ETIKA IN DIJAKI

Nedavni odzivi na dijaške demonstracije za odprtje šol, predvsem njihovo poveličevanje kot boja za ustavno pravico in za svobodo v uvodniku časopisa Delo in pismih bralcev, so me navedli na razmislek o tem, kaj tako vrednotenje teh demonstracij, v katerih so dijaki kršili odlok o prepovedi zbiranja v času epidemije, pomeni za naše razumevanje etike in zakonitosti.

Tudi sam sem kot dijak protestiral. Protestirali smo proti avstrijski državi, ki je kršila manjšinske pravice tamkajšnjih Slovencev. Naš protest je bil torej v skladu s tedanjo politiko Jugoslavije, ni pa bil prijavljen in dovoljen. Gotovo smo kršili takratni zakon o javnem zbiranju. Dijak, ki se je izpostavil, je moral sesti v črno limuzino, s katero so ga odpeljali na zagovor. Ne on ne drugi nismo bili kaznovani. Imam torej določene simpatije do mladostniških uporov. Ne nasprotujem jim s stališča zateženega avtoritarnega šolnika ali iz simpatije do sedanje vlade ampak iz načelnih etičnih in političnih razlogov.

Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja, obnovimo zgodbi na izvirih etike. Zgodbo o Antigoni poznamo. Starodavni mit iz časov kretsko-mikenske kulture je na vrhuncu moči demokratično urejenega atenskega polisa obnovil Sofokles, morda s podobnim namenom, kot v današnji demokraciji nekateri poudarjajo legitimnost pred legalnostjo. Antigona se je uprla kralju Kreonu, ki je prepovedal pokop njenega brata Polinejka, padlega v medsebojnem spopadu z bratom Eteoklom, ki je v spopadu prav tako preminil, a ga je bilo dovoljeno pokopati. Uprla se je prepovedi samodržca v imenu božjega zakona, ki zahteva spoštovanje mrtvih. Zazidali so jo v kamnito, v tla ugreznjeno ječo, kjer si je vzela življenje. Danes pravijo temu zakonu zakon človečnosti in je ena od premis svetovnega etosa. Antigona je žrtvovala svoje življenje, ker je sledila božjemu zakonu, zakonu človečnosti. Naša Antigona je po zgledu svoje davne predhodnice zahtevala dostojen pokop po vojni brez sodbe pomorjenih in v kraška brezna zmetanih razoroženih ujetnikov, pripadnikov kvizlinških enot. Tej zahtevi je sledila spravna maša ob breznu in stisk rok nadškofa in predsednika republike. To mi pove, da se je primerno sklicevati na zakone človečnosti ob velikih kršitvah ali pravičnih zahtevah v pomembnih rečeh, ne ob vsakem nelagodju.

Tudi zgodba o Sokratu je znana, a kakor da ni razumljena. Sokrata so obtožili, da ne spoštuje bogov in kvari mladino, ker zagovarja pokornost notranjemu glasu, demonu, danes bi rekli vesti, ki je v vsakem človeku. Obtožili so ga po zakonih atenske demokracije in obsodili na smrt. Prijatelji so mu ponudili možnost bega iz ječe, da bi si rešil življenje. On pa je spoštovanje zakonov demokratičnega polisa postavil pred svoje življenje in v ječi zaužil strup. V takem razvoju dogodkov lahko vidimo Platonovo ideologijo, ki pokornost zakonom države postavlja nad vrednost posameznikovega življenja. Antigona se je sklicevala na božji zakon proti prepovedi samodržca, Sokratov odgovor pa ni enoznačen, kot vse njegove aporije. Odloči se za smrt, ker mu pod takim zakonom ni živeti, to je slediti svoji vesti in nadaljevati svojo dejavnost, hkrati pa noče zbežati, ker hoče biti sodržavljanom zgled, da je treba zakone spoštovati, tudi, če jim ne ustrezajo. Njegova stiska je sodobnejša od arhaične Antigonine, sodobnejša, ker zakoni države niso tako brezprizivni kot božji zakoni, so pa zakoni, ki ohranjajo družbeni red in kohezijo in preprečujejo boj vsakogar proti vsem. Sokrat se je ravnal po maksimi, ki jo je mnogo kasneje izrekel Kant: ravnaj tako, da bi bilo tvoje ravnanje lahko splošni zakon. Sokrat se je držal zakona, po katerem je bil obsojen na smrt, da bi vsi ljudje spoštovali zakone.

Osamosvojili smo se s sklicevanjem na legitimno pravico narodov do samoodločbe, tako rekoč na božji zakon. Ta pravica je bila res zapisana tudi v ustavi prejšnje države, a nasprotniki osamosvojitve so ji neuspešno oporekali s sklicevanjem na druge zakone, tudi na svete pravice drugih narodov skupne države do miru in življenja. Osamosvojili smo se v oboroženem spopadu. Od tedaj dalje, se zdi, je v naši zavesti ostalo, da je tisto, kar je legitimno, to je »božje«, več vredno od tistega, kar je "zgolj" legalno, državno, človeško. Antigonina etika naj bi bila nad Sokratovo, čeprav je prva arhaična, mitska, vendar izvira iz najbolj prvinskih vrednot, druga pa je moderna, racionalna in vrednoti bolj vsakdanja dejanja. Legitimno naj bi bilo nad legalnim.

Legitimno pa, se zdi, je danes pri nas vse, kar kdor koli čuti kot "pravično" ali kot zaželeno. "Višja pravica" naj bi vedno povozila zakon demokratične države. Ustavno sodišče se utaplja v zahtevah po presoji, ali je neki zakon, odlok ali predpis v skladu z ustavo, z višjo pravico. Samo dober odstotek v presojo poslanih zadev je bil v resnici v neskladju z ustavo. Dvom v upravičenost zakonov je splošno razširjen. Ta dvom vključuje dvom v naravo klasične parlamentarne demokracije kot razumne ureditve in dvom v vse njene institucije. Kakšna je država, če so njeni zakoni zanič? To pomeni, da ta dvom, ta nepokorščina, ogroža družbeni red, ne trenutno vlado ampak urejeno življenje. Druge ureditve, ki bi obstala, pa ni na vidiku. Tista, ki se je zdela najtrajnejša, se je sesula sama vase prej kot v stoletju, pri nas po 45-letih.

Dijaki, ki so protestirali za odprtje šol, za svoje nemoteno izobraževanje, kajti izobraževanje kot tako jim je bilo zagotovljeno tudi med epidemijo, so se sklicevali na višjo pravico, to je pravico do izobraževanja. Natančneje: na pravico do običajnega načina izobraževanja, do pouka "v živo" v šoli, med epidemijo. S tem so hkrati kršili vladni odlok o prepovedi zbiranja med epidemijo. Ta pa tudi ni kar neki oblastniški domislek brez osnove, ampak temelji na "višji pravici" do zdravja sodržavljanov. Spopadajo se torej zagovorniki dveh ustavnih pravic, pravice do zdravja in pravice do izobraževanja (pogojno rečeno, kajti ta je zagotovljena tudi pri šolanju po spletu). Zagovorniki kršitve vladnega odloka sporočajo, da se vladne odloke lahko krši v imenu nepopolno izvrševane ustavne pravice. To pomeni, da se tisti, ki nima stanovanja, lahko vseli v katero koli prazno stanovanje, ker država ne izvršuje v popolnosti pravice vsakogar do stanovanja. Ne moreš biti kaznovan za delo na črno, dokler država ne zagotovi dela 90 000 nezaposlenim. Itd.

Poleg tega predstavniki dijakov niso soglašali z datumom predvidenega pogovora z ministrico, ker naj bi sovpadal z dnevom protesta. S tako določitvijo datuma je manipuliralo tudi ministrstvo, a to naj ne bi bil razlog za to, da so dijaki raje šli na cesto, kot da bi se pogovarjali. Javen protest proti vladi je bil važnejši od pogovora o rešitvi problema.

Policija je ravnala v skladu z odlokom. Dijaki, ki so bili ovadeni in bojo obravnavani, imajo pravico do odvetnikov in do pritožbe. Naloga sodnikov je, da pretehtajo težo njihovega prekrška v luči odloka in ustavnih pravic.

Javno slavljenje kršitve odloka legalne vlade v imenu ustavnih pravic preden sodišče presodi, pomeni presojanje mimo sodišča, je pritisk na sodišče in je nesprejemljivo.

LETO STRAHU…

Knjige Alija Žerdina o strašnem letu pandemije še nisem prebral. Odzivam se na njen prikaz (Andrej Predin, Delo, 12.3.21), iz katerega izpostavljam le dvoje. Prvo je trditev, da je eden od dejavnikov za neslavno rekordno razširitev okužbe pri nas in veliko mrtvih postopna izguba zaupanja ljudi v vlado in njene ukrepe. Ni šlo za postopno izgubo zaupanja. Vlada je bila takoj ob formiranju sprejeta z množičnimi uličnimi protesti in ustrezno spremljavo na družbenih omrežjih in v delu medijev. Koalicijske stranke in njihove predstavnike so proglašali za izdajalce, psovali so celo zdravnike vladne svetovalne skupine, a mirno  sprejeli kompenzacije za onemogočeno delo.  Vsaka naslednja napačna poteza vlade je bila sprejeta s privoščljivostjo, posmehom in neupoštevanjem higienskih ukrepov.  O tem, da je zaupanje in z njim nezaupanje stvar obeh v odnosu, vlade in ljudi, sem že pisal. Če se odločim za sodelovanje, podporo in lojalnost, se začne spirala gradnje zaupanja. Če se odločim za nezaupanje, se začne začarani krog razgradnje zaupanja. Pri tem ni nobena od obeh strani nedolžna, se pa obe delata, da sta nedolžni žrtvi. Formalni preizkus zaupanja v parlamentu je pokazal, da izvoljeni predstavniki ljudstva ne podpirajo opozicijske nezaupnice vladi.

Drugo je izpostavljeno vprašanje avtorja knjige: "Kako naj zaupam oblasti, ki pošilja dijakom položnice z astronomskimi zneski oziroma, jih pošlje k sodniku, ker so zahtevali, naj se začne pouk?" Oblast pošilja dijakom položnice, ker so kršili odlok o zbiranju na javnih mestih, medtem ko epidemija še traja, ne zato, ker so zahtevali pouk. To svojo upravičeno zahtevo bi bili lahko izrazili na številne druge načine, ne s protestnim shodom na Trgu svobode,  trgu z imenom, ki je bilo potem povzdignjeno kot simbol v naslov uvodnika časopisa z implicitnim namigom na druge take trge svobode na svetu - kako prozorno navijaško! Vabilo ministrstva na pogovor so dijaki sami zavrnili, ker je predlagani datum pogovora sovpadal z napovedanim shodom. Raje so šli na cesto spektakularno protestirat pred kamere, kot da bi se pogovarjali z oblastjo.  To stališče avtorja knjige jasno kaže, da je zaupanje obojestranska zadeva. Naj bi zaupali samo oblasti, ki bi popuščala kršilcem  vladnega odloka v imenu teh ali onih strankarskih vrednot, liberalnih ali iliberalnih, ne pa oblasti, ki izvaja zakone? 

Če je v knjigi to, kar je navedeno v njenem prikazu, gre za pristransko delo v duhu lanskih pomladnih kolesarjenj, ki niso obetala sodelovanja ljudstva z vlado pri odzivanju na epidemijo, ampak upor, ki je pri nas tradicionalno visoka vrednota, če  gre za upor proti oblasti neprave barve. Sicer so to izgredi.

x

To pismo je bilo - brez zadnjega odstavka - poslano v objavo Delu. Urednica rubrike pisem bralcev mi je sporočila, da pisem, ki so bila prej objavljena na blogu, ne objavljajo. Urednik, ki mu je bilo pismo namenjeno, ga žal, verjetno ni prebral, da bi lahko kakor koli razmislil o svojih stališčih. 

KAR TAKO: K RAZPRAVAM OB 30-OBLETNICI OSAMOSVOJITVE

 Kot narod smo uresničili legitimno pravico do osamosvojitve, do svoje države, v kateri naj bi živeli po svojih zakonih, legalno. Na to dejstvo ne gledajo povsod po svetu naklonjeno. Govorijo o balkanizaciji, ki je sinonim za razdeljenost in sprtost majhnih nacionalnih ali ozemeljskih enot. A ta državica je bila ustanovljena kot uresničitev stoletnega sna, čeprav je imel ob tem vsak svoje železo v ognju. Imamo svojo državo in svoje zakone. In vendar tisti, naj bo posameznik ali skupina, ki mu kak zakon ali predpis ni všeč, takoj misli, da mu ga ni treba upoštevati. In da je treba samo iti na cesto, se ne pokoriti in zahtevati. Kot da bi si preveč dobro zapomnili, da ima legitimno večjo težo od legalnega. Sklicujejo se na svoje legitimne pravice do tega ali onega in to tako, da takoj uporabijo skrajni izraz nezadovoljstva in uveljavljanja svoje "pravice" in grejo na ulico protestirat. Kaže, da se ne moremo izviti iz kompleksa hlapčevstva-uporništva; če ni tujca, ki bi nas tlačil, ga najdemo med sonarodnjaki, da se mu lahko upremo. Imamo zakonito vlado, ki pač ukrepa, vlada, kar je njena dolžnost. Imamo zakonito parlamentarno opozicijo, rezultat volitev, volje ljudstva. Če se ta izkaže za neučinkovito, se mobilizira zunajparlamentarna opozicija, kriči ulica. Tudi razumni ljudje, ki jim tega ne bi pripisal, povzdigujejo lokalne ulične proteste srednješolcev v "boj za svobodo", toliko, da ne primerjajo naravnost s Tienanmenom. V njihovih srcih odmeva stara puntarska "grad gori, grof beži..." (bralec si lahko misli aktualno parafrazo). Univeritetne profesorice zagovarjajo ta protest, ki se je odvijal ob hkratnem kršenju vladnega odloka, kot sestavino državljanske vzgoje z nedeljenim navdušenjem nad mladino, ki ohranja svetle uporniške tradicije.

Kakšna država smo, kakšno ljudstvo? Trenutni predsednik vlade uveljavlja - ob soglasju ali tihem pristanku vlade in koalicijskih strank - svojo politično vizijo. Uveljavlja jo na grob, nekultiviran, nemeščanski način, revolucionarno in nedržavniško. Tudi sam ne podpiram ne ideje o drugi republiki in prenovi naroda, ne načina uveljavljanja te vizije. Imamo tudi drugo vizijo, vizijo demokratičnega socializma in veliko nostalgije po starem režimu. Mislim si, da je taka pač narava meščanske demokracije, da se v njej dopuščajo različni nazori in različne politike. Normalno je, da se spopadajo. Za reševanje teh spopadov imamo parlament, za končno prevlado ene politike nad drugo za en mandat - volitve. Ulica je skrajno sredstvo uveljavljanja enega prav. Nisem odobraval desničarskega metanja tlakovcev, ne demonstracij proti "krivosodju", in ne odobravam levičarskega kolesarjenja in drugih jezikov ulice. Vse to je plod fantazem, ne realnega pogleda; fantazem o vrnitvi v preteklost. Današnja Slovenija ni klerikalna dravska banovina iz leta 1939, ne socialistična republika iz let 1945-1990. 

 Za razliko od filozofa, ki protestira na ulici že petdeset let ne glede na režim (to sodi k njegovemu poklicu kritika tiranij in njihovih slutenih zametkov), nimam rad ljudskih množic, ker sem prebral LeBona. (Sem se pa rad udeleževal pohoda ob žici okupirane Ljubljane, kjer je duh množice bolj razredčen, in se čuti tisto najboljše množice, to je solidarnost brez transa.) Klasično, meščansko, parlamentarno demokracijo imamo; naj bi jo imeli in utrdili. Naj pretekli režimi in puntarski atavizmi počivajo v miru! 

DIJAŠKI PROTESTI ZA ODPIRANJE ŠOL

To je odziv na uvodnik Trg svobode v Sobotni prilogi Dela 6. 3. 21.

Naj začnem s točkami soglasja. Večmesečno šolanje preko spleta je duhamorno. Prizadevanje dijakov za normalno šolanje "v živo" je razumljivo in upravičeno tudi brez sklicevanja na ustavo. Ravnanje ministrstva za šolstvo, ki ni našlo časa za pogovor z dijaki, kljub temu, da so že nekaj časa izražali nezadovoljstvo z načinom šolanja, kaže na neustrezno vodenje. Soglašam s tem, da je bil poseg policije nesorazmeren. Soglašam tudi s tem, naj se postopek pred sodiščem čim prej začne in zadeva spravi ad acta. Epidemija se umirja, šole se odpirajo.

Naj sedaj povzamem zgodbo uvodnika. Dan po kulturnem prazniku se je v Mariboru na Trgu svobode zbralo 30 dijakov, da bi se tako javno zavzeli za odprtje šol in za uresničevanje ustavne pravice do izobraževanja. Protestirali so kulturno in z upoštevanjem higienskih ukrepov. Policija je popisala dijake, ki so nastopili kot govorniki ali nosili transparente. Popisane so prijavili sodniku za prekrške. Preti jim kar zajetna globa ali postopek pred sodiščem za mladoletnike.

Ta zgodba je podobna zgodbam v socializmu priljubljenega radia Erevan. Vse zgoraj povedano je res, razen tega, da ob tistem času na tistem prostoru ni bilo le približno toliko dijakov ampak okrog sto ljudi, tudi staršev in profesorjev - po poročilu predstavnika policijske uprave Maribor (Večer, 9. 2. 21). Dijaki so res upoštevali higienske ukrepe, vendar so kršili odlok o začasni prepovedi zbiranja v času epidemije, odlok, ki je brezpogojen, saj ne opredeljuje izjem glede na verjetnost okužbe in upoštevanje higienskih ukrepov. Ta je v duhu odloka večja, če je zbranih več kot deset ljudi, ne glede na to, kako upoštevajo higienske ukrepe, katerih upoštevanje ni posebna zasluga. Pika. Presojanje o tem, kolikšna je bila v danem primeru verjetnost okužbe, je torej brezpredmetno, ga pa lahko razumemo kot zavzemanje za odmerjeno posredovanje policije. Vendar policija ni pristojna za presojanje o verjetnosti okužbe v konkretni situaciji.  Tudi norme, ki se temu ali onemu zdijo nesmiselne, je treba spoštovati. Pravica do izobraževanja je res ustavna pravica, kot so to tudi pravica do zdravja, dela, stanovanja itd. Vendar smo še vedno v času epidemije in je zagotavljanje teh pravic močno oteženo, kar zahteva od državljanov določeno mero potrpežljivosti, ki bi bila morda večja, če bi imeli drugo vlado. Tudi v normalnih časih so te pravice desiderata, bolj ali manj daleč od uresničitve in jim vlade »niso bile dorasle«. Policija je res popisala devet izpostavljenih dijakov. Zahteva, naj bi popisali vse, je absurdna, kaže pa na nekakšno naivno težnjo po socialni pravičnosti. Je tudi protislovna, saj bi več popisanih pomenilo večjo represijo, proti kateri sicer nastopa uvodničar. So v Ljubljani popisali vse protestniške kolesarje? Običajno popišejo bolj izpostavljene udeležence.

Kakšen je nauk te zgodbe? So dijaki ravnali odgovorno? Da, ravnali so odgovorno. Izpostavili so se v upravičeni težnji po normalnem šolanju. Pri tem pa so kršili odlok oblasti o prepovedi zbiranja v času epidemije in si prislužili predvidene sankcije. Proti tem se lahko pritožijo. Ni pa znamenje državljanskega poguma, če se mislijo zdaj zateči pod zaščito podpornikov, ki jih patetično slavijo v imenu boja za svobodo. Je ministrica ravnala prav? Ne, ker se ni pogovarjala z dijaki. Je pa prav poudarila, da morajo dijaki kot znamenje odraslosti prevzeti odgovornost za svoja dejanja. To pomeni, dodajam, pošteno priznati kršitev odloka o zbiranju in se ne zateči v opravičevanje prestopka s plemenitim motivom, potem ko je padlo po njih. To jim ne bo težko, če so se res izpostavili na svojo pobudo in ne na pobudo mamic, očkov in stričkov, ki jim gre ta vlada na živce, ker je druge politične barve, kot da menjavanje vlad različnih barv ne bi bilo v demokraciji nekaj običajnega. Pri nas res ni.

To pismo je bilo poslano uredništvu Dela za objavo v PP29. Ni bilo objavljeno.

Prevojski bajerji, akvarel

Na Orle in nazaj skozi Podmolnik

Ribnik Želodnik in bajerji pri Prevojah

Na Rakitno

Lepi dnevi so me zvebili ven. Opustil sem pričkanje o politiki in reševanje naroda. Se bo že rešil, tisoč let smo tu, pa bomo še malo.

Vidite dve sliki ali eno samo?

Psihologi v svojih eksperimentih radi uporabljajo dvoumne slike. Najbolj znana je tista, ki prikazuje črn kelih na belem ozadju. Če sliko drugič pogledaš, vidiš dva, drug k drugemu obrnjena bela obraza v profilu na črnem ozadju. Druga taka slika je slika, na kateri je mlada ženska v profilu, zasukana malo proč od gledalca in z lepo ogrlico okrog vratu. Če te je pa pravkar ena taka našajbala, boš na sliki videl brezzobo starko. Kar je bila prej ogrlica, so zdaj brezzobe čeljusti starke. Običajno psihologi navajajo te zaznave kot dokaz, da so naše zaznave pod vplivom čustev oziroma celotne naše duševnosti; da, skratka, ni čistih zaznav, ker so vse zaznave pod vplivom drugih vsebin duševnosti.

Fenomenološki psihologi, tisti, ki izhajajo iz filozofske tradicije fenomenologov, Brentana, Husserla, Heideggerja med drugimi, pa so ob teh dvoumnih slikah ugotovili še nekaj drugih reči. Fenomenologi namreč menijo, kot to lepo povzema naš psiholog Janek Musek, "Svet, v katerem smo, je svet, kot ga vidimo." Hočejo reči, da ni nič za tem, kar vidimo, nobene stvari po sebi. A o tem ne bomo ta trenutek.

Pri dvoumni sliki keliha/obrazov so ugotovili, da nekateri ljudje težko zagledajo drugo možno sliko. Če so pri prvem pogledu videli črn kelih, ga bodo videli tudi, ko jim bomo sliko pokazali drugič in tretjič itd. Nekateri ljudje pa hitro vidijo, da se lahko vidi ena ali druga slika. Te sličice niso samo pripomoček za družabno razvedrilo, v malem in postranskem nakazujejo velike in pomembne zakonitosti.

Kaj bi rekli o ljudeh, ki vidijo samo eno od dveh možnih slik? Seveda ima vsakdo pravico, da vidi svet po svoje. A vendar se mi zdi, da imajo ljudje, ki vidijo samo eno sliko, manj od življenja. Življenje vidijo manj pestro, kot bi ga lahko. Namesto dveh slik vidijo samo eno. So nekako fiksirani na eno stezo. To se potrdi, če tak človek potem vendarle zagleda tudi drugo možno sliko. Kar odnese ga od začudenja in veselja. Lej jo no! S tem potrdi, da je bolje videti dve sliki kot ves čas samo eno. Človeku se dobro zdi, zabavno mu je. Ko so ljudje, ki so prej pri več poskusih videli le eno sliko, končno zagledali tudi drugo, niso nikoli več zapadli v stanje, ko bi videli le eno sliko. 

V vsakdanjem življenju se pogosto znajdemo v položaju, ko vidimo samo eno sliko sveta; samo en način življenja kot možen. Trdno vztrajamo pri tem načinu, dokler se ne znajdemo v položaju, ko se tega naveličamo, ko pridemo v krizo. Ne zberemo moči za nove življenjske projekte. Samo nezadovoljni smo. Vse je zavoženo, govorimo. Brskamo po svoji preteklosti, po preteklosti drugih, s katerimi živimo, na dan vlačimo stare grehe, stare očitke, stare prepire, in se med seboj obtožujemo. Fenomenologi (tokrat fenomenološki psihoterapevti) imajo čudežno preprosto zdravilo. Potegnite črto. Dajte preteklost v oklepaj, rečejo. Ne bomo se pogovarjali o preteklosti. Če ste pripravljeni kaj storiti zase, dajte preteklost za nekaj časa v oklepaj. Osredotočite se na sedanjost in prihodnost. Pozorno se opazujte, opazujte drug drugega, opazujte svet. Opišite, kaj vidite, kaj čutite. Tedaj se v vidnem polju pojavijo nove možnosti: tako rad bi šel na dolg pohod, na Jakobovo pot. Res? Pa pojdiva. Pat pozicija je prevladana, življenje se spet naseli v naše duše.

Vsaka podobnost s trenutno politično situacijo v državi je naključna (se reče v romanih).

ALI NAŠA ŠOLA RES NE VZGAJA?

Kar naprej se pojavlja stereotipna trditev, da naša - ali sploh današnja - šola samo izobražuje in ne vzgaja. Nazadnje sem to trditev prebral danes v Sobotni prilogi Dela (z dne 6. 2. 21) v intervjuju z znanim italijanskim filozofom Umbertom Galimbertijem. Vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno (Jernej Šček), se glasi: "Šola svoje vzgojno poslanstvo opušča na račun izobraževanja, kar je kratkovidna pedagoška in dadaktična, če že ne filozofska zmota. Platon je v simpoziju pojasnil, da je izobraževanje v smislu prenašanja vednosti nemogoče brez čustvene, erotične, torej vzgojne investicije. Edina možna šola življenja je filozofska šola, vrtec in igrišče radovednosti, ki hkrati izobražuje in vzgaja, z ljubeznijo do vedenja in obratno." Galimberti nasede sugestiji in odgovori: "... Italijanska šola ... v najboljšem primeru izobražuje in še to poredkoma, nikakor pa ne vzgaja. ... Vzgajati pomeni slediti odraščanju osebe z vidika čustvene rasti, čustvenih kompetenc." Itd. 

Spraševalec ni opazil, da je sam s seboj v protislovju. Platon ravno pravi, da je izobraževanje nemogoče brez vzgojne investicije. Ni izobraževanja brez vzgoje. Torej, če naša šola ne vzgaja, tudi izobražuje ne. Kaj torej počne? Ker naša šola vsekakor izobražuje, hkrati, če sledimo Platonu, tudi vzgaja. Vprašanje je le, kakšna je ta vzgoja, ali, če hočete, kolikšen je njen delež v odnosu do racionalnih izobraževalnih vsebin. 

Naj za zgled opišem ta odnos v šoli, ki sem jo doživel sam. Čeprav je bilo to pred davnim časom, je gimnazija v načelu danes prav taka kot nekoč; morda je kljub širjenju izobraževalnih vsebin in tlačenju nepotrebnih vsebin v učne načrte, danes v njej celo precej več prostora za vzgojo kot nekoč. Tudi pritoževanje nad tem, da ni prostora za vzgojo, ni nič novega. V drugem letniku osemletne gimnazije, to bi bil danes sedmi razred osnovne šole, so morali razredniki imeti vsak teden eno uro "moralne vzgoje". Kaj naj bi to bilo, mislim, da ni bilo jasno nikomur. Naš razrednik, strogi in asketski profesor nemščine, se je prve ure "moralne vzgoje" lotil takole: "Morala - to ni ženski spol preteklega deležnika glagola "morati", saj je ne naglašamo na prvem zlogu ampak na drugem. Vendar ta beseda kljub temu ni brez vsake zveze z glagolom "morati". Itd. Potem naj bi, tako si mislim danes, kajti, kaj je bilo res, sem pozabil, sledilo navajanje svetlih zgledov moralnega vedenja v zgodovini, predvsem v narodnoosvobodilnem boju. Lahko si mislim, da so se učitelji "moralne vzgoje" razlikovali med seboj predvsem po tem, ali so segli po primere bolj daleč v preteklost, recimo v antiko, kar bi pričakovali na klasični gimnaziji, ali pa bolj v še sveže spomine na NOB. V resnici se je pri nas ta ura s časom izrodila v "razrednikovo uro", tj. v obravnavanje disciplinskih prekrškov ali učnih težav. To se je zgodilo s poskusom vnesti vzgojo kot poseben predmet v predmetnik. V zaključnem letniku gimnazije smo se moralne vzgoje dotaknili pri filozofiji, ko smo govorili o etiki. To je bilo še najbližje razumnemu vnašanju vzgojne tematike v učni proces, na teoretični ravni.

Dejansko, v praksi, smo se vgajali ob zgledih in zahtevah profesorjev, če pustim ob strani vzgojo, ki se dogaja med vrstniki ves čas.

Pri profesorju latinščine je bilo od prvega dne jasno: če se ne boš naučil lekcije, novih besed, sklanjatve ali spregatve, boš dobil cvek. S trudom in dudlanjem si boš pridobil dobro oceno. To je bila vzgoja k delavnosti in odgovornosti. Ko je profesor spraševal in ocenjeval, smo ga tudi mi, sami pri sebi ocenjevali. Je ocena pravična ali ne? V splošnem bi rekel, da je ocenjeval pravično; do tega ali onega pa je bil preblag ali prestrog. To je vzgoja k pravičnosti in nepristranskosti.

Pri slovenščini se je ob branju in obravnavanju literarnih besedil dogajala "vzgoja srca". Ni mogoče, da se ob branju literature ne bi identificiral; ni mogoče, da se ne bi ob pogovoru o značajih literarnih junakov in njihovih usodah razvijala empatija in etično presojanje. Podobno velja za zgodovino. Profesor bi moral biti res zelo suhoparen pozitivist, da v razlaganje zgodovinskih dogodkov in osebnosti ne bi vnašal etičnih sodb in opredelitev. Res je bilo to v tistih časih za učitelje tvegano, saj bi se jim pri tem hitro zgodil kak lapsus, ki ne bi bil všeč oblastem. 

Že omenjeni profesor nemščine je bil v mladosti vojak v rajnkem avstro-ogrskem cesarstvu. Naučil nas je spoštovanja avtoritete, strumne discipline in samoobvladovanja: strumno vstati ob njegovem vstopu v razred; stati v ravnih vrstah s pogledom v tilnik predstoječega; molčati, če nisi vprašan; dvigniti roko, če hočeš besedo; vstati, če si vprašan; jasno odgovoriti na vprašanje ali izjaviti, da se nisi učil; na namig odpreti ali zapreti okno ipd. Smejete se, češ: to ni vzgoja. Kaj pa je? Ta trening mi je koristil, ko sem kot mlad psiholog izvajal skupinske ankete. Ponovil sem navodilo profesorja nemščine, enako jasno, brezprizivno in zahteval red. Nekaj obsesivne discipline mi je ves čas koristilo pri študiju in delu. 

Nekoč je med razlago ali spraševanjem fant v zadnji klopi na svoj način zabaval bližnje sošolce in se nekaj pačil, da so se režali. Profesor ga je poklical po imenu, se pravi priimku, ga pozval, naj vstane in mu rekel: Ponovi to, kar si predvajal nekaterim, da bodo videli vsi. Fant, bil je naravni vodja, je odločno odvrnil: Nisem cirkuški pajac, da bi to ponavljal. Strogi profesor je osupnil. Z njim mi vsi. To je bil upor proti avtoriteti. Po nekaj trenutkih mučnega molka, ko smo vsi z zadržanim dihom čakali, kaj bo, je profesor mirno in jasno dejal: No, pa mi je tvoj odgovor všeč. Sedi. - Do konca življenja si bom zapomnil, kaj je pravičnost, pedagoška zadržanost in zrelo ravnanje. Profesor se je zadržal v osebni izzvanosti in je nagradil vrlino pokončnosti, dostojanstva. Vzgoja? Kaj je vzgoja, če ne tako ravnanje dijaka in profesorja.

Še enkrat: ni izobraževanja brez vzgoje; tega dvojega ni mogoče ločiti. Vprašanje je le, kakšna je vzgoja, ki spremlja izobraževanje, in koliko je je. To kar omenja Galimberti, je ideal. On pravi, da bi pedagog moral spremljati odraščanje mladega človeka, ga čustveno vzgajati, mu pri tem stati ob strani in ga usmerjati. Tega je res premalo. Sam sem pogrešal bolj oseben odnos in bolj določno usmerjanje. A če prav pomislim, sem ga bil kar nekaj deležen, le da sem bil preveč svojeglav, da bi ga jemal resno.

Naj dodam še mnenje o današnji šoli, navsezadnje sem skozi vse stopnje spremljal svoja otroka in vnukinje. V šolah je danes mlajšim in malo starejšim na voljo toliko različnih "vzgoj", od likovne do prometne, različnih dejavnosti in mentorjev, da ni mogoče reči, da je vzgoja zanemarjena. Odnosi so mnogo bolj neposredni, sproščeni, odkriti, empatični in vzgojno učinkoviti, kot so bili včasih.

Kadar kdo zažene klic "vzgojo, ne le izobraževanja", ga sumim, da ima namen indoktrinirati s svojo ideologijo. Tudi te vzgoje sem bil deležen, zato te parole zavračam.