PO ČRNI GORI (4)

  5. dan: Budva - Cetinje - Lovćen - Njeguši - Kotor - Budva

Zjutraj smo se od recepcije Slovenske plaže vzpeli po serpentinah v smeri proti Cetinju. Odprl se nam je lep pogled na celotno Budvo, v kateri je stara Budva za obzidjem na čeri le majhen del. 

Cetinje s svojimi 15 tisoč prebivalci je kakih 30 km oddaljeno, to je, za dobre pol ure vožnje od Budve, na dobrih 600 m nad morjem, na kraškem polju pod Lovćenom. Sem se je v 15. stol. iz Žabljaka, ki so ga zavzeli Turki, ki so pritiskali z vzhoda, preselil Ivan Crnojević, vladar Zete, in tu postavil prvi dvor (1482) in nato samostan. V teh divjih časih ob neprestanem spopadanju s Turki so Crnojevići (Ivanov sin Đurad Crnojević) nekaj deset let po Gutenbergovi iznajdbi tiska in 50 let pred prvo v tujini tiskano slovensko knjigo ustanovili tiskarno, prvo med Južnimi Slovani. Tiskarna je tiskala knjige v cirilici. Prvo natisnjeno delo je "Cetinski oktoih" (1494). "Oktoih" (iz gr. okto-ehoi, osem glasov) je liturgična (bogoslužna) knjiga osmih spevov o Kristusovem vstajenju (vaskresenije). V naslednjih dveh stoletjih so Turki uničili in do tal porušili dvor in samostan. Cetinje si je opomoglo šele s prihodom dinastije Petrović in razglasitvijo Kneževine Črne gore in samostojnosti na Berlinskem kongresu (1878) (knez Danilo I Petrović) in končno Kraljevine Črne gore s kraljem Nikolom I Petrovićem (1910). Petar Petrović Njegoš je ustanovil novo tiskarno (1833—1852), v kateri je tiskal svoje speve.

V obdobju od Berlinskega kongresa do prve svetovne vojne je Cetinje doživelo nepojmljiv razcvet. V novi, mednarodno priznani evropski državi, je okrog dvajset evropskih držav ustanovilo svoja poslaništva. Njihove zgradbe so se ohranile do danes, ko so v njih različne kulturne institucije črnogorske države. Poslaniki so tudi družno ustanovili in oblikovali lep park, ob katerem smo se sprehodili. Cetinje je mesto umetnosti z likovno galerijo in mesto kulture sploh.

Nekdanji dvor kralja Nikole II

Tile mrcini, stegnjeni na toplem, oktobrskem soncu na glavni aveniji, nista crknjeni, a se ves čas našega pohajanja tam okoli nista niti za dlako premaknili, tako jima je bil všeč ta položaj. (Sram naj ga bo, kdor ob tem pomisli na njuno nacionalnost, saj vendar psi nimajo nacionalnosti.)

 

Nekako se mi ni posrečilo posneti kakih lepih fotk Cetinja, čeprav za to ni krivo Cetinje. Naj zato vzneseno izjavim: če bi bil upokojenec brez vseh vezi in obveznosti, bi rad živel v tem mestu vsaj nekaj tednov na leto; tako je mirno, brez prometa s tako osvežilnim zrakom, toliko kulture in dovolj kavarnic.

Po kratki vožnji smo se ustavili malo pred začetkom tlakovane poti proti mavzoleju na vrhu Lovćena. Predstavljal sem si, skromni Slovenac, da je Njegošev mavzolej manjši, tak malo boljši Aljažev stolp. V resnici je prav impozantna zgradba. Tudi nisem vedel, da je del poti do njega pokrit, obzidan; da, skratka, vodijo stopnice skozi tunel, kar pride še kako prav, kadar piha. 

 

Z Lovćena smo se spustili v vasico Njeguši, rojstni kraj Petrovićev. Ne vem, ali sem preslišal, ali ni bilo povedano, a rojstne hiše nobenega člana dinastije nisem videl. Je pa vas znana po siru in pršutu. Z obojim so nam postregli v krajevni gostilni, ki je prav lično urejena, tako da ohranja stare arhitekturne vrednote in je hkrati prijazna sodobnemu turistu.

 

Iščoč motive sem se potikal po okolici gostilne in ob temle mostiču naletel na skoraj brezzobega soseda. Povedal je, da je delal v Ljubljani "u INDOS". No, tam kot moj svak. Smo bratje, kakor koli vzameš. 

Po številnih serpentinah. ki jih je naš šofer Jože odlično zvozil, smo se znašli v Kotorju, mestu, po katerem nosi ime Boka Kotorska, Kotorski zaliv. 

Nezmotljivo znamenje nove dobe je velika križarka (ta naziv se je uveljavil, čeprav smo včasih tako imenovali samo vojne ladje), zaradi katere so ozke uličice starodavnega mesta prepolne turistov. Zgodovina Kotorja se je začela davno prej kot zgodovina Cetinja. Naselbino so ustanovili Rimljani kot Acruvium, ki se prvič omenja 168 p.n.š., kasneje je spadal pod vzhodno rimsko cesarstvo ali Bizanc. Naziv mesta izvira po eni verziji iz bizantinskega dekateron ali dekaderon (gr. deka-thyra, deset vrat) oziroma srednjeveško latinskega Catarum. Po drugi verziji so v Acruvium v 9. stol. prišli z zlatom in srebrom iz bosanskih rudnikov opremljeni trije bosanski plemiči s spremstvom iz Kotorja (Vesekatro) pri Banjaluki (!), ki so si hoteli tu ob morju ustvariti utrjeno zatočišče. Z meščani Akruvija so se dogovorili, naj žreb odloči o imenu (wiki, srbhrv.). (Mimogrede: hrvaška, srbska, srbohrvaška in bosanska verzija članka o K. v wikipediji, se razlikujejo in poudarjajo vsaka svoj delež v zgodovini mesta!) Kasneje je mesto prešlo pod nadvlado Srbije, a je ohranilo delno avtonomijo tudi zaradi zveze z Dubrovnikom. Po več kot treh stoletjih pod oblastjo Benetk in vmesnih turških obleganjih in menjavanjih gospodarjev je prešlo pod oblast Avstoogrske do konca prve svetovne vojne, ko je postalo del Kraljevine Jugoslavije.

Katedrala sv. Trifuna

Pravoslavna cerkev sv. Nikolaja

Kljub vpadljivi reklami ni bilo časa, da bi si v miru privoščili kotorsko krempito; ostale so samo sline. Po nedolgi vožnji smo se po cesti, ki vodi iz Tivata, vrnili v Budvo.

PO ČRNI GORI (3)

 4. dan: Budva

V Budvi smo se nastanili v turističnem naselju Slovenska plaža. "Turistično" pomeni, da je narejeno za turiste in ni morda kakšna črnogorska vasica. Naj zveni še tako privlačno in domače, naselje ni ne plaža ne slovenska. Tako se imenuje po Slovakih, ki sami sebe imenujejo Slovenci, nas pa Slovinci. Bili so eni prvih novodobnih turistov v tem kraju - kdaj in kako, nisem raziskal. Verjemem navedbam v wikipediji. Mi je pa zasnova naselja všeč; nisem pa arhitekt. Ob glavni aleji, ki vodi od recepcije do izhoda ograjenega naselja na drugi strani in po kateri je poleg pešačenja dovoljen in mogoč promet s hotelskimi električnimi vozili, so razporejeni otoki, "insule", stanovanjskih vil. Z aleje vodijo stranske uličice do vil, ki nosijo imena po sredozemskih rastlinah, recimo "orhideje", "masline" (olive), "kamelija" ipd. V vsaki vili je več "stanovanj", apartmanov, večjih in manjših. Po uličicah, ki vodijo do obale, se pride do dveh notranjih, okroglih bazenov in do velike restavracije, ki nosi ponosno ime "Nacionalni restoran", in nekaj manjših lokalov. Ob aleji so prav tako bari, trgovinice in lokali s storitvami. 

Po glavni aleji z "mostovi" med insulami:

Stanovanja imajo izhod na teraso s pogledom na notranji atrij; na nekaterih terasah so zunanji kamini, ki pa jih, kot kaže, danes ne uporabljajo. 

Seveda sva, takoj ko je bilo mogoče, šla do plaže in do najbližjega pomola (V daljavi stara Budva):

Dopoldne smo si nato ogledali stari, obzidani del mesta. Na tem mestu so bile naselbine od najstarejših časov, najprej so bili tu Iliri, za njimi Grki, Rimljani, nato pa je bil Budva (Budua) več kot tristopetdeset let pod Benečani do napoleonskih vojn ob koncu 18. stol.. Po njih je pripadla Avstroogrski. 

Med ogleda vrednimi znamenitostmi je katedrala Ivana (Janeza) Krstnika z modernistično poslikanim oltarjem. Nedaleč stran pa Santa Maria in Punta, cerkvica čisto na skalnem pomolu, zgrajena že leta 840 n. š.

 V bližini je avditorij, saj je prostor za cerkvijo primeren za različne predstave.

 

Zunaj obzidja se odpre pogled na novi del mesta z nebotičnimi hoteli, ki jih baje gradijo s turškim in ruskim denarjem. Letališče v bližnjem Tivatu ima stalno zvezo z Moskvo. "Nas i Rusa ima sto milijona." Ko smo se z ladjico vozili po zalivu, so nekateri naši sopotniki govorili rusko.

Pogled na nam najbližjo plažo. Bilo je toplo in tehle kopalcev petnajstega oktobra zanesljivo ni zeblo. Midva pa sva bila tako utrujena, da sva najlepše sončne urice po kosilu - prespala.

PO ČRNI GORI (2)

 

2. dan: Kanjon Tare - Črno jezero - Ostrog - Podgorica - Virpazar (Skadarsko j.) - Budva 

Zjutraj smo se na poti iz Žabljaka najprej ustavili na mostu čez Taro in ob njenem kanjonu, 1300 m globokem, "najglobljem in največjem kanjonu v Evropi". Most je 135 m visok in 154 m dolg. Graditi so ga začeli leta 1935 po načrtih arhitekta Mijata S. Trojanovića (1902-1984), mesto glavnega inženirja za izgradnjo pa je prevzel inž. Issac Russo. Most so končali ob koncu leta 1940. Leta 1942 "so partizani, da bi preprečili prehod okupatorskih sil v Črno Goro, minirali konstrukcijo zadnjega malega loka na levem bregu kanjona, v dolžini 44 m. Kljub temu, da so ostali deli mostu ostali nepoškodovani, je bil most ves čas vojne neprevozen. Rušenje omenjenega odseka mostu so zaupali gradbenemu inženirju Lazarju Jaukoviću, ki je tudi sam sodeloval v njegovi izgradnji. Inženirja Jaukovića so Italijani ujeli in ga ob mostu tudi ustrelili, domačini durmitorskega okraja pa so mu na kraju, kjer je bil takrat pokopan, za njegovo hrabrost in žrtev postavili spomenik" (vir: vagabundo.si). Most so obnovili in ga predali prometu 1946. leta. Dogodki okrog miniranja mostu so bili predloga za igrani film Most (H. Krvavac, s slovenskimi "Nemci", Demetrom Bitencem, Maksom Furjanom). 

 

Na levem bregu stoji v bližini mostu spomenik, bista oficirja kraljeve jugoslovanske vojske, z napisom: "Ovaj spomenik podiže majka Marija sinu Božidaru Žugiću ing. poručniku rođ. 1915 a herojski poginuo 1941 god." Ta spomenik ni nikakor povezan z mostom, ob katerem stoji. Božidar Žugić je bil ubit 13. 4. 1941 (leto pred rušenjem mostu) v spopadu med pripadniki jugoslovanske kraljeve vojske in vojsko Hortyjeve fašistične Madžarske na jugoslovansko-madžarski meji pri Bačkem Petrovcu v Vojvodini. Preživela priča, prevajalec, vojvodinski Slovak, pripoveduje, da je oddelek kraljeve vojske tam naletel na oddelek hortyjevcev. Komandant je ocenil njihovo premoč, se hotel predati in se začel pogajati s komandantom Madžarov. Žugić pa je svojemu komandantu dejal, da se jugoslovanska vojska ne predaja. Izvlekel je pištolo in ustrelil hortyjevskega komandanta, v tistem trenutku pa je vojak na madžarskem tanku sprožil rafal in vse pokosil (srbska wikipedia, nejasno). Žugića in soborce so pokopali v bližnjem vojvodinskem kraju Gložanu. Ker Žugić ni bil komunist, mu v njegovih rojstnih Plevljah v Črni gori dolgo niso hoteli postaviti spomenika, niti ga proglasiti za narodnega heroja. Šele leta 1966 so postavili spomenik ob mostu na Tari. Na tem mestu bega popotnike, ker mislijo, da je to spomenik inženirju, ki so ga partizani prisilili, da je razstrelil most, nato pa so ga ubili Italijani. "A majka je isterala svoje." Sin ima spomenik na eminentnem kraju, čeprav ne sodi tja. Sicer pa, po mojem, tja tudi ne sodi ZIP-LINE, ki je poglavitna "atrakcija" tega kraja. Prav nobene naklonjenosti ne čutim do teh sodobnih adrenalinskih kopeli.

 

Na poti k Črnemu jezeru pod durmitorskim Bobotovim kukom (2523 m) se je moral avtobus kmalu ustaviti; naprej smo morali peš po zaščitenem področju narodnega parka Durmitor mimo slikovitih mokrišč. 

 

 

Pogled na Črno jezero, ob poti pa številne stojnice z domačimi izdelki vseh vrst. Nekaj časa smo se zadržali ob restavraciji na bregu, nato pa spet na avtobus in proti jugu. Mimo Šavnika in proti Nikšiču - v daljavi navpična gorska pregrada, Ostroška greda, v njej pa se svetlika v skalo vstavljen pravoslavni samostan Ostrog, osrednja božjepotna točka Črne gore (1610-1671).

 

Z avtobusa se izkrcamo spodaj in se preselimo v manjša avtobusa, ki ju upravljata spretna domačina, ter se vzpnemo po serpentinah do ploščadi pred samostanom. Proti pričakovanjem je ploščad kar široka; v samostanskem poslopju, ki je malo nižje od cerkve, pa je očitno dovolj prostora za množico vernikov. Na balkonih so naložene skladovnice blazin. Vzpnemo se po stopnicah in ozkem hodniku mimo mozaikov in slikanih podob do kripte z najsvetejšo - Bogorodico sveto Marijo, ob kateri čuje menih. Ko pridemo ven, se nastavljamo toplemu jesenskemu soncu.

 

Natočimo še zdravilne vode, nato pa se po kakih 30 km vožnje znajdemo na Trgu svobode v Glavnem mestu Podgorici. Koga predstavljajo portreti na velikih panojih, mi ni uspelo ugotoviti, so pa očitno tudi Črnogorci zaplavali v spolno kolikor toliko enakopravno dobo in v demokratično ureditev svobodnih volitev.

 

Odmor za kavo na terasi restavracije na Trgu svobode nekdanjega Titograda in sprehod mimo kavarnic nama dobro dene. Nato pa spet na avtobus in proti Skadarskemu jezeru. Nisem si mislil, da bom kdaj videl to jezero, ki mi je nekoč pomenilo konec sveta. Že smo v Virpazarju, prečkamo tire želenice Beograd-Bar. in se znajdemo na ladjici, ki nas popelje v pentlji skoraj do albanske meje sredi jezera. 

 

Ko se vračamo, je že mrak. Vabljivi gostilnici v pristanu se moramo odpovedati. Hitimo v Budvo.

 

  

PO ČRNI GORI (1)

1. dan: Ljubljana - Sarajevo - Foča - Tara - Sutjeska - Bileća - Nikšič - Šavnik - Žabljak

Malo pred eno zjutraj smo se 13. oktobra 2024 pri Dolgem mostu v Ljubljani vkrcali v avtobus agencije Relax, ki je pripeljal iz Maribora s krepko skupino Štajercev in Korošcev, da bi obiskali republiko Črno goro. Naju je vodila jugonostalgija: Črna gora je edina nekdanja jugoslovanska republika, ki je še nisva obiskala. Po mirni vožnji, ki je dovoljevala nekaj dremeža, smo se zbudili v sončnem nedeljskem jutru v mestu ob Miljacki. Baščaršija je že živahno utripala. 

 

Še skok do Foče v smeri proti črnogorski meji. Področje Republike srbske, ki zavzema ves vzhodni del nekdanje republike BiH, ni videti spodbudno. Raztresene družinske hiše, zidane v lastni režiji z denarjem, zasluženim v zdomstvu. Vodička, gospa Lidija, ima dober načrt na osnovi izkušenj: iz Foče je kakih 20 km do mejnega prehoda Šćepan polje (?) in nato bi kmalu prispeli v črnogorski Žabljak, kjer naj bi prespali prvo noč. Račun brez bosansko-srbskih krčmarjev. Avtobus se po ozki cesti priziblje do mejnega prehoda. Čakamo. Šofer Jože se potrudi do jeklenega sefa nad sedeži in izvleče dokumente, ki mu jih običajno ni treba pokazati, tokrat pa. Pregledujejo. Čakamo. Nato odločitev: Ne može. Menda so - "nikome ništa" - lani ali prej znižali dovoljeno tonažo na mostu čez Pivo, ki se malo nižje izliva v Drino. Pretežki smo, da bi nas spustili na most in v Črno goro. Kaj to pomeni? Obrni in nazaj po drugi poti, na drug mejni prehod. Jože na ozkem platoju spretno obrne avtobus.

Spodnja tabla dobrodošlice v drugi srbski državi je namenjena potnikom iz Črne gore.

Drug mejni prehod? To je pomenilo nazaj do Foče in od tam dalje po drugi poti proti jugu, po dolini Sutjeske. Tako sva mimogrede in ne da bi nameravala, obiskala področje, ki je bilo v času Jugoslavije prava božja pot. Tudi po sto avtobusov je stalo ob tej cesti v okolici spomenika na Tjentištu. Avtobus je brzel, da bi še pred nočjo prišli do Črne gore in Žabljaka. Tako sem sloviti spomenik kiparja Miodraga Živkovića videl od daleč, skozi okno avtobusa.

Predstavljal sem si, da spomenik stoji na kaki vpadljivi vzpetini. V resnici je na položnem griču  tik nad cesto, torej v dolini reke. Lokacija je zgodovinsko verna, saj so tam partizani prebili obroč in prečkali cesto ter se pognali v breg Zelengore. Spomenik umetniško izrazno verno prikazuje ta vzgon v pobočje in v "zmagovito prihodnost". Od nekdanjega sijaja pa okoli njega ni ostalo dosti in tudi mi temu predelu nismo posvetili nobene posebne pozornosti. Mudilo se nam je. Vse se konča, tudi zanos in slavnosti. Tudi podoba ranjenega tovariša Tita z roko v beli prevezi bledi. Vse blagodejne utopije o "bratstvu in enotnosti". Vse tone v pozabo. Sic transit gloria mundi.

Sledila je hitra vožnja proti jugu mimo Gackega in Bileće na mejni prehod Klobuk - Ilino Brdo (?). Žalostna pokrajina. Pustote. "Sredi pušk in bajonetov..." Opuščene vojašnice... Čez Nikšič, Šavnik do Žabljaka. Gacko:

Žabljak je nekakšna črnogorska Kranjska gora: izhodišče za planinske in smučarske ture na pobočjih Durmitorja. Hotel, kjer smo se nastanili, je povsem ustrezal opredelitvi vodičke: "Kranjska gora iz 60. let prejšnjega stoletja." Širna razgibana planota daje vtis urbanistične neurejenosti. Vrste hiš - enodružinske? bungalovi? glamping? - kot zasnutki ulic "sredi ničega", pa spet praznina in posamezni "stanovi". 

 

Referendum o Jek 2

 Na referendumu o Jek 2 bom glasoval PROTI. 

Zakaj? Jek 2, nova jedrska elektrarna, naj bi bila upravičena - to je poglavitni argument zagovornikov - zaradi predvidene večje porabe el. energije, ki bo poganjala družbeni razvoj in splošno blaginjo. Razvoj in blaginjo - kakšen in kakšna in kam? Moje nasprotovanje ni tehnične ali ekonomske narave ampak etične in duhovne. Kam je šel razvoj do sedaj in kam naj bi šel v prihodnje? V kakšne namene se troši elektrika? Za življenjsko nujne potrebe ali za potrebe, ki niso nujne, in pomenijo pretiran luksuz in tehnizirano zabavo.

Bom oseben. Elektriko potrebujem (ali bi potreboval, če se odpovem fosilnim virom) za razsvetljavo, delno za ogrevanje, za gospodinjske pripomočke (kuhalnik, bojler, pralni stroj, hladilnik, mikser), RTV, računalnik. Stanujem v mansardi, ki smo jo izolirali. Klime ne potrebujem; bila bi udobna, a je ne potrebujem. Poleti zjutraj prezračimo in nato zapremo; čez dan se obdrži znosna temperatura. Če je prevroče, se zatečem v klet med stare knjige, ali v supermarket, kjer hladijo upokojence in dojenčke. Sicer si pa rečem: to je poletje. Ne vem, zakaj bi morala biti poleti in pozimi v stanovanju enaka temperatura. Električno kolo je fino, a ne tega, ne skiroja ne potrebujem. Gonim z nogami, je zdravo. Razdalje do 5 km prehodim ali prevozim (z nogami). Avto potrebujem včasih in ga bom predvidoma opustil.

Telefoniram na baterijo (ki se polni z elektriko). Radio in TV poslušam in gledam redno, a malo. Računalnik uporabljam redno in veliko. Konzole za igrice ne potrebujem. Za poslušanje glasbe ne potrebujem megavatnih zvočnikov; na koncerte, kjer jih uporabljajo, ne hodim. V večini avtomobilov, ki vozijo mimo mene, sedi ena oseba. Nogometni idol množic, Ibrahimović, ima sedem ferarijev; predvidoma jih bo nadomestil z električnimi (?). Na mesec izdam za elektriko za dvočlansko gospodinjstvo nekaj čez 30 €.

A sem sploh živ? Pa še kako! V moji glavi se kar naprej nekaj dogaja. Berem, pišem, gledam, poslušam, se pogovarjam, si dopisujem, sem na FB; hodim, živim z ženo in jo spoznavam, družim se s sosedi, nekdanjimi sošolci, sodelavci, grem na to ali ono prireditev. Rad imam gledališče (tam tudi rabijo elektriko) in koncerte SF; žal me je zmotila korona in s težavo spet vzpostavljam prekinjeni odnos. Moram biti pošten. V prejšnjih letih sem potoval, tudi z letalom, s križarko. Sem porabil kar nekaj fosilnih goriv in elektrike, da sem si malo ogledal svet. Zdaj vem, da so povsod asfaltirane poti in brezpotja, ljudje, taki in drugačni - kot doma. Ljubo doma, kdor ga ima. Razumem, da zaposleni potrebujejo več - avto za v službo; podjetniki še več, za proizvodnjo. A kam se bojo vozili in kaj bojo proizvajali, da bojo rabili še več elektrike kot zdaj?

Navajajo elektrifikacijo osebnega prometa (el. avtomobile, kolesa, skuterje; eletrifikcija javnega prometa, mestnega (tramvaj, trolejbus, el. avtobusi), medkrajevnega (železnice). Vse to so igre z ničelno vsoto: če se bo okrepil javni promet, bo manj zasebnega; če bojo za nekaj porabili več elektrike, jo bojo za nekaj drugega manj. Ni potrebe po več, če se pametno razporedi.

Zagovorniki Jeka 2 stavijo na nesluteni razvoj z večjo, podvojeno porabo. Nasprotniki poudarjajo razvoj samooskrbe posameznih gospodinjstev, krajevnih skupnosti, občin s sončno, vetrno, vodno energijo; razvoj hranilnikov viškov energije, pa tudi dolgoročno razvoj majhnih jedrskih reaktorjev in njihovo porazdeljeno uporabo.

David Cigoj v svoji knjigi Razvoj zavesti optimistično zatrjuje, da je človek že postal bolj omikan, kot je bil nekoč; pravi, da smo na poti v boljšo družbo z bolj ozaveščenimi, kultiviranimi in odgovornimi ljudmi, usmerjenimi bolj v tisto, kar jih dela bolj človečne, poglobljene in manj površno navdušene za tehnične igrače in materialni luksuz - razvoj v duhovno bogatejšo družbo, saj smo materialno že bogati. Od leta 1990 do leta 2023 se je slovenski BDP povečal za šestkrat. Porazdelimo to pravično, pa bojo vsi imeli za skromno življenje, ki bo še vedno neprimerno udobnejše kot življenje v manj srečnih koncih sveta.

***

Profesorja na Fakulteti za strojništvo UL, dr. Andrej Senegačnik in dr. Mihael Sekavčnik, dokumentirano in z mednarodnimi primerjavami dokazujeta v članku Iluzija o zelenem prehodu do leta 2050 (Delo SP, 2. 11. 24), da je nadomestitev fosilnih in jedrskih virov z obnovljivimi viri "tehnično neizvedljiva in absurdna". To je sicer argument za Jek2, a ob predpostavki, da bo poraba energije ostala enaka, ali se povečevala z rastjo produktivnosti in zadovoljevanjem vse novih potratnih potreb. Tudi ta pisca vidita rešitev "v sloganu 'nazaj k naravi', zmanjšanju produktivnosti, povečanju obsega fizičnega dela ljudi, omejitvi industrijske  proizvodnje na trajne in smiselno potrebne dobrine ... Večanje produktivnosti linearno veča dobiček, toda eksponentno veča porabo energije..." Navajata primer puhanja odpadlega listja z uporabo nahrbtnega bencinskega puhalnika, pri čemer je "poraba primarne energije vsaj nekaj stokrat večja", kot pri klasičnem fizičnem pometanju. "Kaj bo končni efekt družbe s stalno naraščajočo porabo energije? Da bo imel vsakdo svoj helikopter in bo dopustoval v vesolju...?" 

BIOGRAFIJA BOGA

 

 

Oni dan sem ponovno vzel v roke debelo žepnico z naslovom God: A Biography, avtorja Jacka Milesa, kolumnista in člana uredništva Los Angeles Timesa, tudi literarnega kritika, nekdanjega jezuita, ki je poleg študija teologije v Rimu in Jeruzalemu pridobil še doktorat iz bližnjevzhodnih jezikov na Harvardu. To njegovo delo, ki je izšlo leta 1995, je bilo nagrajeno s Pulitzerjevo nagrado za biografijo. Malo pozno sem se spomnil na to knjigo, a Bog je večen.

Ne nameravam opisovati ali celo ocenjevati tega dela ne v celoti ne delno, zadržal bi se rad samo ob vprašanju, ali je mogoče (na)pisati biografijo Boga; kaj naj bi to sploh pomenilo. Da držim v rokah natisnjeno knjigo z naslovom Biografija Boga, je dejstvo. Ali je to, kar je v njej, res biografija ali kaj drugega, pa je odprto vprašanje.

Avtor sam si v predgovoru oziroma prvem poglavju zastavi to vprašanje: Je možno opisati življenje Boga? Ateist bi brez posebnega razmišljanja odgovoril, da ne: o izmišljeni osebi ni mogoče napisati življenjepisa. Lahko o njej napišemo roman, ampak potem je to roman, bolj ali manj verjetna in berljiva in umetniško prepričljiva literatura, ne pa biografija. Tudi teistu, krščanskemu verniku (kajti v mislih imamo krščanskega Boga), se zazdi tak naslov knjige nenavaden, sumljiv, morda celo bogokleten: neki človeček si je neskončnega Boga, Stvarnika nebes in Zemlje in tako dalje, v načelu nedoumljivega, postavil predse kot predmet, ki naj bi ga opisoval. Ponižal ga je na raven nekakšnega "idola", kipca, ki ga je mogoče opisovati.

Pisec se ogradi z vseh strani. Ni zgodovinar, ne namerava napisati zgodovinske biografije. Ne namerava pisati kot teolog in kaj novega povedati o Bogu. Tudi ni, sklepamo, filozof ali kritik religije, ki bi dokazoval obstoj ali neobstoj Boga. Postavi se na stališče, da obstaja Biblija ali Sveto pismo (misli predvsem na Staro zavezo), to je knjiga, ki nevernim govori o Bogu, vernim pa je to beseda Boga. Na njeni osnovi je mogoče opisati, kaj je Bog počel v času od stvarjenja in do koder sežejo pripovedi Svetega pisma; kako se je spreminjal in kakšen je, kakšne so njegove lastnosti, opisane v sedanjem, posvetnem jeziku. Pisec bi rad ostal v okviru literature, književnosti; zanima ga, kakšen je Bog kot literarni lik, opisan v Svetem pismu.  

"Ali se lahko za literarni lik reče, da živi življenje od rojstva do smrti ali drugače, da se razvija od začetka do konca? Ali pa je literarni lik – pritrjen na strani knjige, ujet v vedno iste besede in dejanja – samo nasprotje živega, razvijajočega se človeškega bitja?" Ko skuša odgovoriti na to vprašanje, obnovi pisec spor med angleško govorečimi literarnimi teoretiki v prejšnjem stoletju. Ti so se razdelili na tabor kritikov in tabor akademikov ali šolnikov. Prvi so zagovarjali nazor, da ne moreš razumeti Hamleta, če miselno ne sežeš preko tega, kar vidiš na odru, in si predstavljaš Hamleta kot resnično zgodovinsko osebnost, ki se je rodila v določenih resničnih zgodovinskih okoliščinah. Drugi so vztrajali na tem, da je vse, kar imaš na voljo, to, kar se dogaja na odru, oziroma, kar je napisano. Hamleta razumeš na osnovi tega, kar vidiš na odru. Sklicevali so se na Hamletove besede ob uprizoritvi njegove igre v igri (v prostem prevodu): »Igra je vse, kar je« (The play's the thing). "Menili so, da empirično gledano, ni Hamleta; so samo Shakespearove besede na papirju, zato se lahko legitimno govori samo o njih."

Značilen je piščev obrat ob koncu povzemanja te razprave, ki razkriva njemu samemu prikrito protislovje v njegovem stališču. Medtem ko je v začetku zagotavljal, da želi pri opisovanju Boga ostati v okviru literature, ne teologije ali zgodovine (in bi torej pripadal stranki akademikov), na koncu trdi (in s tem prestopi na stran kritikov): "Lik, za katerega menimo, da ne živi onkraj odra, tudi na odru ne zaživi. Tako je tudi z Bogom kot protagonistom Biblije." S tem prestopom nam je avtor povedal, da veruje, da Bog živi tudi zunaj Biblije, ali drugače, da on veruje v Boga. Če ga ne bi bilo, Boga, tudi v Bibliji ne bi "zaživel". Če Martin Krpan ne bi v resnici živel, nas tudi v Levstikovi zgodbi ne bi prepričal. Torej: Martin Krpan je zgodovinska osebnost. Torej lahko to isto trdimo za Don Kihota in Fausta in za brez števila izmišljenih literarnih likov. Od kod torej njihova prepričljivost, če so izmišljeni in niso nikjer in nikoli zares živeli?

Njihova prepričljivost ne izvira iz bralčeve predstave, da so ti liki nekje živi; nasprotno, prepričljivost ni posledica predstave o živosti; občutek živosti, nazornosti, je posledica umetnikove prepričljivosti, veščine vživetja v like, ki jih opisuje in natančnega nazornega opisovanja njihovih notranjih in zunanjih stanj in dejanj. Vse te angleške literarne učenjake bi bil lahko poučil naš stari Josip Vidmar, da gre pri literaraturi za veščino empatičnega ustvarjanja verjetnih likov in položajev - ne resničnih, verjetnih, takih, kot bi bili resnični. Gledalcu ni treba, da bi si mislil, da resnični Hamlet nekje obstaja, da bi se lahko vživel v igranega Hamleta; kot ni treba, da bi verjel v resnični obstoj Martina Krpana, da bi užival v Levstikovi zgodbi.

Miles je tako svoji veri podredil književno teorijo in logiko. Teorijo zato, ker je zaradi svoje vere v obstoj Boga zunaj Biblije zavrnil nazor, ki mu je bil prvotno bolj naklonjen, da je "igra vse, kar je", to je, da Bog obstaja samo v Bibliji, samo kot literarni lik; logiko zato, ker bi po njegovi (spreobrnjeni) logiki v resnici obstajali tudi Don Kihot, Faust in Martin Krpan. No, zaradi tega Milesovo pisanje biografije Boga ne trpi; kot analitik je izvrsten.

Biografij je več vrst. Prava biografija je zgodovinska biografija, to je, na osnovi dokumentov (pisnih, ustnih in drugih virov) narejen opis življenja zgodovinske osebe, osebe, ki je nekoč resnično živela. Pisec take biografije navede, prepiše ali povzame dokumente, ki opisujejo dogodke, okoliščine in značilnosti oseb in jih uredi v časovno zaporedje človekovega življenja. Praznine v dokumentaciji in povezave med dokumentiranimi dogodki dopolni z domnevami, ki jih kot take jasno označi, in vse poveže v zgodbo, ki ima ves čas značaj domneve (hipoteze), saj se vedno lahko pojavijo dokumenti, ki ovržejo to ali ono domnevo. 

Na osnovi dokumentarnih virov ali zgodovinske biografije lahko nastane literarizirana ali romansirana biografija. Ta bolj ali manj verno opisuje dejanske dogodke in osebe; bolj ali manj poudarjen je domišljijski prispevek pisca. Tako delo je v skrajnem primeru le še roman, ki se samo v nekaterih točkah opira na resnične dogodke v življenju protagonista. 

Sveto pismo je religiozno besedilo, katerega namen je čaščenje Boga ter posredovanje, utrjevanje in širjenje vere. Ni zgodovinopisna knjiga. Njeni pisci in njeni viri niso znani. V njej opisani dogodki in osebe niso - z nekaj izjemami - preverjeni na način zgodovinske vede. V to, kar je v tej knjigi opisano, se veruje ali ne veruje, tega se ne dokazuje. Bog, ki je v njej opisan, in njegova dejanja, je Bog izročila, ustnih in kasneje zapisanih pripovedi ljudi, ki so vanj verovali. Kakšno biografijo Boga je mogoče ustvariti zgolj na osnovi te knjige?

Sveto pismo stare zaveze je zelo raznorodna knjiga in zelo obsežna, ima skupaj s pojasnili blizu 1500 strani. V njej so besedila velikega števila piscev: pet Mojzesovih knjig, šest knjig zgodnjih prerokov, petnajst knjig poznejših prerokov, trinajst spisov, deset apokrifnih knjig. Gradivo je vsebinsko in oblikovno zelo raznorodno: od opisov božjih dejanj in dejanj drugih pomembnih oseb (kraljev), opisov dogodkov, do molitev, hvalnic in podobnega. Že od nekdaj so za namene verskega pouka pripravljali krajše izdaje. Primer take je npr. Ilustrirano družinsko sveto pismo (angl. založbe Dorling Kindersley, prevod založba Stillmark, Ljubljana 1998), ki povzema in delno dobesedno navaja pomembnejše zgodbe.  

To pomeni, da je Sveto pismo nekakšna zaloga dokumentacije o doživljanju Boga vernih pričevalcev. Povsem legitimno je to zalogo uporabljati in iz nje oblikovati delne zgodbe po različnih vidikih. Eden takih vidikov je "razvoj Boga": kako se je doživljanje Boga spreminjalo od prvih strani Biblije do zadnjih. Verniki lahko rečejo: kako se je Bog spreminjal od začetka časov do časa zadnjih zapisov. 

Ali je to biografija? Zgodovinska ne. Romansirana? Tudi ne. Milesova knjiga ni dramatična zgodba spisana po literarnih kriterijih na osnovi zgodovinskega gradiva. Še najbližje je pojmu eksegeze, to je razlaganja svetega besedila. Toda ne razlaganja kot tolmačenja pomena besed, opisov dogodkov in oseb v "teoretičnem", enovitem v sebi zaključenem religioznem nauku; to ni teološka eksegeza. Miles zelo občutljivo in natančno opisuje, registrira posamezna dejanja in vloge Boga, na primer, kako se milostni Bog spremeni v ukazovalnega Gospoda ali nebrzdanega, impulzivnega uničevalca; kako obžaluje svoja uničevalna dejanja in se prerodi v pospeševalca prireje populacije Izraelcev; kako se mu zdijo zato pomembni moški udi in jih veli obrezovati; kako se spremeni v tankovestnega pravnika, ko določa zakone, predpise in kazni. Itd. 

V tem pomenu je to besedilo res nekakšen življenjepis Boga, recimo "biografija" - v narekovajih.