La signora professoressa dottoressa

Pri italijanščini na uni-3 naj bi za domačo nalogo napisali vabilo na kako prireditev po zgledih v učbeniku. Malo pred tem sem v časopisu bral o ljubljanskem hospicu in homatijah okrog njega, v članku pa je bilo navedeno tudi, da bodo zadnji torek v mesecu prvič organizirali Hospickafe, pogovor o smrti in umiranju in predstavitev nove knjige o teh rečeh. Pa sem dobil idejo za domačo nalogo! Saj bo za nas, starce in starke na uni-3 (slišim proteste!), prav primerna prireditev! Kar takoj sem se lotil pisanja sestavka.

V jedru vabila sem napisal, da Slovensko društvo Hospic vabi na prvi večer ozaveščanja o dostojanstvenem umiranju z... Kako naj nadaljujem? V časopisnem članku piše, da bo "dogodek vodila prostovoljka društva Manca Košir, prvič pa se ji bosta pridružila še Urška Lunder, avtorica knjige..." - Z/s kom torej - po italijansko? "Con Manca Košir, la volontaria dell' assoziazione"? Lepo vas prosim! Saj vendar ni kar neka Manca! Za Italijane to ni dobro. Napisal sem:

"... con la primadonna dell' accompagnamento volontario dei moribondi la signora professoressa Manca Košir..." Prav tako sem našo Urško povzdignil - saj je nisem povzdignil, saj je to njen resnični trdo prisluženi titel - v "signora dottoressa".

Potem sem se pa vprašal: zakaj je za nas nekaj dobro, za Italijane pa to isto ni dovolj dobro? Zakaj mi vabimo na večer z Manco, Italijane pa bi morali povabiti na večer z gospo profesorico, doktorico, ne glede na to, da je bila umirajočim morda res samo Manca? Čemu se zdi Italijanom normalno, da navedejo ali poudarijo oznake družbenega statusa, mi pa jih rajši skrijemo?

Smo pri globoki rani slovenskega narodnega telesa. Še vedno smo vsi enaki in skrajno težko prenašamo tiste, ki bi se hoteli dvigniti nad ljudstvo. Ne samo da nismo imeli aristokracije, razen nekaj uvoženih (kljub temu narodno zaslužnih) baronov in grofov, ampak tudi s srednjim stanom, z meščanstvom, nismo imeli sreče. Ko se je ta sloj do druge svetovne vojne ravno nekako oblikoval, ga je odnesel piš revolucije v imenu enakosti. Nekaj meščanov, ki so bili na strani revolucije, je pravzaprav skrivalo svojo "buržujskost".

Janko Kos: "Toda najbolj bistven dejavnik tega razmaha [komunističnega gibanja] je bil najbrž skrit v tradicionalni slovenski negotovosti, ali naj se iz ljudstva, ki je po svoji sestavi homogeno, egalitarno, ljudsko in v tem smislu demokratično, Slovenci res dokončno izoblikujemo v narod, ki je po svoji sestavi nujno heterogen, diferenciran in neegalitaren." (Duhovna zgodovina Slovencev).

Smo nacija s svojo državo, v bistvu pa nismo niti primerno razslojen narod s kulturno, neplenilsko elito, ampak še vedno ljudstvo, Mance, Urške, Janezi in Blaži. In še všeč nam je, tako po domače.

Narodna kravata

Prenovljena Narodna galerija je zasijala na ekranih v vsem veličastju. Obisk v prvih dneh po odprtju je prekoračil vsa pričakovanja. Ljudje so se množično zgrinjali k prej osamljeni in zanemarjeni lepotici. V vrsti so čakali pred vhodom. Nezaslišano, nevideno. Vsi moji znanci in znanke so že obiskali razkošno razsvetljene dvorane. Torej je nujno iti pogledat.
V Narodno galerijo zaidem od časa do časa, saj so nam jo odkrili že v gimnaziji (ko smo najbolj občudovali ženske akte). Tudi v stari obleki so bile v njej zanimive razstave, spomnim se naših in francoskih impresionistov, pa arhitekta Podrecce in prav pred kratkim slikarjev Normandije. Za dan obiska določiva nedeljo. So rekli, da je sobota namenjena družinam z otroki - utegne biti prevelik živžav - v nedeljo pa ljubiteljskim risarjem in slikarjem, med katere se že nekaj let prištevam, da bodo lahko skicirali po umetninah. Tega sicer nisem nameraval, a vseeno se mi je zdelo, da bo ta družba nekako primernejša.
Greva torej v krasno, prenovljeno, sijočo po obliki in vsebini, vrhunsko umetnostno ustanovo. Za ta imenitni obisk se morava primerno obleči, vsaj tako kot za v gledališče, pravzaprav lepše. Dosedanji rang oprave je bil pri meni tale: sprejemi pri visokih državnikih (pred mnogimi leti enkrat sem imel čast, da me je hkrati z neko zdravniško delegacijo sprejela soproga predsednika republike), opera, koncert, drama oziroma gledališče. Oprava je variirala od črne zakmašne obleke, s kravato, seveda, do hlač z drugobarvnim suknjičem brez kravate. Tokrat si je vsekakor treba nadeti kravato. Ante Novak, pokojni direktor Inštituta za sociologijo in filozofijo, moj nekdanji predstojnik, ki je dolga leta bival v Beogradu kot direktor Zveznega statističnega zavoda (mimogrede, oče "vukovca", posebno uspešnega učenca srbske osnovne šole, kasneje slovenskega pesnika Borisa Novaka) nam je pripovedoval, da imajo Srbi navado, da se ob državnih praznikih ali dogodkih, pomembnih za skupnost, lepo opravijo in rečejo: "Da budemo lepi za državu".
Po bridkih razočaranjih, ki smo jih doživeli v 25 letih druge, kapitalistične svobode in grabljenja premoženja in politične moči, je nova Narodna galerija nenadoma vstala kot narodni simbol, simbol, da je v tem narodu nekaj več; ne več kot pri drugih narodih, več od pritlehnega, pragmatičnega (kakšen eufemizem) prizadevanja za imetje in prestiž, nizkotnega kalkuliranja in kriminalnega pridobitništva, hlapčevstva in manipulatorstva. Je simbol, ki pomeni, da je ljudem do kulture, do duhovne hrane in da so ponosni, da je ta narod, da so bili naši sonarodnjaki, sami iz sebe in v izmenjavi z drugimi v tem našem evropskem prostoru sposobni tolikih, tako velikih in pomembnih del. Da so bili naši sonarodnjaki sposobni obnoviti enega nosilnih stebrov naše kulture. Množični obisk Narodne galerije je zaušnica formalnim prireditvam političnega establišmenta z vabljenim občinstvom; je nonšalantno ignoriranje političnega razreda. (Nisem proti politiki kot urejanju skupnih zadev, vsekakor pa mislim, da ni bilo treba, da so v našo politiko prodrli psihopati in zlobneži.)
Mislim si tudi, da je nekakšna simbolična renesansa meščanskega sloja, ljudi, ki so nekaj dali na kulturo vsakdanjega življenja, ki so se hoteli oddaljiti od prostaštva revščine; ki so cenili lepo oblikovane predmete vsakdanje rabe, se znali lepo obleči, lepo govoriti; ki so odhajali na "narodne" prireditve, v gledališče, na koncerte. Ta sloj, buržoazijo, je socialistična revolucija zdesetkala. Sam sem bil kot mladec hudo našpičen proti tej "finoči" in velik zagovornik tega, da ima tudi delavec svoje dostojanstvo in pravico do vsega kulturnega; da je treba vse storiti, da bi preprosti ljudje, ne samo fini meščani, obiskovali kulturne ustanove. Danes sem na lastne oči videl, da so prišli v galerijo ljudje vseh slojev. Mogoče je šla ta popularizacija že predaleč in meščanstva ni več, ali pa se je čisto popreprostilo.
V vsej množici sem bil menda edini s kravato: da bi bil lep za narodni praznik.

Strupeni med

Čebelarji so se torej oskrbovali z ilegalnimi pripravki za zdravljenje čebelje bolezni, pripravki, za katere je znano, da so strupeni. Ob tem se je razvila polemika med zdravnikom, toksikologom, predstavnikom medicine, in veterinarjem, predstojnikom veterinarske inšpekcije oziroma službe za zdravo hrano. Toksikolog je, če nekoliko poenostavim, trdil, da že najmanjša količina strupa v medu ali drugi hrani škodi zdravju. Če človek zaužije eno samo molekulo strupa, si mislim, lahko ta povzroči okvaro dednine v neki celici. Ta celica se deli, okvarjeni geni se množijo, rakava rast, postavimo, se širi. Če je molekul strupa več, je verjetnost poškodb telesnih celic večja, verjetnost, da se bodo vse neškodljivo izločile, manjša. Če bi torej želeli preprečiti sleherno škodo na telesnih tkivih, bi morali najti tisto molekulo strupa. Najti eno molekulo strupa v veliki količini proizvedenega medu, je težka, neizvedljiva naloga. Toda, če tega ne storimo, lahko nekdo zaradi te molekule strupa umre. To smrt bi torej poleg prodajalcev medu zagrešili tisti, ki ne morejo, ne znajo, nočejo poiskati tiste strupene molekule. Ima toksikolog prav?

Tiste molekule strupa ne morejo poiskati. Manjša je kot igla v kopici sena. Ne morejo, ker bodisi nimajo tako občutljivih naprav za odkrivanje strupa bodisi, ker bi odkrivanje tako majhne količine strupa bilo predolgotrajno in predrago. Nekaj ljudi bi umrlo, ker je iskanje strupa predrago. Lahko pa odkrijejo precej večjo množico strupenih molekul, količino strupa, ki jo že lahko registrirajo naprave inšpektorjev. Inšpekcija se sklicuje na dogovorjene količine strupa, ki je še lahko v živilu. Pod mejo, ko je strup že mogoče odkriti oziroma pod dogovorjeno dovoljeno mejo je torej precej molekul strupa. V vsakem primeru bo nekaj ljudi okvarjenih. To je cena, da bodo drugi lahko preživeli ali celo obogateli. To je kupčevanje s smrtjo, a drugače, kot kaže, ne gre.

Za inšpektorjevo stališče govori še en premislek. Tisočletja so ljudje uživali pšenico, ki je zrasla brez kemije. Zdravo živilo. Res? Kaj pa je bilo s tistimi, ki ne prenesejo glutena? Mogoče smo šele zdaj postali pozorni na to, da nekateri ljudje ne prenesejo glutena; da zbolijo, če uživajo popolnoma zdravo živilo. Mogoče sploh ni živila, ki ne bi temu ali onemu tako ali drugače škodovalo. Ali bo človek zbolel, ni odvisno samo od hrane, ki jo uživa, ampak tudi od narave njegovega organizma in njegovih navad. Pomislimo samo na vino in njegov koristno-škodljivi učinek. Torej mora vsak sam s poznavanjem svojega organizma in položaja krmariti med Scilo nujnosti uživanja hrane in Karibdo bolj ali manj škodljive hrane.

Toksikologovo stališče je etično neoporečno, vendar temelji na predposavki, da je oblast dolžna skrbeti za posameznikovo zdravje in ne poleg oblasti tudi posameznik sam. Če je najmanjša možnost, da zaradi uživanja medu kdo resno zboli ali celo umre, naj bi uživanja medu ne smeli priporočiti. Sklicevanje na preživetje čebelarjev je ob tem deplasirano. Naj človek umre zato, da bodo čebelarji preživeli s prodajo medu? Ali je treba prodajo medu prepovedati, pa je drugo vprašanje. Ne moremo prepovedati prodaje snovi, ki človeku lahko škodijo, če jih namerno uživa. Človek bi, npr. lahko popil bencin, ki ga dobi na vsakem vogalu. Moramo pa opozoriti na vsebnost škodljivih snovi v hrani. Inšpektorjevo stališče je realistično. Temelji na domnevi, da kljub temu, da hrana vsebuje nekaj strupa, to ne pomeni, da bo vsakdo zaradi njenega uživanja zbolel. Če sem prav razumel razlago neke zdravnice na TV, bi moral človek zaužiti vsak dan eno kilo medu, da bi se po določenem času pokazali učinki strupa. Dogovorjena minimalno dopustna količina strupa je popuščanje Matildi v korist čebelarjev a tudi potrošnikov, saj večina domnevno ne bo obolela zaradi medu: nekateri ne uživajo veliko medu in morda ne bodo užili nobene molekule strupa, nekateri so prestari in bodo umrli zaradi drugih vzrokov, nekateri imajo dobre telesne čistilne naprave, ki bodo neškodljivo izločile strup, med sam pa bo zdravilno učinkoval.

Še najbolj problematično se mi zdi redno uživanje strupenega medu pri otrocih: so najbolj občutljivi, v razvoju, in še dolgo bojo na svetu, izpostavljeni škodljivostim. Nad tem bi se moral kmetijski minister, ki šolam priporoča "zdravo domačo hrano" (z nekaj strupa), zamisliti.

Banalna zgodba s tremi nauki

Kuhinjski petlitrski bojler še v garanciji je zakuhal. Ko sem ga ohladil in ponovno priklopil, ni več delal tako kot prej. Grel je zelo počasi, tako da ni bilo mogoče v sprejemljivem času pomiti skromne količine posode. Serviser je prišel, odprl zadevo, razložil, da voda teče dol in hladna zamenja toplo; grelec greje ali pa ne greje, ne more greti počasi; da je to pač tak bojler, če bi bil boljši, ljudje ne bi kupovali pomivalnikov. Lučka gori. Škatlo je ponovno zaprl in rekel, da je bojler v redu. Kot vernik strokovnosti sem sprejel to zagotovilo in plaho pripomnil: Če ne bo delal v redu, bom poklical drugega serviserja. Kar pokličite, vam bo rekel isto.
Bojler ni delal v redu. Naslednji dan ponovno pokličem servis. Operaterka: Gospod, ni potrebe, da kdo hodi, ker je serviser napisal, da je bojler v redu. Vam se zdi, da greje prepočasi, ampak to so vaši občutki; za enega je pa to normalno. Jasno, da ne more segreti prej kot v tričetrt ure. No, vam bom dala en naslov. Narekuje mi e-naslov, pri katerem posumim, da je to naslov njenega ali nadrejenega klicnega centra. Slepa ulica, zaprt krog. Počakam tri dni. Nobenega odgovora, niti da so prejeli pošto. Pokličem ponovno: oglasi se drug glas. Ponovim zgodbo. Gospod, dala vam bom naslov vodje sektorja. Napišem prijazno pismo. Že zvečer pokliče serviser, naslednje dopoldne pride. Isti. Našpičen ampak z drugim programskim ukazom v glavi. Razstavi zadevo v prafaktorje, zamenja grelec in termostat, namontira nazaj. Preskusi. Bojler dela. Kaj je bilo? Ja, a veste, pri grelcu se včasih zamenjata pola, pa ozemljitev, pa če vtikač obrnete - huda znanost, ne razumem, ampak to pomeni, da grelec greje prekinjano in rezultat je počasno segrevanje.
Danes bojler še vedno dela zadovoljivo.
Prvi nauk - za servis: Brezpogojno spoštuj načelo, da je uporabnik kralj. To je včasih težko. Prva operaterka se je solidarizirala s sodelavcem-serviserjem in me prepričevala, da se motim, da sem prezahteven čudak; histerična baba, histeričen dec. Druga operaterka (in za njo vodja) me je vzela zares: če pravi, da ni v redu, ni v redu; bomo naredili vse, da boste zadovoljni. Psihologiziranje je poklicna deformacija psihologov in po svoje razumljiva. Očitno pa se k njej zatekajo tudi vsi drugi. Namesto, da bi se posvetili stvarnemu popravilu, iščemo skrite motive in čudaštva drug pri drugem.
Drugi nauk. Živimo v prepričanju, da vsi goljufajo/mo. Meni se zdi, da je garancija lari-fari: veš, da ti ne bojo zastonj zamenjali. Storili bojo vse, da jim ne bo treba. Oni si mislijo: Lej, lej, penzionista bi zdaj, pred iztekom garancijskega roka, rada zastonj prišla do novega bojlerja. V resnici ni nihče goljufal, so pa bili malo površni. Dela ne opravljajo z veseljem in zagonom ampak z odporom.
Tretji nauk: razlaganje znanosti se prilagodi namenu. Res je, da grelec greje ali pa ne greje, res pa je tudi, da lahko včasih greje, potem pa spet ne, prekinjano; kar pomeni, da greje počasi.

Tako. Banalna zgodba, pomembni nauki.

Ateistična božična pridiga (s Fejsbuka)

Letos nas je zapustil Janez Kmet, zdravnik, moj sotabornik iz gimnazijskih let. Kot prepričan ateist je na teh straneh večkrat objavil kak zapis, ki sem ga razumel kot nasprotovanje cerkveni hinavščini in zavzemanje za ateizem. Naj spominu nanj posvetim to pridigo.
Lubi brezbožniki! Če me kdo vpraša (že dolgo me ni nihče), ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: kdo ali kaj je Bog?
Belobradi striček na oblaku, obdan z angelčki? Ravnodušni prvi gibalec, ki je pognal kolesje vesolja in tiči zdaj v črni luknji? Vsemogočni in nevidni, ki vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme? Vrhovni bivajoči, ki je hkrati v svetu in zunaj njega? Sori, no go. Ne potrebujem ga.
Predbožična Spieglova revija Wissen (Znanje) prinaša zgodbo, katere junak je evangeličanski pastor, Nizozemec Klaas Hendrikse. Rojen v ateistični družini je obiskoval nekonfesionalno osnovno in srednjo šolo, v katerih tudi ni bilo pouka o verstvih. Po študiju ekonomije je bil na dobri poti, da naredi lepo kariero kot eden od vodilnih v koncernu Xerox. Čutil pa je, da to ne bo izpolnilo njegovega življenja. Pri 28 letih je skupaj z ženo, ki je bila religiozno verna, vpisal teologijo. Študij teologije ga je očaral, a hkrati utrdil v ateizmu. Spoznal je, da človek lahko veruje in je hkrati ateist, človek, ki ne veruje v kako višje bitje, v stvarnika in urejevalca sveta; ki ne veruje v življenje po smrti. Spoznal je, da ni nujno, da bi človek veroval v te reči, da bi bil vseeno verujoči človek.  Nekoč sta zvedela, da v nekem kraju na jugu Nizozemske iščejo za dve cerkvi dva evangeličanska duhovnika za nepolni delovni čas.  Prijavila sta se za ti delovni mesti, za popolnoma drugačno delo, kot ga je bil vajen, za pol dotedanje menedžerske plače. Začel je duhovno skrbeti za svojo skupnost in to delo je opravljal 30 let, do upokojitve. Medtem sta se z ženo razšla, ona se je zaposlila v bolnišnici, on pa je vztrajal.
V svetem pismu pravi Bog Mojzesu: »Pojdite in šel bom z vami.« To pomeni: ko se človek odloči, da se bo premaknil z mesta, da bo storil neki korak v življenju, da bo stopil v neznano prihodnost, stori to z zaupanjem, z vero, da se bo dobro izteklo. »Imenujte to kakor hočete. Tudi Bog«, pravi nenavadni pastor.
Vsak človek veruje in zaupa, v gornjem pomenu; ne veruje pa vsak v bitje, celo osebo, nad drugimi bitji.  »Boga« najdemo v zaupanju in upanju, ki smo ga, prvič in najgloblje, doživeli nemočni v materinem naročju, najdemo ga v ljubezni do drugega in v vesti, ki se nam je oblikovala, ko smo spoznavali, da so drugi tudi ljudje kot mi in da človek ne sme drugemu storiti tistega, kar ne želi, da bi drugi storil njemu.
Kaj pa Jezušček? O, ta je bil bister fantič, ki je še nedoleten spoznal, da so v templjih hinavci, ki lažejo in nečistujejo in kupčujejo in grozijo s starozaveznim Bogom. In ko je postal mož, se je zavedel, da imamo eno samo življenje, ki ga ne gre obremenjevati s posvetno posestjo, bojem za oblast in vsakovrstnimi vezmi, ampak naj ga posvetimo ljubezni in živimo kot lilije na polju in ptice pod nebom, objeti v bratstvu pred neskončno praznino, v duhovnem kraljestvu, ki je čaščenje življenja.
Vse drugo so naložili tisti, ki tega niso razumeli, ker jim je šlo za duhovno in materialno oblast.
Dragi bratje in sestre v fejsbuku, berite evangelije, ganili vas bodo, kajti Jezus je govoril resnico.  To, da vas bo ganilo, je dokaz, da gre za božjo besedo. Taka je tudi beseda Toneta Pavčka. In mnogih drugih. Božja brez Boga.
Amen.

Čez Babno polje v Gorski Kotar

Na hitro bi rad nadoknadil, kar sem zamudil zaradi vsega, kar me je prehitelo. Junija smo se z Alenko Veber podali z avtobusom iz Ljubljane mimo Cerknice in Babnega polja v obmejne kraje Gorskega Kotarja. Naš prvi postanek je bil ob mejnem kamnu nekdanje jugoslovansko-italijanske meje, ob mostu čez Unico pod razvalinami baročnega dvorca Haasberg (zgrajen po 1716 - baron Kobencel, kasneje v lasti Coroninijev in Windischgraetzev), ki je žalostno pogorel leta 1944 pod geslom "grad gori, grof beži".

 

Čeprav sem bil nekoč v mladinski delovni brigadi v Rakeku, si nikoli doslej nisem ogledal rakovške cerkve. O njej sem vedel le to, da sta na njenem pragu v tistih brezbožnih časih sobrigadirja Gustelj in Dunja neke tople poletne noči "kožo premikala", kot se je hitro razvedelo med brigadirji. Pa si jo je vredno ogledati tudi onstran praga, od znotraj. Je namreč Plečnikova, česar prav tako nisem vedel. Tako prijetno tople notranjščine še nisem doživel v nobeni cerkvi.

  

Tudi v Babnem polju sem bil prvič. Pozimi mora biti zelo samotno, saj je bilo tudi zdaj, sredi junija, vse mirno, le tu in tam si videl kakega človeka. Sprehodili smo se po vasi in ustavili na Rihtarjevi domačiji, Alenkinem domu. Alenka je v svojo vas pripeljala svet. Skozi vse leto se v novem "skednju" poleg starega, ki še čaka na prenovo, vrstijo srečanja, predavanja, vsakovrstne prireditve v okviru Zavoda Rihtarjeva domačija.

 

 

Na hrvaški strani smo se ustavili na kmečkem turizmu Pintar, eni od postojank Alenkine mreže; tako oživlja vse na svojih poteh.

V Prezidu si je vsekakor vredno ogledati Palčavo šišo, staro domačijo s trgovino. Hiša, v kateri še občasno živijo lastniki, Slovenci, je lepo in avtentično urejena v slogu meščanske hiše 19. stoletja. Prava paša za oči in srce. Tukajšnje narečje je malo slovensko malo hrvaško, ga je prav zanimivo poslušati.

  

V gostilni Pr' lipe smo se podprli, ob tem nam je Damjana zaigrala na citre. Tako smo se okorajžili za pot ob Gerovščici do mogočne stene, kjer izvira.

 

Nazajrede smo si ogledali mline in žago, ki deluje na vodni pogon, tako kot nekoč.

 

Vrnili smo se preko Prezida po isti poti. Postanek smo naredili v Grahovem. Preveril sem, ali spomenik domobrancem res zakriva spomenik partizanom. Spomenik borcem NOB je dokaj skromen, nevisok in dovolj estetski obelisk, postavljen na rob ploščadi. Spomenik domobrancem je vsiljivo, oblastno, postavljen na sredo ploščadi pred spomenikom NOB in je predvsem grd, neestetski - dolg, masiven, betonsko-kamnit zid z neurejeno nametanimi črnimi, marmornatimi napisnimi ploščami.

"45 let" (2)

Nadaljujem razmislek o filmu "45 let". V tem, kar sem napisal prej, sem prepoznal stališče moralista, psihologa, psihoterapevta. Za življenjsko in zakonsko zagato obeh starcev sem okrivil Geoffa. Natančneje, domneval sem, da ni "odžaloval", da ni pravilno dokončal žalovanja za Kathy, svojo prvo nesojeno ženo.  To bi bil njegov "greh", njegova psihološka "napaka". Taka presoja pušča žarek svetlobe v turobni in tragični zgodbi. Žalovanje je mogoče dokončati. Četudi se je za ta dva zakonca njuna zgodba končala tragično, ostaja upanje za vse ostale, za gledalce filma, če bodo to zgodbo vzeli kot poduk; če se bodo držali pravila, da je treba potegniti črto pod pretekli odnos, preden se zapletemo v novega. Da je treba resnično "odžalovati", pustiti izzveneti čustva do "bivšega" ali "bivše", do dna. Tako bi svetoval psihoterapevt. To bi bila nekako optimistična interpretacija te zgodbe. Take nesreče je mogoče preprečiti.

Je taka interpretacija vzdržna? Geoff se je poročil s Kate po petih letih od smrti Kathy. Pet let je po vseh normalnih kriterijih spodobno dolga doba žalovanja. Geoffu ne moremo očitati, da je prekršil običaj, izneveril pričakovanja drugih; da je ravnal nemoralno.  Ali je v tem času res prebolel Kathy? Morda je mislil, da jo je, a film kaže, da je v resnici ni. Zmotil se je sam v sebi, zmotil glede svojih čustev. Najmanj to. Morda pa je res, kot smo nakazali, uporabil Kate, da bi vendarle pozabil Kathy. Tedaj je njegov greh težji. Pa vendarle: bi se temu grehu lahko izognil? Se mu mi lahko izognemo?

Bojim se, da ta film ni na ravni moralke ali psihoterapevtskega prosvetljevanja. Je globlji. Je tragedija. V tem primeru gre zgodba takole: Potem ko sta 45 let Geoff in Kate živela v skladnem zakonu, se je Geoffu, ne da bi hotel ali mogel to preprečiti, ob prejemu pisma obnovil spomin na Kathy, z njim čustva, za katera je bil prepričan, da so izginila. Kate je spoznala, da je Geoff ves čas, morda ne da bi vedel, ljubil Kathy, ne nje. Geoff subjektivno ni kriv; nadenj se je zgrnilo nekaj, kar je močnejše od njega, nekaj, na kar ni mogel vplivati: usoda. Čustva so tu. Lahko jih "reguliramo", ne moremo jih odstraniti. Če jih potlačimo, jih še "regulirati" ne moremo; postanejo še bolj razdiralna.

Spomnimo se Ojdipa. Čeprav ni bil ne kriv ne dolžan, se je na njem izpolnila prerokba. Tako je Geoffa zadela usoda. Čeprav ni hotel, čeprav je mislil, da je prebolel Kathy, da je vse za njim, navsezadnje je dolgo dobo preživel s Kate, so se čustva do Kathy obudila in ga zajela. Ves čas so bila v njem. Naša zakonca sta žrtvi usode. Film je daleč od pedagoškega optimizma, naj bo ta v še tako posplošeni obliki. Opozarja nas, da so v življenju dogodki, ki jih ni mogoče preprečiti; da je življenje lahko tragično. Nepreklicno in neizogibno tragično. V tem smislu je film kritika sodobnega "pozitivizma", nekritičnega optimizma, prepričanja, da je mogoče vse popraviti in vse spremeniti v "srečo".

Kljub temu, da je Ojdip vedel, da je žrtev usode, je prevzel odgovornost za svoj greh in zločin in se oslepil. Ni se ubil. To bi bila morda lažja pot. Ni se ubil, ostal je živ opomnik osebne odgovornosti. Sprejel je usodo, kot svojo usodo, pokazal svetu, da obstaja usoda, da obstaja tragika, da obstajata greh in kazen. Oba, Geoff in Kate, skušata navzven kazati, da je njun zakon trden, čeprav se zavedata, da je tragično propadel. Svetu kažeta, da ni tragike, čeprav jo doživljata. Kate se tega jasno zaveda, Geoff cinično nemočno, s poniževalno klovnovsko masko.

Tako svet ostaja še naprej neprosvetljen. Ni več Ojdipov.

Je pa film.

"45 let"

Včeraj sem si v kinu Dvor ogledal film "45 let". Tak je naslov, ne "45. obletnica", čeprav gre za 45. obletnico poroke ampak "45 let". 45 let česa?

Spokojno življenje upokojene učiteljice Kate in upokojenega menedžerja Geoffa, ki sta v svoji hišici na angleškem podeželju ravno sredi priprav na 45. obletnico poroke, zmoti pismo, naslovljeno nanj. V pismu pristojne oblasti sporočajo, da so v ledeniku v Švicarskih Alpah po petih desetletjih odkrili popolnoma ohranjeno truplo, ki je verjetno truplo njegove žene, in ga pozivajo, naj jo pride identificirat. Geoff takoj pojasni, da gre za njegovo dekle Katyo, ne za ženo; kot poročena sta se predstavljala, da bi v prenočiščih dobila skupno sobo. Kate je vedela, da je imel dekle, preden se je poročil z njo, ni pa poznala podrobnosti. Zanjo je ključno vprašanje, ali je za Geoffa to zaključena zgodba ali ne. Če ni, je torej ona 45 let živela v senci njegove prve ljubezni? Je zgolj nepopoln nadomestek?

Ena od kritčark vidi v filmu predvsem problem iskrenosti med zakoncema. Zamolčana preteklost se začne razkrivati, žena je vse bolj prizadeta. V njem se obudijo spomini in nekdanja čustva do prve ljubezni. Njun odnos je pred razpadom, važno je ohraniti videz, da je v zakonu vse v redu. "Nelson je umrl, a bitka je bila dobljena."

Za drugo kritičarko prikazuje film razkroj zaupanja in naklonjenosti.

Režiser in scenarist pravi, da gre za "globok in kritičen pogled na njuni življenji, za občutek eksistencialne izgube, za nerazumevanje lastnih želja, za negotova čustva in občutke krivde."

Vse to, mogoče še malo drugače. Ko je izgubil svoje dekle, s katero se je nameraval poročiti (star diapozitiv razkrije, da je bila noseča) in je bila torej v resnici skoraj že žena, se je Geoff po največ petih letih od nesreče poročil s Kate. Ko je Katya izginila, je imel 25 let. Katye ni več, življenje mora iti naprej. Kakšno življenje? Kako? Ali je Geoff do poroke s Kate odžaloval izgubo Katye? Ali se je "v globini svojega srca" sprijaznil z njeno izgubo, preden se je zvezal z novo ženo? Ali pa je, nasprotno, nadaljeval običajno življenje (običajno je, da se mladi moški poročijo), da bi lažje prebolel izgubo? Je bila Kate sredstvo za pozabo Katye? Je čustva do Katye prenesel na Kate (kot sugerira podobnost njunih imen)? O tem film ne govori neposredno, posredno pa. Film pokaže, da so Geoffova čustva do Katye tlela v njem 45 let. Rad bi jo videl, dobro ohranjeno v ledu. A 45 let je ob tem živel običajno zakonsko življenje s Kate. Film govori o želji, o "odkrenjeni želji", ne morem reči potlačeni ali zatrti, o "tleči želji", ki jo je prekrila zapadlost običajnemu življenju; o "zanikani želji", zanikani z zapadlostjo vsakdanjosti. Lahko bi uporabil izraz "banalnost zanikanja". Po prejemu pisma je Geoff ves čas razdvojen med težnjo, da bi sledil svoji ponovno zažareli želji in šel pogledat Katyo, in težnjo, da bi to željo prikril in ohranil odnos s Kate in njun zakon. Čuti se krivega, ker je izdal sebe in uporabil njo. Njun zakon je urejen, njun odnos ljubezniv, celo s seksom se potrudita. Njuno življenje pa je "postano". "Kaj bereš?" ga vpraša Kate. "Kirkegaarda." "Imaš tri izdaje iste njegove knjige in v vsaki si prišel do 3. strani", tako nekako ga zafrkne Kate. Geoffovo življenje stoji.
Kate je živa. Gre ji za ljubezen, za nedeljeno ljubezen. Ko spregleda, kaj se dogaja z Geoffom, ji gre samo še za videz urejenega zakona. V predzadnjem kadru, ko pri zaključku plesa Geoff poudarjeno vzneseno veselo dvigne njeno roko, jo ona ostro odsekano spusti. Zadnji kader zajame v velikem planu njen obraz, ki z grozo strmi v praznino. Kate je žrtev Geoffove eksistencialne zapadlosti običajnemu življenju. Kate doživlja tragedijo, Geoff je ni bil sposoben pre-živeti pokončno; utopil se je v vsakdanjosti.
Na vsakdanjostni ravni seveda lahko rečemo: starega je malo zaneslo, ženska je preveč čustvena in zahtevna, naj se skulira. A s tem bi naredili veliko krivico filmu, ki nam govori: svojo željo vzemi resno.

"Pusti ga pri miru"

Nerad bi samo prepisoval tuje misli, a tokrat se misel nekoga drugega tako dobesedno ujema z mojo, da jo moram posredovati. Zasledil sem jo pri svoji fb-prijateljici Urši Landis, ki dela z otroki v Družinskem centru v Mali ulici. Ona pa jo je našla na spletni strani Za starše. Tu pa so jo prepisali iz časopisa The Telegraph, kjer so tako povzeli osnovno misel knjige Toma Hodgkinsona, The Idle Parent. Tako gre sodobna veriga "ustvarjalnosti" in "originalnosti". A tokrat z najboljšim namenom in povsem upravičeno. Hodgkinson je izrekel priporočilo, ki ga že dolgo ponavljam v družinskem krogu, a ni slišano in ne razumljeno:

Prvo pravilo vzgoje je: pusti ga pri miru. Drugo pravilo: pusti ga pri miru. Tretje pravilo: pusti ga pri miru. 

Zakaj to pravilo ni slišano in upoštevano? Ker je tako močno v nasprotju z našimi težnjami. Otroka zasipamo z vsem, kar mislimo, da bi lahko delovalo vzgojno in ga razvijalo in ga neprestano prekinjamo in se vmešavamo v njegovo dejavnost. Z najboljšimi nameni in požrtvovalno.

Ko je še čisto majhen, kopičimo okrog njega igrače vseh vrst. Vsak sorodnik mu ob vsaki priložnosti prinese kaj novega. Ne bom našteval, vsi vemo, kaj. Pogosto mi je bilo neprijetno, ko sem videl otroka zasutega z igračami, umaknil sem se, ker nisem hotel "zatežiti" in pokvariti slovesnega praznovanja česar koli že. Plaho sem včasih pripomnil: Saj je vsega preveč. In kazalo je, da se vsi strinjajo z mano, a je naslednjič spet vsak kaj prinesel. Otroku je igrača za trenutek vzbudila zanimanje, potem je obležala v kotu za vse večne čase. Ali pa se je kdo potrudil in ga skušal vpeljati v igro z njo - s prav tako kratkotrajnim uspehom.
Nosili smo mu knjigice. Še čisto majhnemu, take kosmate s slikami zajčkov in ovčk, da bi razvijal taktilno občutljivost; take pojoče, da bi razvijal glasbeni dar; take izrezanke in sestavljanke, da bi lahko sam oblikoval in razvijal ustvarjalnost...
Veliko smo se ukvarjali z njim: mu pripovedovali pravljice, brali iz knjigic, ga poučevali, mu pojasnjevali, mu na dolgo in na široko razlagali, zakaj se kaj ne sme in zakaj mora kaj storiti.
A kadar se je zaigral, je moral igro prekiniti in kam iti, ali narediti kaj drugega, nujnega: se umiti, jesti, iti domov itd.
Potem smo ga vodili na prireditve, predstave, igrišča, igralnice, razstave, pohode, tekmovanja, praznovanja, obiske...
In potem smo ga - v vrtcu -  vpisali k angleščini, v likovni krožek, k plavanju, h tabornikom.
Opazili smo, da se ne zna igrati sam. Vedno je hotel, da se kdo igra z njim. Vedno je visel na kom. To je postalo že prav obremenjujoče. Bili smo neverjetno pedagoško požrtvovalni. Oddahnili smo se edinole, ko je izrazil željo, da bi gledal lisanke. Takrat smo mu prižgali računalnik in imeli nekaj časa mir.

Še preden je šel v šolo.

Zdaj razmišljamo, da bi ga vpisali k judu, v šahovski krožek, h košarki.

Če ne bo treba h terapevtu zaradi hiperaktivnosti.

Zakaj to počnemo? Bo kar držalo, kar pravi Hodgkinson, da delamo to v želji, "da bi otrokom omogočili čim več in v strahu, da ne storimo dovolj, da bi svojim potomcem zagotovili zlato bodočnost." Zato se zavzema za "brezdelno starševstvo".

Vedno bolj sem hvaležen svojim staršem, ki niso imeli nič in ki me niso, predšolskega, nikamor peljali razen na obisk k sorodnikom. Sredi vojne sem imel blažen mir. Potem sem bil sicer videti malo zaostal, a se je v življenju vse kar nekako dobro izteklo.

Preberite:
http://zastarse.si/2015/09/zakaj-imajo-leni-starsi-srecne-druzine/

"Meni pa nihče ne pomaga"

Kaže, da svojega potopisa po Bavarski ne bom nikoli dokončal, saj me je prejšnje dni posrkalo prerekanje o beguncih. Obe ti temi nista nepovezani, saj tudi begunci hočejo v "Džermani", zato je dobro vsaj malo poznati to obljubljeno deželo. Takole "od oka" bi rekel, da je v njej še dosti prostora, ni ga pa neskončno veliko.

Zdrsnil sem torej v prerekanje o beguncih na Facebooku. Začelo se je s stavkom "če bi begunci bežali pred vojno, bi bila že Turčija in Grčija dovolj" in nadaljevalo ob Jelinčičevem videu, ki da je "čista resnica" in da je izrekel "nekaj, kar si mi ne upamo" (verjetno iz strahu pred udbomafijo). Potem ko smo izpraznili vsak svoj "šaržer" "argumentov" za in proti sprejemanju beguncev, sem uvidel brezupnost teh prepirov. Argumenti mojih nasprotnikov so racionalizacije, polne stereotipov, torej nekaj, kar je v vzročno-posledični verigi oblikovanja stališč na koncu. Vprašal sem se, odkod izvira ta histerična nestrpnost, kakšna čustva jo poganjajo.

Shematično je ta veriga takale:

EMOCIJE > ZAVRAČANJE > RACIONALIZACIJA

Iz kakšnih čustev torej izvira zavračanje beguncev? Običajna razlaga pravi, da njihovo zadržanje izvira iz strahu. To velja, a strah ni edina emocija, ki je v temelju zavračanja beguncev. Žal si nisem sproti zapisoval pogovorov in ko sem kasneje pregledoval te razprave, sem ugotovil, da so nekateri deli izginili - morda je kaka udeleženka samokritično iz sramu ali iz strahu zbrisala svoje "prispevke". Je pa ta empirija še živa v mojem spominu. Soočimo se torej s trpljenjem naših sodržavljanov ob prihajajoči begunski grožnji.

Trpeči so več vrst. Za prvo silo naj si pomagam z dobrim, starim Freudom in pogledam prizadetosti na treh ravneh: oralni, analni in falični.

1. "Meni (nam) pa nihče ne pomaga." - Te vrste izjava odkriva prizadetost na oralni ravni. V najpreprostejši različici je egocentrično omejena. Tisti, ki to izreka, vidi samo sebe v primerjavi z nekom drugim. Njemu dajejo, meni, ubogemu, pa ne. Pred našimi očmi je podoba otroka (pa tudi živali), ki je frustriran, ker smo pozornost za trenutek namenili drugemu otroku in ne njemu.  V drugi različici se ta elementarna rivaliteta maskira s skupinsko (nacionalno) identifikacijo: njim, tujim, dajejo, nam ali našim pa ne.

2. "A vohate, kako smrdijo?" - So ljudje, in ni jih malo, ki čutijo "organski odpor" do vsega, kar ni snežno belo, čisto in higienično. Med ljudmi imajo najraje visokorasle, arijske blondince/ke z modrimi očmi v belih teniških opravah. Vse kar je temnejše polti (če ni jasno, da je le začasna zagorelost od sončenja), neobrito, bradato ali kako drugače nesnažno (vseeno zakaj) povzroča pri teh ljudeh odpor. To čistunstvo se s higienske ravni prenese na druge ravni. Moti nas guturalni jezik, nenavadna pisava, skratka "drugačnost", ki je drugo ime za "nesnažnost", "neurejenost".

3. "Niso hvaležni." - Med mojimi razpravljalci so bili celo ljudje, ki so prišli v stik z begunci, pa so bili pri tem razočarani. Begunci so pomoč vzeli kot nekaj samoumevnega in se niso posebej zahvaljevali. Morda so celo kaj ponesnažili in niso pospravili za sabo (gl. tč. 2). Darovalcu niso izkazali spoštovanja, niso ga "gor vzeli". Prizadeli so njegovo dostojanstvo, ali malo bolj prozaično povedano, niso zadovoljili njegove potrebe, da bi se počutil vzvišenega nad "reveži".

4. "Kaj pa mislite, da ste, ko se silite s to pomočjo?" - Ta izjava izkazuje posebno vrsto narcistične prizadetosti. Ta zameri prostovoljki, ker je ona organizirala pomoč, namesto da bi počakala nanj, ki je edini upravičen do prvenstva, vodilnega položaja in javne pozornosti.
Zabeležil sem tudi lep primer toliko oporekane "penisne zavisti", obrnjene v privoščljiv posmeh. Neka dama je zapisala: "Zakaj se ne grejo borit za svojo domovino, pičke moške?" Hoče reči: "Nimaš ga, tako kot jaz ne."

Takole, na kratko; bi se dalo še razpredati.