Psihoanalitiki razlikujejo različne instance v človekovi duševnosti, različne glasove: Ono, Jaz, Nadjaz; Otrok, Odrasli, Roditelj. Zakaj ne bi bila v meni še ena instanca, ki bi jo kratko imenoval Bog. Morda je del Nadjaza, morda čisto samostojna instanca. 

Kakšen je njen glas, kakšna njena funkcija? V človekovem moralnem čutu lahko razlikujemo dva vidika, ali dve instanci: občutljivost za družbeno moralo in eksistencialno občutljivost. Občutljivost za družbeno moralo je klasični Nadjaz, to je, po transakcijski analizi, starševski glas, ki nas opominja, kaj je prav in kaj narobe z vidika vsakdanjih običajev in družbenih norm. To so zapovedi vljudnega vedenja in obzirnih človeških odnosov, spolne morale, zapovedi glede spoštovanja lastnine ipd., vse tisto, kar omogoča osnovni red v družbi. Med desetimi božjimi zapovedmi bi v to kategorijo sodila večina zapovedi, razen tistih, ki se tičejo vere v Boga: spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne kradi, ne prešuštvuj ipd. Kadar kršimo katero od teh zapovedi, nas zapeče vest: Nisi prav ravnal, tega ne bi smel storiti. 

Poleg tega pa se nam včasih oglasi tudi druge vrste glas vesti. To je glas, ki nas opozori, da se oddaljujemo od samega sebe, od svojih pristnih teženj, od svoje življenjske poti, ali da bližnjega prisiljujemo v položaj, ko ne more biti on sam, kakršen je po svojih osnovnih težnjah. Ko, recimo, otroka silimo v poklic, ki mu nikakor ni "po duši". Vse to zveni nekoliko nejasno, ker je v resnici, v življenju, nejasno. Te opomine, da gremo preko sebe, mimo sebe, da drugega silimo v svoje kolesnice in podobne, radi preslišimo. Ti glasovi so, posebno sprva, ko se človek še razvija, nezaznavni, ali pa jih človek težko razloči. Ko dozori, pa bolje ve, kdo ali kaj je, kaj mu je "po duši" in kaj ne. Vendar se človek vse do smrti išče, vse do konca se ne pozna popolnoma, vse do konca lahko samega sebe preseneti. To instanco, ki nas opozarja, naj se držimo svojih nagnjenj, svoje poti, samega sebe, imenujem eksistencialna vest. Njeno drugo ime bi lahko bilo b-o-g. Zakaj bog? Ker so ti glasovi podobni ali enaki, kot je po religioznih zapisih glas Boga.

Skratka, Bog, eksistencialna vest, glas, ki mi pomaga iskati, kdo ali kaj sem, ki me vodi po moji svojski življenjski poti v skladu z mojo naravo, je v meni, v mojem duhu, mojem umu. Zelo preprost je. Prišepne mi: Čakaj, čakaj, ali te res zanima študij prava; a te ne vleče bolj filozofija? Saj imaš najbrž res prav, odgovorim. A ti je tale punca res všeč? A ti je tako všeč, da bi se z njo poročil? Hm, mogoče res ne tako zelo. Mogoče res ne bi živel z njo vse življenje. Bom raje še malo počakal. A bi res imel rad otroke? A se jih veseliš? Kako si predstavljaš, ko boš oče? Te to vleče? Tako me sprašuje ta glas, ta b-o-g. Seveda me tako lahko vpraša tudi psihoterapevt, če ga vprašam za svet. Če ga ne, se oprem pa na ta svoj notranji glas. 

Ta glas me vleče stran od običajnega, od povprečnega, od sledenja drugim in družbenim obrazcem, k iskanju svojske poti. Eksistencialna vest je nadrejena konvencionalni moralni vesti. To pomeni, da mi dovoljuje, da prekršim moralno pravilo, če s tem omogočim izpolnitev eksistencialne težnje. Na smrt užalim očeta, ker nočem prevzeti družinske obrti in se raje posvetim poklicu, ki sem ga sam izbral in ki mi je "pisan na kožo". Kaj je alternativa? Da ustrežem očetu (izpolnim zapoved tradicionalne morale, ko je oče sam ravnal neetično in me silil v svoj kalup) in zagrenjen čevljarim (ne upoštevam glasu, naj sledim svoji naravi). Tako nekako. Seveda nas ta dvojnost postavlja pred številne moralne dileme, ki nikakor niso gladko rešljive; pristajati moramo na kompromise med upoštevanjem zapovedi ene in druge vrste.

Vendar je precej jasno, da nekaj takega, kot je eksistencialna vest, obstaja; da skuša človek v svojem življenju uresničiti samega sebe, uresničiti to, kar v zasnutku že je, in da ga vsako oddaljevanje od tega, od sebe, od svojih naravnih teženj, dela nesrečnega, mu jemlje življenjsko energijo. Ne gre za srečo happy happy, gre za vitalnost ali viabilnost, veselje do življenja. 

Heidegger je stanje svojskega, samolastnega življenja  primerjal z njegovim naprotjem, to je, "zapadlostjo" v brezimno življenje povprečnega človeka; to brezimnost je imenoval "das Man". Besedica "man" pomeni v nemščini podobno kot slovenski "se": govori se (man spricht), varčuje se (man spart). Kot samostalnik, pisana z veliko začetnico in členom za srednji spol, "das Man" (ne morda "der Mann", kar pomeni "mož") pa pomeni "gospoda Se", gospoda, ki govori, kar se govori; ki piše, kar se piše; ki kupuje, kar se kupuje; ki glasuje, kot se glasuje itd. Ta beseda pomeni človeka, ki je potonil v množici, ovco, ki se ravna po "se", po drugih, po povprečju; ki nima svoje osebnosti. Bog je tisto v meni, kar me venomer sprašuje: kdo ali kaj si, ti, Blaž?

Tole bi, po mojem, morda podpisal tudi kak katoliški duhovnik. No, prihodnjič bomo o papežu.

O BOŽJI ŽELJI: VAJA IZ BIBLIJSKE EKSEGEZE

Religiozno vernim in ateistom je znana zgodba o izgonu iz raja (Geneza, 3). Povzemimo jo.

Potem ko je Bog ustvaril Zemljo in živa bitja, je po svoji podobi ustvaril moškega in žensko, da bi bila rodovitna in se množila; da bi si podvrgla zemljo in gospodovala vsemu živemu. Bog jima je vdihnil dušo. Na vzhodu je Bog ustvaril rajski vrt, vanj postavil človeka, da bi ga obdeloval in varoval. Človeku je zapovedal, da lahko je plodove z vseh dreves, razen z drevesa spoznanja dobrega in hudega, kajti na dan, ko bo jedel s tega drevesa, bo "gotovo umrl". Potem pa je prekanjena kača rekla ženi, da jima je Bog prepovedal jesti z drevesa spoznanja, da se jima ne bi odprle oči in bi postala kakor Bog, ki ve za dobro in zlo. Žena si je zaželela sadeža in spoznanja, jedla je s prepovedanega drevesa in ponudila sad tudi možu. (Nista umrla.) Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Postalo ju je sram in skrila sta se, a Bog je po tej njuni reakciji vedel, da sta grešila (ni videl, ko sta jedla). Najprej je preklel kačo (ki se še sedaj plazi po trebuhu), potem je ženi napovedal, da bo trpela v nosečnosti, rojevala v bolečinah in hrepenela po možu, mož pa bo gospodoval nad njo. Zaradi moža je preklel zemljo, njemu pa napovedal, da se bo z zemljo s trudom preživljal, jedel poljsko rastlinje (kot da je v božjih očeh to slaba hrana), v potu svojega obraza prideloval kruh, nazadnje pa se povrnil v prah in pepel, iz katerih je bil ustvarjen. Nato ju je Bog oblekel in ju, da ne bi jedla še z drevesa večnega življenja in postala Bog, izgnal iz rajskega vrta in pred njegov vhod postavil angela-keruba z ognjenim mečem.

Spreglejmo nedoslednosti in protislovja svetopisemskega besedila in se osredinimo na vprašanje o božji želji.

Kaj je želel Bog? Bog je želel ustvariti svet. Čemu? Bog ni želel ali mogel biti sam. Božja samozadostnost torej ni po božji želji. Če je Bog popoln sam v sebi, je hkrati nepopoln, ker je sam, samota ni zaželena; potrebuje dopolnilo, svojo stvaritev. Zato je ustvaril svet. Ustvariti svet je bila njegova prva želja. Poleg njega je bila zdaj njegova stvaritev. Ko je Bog vse ustvaril, je bil zadovoljen s stvarstvom. Občudoval je svojo stvaritev in sedmi dan počival po napornih dejanjih ustvarjanja. Ustvaril je vse, da bi to občudoval. Ta stvaritev je bila čudovita, vredna občudovanja. Hkrati pa se ne moremo znebiti občutka, da je tako početje precej otročje. Si predstavljamo slikarja, ki bi naslikal sliko zato, da bi jo sam občudoval, tam na svojem štafelaju? Vase zaverovano bitje, polno samega sebe? To je sicer po nekaterih definicija Boga, vsekakor legitimna lastnost Boga (ne pa človeka), ki pa jo Bog sam s svojim zadovoljenim nezadovoljstvom postavlja na laž.

Kaj je nato še želel Bog? Ustvaril je človeka, moža in ženo, da bi nadaljevala človeško vrsto, poselila zemljo in skrbela za božje stvarstvo. Bog torej ni želel biti sam s svojo stvaritvijo in sam skrbeti zanjo. V tem smislu je Bog brez človeka pomanjkljiv, nepopoln, kljub temu, da je ustvaril svet. Bog je očitno družabno bitje. Bog si je želel družbe človeka, seveda ne kot sebi enakega ampak kot podrejenega. Želel si je celo, da bi ga človek občudoval, mu bil hvaležen, ga častil. To je razvidno iz njegovih odzivov na čaščenje. Že na Abelovo daritev se je "ozrl", kar pomeni, odzval z odobravanjem. Cel kup želja popolnega Boga, ki mu ničesar ne manjka! In v nadaljnji zgodovini si je Bog kar naprej izpolnjeval svoje želje, ko je urejal življenje zemljanov, jih kaznoval in nagrajeval, da so se stvari odvijale - po njegovi želji. To dogajanje je bilo tako burno, da ne bi zgrešili, če bi njegovega povzročitelja imenovali Bog želja, poželjivi Bog, neizpolnjeni, nezadovoljni Bog. Saj pravimo "po božji volji", kar pomeni po božji želji.

Česa Bog ni želel? Ni želel, da bi človeka, ki ju je ustvaril, postala Bog; da bi spoznala dobro in zlo. To ne-željo lahko izrazimo tudi kot željo. Bog si je želel zadržati spoznanje dobrega in zlega zase in to spoznanje morda dobrohotno prihraniti človeku. Pojavi se kup vprašanj.

Kakšni bi bili ljudje, ki ne vejo, kaj je dobro in kaj ni dobro, kaj je zlo? Ljudje z dušo, ki ne vejo, kaj je dobro in kaj zlo? Kaj je vsebina duše, ki jo je Bog vdihnil prvemu človeku, če ne ravno razlikovanje med dobrim in zlim? Čemu želi Bog preprečiti ljudem to spoznanje? Čemu naj bi bilo to pridržano samo njemu, Bogu? Ali bi bil človek, ki mu je vse ravno, sploh vodljiv?

Potem se je zgodilo dejanje človekove nepokorščine, izvirni greh. Na prigovarjanje kače je Eva utrgala prepovedeni sadež in ga dala jesti tudi Adamu. To Evino dejanje in Adamovo dejavno soglasje sta dejanje človekove volje proti božji volji, človekovo samovoljno dejanje. Nepokorščina, upor iz poželenja. Ali to dejanje lahko imenujemo dejanje svobodne volje, ni jasno. Vsekakor sta se človeka na prigovarjanje kače sama odločila, da prekršita omejitev. Njuna volja je hkrati svobodna in omejevana. Svobodna je ravno zato, ker krši omejitev, prepoved.

Potem je Bog uveljavil svojo naslednjo željo, željo, da človek ne bi jedel še z drevesa življenja in postal nesmrten. Potem bi se izenačil z Bogom.

Sledi izgon iz raja v trpljenja polno življenje. Ta kazen je učinkovita samo zaradi človekove kršitve božje prepovedi; zato, ker je človek začel razlikovati dobro in zlo in trpi zaradi hudega, ki se mu dogaja. Človek si je sam kriv za svoje trpljenje. Ali drugače: svet se odvija, kot se odvija, in človek kobaca, kakor ve in zna. "Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?" se v naslovu svoje knjige sprašuje pater Gržan. Nič ne počne; misli si: Saj sem vama rekel...

Bog je takrat odslovil človeka, ki je pred tem odslovil Boga in prevzel odgovornost za svoje življenje nase. Pika.

Bog se je v naslednjih tisočletjih baje še igračkal s človekom in mu na pot pošiljal različne tegobe, opisane v svetem pismu, a razmišljujoči človek ve, da se je z izgonom iz bajeslovnega raja začela človeška zgodovina, za katero je v boju z okoliščinami odgovoren človek sam.

ZASTONJSKA VOŽNJA

Gospa Alenka Bratušek nam je upokojencem priskrbela zastonjsko vožnjo z avtobusom in železnico. Nesebično, saj ji to ni pripomoglo k boljšemu volilnemu izidu. Mi pa se vendarle lahko zastonj peljemo v svobodo. Le da to ne gre čisto preprosto. 

Z boljšo polovico sva se namenila v Novo Gorico na srečanje z najinima italijanskima prijateljema. Prva izbira je bila železnica. Tam je železniška postaja tik ob meji, ob tisti sloviti točki ob meji, kjer je vsako srečanje dokaz neminljivega prijateljstva med sosednjima narodoma. Najina Videmčana bosta vzhičena: Eviva l'amicizia! Živelo prijateljstvo! Že strašno dolgo se nisva peljala z vlakom. Baje je zelo udobno in nedvomno varneje kot z avtom. Že dolgo ni iztiril noben vlak, na cestah pa mrtvi vsak dan. 

Pregledal sem spletni vozni red; odločila sva se za uro odhoda iz Ljubljane in vrnitve iz Nove Gorice. Vse skupaj sem hotel še osebno preveriti na okencu železniške postaje. Starci smo "ziheraši". Prijazna gospa mi je razložila položaj. "V Ljubljani sedete na avtobus, ki pelje do Brezovice, tam prestopite na vlak, ki vas pelje do Sežane, kjer prestopite na vlak za Novo Gorico." Hm. A na avtobus... in prestopit... Menda popravljajo progo. "Imate še drugo možnost: iz Ljubljane do Jesenic, tam prestopite za Novo Gorico." Saj tega sem se spomnil, ja. Nekoč pred desetletji smo se peljali tja čez Jesenice. Raportiram poveljstvu doma. "Pozvedi še za avtobus", je sledilo navodilo. To bo res bolj preprosto. 

Kot digitaliziran starostnik poiščem vozni red, izberem datum in ure odhoda od tu in tam. Berem, da se upokojenci množično odločajo za zastonjske vožnje, tako da potem ni prostora za navadne ljudi, ki morajo v službo ali domov. Hja, je treba to izkoristit, preden ukinejo. Grem se osebno pozanimat, kako je s tem. Se da rezervirati sedež za teden dni vnaprej? Saj zastonj karta ne pomeni preklica vsakršnega reda. Če grem v gledališče, lahko po spletu izberem sedež, na katerem želim sedeti. Če bi si vsak upokojenec rezerviral sedež vnaprej, ne bi bilo nobene gneče. In avtobusno podjetje ne bi moglo reči: ni več prostih sedežev, rezerviramo vam lahko za čez 14 dni. Zdaj pa: kdor prej pride in se bolj rine, se pelje; drugi pa - drugič. A mislite, da bomo samo za vas kupili še en avtobus. Kaj bomo z njim, ko pride nova vlada, ki bo morala odplačevati dolgove prejšnjih, in bo ta privilegij ukinila? 

Na avtobusni postaji je odprto samo eno okence. Vrsta pred njim. Pravzaprav ne bom nič kupil, samo vprašal bi rad. V predelku z napisom PROMETNA PISARNA sedi gospod in mrko zre v daljavo. Slutim, da ne ravnam prav, a neko prazaupanje v človeka me žene dalje. "Oprostite, prihodnji teden nameravam v Novo Gorico ..." "Tamle je vozni red", še preden dokončam stavek, stegne strogi mož roko s kazalcem, uperjenim nekam v nasprotno steno ... "Aha, razumem" odvrnem. Nisem rekel "hvala", ne zasluži. Postavim se v vrsto pred odprto okence. Na srečo sem hitro na vrsti. Za okencem dva uvajata novega nameščenca. Kljub temu, da je videti brezupno, poskusim: "Samo vprašal bi rad ..." Ubogi mladenič se z obupanim pogledom zazre v mentorico, ta odpre vrata in prijazno nastavi uho moji prošnji. "Sem slišal, da je gneča, rezerviral bi ..." Veselo se posmeje: "Ah, saj za Novo Gorico ni take gneče." "Pa načelno, ste to vprašanje rešili, se da rezervirati?" Še bolj prisrčno raztegne lepo oblikovana usteca in pokaže lepe, zdrave zobe. Saj sem res humorist. A s' z Lune padu?

DRUGI INTERVJU: Narod si piše sodbo sam, kakšna bo, pa ne ve.

Profesor Mesec, kako komentirate izide parlamentarnih volitev? Ste zadovoljni?

Zadovoljen sem, da se s tem končuje gonja proti sedanji koaliciji. Na fejsbuku mi ne bo več treba brati psovk, ki so jih vsiljevali "prijatelji" dan za dnem, po več, eno za drugo. Kolesarji bodo lahko parkirali svoja kolesa, ne bodo več uzurpirali javnega prostora; da ne omenim, da bo imel najbrž tudi Janez Janša mir, ko bo šel na Triglav.

Iz vas veje precej grenkobe. Se ne veselite zmage gibanja Svoboda in dr. Goloba?
Povedal sem, s čim sem zadovoljen. Glede zmage dr. Goloba pa takole: Narod si piše sodbo sam, kakšna bo, pa ne ve. Ne vemo nič drugega, kot to, da je dr. Golob strokovnjak na določenem področju z izkušnjami menedžerja in tudi nekaj izkušnjami v politiki – brihten, sodeč po njegovih šolskih uspehih, in z veliko mladostne energije. O njegovih sodelavcih in članih bodoče vlade ne vem nič. Upajmo, da bodo vladali uspešno in mirno in da ne bo spet epidemije. Če bo jeseni spet izbruhnil covid, se bojim, da ne bo nič bolje, kot je bilo. 

Poleg tega gre za načelno vprašanje odnosa med državo in civilno družbo. Golob obljublja vključevanje civilne družbe v delovanje države. Ne vem sicer, kako si to predstavlja, ker ni konkretno opredelil. A to nikakor ne gre. Ta zveza med državo in civilno družbo, povezovanje vlade s skupinami civilne družbe, v resnici vodi prav v klasični fašizem. 

Niste volili Gibanja Svoboda?
Ne, volil sem stranko Alenke Bratušek. Imava podobno umsko valovno dolžino, malo bolj počasi. Ta svoj namen sem tudi obrazložil in objavil na fejsbuku. Zdi se mi umirjena, odločna in z dovolj političnih izkušenj in znanja. Poleg tega mi je všeč tudi Angelika Mlinar, ki ima izkušnje z avstrijsko, normalno delujočo demokracijo. Pogrkavanje me pa sploh vname. Za to sem se odločil ne glede na kampanjo, bolj iz taktičnih razlogov. Škoda, da se niso uvrstili v parlament. Bratuškova ni pritegnila s svojimi nastopi. Vendar zaradi tega nisem posebno potrt.

Pravite, da ima Mlinarjeva izkušnje z avstrijsko, normalno demokracijo. Mislite, da pri nas demokracija ne deluje normalno?
Po eni strani sem zadovoljen, da deluje v tolikšni meri, kot deluje. Dejstvo, da je desna, majšinska vlada zdržala do konca svoje polovice mandata v težkih okoliščinah epidemije in da je ne opozicija v parlamentu, ne ona v medijih, ne na ulici in v gorah in v ozadju in globini ni mogla vreči, kaže, da se neki postopki vendarle spoštujejo in da nismo ostali pri črepinjski sodbi pod lipo. To da je desna vlada kljub protestom vztrajala do rednih volitev, je zmaga demokracije, kolikor toliko discipliniranega upoštevanja pravil politične igre in ustavnega reda.

Trije stebri oblasti so v glavnem neodvisni. Opozicija ima dejstvo, da je pravosodni minister član ene od koalicijskih strank, za pritisk na pravosodje. To je nesmisel. Potem očitajo, da je v Ustavno sodišče prišel pravnik-filozof brez praktičnih izkušenj. Bil je izbran zakonito. Pahorja zaničujejo in ponižujejo, je pa samo skrbel za spoštovanje ustave in podpiral zakonito menjavo oblasti. Je človek z integriteto.

Nenormalna in marsikdaj tudi nemoralna je bila presežna zunajparlamentarna gonja proti vladi. Tudi kak novinar bi se iz neodvisnega časnika lahko preselil v strankarskega.

Nemoralna gonja? Niste preostri?
Ja, nemoralna; vsaj trije taki primeri so. Prvi je primer nepoštenega ravnanja mariborskih dijakov, ki so raje protestirali, kot da bi se odzvali vabilu ministrice za šolstvo na pogovor o odprtju šol. Hoteli so ujeti zadnji trenutek za protest, saj bi se šole odprle tudi brez protesta in bi zamudili priložnost za važenje in upor. Za to potezo se jim je sodnica priklonila. Drugo je grda manipulacija nedolžne, rdečelične deklice, z referendumom za čisto vodo. Novela zakona ni nič bolj ogrožala čistosti vode, kot jo zakon sam, če jo. Ljudje so glasovali proti vladi, čista voda je bila pri tem genialna a nepoštena pretveza. Tovarne pa še vedno spuščajo strupe v vodo kljub referendumu. In tretja nemoralna opozicijska akcija je bil jarcospev na Triglavu. To je bila pobalinska akcija. Še to: vidni izobraženci so po ulicah razglašali laične psihiatrične diagnoze Janše itd. Vsega drugega, kar sem bežno registriral, niti ne omenjam, je preveč tega.

Politike, ki misli, da so dovoljena vsa, tudi nepoštena sredstva za dosego cilja, ne odobravam, ne na desni ne na levi.

Ne delite mnenja, da si je sedanja koalicija skušala podrediti parlament in pravosodje?
Ne, tega mnenja ne delim. Koalicija je skušala popraviti dolgotrajno izrazito levičarsko ali liberalno usmerjenost državnih institucij in zamenjati kadre strank, ki so se pasle na državnem travniku večji del tridesetih let. Stranke kontinuitete oziroma liberalcev so prevladovale tri četrtine časa od osamosvojitve, čas je bil, da je zavladala desna koalicija. Pri nastavljanju in zamenjavi kadrov je ravnala zakonito. Dokaz za to je, da zamenjani funkcionarji niso vložili tožb, ker vejo, da bi jih izgubili. Parlamentarne stranke, ki so šle v koalicijo s SDS, so s tem rešile situacijo ob začetku epidemije, ki jo je povzročila prevzetna ponesrečena kalkulacija prejšnjega premierja. Stranke pozicije in opozicije so v parlamentu normalno delovale. Da opozicija ni prodrla z nezaupnico vladi, ni kriva vlada. Dr. Golob javno obljublja, da bo takoj zamenjal vse zamenjane kadre... Janševe menjave so bile pa avtoritarne, fašistične? Še nekaj: Janši očitajo neliberalnost, kot da so samo liberalci demokrati. So krščansko-demokratske stranke v evropskih državah nedemokratične?

Merite na Novo Slovenijo?

Ne. Čeprav bi se bilo dobro zamisliti nad njenim volilnim izidom. Ni slab. Pridobili so glasove. Njeni ministri so dobro delali. Koalicija med Golobovim "gibanjem" in NSi bi imela veliko podporo. A to ni realna opcija. NSi kot krščanska demokracija ima tudi drugačno zasnovo kot SDS; ima jasne krščanske vrednote, etični kodeks, če hočete. Ne temelji na osebnosti ampak na vrednotah. Na čem temelji SDS?  Ni del evropske socialdemkratske družine, ki spada k levi sredini. Ni stranka, ki bi jo volil človek, ki se ima za klasičnega socialdemokrata, zmernega reformističnega levičarja, ki se zavzema za zaposlene, za revne. SDS se je najprej spravila na najšibkejše, na prejemnike socialnih pomoči, češ "kdor ne dela, naj ne je". Del privlačnosti SDS je njen vodja, ki ga pristaši dojemajo kot karizmatičnega; drugi del je nacionalizem, domoljubje; tretji del je antikomunizem, antikučanizem, antikontinuiteta ipd. 

Težko vas razumem. Sem mislil, da podpirate Janšo, ko tako kritizirate opozicijo, zdaj pa to. Je zapihal nov veter?

Dragi gospod, sprašujete tako, kot da bi bili tudi vi obramboslovec, za katerega obstajata dve vrsti ljudi, naši in nenaši, napadalci in branilci, prijatelji in sovražniki. Meni ne gre ne za desne ne za leve (čeprav sem bolj na levi), ampak za demokracijo, za menjavo desnih in levih in za njihovo sodelovanje, kadar gre za take ujme, kot je epidemija. Tega ta opozicija ti dve leti ni bila sposobna.

Odobravate poseg vlade v javno televizijo?
Ne odobravam, ker TV SLO ni državna, je javna. Ima svoje organe upravljanja. Res je, da je bila nagnjena na levo; kaže tudi, da je to ustrezalo večini gledalcev. Kolegi in gledalci so Možino in Petrovčičevo, na primer, dojemali kot tujka, vrinjenca. Po drugi strani se človek naveliča oddaje, katere voditelj kar naprej v socialistični ideološki maniri seka po kapitalizmu - in polaga intervjuvanim besede na jezik. Javna televizija naj bi bila objektivna, profesionalna, to je, o vsaki zadevi bi morala znati pokazati argumente za in proti, desne in leve. Morala bi problematizirati samoumevnosti in ideološke svetinje. Kako so od vsepovsod planili na zgodovinarja Možino, ki je problematiziral svetost dražgoške bitke! Pa je še kako problematična. Partizanski boj je bil mešanica narodnoosvobodilnega boja in komunistične revolucije. Prvo je bilo upravičeno, drugo ne, je pa povzročilo nepotrebno zlo in tisoče žrtev. Zveza borcev se še zdaj ni sposobna distancirati od revolucije.

Mimo tega ne morete, ne, da bi malo brskali po preteklosti? Ni bolje pogledati v prihodnost?
Če ne obračunaš s preteklostjo, ne moreš snovati prihodnosti. To poudarjanje "pustimo preteklost, dajmo raje o prihodnosti" je prozoren manever za ohranjanje v preteklosti pridobljenih pozicij; tudi pozicij pridobljenih v revoluciji, ki se v družinah prenašajo iz roda v rod. Ne drži trditev, da mlade generacije, ki so zrasle po osamosvojitvi, nimajo nič več s prejšnjim režimom. Podedovali so privilegije svojih staršev, stanovanja, hiše, zveze in nazore itd. Nasprotna stran pa zagrenjenost in tudi neupravičeno nasprotovanje vsemu, kar diši po socializmu. 

Vrniva se k osnovnemu vprašanju. Kaj mislite o zmagi gibanja Svoboda?
Zgodil se je "Trumpov efekt". Ljudje so glasovali proti establišmentu strank za uspešnega parvenija, ki govori in pleše ljudsko in se spozna na denar. Država je pred težavnimi izzivi: vojna, pomanjkanje (hrane, energentov), podnebje, zdravstvo. Če se jeseni razširi kovid, smo v slabši situaciji, kot je bila Janševa vlada v začetku. Prvi nastopi dr. Goloba vlivajo upanje. Misli hitro, tudi govori hitro a dokaj artikulirano, je živahen in prijazen; primorski temperament. Malo me moti kar ukazovalen glas in nespravljiv odnos do premagancev. Pravi, da se bo pogovarjal. Bomo videli. To bi bilo lepo, kajti Janša je raje strateško in taktično šahiral od daleč.

Kako pa gledate na poraz SDS in Janeza Janše?
Ta poraz je relativen. Stranka je dobila več glasov kot pri prejšnjih volitvah. Bi pa, če dovolite, dodal zgovorno zanimivost. V Delu (26.4.22) je bil objavljen tale prikaz rezultatov volitev - po VOLILNIH OKRAJIH:

V časopisu Moja Dolenjska (27.4.22), ki je naklonjen SDS, pa tale po VOLIŠČIH

 

s spremnim besedilom: "Na večini volišč po Sloveniji je torej zmagala SDS, GS pa je zmagala na voliščih z večjim številom volivcev in volivk. Gre za podatke po delnih neuradnih izidih in preštetih 98,98 % glasov, podatke je zbral in pripravil Jernej Tiran z Geografskega inštituta Antona Melika, ki deluje pod okriljem Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti." 

Oba prikaza sta pravilna, le da eden prikazuje izide po volilnih okrajih, drugi pa po posameznih voliščih. Iz primerjave obeh je razvidna razlika med mesti, kjer je prevladalo Gibanje Svoboda, in podeželjem, kjer je šlo več glasov za SDS. Ne vem, zakaj tudi Delo ni objavilo drugega prikaza.

Kako vidite ta razmerja v prihodnosti?

Zaskrbljen sem, ker taki izidi volitev pomenijo, da obstaja prepad med urbanimi središči in podeželjem. Vedeti moramo tudi, da sta socialistična politika in njeno liberalistično nadaljevanje spodbujala razvoj industrije, storitvenih dejavnosti in mest, zanemarjala pa kmetijstvo. Kaže pa, da bomo kmeta še kako potrebovali. Res je, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od 200 izvirnih literarnih del, ki so izšla samo lani pod zatiralsko fašistično vlado, a kruha tudi potrebuje. Zmagovalci volitev se obnašajo, kot da smo zdaj spet vsi enotni in svobodno istomisleči, razen nekaj zarukanih kmetov, ki se bojo pač morali podrediti, drugače bojo propadli. 

SDS ohranja za svojega predsednika Janšo, ki po vsem, kar mu je prirejala svobodna opozicija doslej, v opoziciji ne bo milosten. Njegov prvi nastop na TV SLO po volilnem porazu je bil umirjen, vljuden, realističen – brez zajedljivosti, ironije, sarkazma. A takoj zatem je začel tvitati in ovajati Goloba, češ da je preko Jankoviča povezan s Putinom, ki pa mu je tudi Janša sam pred leti segel v roko. Tožarjenje tujim medijem in strankam v evropskem parlamentu je sicer uvedla opozicija, ki ima tam zveze, ki jih Janša nima, a to Janše ne opravičuje. Pojavili so se že namigi na afere dr. Goloba, ljubezensko in finančno. Skratka, na obeh straneh so Slovenci, ki si pišejo sodbo sami ...

Hvala za pogovor.

Hvala vam za obisk.

Pogovarjal se je B. Mesec

PRED VOLITVAMI 2022

PREŽIVEL SEM

Preživel sem dve leti
fašizma
in protifašističnega boja, ki je preprečil
napad na Abesinijo.
Preživel sem
kugo,
ki so jo k nam zanesli fašisti iz Bergama,
da bi iztrebili starce v domovih,
češ da odžirajo denar bogatunom.
Preživel sem,
čeprav sem se cepil.
Preživel sem
stodeset tednov protestov, katerih vztrajno ponavljanje
je dokaz nevzdržne represije in nesposobnosti
policijskeha režima.
Preživel sem
klerofašistično prekrščevanje
in ohranil svojo ateistično vest.
Preživel sem referendum za čisto vodo,

ki ni preprečil izlitja strupov iz tovarne.
Preživel sem neznosno važenje
obrambnega prvaka,
ki je šel v Kiev pred Leynovo in Michelom -
kot da je kaj boljšega od nas in njih.
Preživel sem uravnoteževanje medijev
in izgubo Ksenije.
Preživel sem molk pravosodja -
ni bilo komu soditi?
Preživel sem revolucijo in kontrarevolucijo.
Preživel sem.
Vlada ne bo preživela,
ker ni simpatična,
ker je motila ustaljene službice,
čeprav ni delala slabo.
Danes so dovoljene sanje.

xxx

Ogledal sem si posnetek včerajšnjega (21. 4.) soočenja strank na TV SLO 1. Zgrožen sem. Predstavniki vladnih strank so se zadržali kulturno. To ne velja za vse v opoziciji, le za nekatere. Ta opozicija lahko postane konstruktivna edino, če odpleše v vlado in se sreča z resno epidemijo kovida. In potem počaka, da pripleše njena opozicija, če ne bo prej vrgla puške v koruzo.

"Anonimni kristjan"

Od kod ateistom etična drža?

»Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave.« (Rim 2, 14)

V meni je božja narava, za katero pač zmotno ne vem, da je

(in v tej zmoti vztrajam).

Bralci mojega bloga in občasno kakega pisma bralca v Delu, ki je kljub svoji, včasih bolj včasih manj, rdečkasti barvi pač moj dnevnik (mogoče me roza privlači), vedo, da se deklariram za ateista, brezbožnika. O tem sem nekaj pisal tudi na teh straneh (https://begotnice-blazx.blogspot.com/2019/12/o-ateizmu-malo-drugace.html). Poznam tudi nekaj drugih ateistov in ti, ki jih poznam, so prav v redu ljudje. Marsikdo med njimi bi bil lahko zgled drugim, zgled ne le po svojih življenjskih dosežkih ampak po svoji etični drži. Od kod jim to, ta njihova morala, njihova etična drža? Nekateri med njimi so bili v mladosti deležni verouka, nekateri pa niso videli cerkve od znotraj. Od kod jim poštenost? Mogoče so se je navzeli od drugih, ki so bili versko vzgajani? Za nekatere vem, da tudi njihovi starši niso hodili v cerkev, celo hudo našpičeni so bili proti veri in cerkvi. No, navsezadnje tudi v ateistični ali nazorsko nevtralni šoli ne učijo nepoštenosti. Kako to, da ne? Skratka, kako to, da so brezbožni ljudje ne le pošteni ampak lahko tudi zgled etične drže? Saj veste, včasih so ljudje menili, da človek, ki nič ne da na Boga, ne more biti pošten, ker se ne boji božje kazni. Če ni Boga, je vse dovoljeno, pravi Ivan Karamazov. Moja izkušnja z drugimi in samim seboj je s tem nazorom v živem nasprotju (če b-o-g-a pojmujemo kot onostransko osebo).

Zadnje dni sem se spraševal, ali tudi ateistom pojem greha kaj pomeni. Kako imenujejo tatvino, umor? Pač kot kaznivo dejanje, ne rečejo "greh". Kako pa imenujejo varanje partnerja, kar ni kaznivo dejanje? Kaj rečejo? Moralni prestopek. Nemoralno, nedostojno, nepošteno, potuhnjeno dejanje. Vse to so nekakšni opisni izrazi. Po mojem so take reči greh. Si bom pač izposodil ta starodavni izraz pri vernih. Tudi ateisti vemo, da grešimo; vemo, kaj je prav in kaj ne, vemo, kaj je greh. Tako sem začel brskati o grehih. Odkril sem Ihanovo knjigo o desetih božjih zapovedih; tam je tudi nekaj o smrtnih grehih - o tem drugič.

Potem sem brskal naprej in odkril Osnove moralne teologije Ivana Štuheca. (Vem, da je nekaterim ta mož zoprn, meni ni - naj se zadržijo do konca naslednjega navedka.) Preletel sem zame prezahtevno knjigo, saj nimam pojma o teologiji, jo preletel in odkril krasen odstavek, ki mi je potrdil, kar sem že nekaj časa čutil, nekako vedel. Takole gre to besedilo, ki mi je "naredilo dan", več kot dan:

""Teologi so v SP /Svetem pismu/ iskali možna mesta, s katerimi bi lahko utemeljili naravni zakon v kontekstu odrešenjske zgodovine. Za klasično mesto velja Rim 2,14 /pismo sv. Pavla Rimljanom/: »Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave.« Odlomek v kontekstu ne govori o naravnem zakonu, ampak o potrebi po odrešenju. Gre za klasičen primer razumevanja človeka, ki je ustvarjen po božji podobi in deluje po svoji ustvarjeni človeški naravi. Če človek prisluhne stvarstvu in svoji človeški naravi, ter v njej odkriva tisto, kar je za njegovo življenje dobro ne glede na razodetje, bo živel v skladu s tistim, kar je Bog zapisal v stvarstvo in človeško naravo. Od tod ideja, ki se razvije iz Rahnerjeve teološke misli o »anonimnih kristjanih«. Gre za logično neodvisnost človekove narave od odrešenjske zgodovine. Človekova narava je dana z dejstvom stvarjenja in je predhodna celotni odrešenjski zgodovini. Ves razvoj odrešenjske zgodovine od Adama in Eve, Kristusa do danes, ima kot logično predpostavko ustvarjenost človeka s svojo naravo. »Milost predpostavlja naravo« (Tomaž Akvinski). Narava je logično pred nadnaravo ali razum je logično pred vero. Vera predpostavlja in potrebuje razum. Kristusov zakon predpostavlja naravni zakon. Zapoved ljubezni do bližnjega in Boga predpostavlja deset božjih zapovedi. Da bi razumeli deset božjih zapovedi, ni potrebno posebnega razodetja. Človek se do njih dokoplje s svojim razumom in izkušnjo (naravni čut).""

Vse skupaj je popolnoma logično. Bog je ustvaril človeka, njegovo naravo. Če torej človek, ki ne da nič na Boga, misli, da je sam pogruntal, kaj je prav in kaj ne, to pomeni, da je s svojo od Boga ustvarjeno naravo sam odkril zapovedi, resnico, ki jo je Bog položil v njegovo naravo. To pomeni: ni ti treba verovati v Boga, da bi bil pošten, saj je - ne da bi ti v to veroval - Bog položil vate poštenost, ali vsaj razlikovanje med poštenostjo in nepoštenostjo, da se lahko s svobodno voljo, ki je tudi božji dar, sam odločaš med njima. Narava je pred vero. Povedano še drugače: kot brezbožnik lahko mirno živim naprej, pa ne bom prišel v pekel. (Morate vedeti, da se dan odhoda naglo približuje, zato me skrbi, saj nisem brezmadežen.)

Zdaj bolje razumem, kaj je hotel reči tisti, ki mi je rekel, da sem gotovo nezavedno veren, ker hodim na grob svojih staršev. Mož bi me rad prištel k svoji vojski. S tem nezavednim ni nič; je pa res, da tisti, ki veruje, da me je, kot njega, ustvaril Bog, logično zaključi, da je v meni božja narava, za katero pač zmotno ne vem, da je.

To pomeni še nekaj. Vera je milost, je tako rekoč nekaj presežnega, presežna vrednost, za tiste, ki jo pač imajo. Ni pa nujna. Ni treba, da bi veroval, če hočeš človeško preživeti svoje življenje in se celo izogniti peklu. Vera je luksus, če ne moreš shajati brez nje oziroma - če znaš ceniti njene prednosti.

Kaj izgubljam? Sproščujočo in tolažilno občutje, da je povsod okrog mene dobri duh usmerjevalec, ki bdi nad mano in ki se mu lahko prepustim v dobrem in slabem. Naj bo, nič hudega mu nočem. Tudi branje Svetega pisma ni odveč, navaja k razmišljanju, širi duha. Jezusova zgodba je nedosežen zgled etične doslednosti, sledenja notranjemu glasu, sprejetja življenjskega križa in žrtve.

Iz tega sledi še nekaj pomembnega. Ni popolnoma nobene potrebe po razkolu med religiozno vernimi in nevernimi, ker tudi neverni - ali bolje brezbožni - živimo v naravnem zaupanju v druge in svet po vseh božjih zapovedih (če in kadar živimo po njih), čeprav jih morda ne poznamo kot takih. Verni lahko informirajo neverne o svoji veri in njenih prednostih. Če se neverni spreobrne v vero, bo morda doživel tisto presežno vrednost, ki jo daje vera, tisto milost, ki jo podari Bog. Če se ne spreobrne, bo pač živel enako človeka vredno in pošteno življenje brez vere v Boga. Kajti tisti presežek vere nastane, če vanj veruješ; če ga hočeš. Če ne, pa ne. Poleg tega ne vemo, kdo ali kaj je Bog; molče predpostavljamo bradatega starca na oblaku ali nevidno oko, ki nas ves čas opazuje. Morda je le glas zaupanja in vesti, zaskrbljenosti za druge in skrbi za to, da bi življenje preživeli tako, da bi lahkega srca sprejeli slovo od njega, ko pride ura.

Sam sicer ne verujem v to, da me je ustvaril Bog. Da je v moji naravi čut za prav in narobe, za dobro in zlo, si razlagam z naravnim razvojem. Dete se v materinem naročju nauči varne navezanosti in s tem zaupanja v druge, v svet in življenje. To je naravna vera. Ko grize mamo, grabi po njej in jo lasa, praska in tepe, mu mama reče, da jo boli. Prej ali slej se mu posveti, da druge ljudi tudi boli, tako kot njega. Počasi dojame, da so drugi ljudje sploh po mnogih svojih lastnostih taki kot on. Osvoji zlato pravilo etike: Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. In že to pravilo je dovolj za pošteno življenje. 

Vrstnica mi je, ko je prebrala osnutek tegale pisanja, rekla: Pa saj takrat smo bili vsi krščeni.  Krščen Matiček! Potem je vendarle tisto prišlo v nas z žegnano vodo!

Se sme v šoli govoriti o več spolnih usmeritvah?

Pred dobrim mesecem se je na čivkaču (twitter) spet razvnela debata o tem, ali se sme v osnovni šoli govoriti o več spolnih usmeritvah. Vanjo se je vmešal predsednik vlade Janez Janša. Pred kratkim je svojo tezo ponovil v drugem kontekstu.

Razprava o tem se je začela že konec avgusta preteklega leta. Neka uporabnica čivkača je prizadeto čivknila: "Pa kakšna transspolnost, pa kakšna legebitra za otroke!? Kaj delate!? Kdo je tu nor?" Na to se je odzval predsednik Janša: "Če ta objava /nanaša se na neko prejšnjo objavo/ ni fake, potem gre za ustavno sporno prakso, ki se jo nikakor ne sme dovoliti. Ustava RS, člen 41. daje staršem izrecno pravico, da vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem. Poleg tega ustava izrecno določa, da mora biti vzgoja primerna starosti otroka." Druga uporabnica pojasni: "Jaz razumem, da gre za izobraževanje učiteljev in profesorjev. Cilj pa je, tako razumem, njihovo večje razumevanje otrok in mladostnikov, ki niso heteroseksualno usmerjeni. To pa verjetno ni kršitev 41. člena." Z apelom na predsednika se oglasi še tretja uporabnica: "Prosim, da se vlada res zavzame, da se ne predava takih stvari mladim otrokom. Šola ni prostor za to. Odgovornost naj prevzamejo starši v intimnem krogu, ne pa učitelji." Konec letošnjega januarja Janez Janša pribije (29.1.22): "Oče je moški in mama je ženska! Po ustavi RS ter Evropski konvenciji o človekovih pravicah samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok."

Kako je torej s to rečjo? Ima Janez Janša prav? Imajo njegove podpornice prav?

2. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem.

Ustava RS v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. ...

To ne pomeni, da imajo samo starši to pravico, ne pa tudi drugi ljudje (skrbniki, sorodniki, sosedje, znanci), vrtec (vzgojno-varstveni zavod), šola, cerkev in druge institucije, recimo vzgojni zavodi. To pravico ima tudi šola, sicer osnovna šola ne bi bila obvezna. V šoli sta vzgojna in izobraževalna funkcija neločljivi. Ni si mogoče zamisliti izobraževanja, ki ne bi bilo hkrati vzgoja. Verouk je prav tako neločljiv od moralne vzgoje, a verouka ne izvajajo starši, čeprav bi ga morda lahko, "v intimnem krogu". Starši, ki želijo za svojega otroka drugačno vzgojo, kot so je deležni v javnih šolah po javnem programu, lahko otroka vpišejo v druge šole (Montessori, waldorfska šola, škofijska gimnazija). To jim zagotavlja država in s tem izpolnijo dolžnost obveznega šolanja svojih otrok. Lahko ustanovijo ali si prizadevajo za ustanovitev ne samo Steinerjeve (waldorfske), ampak tudi platonske, Avguštinove ali marksistične šole, ki pa mora izvajati javni šolski program poleg posebnega avguštinskega. 

Predsednik Janša torej nima prav, če meni, da samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok. "Izrecna pravica" staršev, kot navaja Janša ustavo, ni izključna pravica. Omenjeni tviti in razprava, ki se je ob tem razvila, se nanašajo na informiranje otrok o nebinarnih spolnih usmerjenostih (legebitra). To je informacija o razlikah med ljudmi, informacija, ki je bolj pomembna od informacije o botanični ali zoološki taksonomiji. Ni propaganda za homoseksualno usmerjenost ampak apel na sprejemanje različnosti doživljanja spola, da bi preprečili stiske, ki spremljajo razvoj otrok, ki se čutijo drugačne od prevladujočih usmerjenosti.

Samoumevno je, da je stvar pedagogov in avtonomne pedagoške vede, ki naj ne bi bila dekla politike, da spolno vzgojo načrtujejo in izvajajo po strokovnih načelih, primerno otrokovi starosti. Zato je strah pred tem, da bi pohujševali "mlade otroke", odveč.

Še besedo o tvitu, da je oče moški in mati ženska. Biološko je to res, psihološko in socialno pa ne. Koliko je otrok, katerih socialni oče ni njihov biološki oče ampak očim ali pa sorodnik ali skrbnik, ki ni v sorodstvu. Koliko je otrok, sirot ali posvojenih, ki jih ni vzgajala biološka mati ampak druga ženska, ki je postala njihova socialna mati! Koliko je otrok, ki jih vzgajata dve ženski, recimo mati in njena sestra ali druga sorodnica ali prijateljica. Ko smo se pred leti vračali s potovanja po Kitajski, je bil z nami na letalu tudi španski gejevski par, ki je na Kitajskem posvojil dojenčka. Vso pot sta se mu/ji posvečala bolj pozorno ljubeče kot kak "normalen", heteroseksualen par, da ne omenim kakega, ki je "normalen", a otroka zanemarja. Koliko nevzgojenih, motenih, nesrečnih otrok izvira iz heteroseksualnih družin, kjer so očetje moški in matere ženske! Le kakšni očetje in kakšne matere!

Janšev tvit ni spodrsljaj, izhaja iz splošnih ideoloških premis njegove stranke. Je izkrivljeno navajanje ustave in deklaracije o človekovih pravicah. Janševi ideološki pristaši zagovarjajo idealno normo. Idealno bi bilo, po njihovem, ko bi bila starša vedno biološki oče, moški, in biološka mati, ženska, ali vsaj kateri koli moški in ženska. Zato ta ideal proglašajo za normo: samo moški je pravi oče, samo ženska je lahko prava mati. Kaj pa številni primeri nefunkcionalnih heteroseksualnih družin; moških in žensk, ki zaplodijo in rodijo otroka, a ga ne vzrejajo in ne vzgajajo ali pa ga vzgojno zavozijo? In na drugi strani številni primeri vzgojno povsem ustreznih dopolnjenih družin in družin "krpank", ki so sestavljene iz staršev in otrok z vseh vetrov, družin, ki niso sestavljene idealno, vendar dobro opravljajo svojo vzgojno funkcijo.

Norme, za katere si prizadevamo, naj bi olajševale življenje ljudem, kakršni so v resnici, ne kakršni naj bi bili po idealni predstavi tega ali onega.

Tradicionalisti Janševega kova imajo seveda pravico do obstoja in razglašanja svoje ideologije. O njihovem prodoru v zakodajno sfero bodo odločale volitve.

***

Sicer pa bi mamici, ki jo skrbi, da se otroci ne bi pohujšali, lahko odgovorili s tvitom neke ameriške feministke: "Če so tvoji otroci dovolj stari, da se jim lahko pove, da je 12-letna devica Marija zanosila, ob tem ko je bila zaročena s 30-letnim tesarjem Jožefom, se jim lahko pove tudi, da ima Janez dve mami."

DOVOLJ JE

Menil sem in še vedno tako mislim, da bi se morale v demokraciji izmenjavati desne in leve vlade, in da so pri nas pretežno vladale naslednice LDS. Bil sem pripravljen ne pogrevati starih očitkov, namenjenih JJ. Nisem se strinjal s strankami, ki so že pred volitvami razglašale "Ne z Janšo". Nasprotoval sem vsem, ki so psovali njega in njegovo vlado. Nisem podpiral protestov. Nisem pregriznil vsake besede, ki jo je izrekel on ali kak njegov pristaš. Kot dobronamerno sem sprejemal njegovo upravljanje epidemije. Še zdaj mislim, da stanje v državi ni slabo z izjemo stanja duha in da stebri demokracije zadovoljivo delujejo.

Zadnje izjave ministra Hojsa in dejanja in izjave premiera Janše pa so daleč od tega, kar sem pripravljen tolerirati. Minister Hojs se zdaj usti, da je Slovenija pripravljena sprejeti do 200 tisoč ukrajinskih beguncev. Ograje ni odprl niti 200 beguncem z Bližnjega vzhoda in Afganistana, vključno z materjo, ki je hčerko izgubila v Dragonji. Ko je utemeljeval to odločitev, se niti ni trudil prikriti svojega rasizma tako, da bi rekel, da so bili preveliko varnostno tveganje zaradi zveze z Islamsko državo in fundamentalisti. Ne, druge kulture so in druge vere, je dejal ta kristjan, izobražen inženir. 

Premier, ki je po predsedovanju EU dobil zalet, in je baje velik strateg, izveden v obrambnih vedah, je skušal popeljati Slovenijo zopet na čelo demokratičnega Zahoda. Potem ko ni mogel svetovati predsedniku Zelenskemu, je predlagal no-fly zone, prepoved letenja ruskim letalom nad Ukrajino. Možno je samo dvoje: da o obrambnih vedah nič ne ve, ali pa da bi rad videl eskalacijo vojne v jedrski spopad in morda v njem še komu svetoval strategijo. 

Dovolj je gospodje. Tudi jaz sem prišel k pameti.

"OSEBNO JE POLITIČNO"

Ni vsaka osebna zadeva politična, niso politična agenda vedno tudi osebna; se pa osebne težave pogosto izvažajo v politiko, politika pa rada spreminja osebe po svoji podobi

 

Za dobro sveta bi bilo potrebno samo to, da bi ljudje bolje izkoristili svoboščine, ki jih imajo. - Henry James

Kako razumeti naslovno izjavo? Kdo je to izrekel, v kakšnem kontekstu? To je šolsko naučeno izrekla Janina Slovenka leta v kontekstu dejavnosti Inštituta 8. marec, nevladne organizacije, ki si prizadeva uresničevati različne družbene projekte in ki je zaslovela, osebno, kolektivno in institucionalno s tem, da je z nabirko podpisov pod geslom "Za čisto vodo" spodbudila referendum proti noveli k zakonu o vodah, noveli, ki jo je predlagala vlada. Ali je novela k zakonu res obetala onečiščenje čistih voda, katerih in koliko, ali pa je bila samo priložnost, da se glasuje proti vladi, pustimo ob strani. Mogoče je bil ta referendum samo politični "spin", posrečena ali morda genialna manipulacija. Dovolim si osebno dvomiti o njegovi upravičenosti (gl. zapis Referendumska spoved, 15 .7. 21 na tem blogu). Razumem pa logiko gornje izjave. Moja osebna zaskrbljenost za zdravje naj bi se izrazila kot prizadevanje za občo ureditev voda, da bi ostale čiste. Za svoje zdravje naj skrbim tako, da (če sem prave baže) podpiram politične projekte za občo ureditev zadev, ki vplivajo na zdravje - v skladu s Kantovo etično maksimo, naj ravnam tako, da bi bilo moje ravnanje lahko obči zakon. Dostavek v oklepaju v prejšnjem stavku nekako pogojuje na videz nepreklicno in brezpogojno trditev. Se pravi, da ne velja nujno dobesedno.

1. OSEBNO JE POLITIČNO

Zdi se, da je s kopulo "je" med obema pojmoma vzpostavljen enačaj; da je torej "osebno" isto kot "politično", identično, kot da bi napisali a = a ali x = a. To očitno ni res, sicer ne bi imeli dveh pojmov, ali pa bi ju lahko poljubno zamenjavali, npr.: moj osebni dvom, ali naj napišem ta članek, je hkrati tudi politični dvom, obči dvom, s katerim se ukvarja neka politična stranka. To ni res. To je smešno. Boleči zob je moj osebni problem ne družbeni. Dejstvo, da bi mi zobozdravnik v javnem zdravstvu predlagal ekstrakcijo namesto zdravljenja, zasebni zdravnik pa dolgotrajno zdravljenje z računom za vsak obisk in ne ekstrakcije, pa je družbeni problem, ki lahko postane politični problem.

Razlikujemo torej pojme "osebno", "družbeno" in "politično". Zelo provizorično jih definirajmo takole: zadeva je "osebna", če se tiče samo mene in ne drugih, tako kot boleči zob, dokler ne ohromi moje službene dejavnosti. "Družbena" težava postane boleči zob, če zaradi bolečin ne morem delati in ne opravim službene naloge in tako povzročim motnjo v delovni organizaciji; če torej drugi okrog mene (družba) čutijo posledice mojih osebnih težav. Družbena je taka zadeva tudi, če prizadeva več ljudi s to osebno težavo, ljudi, ki potem ne dobijo ustreznih zdravstvenih storitev. "Politična" pa postane zadeva, če sam ali s somišljeniki pokrenem akcijo, ki bo preko mehanizmov političnega odločanja (parlament) vodila do sprejema zakona ali spremembe zakona, ki bo vsem, ki jih boli zob, zagotovila ustrezno obravnavo. Od osebnega do političnega je torej nekaj korakov; ne prelivata se kar neposredno eno v drugo. Da mlad par nima stanovanja, je njun osebni problem, povzroča njuno slabo voljo; hkrati je družben, ker je več takih parov, kar povzroča motnje v družbi, in postane političen, kadar začnejo mladi pari pritiskati na oblast, naj kaj ukrene v zvezi s stanovanji za mlade družine. So torej tri različne ravni, ki so med seboj povezane, niso pa isto. Nekatere osebne težave so težave več ljudi, so družbene težave, ki se lahko rešujejo politično. V glavnem gre za dialektiko osebnega, družbenega in političnega: osebno je v družbenem in političnem in obratno.

2. POLITIČNO JE OSEBNO

Poglejmo še obratno pot: "politično" je "osebno". Če je med obema pojmoma enačaj, je ta obratna pot prav tako možna kot pot od osebnega do političnega. Če me aktivisti za čisto vodo uspejo prepričati, da bom pil umazano vodo, da se bom kopal v umazani vodi, če dopustim, da bo sprejeta sprememba zakona o vodah, začutim politično vprašanje o urejanju voda kot družbeni problem in nazadnje kot svojo osebno ogroženost v prihodnosti. Ta ogroženost je lahko resnična ali lažna, a če jo doživljam (če so me uspeli prepričati), je realna v tem smislu, da na referendumu glasujem proti takemu zakonu. Morda vse skupaj sploh ni imelo nobene zveze z vodo, ampak z vodjo, ki opoziciji "ni všeč".

Iz teh premislekov izhaja troje: 1. "Osebno" ni kar neposredno "politično". Mora se, če je taka potreba, najprej iz-raziti, vplivati na druge (družbo), ki se morajo zganiti, se organizirati in pritisniti na "politiko", pri čemer so lahko uspešni ali pa ne. Ne pride vsaka zadeva na dnevni red političnih gremijev, strank itd. Ne postane vsaka osebna težava tudi politična "agenda". So osebne reči, ki ostanejo samo osebne in se ne prelijejo ne v družbene ne v politične. To je pomemben sklep. Ni vsaka osebna zadeva tudi družbena in še manj hkrati tudi politična. Osebne zadeve se filtrirajo, da postanejo politične.

2. Pri "prevajanju" osebne težave, preko družbene zadeve v politično agendo pride lahko do zavajanja, do zmotnega proglašanja osebnih problemov za politične. "Zmotno" pomeni, da ni zavestno "lažno", ampak da gre za nezavedno dogajanje, nezaveden "prevod" osebnega v "družbeno" in "politično". Morda najbolj tipični predstavniki tega dogajanja so večni uporniki, ki upor proti staršem (očetu) nadaljujejo v šoli, ko se upirajo učiteljem; na cesti policistom; v službi se upirajo predstojnikom in nekateri zajadrajo v politiko najprej kot uporniki proti krivični oblasti, nato pa, če so uspešni - kot zatiralci drugih. So pa še druge osebne prikrajšanosti, ki jih prizadeti izvažajo v družbo in politiko. Urejajo življenje drugih, da bi, nevede, uredili svoje. Mogoče jim celo uspe urediti oboje ali pa nič od tega.

3. Tudi "politično" se lahko spremeni v "osebno". To se zgodi, če politično motivirana entiteta, organizacija ali skupina, to je entiteta, ki deluje s pozicij oblasti ali proti oblasti (deluje torej na politični ravni), uspe politično agendo prikazati kot družbeno zadevo in osebni problem ljudi. To se je zgodilo s "čisto vodo". Protivladno motivirana skupina oziroma organizacija je predlog novele zakona prikazala kot grožnjo osebnemu zdravju slehernika in z organiziranim zbiranjem podpisov od vrat do vrat, uspela zagotoviti referendum.

Da "osebno" ni kar neposredno tudi "politično", priča tudi delitev znanosti na zadeve, ki se ukvarjajo z "osebnim", in znanosti, ki se ukvarjajo z "družbenim" in "političnim". To so mogočna globalna znanstvena omrežja. Na eni strani je psihologija, ki se ukvarja z "osebnim", na drugi strani sociologija, ki se ukvarja z "družbenim" v širšem smislu in "političnim" v ožjem smislu kot politologija. Psihologija priznava, da je "družbeno" vtisnjeno v osebnost, kljub temu pa preučuje "osebnost" kot pojav sui generis. Prihologija je razvejana; razteza se od področij, ki se ukvarjajo bolj z notranjepsihičnim dogajanjem (psihoanaliza) do področij, ki preučujejo odnos med osebnostjo in družbo (socialna psihologija). Na drugi strani je sociologija, ki preučuje "družbo" (in kot posebno področje "politiko") kot pojav sui generis. Priznava pa - razen skrajnih deterministov - da imajo v družbi in politiki osebnosti pomembno vlogo. Obe ti vedi znata tudi pretiravati. Če pretiravajo s psihologijo, npr. tako da vojne in druge politične dogodke razlagajo s patologijo osebnosti in ne z družbeno-ekonomskimi dejavniki, imenujemo to psihologizem. V praksi skušajo zagovorniki tega nazora reševati družbene probleme, recimo nezaposlednost, tako, da terapirajo nezaposlene, jih učijo asertivnosti ipd. Če pretirava sociologija, na primer tako, da trdi, da je osebnost v celoti in brez ostanka družbeno determinirana, določena z družbeno strukturo in procesi in da ne obstaja nič takega kot "oseba", ampak le družbeni "agensi", je to sociologizem. V praksi ta rešuje nesoglasja med zakonci tako, da gradi stanovanja za mlade družine. To vsaj ne škodi; huje je, če socialne probleme rešujejo z revolucijo, po kateri razvijajo socialno delo za reševanje socialnih problemov, ki z revolucijo niso izginili.

Do zmot, do osebno, družbeno in politično nezaželenih pojavov prihaja, kadar osebne težave neupravičeno proglašamo za družbene ali politične, kot tudi, kadar skušamo politično vsaditi v osebno identiteto. Vsak človek ima notranjo psihično dinamiko, napetosti in boje; npr. boje med idealno predstavo o sebi in realno podobo in dosežki, med zahtevami narave (naravnimi impulzi) in zahtevami idealne predstave, narcisistične samopromocije ipd. Za urejanje teh napetosti in nezadovoljstev so pristojni vzgojitelji, svetovalci, psihoterapevti. Nekateri ljudje imajo to srečo, da lahko svoje težave uredijo z njihovo pomočjo, druge obrusi življenje, nekateri pa jih izvozijo - v politiko.

Starejši smo doživeli tudi obratni proces: vsajanje političnega v osebnost, to je, politično indoktrinacijo. Politične nazore so sistematično skozi izobraževalni proces, medije in kulturo vgrajevali v nas in si kar uspešno prizadevali iz nas narediti enoumnega "socialističnega človeka", zagretega za gradnjo socializma kot prve faze komunizma. Je s tem kaj narobe? Mogoče boste lažje odgovorili, če se vprašate, ali bi vam bilo ljubo, če bi uvedli katoliški verouk v vse šole (na Univerzi splošni obvezni predmet Temelji krščanstva) in bi vam od jutri dalje namesto Dnevnika ali Dela raznašalec dostavil samo Družino. Nekateri nas poučujejo, da smo blizu temu, in kot protiutež preko vseh svojih zvočnikov vsajajo v nas svoje politične nauke.

3. ZASEBNO IN JAVNO

Osebnega in političnega ne gre zamenjavati z zasebnim in javnim. Sta pa ta pojma povezana z onima in njuna pritegnitev v razmišljanje osvetli odnos med osebnim in političnim. O javnem ne bi zgubljal besed. To je prostor političnega. Če hočem, pri tem sodelujem, če nočem, pa ne. Nihče me nima pravice ne v javnem ne v zasebnem prostoru napadati ne fizično ne z agresivnim govorjenjem zaradi mojih političnih stališč ali dejavnosti, niti mi nima pravice vsiljevati svojih. Kajti tudi v javnem prostoru mi Ustava jamči osebno dostojanstvo in varnost, nedotakljivost moje telesne in duševne celovitosti. Ustava nam v več členih jamči zasebnost (zasebno lastnino, pravice zasebnosti, nedotakljivost stanovanja, tajnost pisem, varstvo osebnih podatkov). V členu o varstvu osebne integritete se ustavno določilo zasebnosti zelo približa pojmu "osebnega" v odnosu do političnega. Po mojem razumevanju ta določila posredno omejujejo politični aktivizem. Dejstvo, da je osebno do določene mere politično, ne upravičuje političnega poseganja v mojo zasebnost pod pretvezo, da s svojo politiko rešuje moje osebne težave. Njegova meja je moje stanovanje in so moje in kogar koli drugega popolnoma zasebne dejavnosti, tudi če se odvijajo v javnem prostoru. Sprehod po mestu kot javnem prostoru je moja zasebna dejavnost, ki jo izvajam z ozirom na druge v tem prostoru, obzirno. Tudi kolesarim po kolesarskih stezah in ne jemljem prostora drugim udeležencem v prometu. Ta spis bom bral pred parlamentom z dovoljenjem policije.

SKLEP

Osebnost ali oseba je privilegiran pojem. Človekove pravice so pravice osebe kot svojske celote. Moje osebno lahko postane politično in politično osebno, ni pa nujno. So težave, ki so v prvi vrsti osebne in agenda, ki so predvsem politična. Maskiranje osebnih težav s političnim angažmajem je prav tako neprimerno kot vsajanje političnih idej pod pretvezo skrbi za razvoj osebnosti ali obči blagor.

KAJ BI BILO, ČE SE NE BI UPRLI

Posegam na področje, na katerem nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in v njem izražam svoje misli in premišljanja. Bralce prosim za uvidevnost in dobronamerno kritiko.

Ob razpravah ob obletnici dražgoške bitke in požiga vasi zanese misel tudi na hipotetično vprašanje: kaj bi bilo, če se ne bi uprli. Po 80 letih od bitke si že lahko dovolim to vprašanje. Cena partizanskega upora, izražena v človeških življenjih, cena v številu žrtev boja in represalij, je bila visoka. Dražgoše niso edina požgana slovenska vas kot odgovor okupatorjev na partizanske napade. Vsako življenje šteje; danes se ljudje tega živo zavedajo, ko se celo malenkostnega tveganja ob cepljenju, tveganja v svoje dobro in dobro skupnosti, branijo in ga odklanjajo. Vprašanje je torej upravičeno z vidika človekovih pravic in najvišje pravice, pravice do življenja.

I
Poglejmo zadevo z vidika tistih, ki so se hoteli izogniti spopadom z okupatorji in represalijam, ter tako ohraniti prebivalstvo, to je, z vidika tedanjih oblasti v "Dravski banovini" in "Ljubljanski pokrajini". Možna izida vojne sta bila dva: da Nemčija zmaga, ali da bo poražena. Na njeno zmago se pripravimo tako, da zagotovimo brezpogojno lojalnost nacističnemu režimu in si skušamo za nagrado ohraniti kulturno avtonomijo, to je, jezik in kulturo. Seveda bi bilo lepo, ko bi si pridobili status Neodvisne države Slovenije v okviru, to je pod nadvlado nemškega Reicha, tako kot so Hrvati dobili NDH.

Če je kdo tako mislil, bi bilo to popolnoma nerealistično sanjarjenje. Nemci so takoj po zasedbi začeli raznarodovalno in germanizatorsko politiko: po Hitlerjevem osebnem ukazu "naredite mi to deželo spet nemško", je sledil izgon 260.000 Slovencev v Srbijo, izseljevanje v Nemčijo, naseljevanje Kočevskih Nemcev med Savo in Sotlo, prepoved slovenskega jezika v šolah, uničevanje slovenskih ustanov in kulturnih dobrin. Uničevanje, ki so ga med vojno zaradi partizanskega boja in odpora prebivalstva, upora, ki jim je povzročal preveč stroškov, ustavili, so nameravali nadaljevati po vojni. V začetku bolj benigna italijanska okupacija v Ljubljanski pokrajini bi se brez dvoma, tudi če ne bi bilo partizanskih napadov, nadaljevala v italijanizaciji Slovencev, za kar smo že tedaj imeli zglede na slovenskem ozemlju, ki je prišlo pod Italijo po prvi svetovni vojni. Zmaga sil osi bi torej pomenila za Slovence prej ali slej propad, če ne fizično uničenje ali razselitev, pa kulturno uničenje, izginotje slovenskega naroda.

II
Druga možnost je bila zmaga zaveznikov. V tem primeru je bila politika tedanjih slovenskih oblasti igrati dvojno igro: navzven se potuhniti, priznati nadvlado okupatorjev, jim obljubiti in celo priseči lojalnost, upati na zmago zaveznikov in počakati na vrnitev kraljeve vlade z ostanki kraljeve armade v domovini, tudi na ozemlju sedanje Slovenije, ter obnoviti kraljevino. V kočevskih gozdovih, na meji z NDH, bliže obali, bi se zbirale enote jugoslovanske vojske (plava garda) - tisti, ki so jih partizani uničili v Grčaricah - in čakale na izkrcanje zaveznikov. Vzdrževale bi zveze z Mihajlovičevimi četniki in upale na izkrcanje in na vrnitev kralja in obnovitev kraljevine. Nemcev ne bi izzivale, ker ne bi hotele izpostavljati prebivalstva represalijam. Če bi jih Nemci vendarle odkrili in potolkli, to ne bi bistveno vplivalo na življenje mirnih in lojalnih prebivalcev.

Tudi če popolnoma odmislimo partizanski odpor in bi bilo vse prebivalstvo mirno in vdano okupatorjem, je bila ta politika popolnoma nerealistična. Že takoj v začetku vojne je nastala - vse prej kot neodvisna - Nezavisna država Hrvatska (kraljevina kot ozemeljski kondominij Italije in Nemčije), ki je obsegala tudi Bosno (ne pa obale, ki si jo je prisvojila Italija). Začela se je genocidna politika nad Srbi in drugimi narodi. Po zločinih nad Nehrvati je ustaška država presegla zločine nacistične države.

Da bi po vojni, po genocidu nad Srbi, in zmagi zaveznikov obnovili kraljevino s srbsko dinastijo na čelu, je bilo daleč od realnosti. Ne morem si misliti, da naši lojalistični politiki niso vedeli, kaj se dogaja na Hrvaškem, in kako majhne so možnosti za obnovitev predvojne kraljevine pod dominacijo Srbov, kot "komandne nacije". Bi zavezniki uničili ustaše, ali jih le "pacificirali" in "integrirali" v novi red, kot se je zgodilo s fašisti v Italiji, pa tudi z nacisti v Nemčiji, če so se izognili zavezniškemu pravosodju takoj po vojni? In vendar je bila po vojni Jugoslavija obnovljena, bi ugovarjali, in Hrvati in Srbi združeni v isti državi! Torej bi bila taka obnova mogoča? Da, a to je bila zasluga partizanskega boja, v katerem so sodelovali Hrvati in Srbi kot soborci in sotvorci nove države pod vodstvom Komunistične partije in v katerem je bilo genocidno hrvaško ustaško gibanje uničeno. V odporu se je ustvarila zaveza obeh narodov, poleg drugih sodelujočih. Nacionalizmom vseh vrst je nasprotovala politika "bratstva in enotnosti" in jih držala v šahu, dokler je mogla, to je 45 let, do razpada Titove Jugoslavije. Prav ta razpad kaže, kako težko bi bilo takoj po vojni ohranjati kraljevino Jugoslavijo v predvojnih okvirih. Vsekakor bi bila to zelo nestabilna tvorba, daleč od parlamentarne demokracije po zahodnem vzoru.

Da brez partizanskega odpora nacizem ne bi bil poražen, ni mogoče reči. Zmago nad silami osi so izvojevali zahodni zavezniki in Sovjetska zveza; odporniška gibanja so prispevala k tej zmagi, morda pomembno, a ne bistveno. Združene države so pred koncem vojne že imele atomsko bombo in so s tem prehitele Nemčijo.

Odločilni za zmago zaveznikov so bili uspehi Rdeče armade v SZ, izkrcanje Anglo-američanov v Normandiji in ameriško bombardiranje nemških mest. Balkan bi osvobodili zahodni zavezniki ali sovjeti, tudi če ne bi bilo notranjih osvobodilnih gibanj. O tem priča "osvoboditev" tistih držav na tem področju, ki so po okupaciji in vzpostavitvi kvizlinških režimov pripadale silam osi in v njih odporniška gibanja, čeprav so se proti koncu vojne formirala, niso imela tako pomembne vloge kot v Jugoslaviji (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Grčija). Mislim, da bi se to zgodilo tudi z Jugoslavijo, tudi če ne bi bilo partizanov. Osvobodili bi jo bodisi sovjeti bodisi anglo-američani, odvisno od dogovora med njimi o delitvi interesnih sfer. Prav verjetno bi Jugoslavija hkrati z Grčijo ostala na zahodni strani železne zavese, ki jo je moral Churchill zaradi Titove premoči potegniti vzdolž naše zahodne meje namesto po meji z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.

Naše odporniško gibanje, NOB pod vodstvom komunistov, je bilo pomembno predvsem lokalno. Lokalno, za Slovenijo, je bila NOB, povezana v partizansko vojsko z vstajniki v drugih predelih nekdanje kraljevine Jugoslavije, veliko pomembnejša kot sicer odporniška gibanja globalno. Prispevala je k ohranitvi Slovenije v sedanjih mejah in k njeni sedanji državnosti. Zagotovilo je neodvisnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obnovo države v njenih nacionalno kolikor toliko pravičnih mejah (z obžalovano izgubo Trsta in Gorice - komu bi pripadla, če ne bi bila Jugoslavija komunistična?). Zagotovilo je možnost sedanje državnosti Slovenije.

Tudi v Grčiji se je vzpostavilo levičarsko odporniško gibanje. Po koncu vojne se je tam nadaljevala državljanska vojna, v kateri so pod geslom boja proti komunizmu zmagale sile, ki so sodelovale z okupatorji. Tak razvoj bi bil možen tudi pri nas: po vojni bi nam zavladala kvizlinška stran. Mogoče bi zavezniki očistili najbolj eksponirane hitlerjevce in fašiste in bi uvedli "normalno" parlamentarno demokracijo v okviru ustavne monarhije srbske dinastije. Vsekakor skrajno nestabilen režim, ves čas na robu, na tej ali oni strani diktature - nova "ječa narodov". Bi bilo to bolje kot komunistična diktatura?

III
Tretja možnost bi bil partizanski odpor brez revolucije; vztrajanje na večstrankarski osvobodilni koaliciji s ciljem obnovitve parlamentarne demokracije in ustanovitve republike Jugoslavije. Tak razvoj je bil delno uresničen po vojni z združitvijo jugoslovanske vlade v eksilu in narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in ustanovitvijo začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije, vlade Tito-Šubašić, s Titom kot predsednikom vlade in abdikacijo kralja Petra II. Ustanovljena je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija. V naslednjih dneh je postalo jasno, da imajo dejansko oblast v državi komunisti pod Titovim vodstvom, in ministri, imenovani s strani prejšnje kraljeve vlade, so drug za drugim odstopili. Uveden je bil režim ene stranke, Komunistične partije. Nadaljevala se je komunistična revolucija.

Za primerjavo: V Franciji je bila pestra množica odporniških gibanj, med njimi so imeli pomembno vlogo komunisti. Ta gibanja so se maja 1943. leta povezala v Nacionalni odporniški svet (Conseil National de la Resistance, CHR), ki ga je koordiniral Komite narodne osvoboditve Francije (Comité Français de Libération Nationale, CFLN), pod vodstvom generalov Charlesa de Gaulla in Henrija Girauda. Po vojni so v Republiki Franciji ohranili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

Jugoslovanski komunisti niso šli po tej poti. Z vidika njihovega cilja, ustvarjanja pravičnejše, socialistične družbe, bi bila nezaslišana neumnost, če bi ravnali drugače, potem ko so si krvavo, z velikimi žrtvami, priborili vso oblast.

IV
Strateški cilj komunistov je bil že pred vojno komunistična revolucija; revolucija, ki bi odpravila izkoriščevalski kapitalizem, kot je šla njihova mantra, in uvedla socialno pravičnejši družbeni red, ustvarila novega Človeka, nesebičnega, solidarnostnega, skupnostnega itd. Najprej vsakemu po njegovem prispevku k skupnosti, nato vsakemu po njegovih potrebah. Danes pravimo temu utopija, tedaj so bile to sanje in projekt mnogih. Nekritično so prikazovali stanje v Sovjetski zvezi, kjer je bila vsaj prva faza baje že uresničena. Borci so umirali z imenoma Stalina in Tita na ustih.

Revolucija je bila strateški cilj komunistov, pot do nje pa je vodila preko narodnoosvobodilnega boja. V tem boju bi pridobili zaveznike, široko podporo ljudstva, ki ni maralo okupacije in okupatorjev, in po vojni bi jim oblast tako rekoč sama padla v roke. Naši komunisti so si oblast nad drugimi skupinami OF zagotovili že z Dolomitsko izjavo ob kapitulaciji Italije. Ta podreditev je bila v prid enotnosti vodenja odpora, bila pa je tudi korak k prevzemu oblasti po vojni. Med vojno so komunisti delovali na dveh frontah, proti okupatorjem in domačim izdajalcem in proti eksponentom kapitala, buržoazije, če jih "kulaki in buržuji" niso materialno podpirali (pa tudi, če so jih). Proti njim so se dvignili predvojni ideološki nasprotniki in vsi, ki so se bali partizanskega revolucionarnega nasilja, ali ki so ga že doživeli. Tako so nastale "vaške straže" in iz njih pod Italijani bela garda in pod Nemci domobranci. 

16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF. 8. septembra 1943 (ob kapitulaciji Italije) so partizani razbili odred Jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini ("četnike"), ki se je v Grčaricah pripravljal na predvideno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji. To je bila zavrnitev sodelovanja s kraljevo vlado in prizadevanja za obnovo kraljevine in jasna napoved enostrankarskega režima po vojni. Vaški stražarji, belogardisti in domobranci so - logično - pristali v "objemu" okupatorjev kot kvizlingi. Domači politiki so se uračunali v vseh pogledih. Komunisti so imeli boljšo strategijo in taktiko. Usoda ljudi, ki so bili tedaj na "oblasti", je tragična. Znašli so se v brezizhodnem položaju. S pobegom v Argentino ali kamor koli pač, so si rešili golo kožo, tisti, ki so si jo lahko.

Zasluge komunistov so nesporne: poenotili so vodenje odpora, zaradi česar je bil bolj učinkovit. Skupaj z nekomunističnimi soborci so prispevali k zmagi zaveznikov. V povezavi s partizanskimi gibanji v drugih predelih Jugoslavije in pod enotno komando Vrhovnega štaba NOV/POJ so osvobodili vse ozemlje Jugoslavije. Slovenija je osvobodila ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Izguba Trsta in Gorice pa gre verjetno na račun dejstva, da smo zaradi Titove revolucije pripadli pod sovjetsko vplivno področje, "vzhodni blok" oziroma področje za "železno zaveso" (po Churchillovi opredelitvi) in bi se Italija počutila preveč ogroženo, če bi še Trst postal "sovjetski". Kljub nasprotju med Srbi in Hrvati, nasprotju, ki ga je okrepila genocidna politika NDH, je uspelo v novi Jugoslaviji spraviti oba naroda, ker so vodstva v obeh republikah prevzeli komunisti-soborci v NOV ("bratstvo-enotnost, rojena v boju"). Naj ne naštevam dalje, saj to ni namen tega pisanja.

Komunisti so že med vojno obračunavali z "buržuji", večinoma pod pretvezo kaznovanja narodnih izdajalcev, po vojni pa so prevzeli oblast, vzpostavili enostranskarski režim, "diktaturo proletariata", izvedli nacionalizacijo in uresničili socializem "po knjigi". V nadaljevanju so popustili začetni pritisk in skušali graditi socializem kot novo obliko družbene organizacije po zamisli Edvarda Kardelja.

V
Naj povzamemo. Od štirih možnosti povojnega razvoja, izginotja slovenskega naroda v nemškem Reichu, obnovljene Kraljevine Jugoslavije kot diktature, Federativne demokratične Jugoslavije kot parlamentarne demokracije in Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je uresničila slednja: enostrankarska komunistična diktatura.

Po 45 letih obstoja je ta država razpadla. V novo nastalih državah, med njimi v Republiki Sloveniji, se trudimo uveljavljati klasično parlamentarno demokracijo po zahodnem vzoru na osnovi kapitalističnega gospodarstva z mešano (državno, zasebno) lastnino proizvajalnih sredstev. Socialistični sistem je deloval, a po produktivnosti (potrošne in druge dobrine) in svoboščinah (človeške pravice) ni mogel uspešno konkurirati kapitalističnemu.

Vsi, ki so v svojem življenju izkusili kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in sedanjo demokracijo, pa tudi tisti, ki smo doživeli samo socialistični režim in sedanji kapitalizem, imamo izkušnjo, ki je bogatejša od izkušnje zahodnega Evropejca. V to izkušnjo sodijo dobre in slabe plati socializma in kapitalizma. Iz tega bi lahko skombinirali res dobro državo: socialno, demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko na temelju trajnostnega, socialno odgovornega kapitalizma z več oblikami lastnine. Zaradi mene mu lahko rečete socializem z zasebno, družbeno in državno pobudo.