Letni pregled 2010

Dokler sem bil še v službi, je bila moja dejavnost razvidna iz dnevnikov (opomnikov), seveda predvsem službena, od zasebnega pa sem navadno vpisal dneve dopusta in destinacije. Zadnja leta, ko so me malo razbremenili in ko sem se pripravljal na pokoj, sem te dnevnike vodil malo bolj skrbno kot v prejšnji hektičnosti in posamezne dejavnosti in predvsem pisne izdelke tudi dokumentiral s pomanjšanimi kopijami naslovnic ali celih tekstov. Odkar sem v pokoju, vpisujem dnevne dejavnosti v zvezek formata A5, okrajšano. Na koncu leta naredim povzetek in pregled po področjih. Za leto 2010 bom okrajšano povzel, kar je v dnevniku bolj na široko dokumentirano. Začnem z delom, nadaljujem z rekreacijo in kulturo, končam z ljudmi, s katerimi sem imel kakšne opravke.
PISANJE: napisal sem predgovor k novi knjigi Marjane Kovačič Dobrofarkt II. S pismom bralca sem se v Delu odzval na članek A. Ihana o zdravstvu, napisal predgovor k zborniku povzetkov raziskav, ki jih pripravlja FSD (še ni objavljeno). Pripravil sem PP-predstavitve o kvalitativnem raziskovanju za seminar na VŠZNJ. Pisal sem dnevnik Efemeride-I, blog Efemeride (16 prispevkov), Kvalitativno (gl. spodaj) in bloge na FB (24) in Netlogu (45). Blogi na različnih mestih se delno ponavljajo. Na Netlogu so tudi samo kakšni preneseni vici in podobna šara. 
STROKOVNO DELO: Na FSD sem pripravil postopek za ustvarjanje slovarja soc. dela preko interneta v Google docs. Takoj po novem letu sem imel predavanje o akcijskem raziskovanju v okviru Načrtovanja raziskav na FSD. Imel sem predavanje Uvod v kvalitativno raziskovanje v zdravstveni negi na VŠZNJ in seminar o kvalit. raziskovanju prav tam. Bilo je še nekaj konzultacij za diplomo (M. T., I. Z.), mentorstvo enega magisterija (D. G.) in konzultacije za disertacijo (Ž. T.). Odprl sem poseben blog 'Kvalitativno' za VŠZNJ (objavil 14 prispevkov).
BRANJE: 15 naslovov knjig, nekaj od tega je razvidnih na robu EF. Od časopisov spremljam Delo, včasih Dnevnikov objektiv in revije Nat. Geo., Sci. Ill., Pogledi, občasno druge.
GLEDALIŠČE: V Drami sva si ogledala 5 predstav: Roberto Zucco, Pot v Jajce, Julij Cezar, Platonov (najboljša), Bumbar. Dve predstavi sva izpustila; bova skušala nadoknaditi do konca sezone.
KONCERTI: 3 koncerti zlatega abonmaja: Akademija Detmold, Praška komorna filharmonija, Simfoniki iz Sao Paula in Carreras v Stožicah.
PLESNA TEKMOVANJA: Spremljala sva Anine nastope, mislim da dvakrat, v Urški.
RAZSTAVE: Ogledal sem si tri likovne razstave: Picasso/Clave, Mladi slov. likovniki, Jurij Kalan/Robert Lozar.
SEJMI: Frankfurt po Frankfurtu in Slov. knjižni sejem.
KINO: Avatar in Gremo mi po svoje.
ŽURI, GAVDE: 2 70-letnici, moja in svakova.
IZLETI: Rašica-Dobeno, Ajdovščina-Rilkejeva pot, Tamar, Sv. Ana-sv. Jožef, Sv. Anton/Pohorje, Jezersko, Zbilje (kolo), Brdo/Lukovica-Pšajnovca, Ilova gora, Mojstrana.Kr. gora (kolo), Pasja ravan, Strunjan.
SPREHODI: poleg običajnega Žalskega parka še Golovec, Rožnik, Lipoglav.
LETOVANJE: Solaris (Tar-Poreč).
POTOVANJE: Križarjenje s Costa Sereno do Kanarskih o. in Madeire.
LIKOVNO: Fotografiral sem, urejal fotografije, nekaj malega risal, naslikal 3 akrile in en pastel.
SPLET: Registriran sem na FB, WAYNU, Netlogu, Scribd, LibraryThing; zdaj sem se zbrisal iz Po-srcu-mladi. Spletu in komunikaciji po spletu sem posvečal več časa in energije, kot je zame dobro. Po eni strani je v življenje vnašalo živost, po drugi pa nemir.
LJUDJE: Veliko veselja sem imel z vnukinjo Larjo; spremljal sem uspehe vnukinje Ane, prvovrstne športne plesalke; v družini se razumemo, mislim na vse tri družine. Puščajo mi veliko časa za moje dejavnosti, za kar sem jim hvaležen. Načrtov, da bi obiskal sorodstvo, nisem uresničil. Obiskal sem 90-letno sestrično v domu upokojencev. Na obisk sta po dolgih letih prišla mladostna znanca, ki sta se spoznala pri nas in kasneje poročila. S sosedi v ulici smo se razumeli, bila sva na vikendu enega od njih. Nekdanji študentje so me prosili za nasvete pri svojih nalogah; posebno sem se posvečal tistemu, ki pripravlja disertacijo, tako da sva se kar zbližala in me to veseli, pa še vsakokrat, ko se srečava, mi prinese črnogorsko vino Vranac PRO CORDE. 
NAJPOMEMBNEJŠA DOŽIVETJA: LLarja, mir in razumevanje v družini, križarjenje, predavanja na VŠZNJ.
DOGODEK LETA: Frankfurt po Frankfurtu.

Slovenija 1945

Knjigo z gornjim naslovom in podnaslovom 'Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni' sem kljub temu, da je kar zajetna (345 strani), hitro požrl. Opisuje usodo domobrancev in protikomunističnih katoliških družin, ki so se ob koncu vojne pred zmagovitimi partizani zatekli na avstrijsko Koroško, na Vetrinjsko polje, kjer so si postavili taborišče. 12.000 so jih Angleži z zvijačo poslali nazaj v domovino, kjer so jih pripadniki Titove armade ob asistenci slovenske partizanske tajne policije brez sodbe pomorili v kočevskih gozdovih in zmetali v jame, 6000 pa jih je ostalo v Avstriji in se kasneje razselilo po svetu, največ v Argentino. To najbolj grozno in zavrženo dejanje slovenske zgodovine so nam dolgo prikrivali, tako da vse do konca starega režima nismo poznali konkretnih dejstev. Trije vidiki so mi vzbudili pozornost.
Knjigo sta napisala dva Angleža. Prvi avtor, kveker in pacifist, je kot humanitarni delavec delal v taborišču v Vetrinju in spremljal Slovence tudi v druga taborišča, kamor so jih selili, ter bil priča repatriacijam. Drugi, njegov pomočnik, je kot dopisnik Reutersa po vojni poročal iz Vzhodne Evrope, je pa poročen s Slovenko. Občudujem visoko etičnost človeka, ki je brez kake posebne osebne koristi ali ozkega političnega interesa zbral gradivo in popisal zgodbo pripadnikov drugega naroda, kar je naporno in odgovorno delo, samo zato, da bi pokazal na podlo prevaro, ki so jo zagrešili pripadniki njegovega lastnega naroda, za katero se še niso opravičili, na zločin velikih razsežnosti in na v nebo vpijočo krivico, ki je bila s tem prizadejana ljudem, ki so bili potisnjeni v kolaboracijo, ali pa niso zagrešili drugega, kot da so bili goreči katoliki in nasprotniki komunizma.
Drugo, kar me je presenetilo, niso toliko opisi repatriacije (vrnitev v domovino - kakšen evfemizem) in morije, ki so zdaj že dokaj dobro znani, kolikor neverjetna organizacija, kakršno so vzpostavili begunci v taboriščih, če jim le niso tega preprečevali angleški komandanti. Kljub pomanjkanju materiala in sredstev sploh, so poleg tega, da so zgradili bivališča, vzpostavili najnujnejše institucije skupnosti: kuhinjo, šolo, cerkev, ambulanto in omogočili mladim dokončanje osnovne šole in gimnazije (priznane od oblasti), preden so jih razselili. Imeli so svoje vodstvo skupnosti, svojo cerkev in duhovnike, svoj profesorski zbor, svoj pevski zbor in glasbeno skupino. Naj nam je njihova zagrizena klerikalna ideologija všeč ali ne, lahko njihovo organizacijo, delavnost in skrb za skupnost samo občudujemo. Občudovanja vredno je tudi, kako so se znašli v deželah, kamor so se razselili (v Argentini so ohranili popolno slovensko skupnost), čeprav se večina ni povzpela visoko, so pa pridno delali tudi najnižja dela, da so preživeli družine.
Občudovanja vreden je slog tega dela. V njej se stvarni opisi in komentarji prepletajo z navedbami iz dokumentov (dnevnikov) iz tedanjega časa in intervjujev, ki sta jih avtorja izvedla sedaj. K vtisu avtentičnosti prispevajo fotografije, posnete v taborišču.  Vse to je smiselno urejeno, tako da se knjiga bere kot roman. Kot kvalitativni metodolog jo lahko priporočim kot zgled strukture poročila o kvalitativni raziskavi. Times Literary Supplement jo je izbral za knjigo leta 2005.

Preživetje naroda

Knjigo Tineta Hribarja Preživetje naroda sem prebral ravno pred mesecem dni, tako da so mi glavni poudarki že izpuhteli in moram ponovno listati. Knjiga je zbirka člankov o - ohlapno rečeno - politiki, člankov, ki so nastali po osamosvojitvi. Razdeljena je na tri dele: Ideologija in politika, Etika in kultura, Temeljni zakon slovenske suverenosti (o Ustavi). Zame so bili zanimivi opisi podrobnosti v zvezi z osamosvojitvenim dogajanjem in posameznimi akterji, po drugi strani pa vrednotna, etična izhodišča Hribarjevega delovanja in kritike, navsezadnje tudi politična stališča. Knjiga je obsežna (preko 400 strani) in niti približno ni mogoče povzeti vsega pomembnega. Zato samo nekaj 'ocvirkov'. Začnimo z etiko.


Svetovni etos (= 'religija človeka kot človeka'; projekt Hansa Kuenga) je minimalni etični temelj, skupen vsem etikam in religijam: 1. dostojanstvo človeka, 2. svetost življenja (= odprava smrtne kazni), 3. Posvečenost mrtvih (= dostojen pokop), 4. Zlato pravilo: 'ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi'. H. dosledno uporablja te kriterije pri vrednotenju dejanj političnih akterjev. Nasprotuje ZDA, ker imajo smrtno kazen; obsoja RKC, ker dopušča smrtno kazen in je dvolična: obsoja splav kot gnusen zločin, zdravnika izobči, ne izobči pa tistih, ki izrečejo, podpišejo in izvedejo legalno smrtno kazen. H. zatrjuje obstoj civilne religije (zavezanosti k skupnim nereligioznim vrednotam). 'Evropski ateizem... zavrača vero v Boga, verjame pa v brezpogojno veljavnost pravrednot svetovnega etosa...' To je tudi moj etični credo: verjamem v absolutnost teh vrednot, ne verjamem pa v Absoluta - Boga, ne v življenje po smrti.


Za Hribarjevo politično držo sta značilna kritična distanca do komunizma in klerikalizma (ne do kristjanov, katolikov) in pozitivno pojmovan nacionalizem. Komunizmu in klerikalizmu je po njegovem skupna sla po oblasti. Glede na to, da je komunizem v glavnem presežen, je aktualen predvsem klerikalizem, prizadevanje Cerkve in duhovščine najprej za duhovno, moralno oblast (= po njenem edina pristojna za razsojanje o moralnih in etičnih vprašanjih; evangelizacija) nato - ali hkrati s tem - pa za premoč v politiki, za posvetno vladanje, teokracijo. Tudi v tem se strinjam z njim, poudarjam pa, da je treba res skrbno razlikovati med težnjami cerkvene hierarhije, pokorne Vatikanu, in vernimi ljudmi, ki se distancirajo od klerikalizma. - H. nasprotuje temu, da bi se slovenski narod počasi stopil s kakim večjim narodom ali z neko nadnacionalno množico (včasih proletarcev, zdaj morda - tega H. ne omenja - Evropejcev, kozmopolitov, internacionalistov ipd.). Želi, da bi ta narod preživel; da bi preživel celo, če njegova država - ki ga je razočarala - propade. Preživel je brez svoje države tisoč let, najprej kot ljudstvo, kasneje kot samozavedajoči se narod in na koncu kot nacija, tj. kot narod s svojo državo.


H. natančno opisuje svojo vlogo v osamosvojitveni zgodovini in razvidno je, da je kot duhovna avtoriteta usmerjal te dogodke, dal pobudo za nekatere ključne odločitve in preprečil nespametne poteze drugih. Naletel pa je tudi na nasprotovanje v svojem lastnem taboru in nekaj ključnih njegovih zamisli se ni uresničilo - v preambuli k Ustavi ni omenjena svetost življenja (nasprotovali so povezani liberalci in klerikalci), na spomeniku žrtvam povojnih pomorov (nasprotuje temu, da bi temu rekli 'poboji', ker se pobije žival, ne človeka) ni napisa 'Žrtvam vojne in revolucije' (namesto 'Žrtvam vojne in povojnih usmrtitev'; 'usmrtitev' je izvršitev sodbe, oni pa so bili pomorjeni brez sodbe). Tudi tu ne najdem protiargumentov.


H. je občutljiv in brezkompromisen kritik. Zato ni čudno, da je tudi v ravnanju svojih somišljenikov opazil nedoslednosti in jih kritiziral. Tako so se mu zamerili eden za drugim (se jim je zameril). Na koncu bralec upa, da mu bo vendar ostal še kdo, ki nima madeža. In že se razveseliš: No, Bučar je ostal; z njim in Pahorjem je H. nasprotoval arbitraži. Potem pa prebereš, kako očita Bučarju, da je po tem požrl besedo in izjavil, da je bila tista Hribarjeva izjava, da nas je Hrvaška okupirala, res malo preostra. Tragično za dobrega človeka in velikega misleca. Nauk zame: Vsaj prijateljev ne sodi preostro; samo ljudje so v navzkrižju okoliščin.

Čast in poštenje

Z naklonjenostjo in odobravanjem sem prebral članek Mira Cerarja (ml.), Kako iz krize (Pogledi, 20.10.10); še posebej zato, ker se ujema z mojim osnovnim nagnjenjem glede osebnega angažmaja v družbenih zadevah. Cerar ugotavlja, da so v kriznih časih kratkoročni ukrepi pretežno ekonomske narave neuspešni; elitni krogi so zapleteni v korupcijske zanke po načelu 'roka roko umije'; pravna država je odpovedala, v ljudi sta se naselili ravnodušnost in občutek nemoči. V jedru te dekadence je razkroj vrednot. Eden od korakov za izhod iz tega položaja je po Cerarju 'revitalizacija občutka osebne časti'. 


Čast in dostojanstvo sta se mi zdeli zastareli vrednoti in v določeni meri se mi zdita taki še zdaj. Čast povezujem s 'čaščenjem', s 'počastitvijo', 'častnim nazivom' in drugim povzdigovanjem človekovega formalnega družbenega statusa. Podobno mi gre v nos 'dostojanstvo', z 'dostojnostjo' in 'dostojanstveniki' vred. Tam nekje v ozadju mojega uma se vse to povezuje s pozivom na dvoboj zaradi 'razžalitve časti' in 'nespoštovanja dostojanstva'. Spomnim se intervjuja z nekim ameriškim komikom nemega filma, ki je dejal, da mu je bila - medtem ko so mu metali torte v obraz in ga suvali v zadnjico - pred očmi ena sama maksima: 'Dignity, dignity for ever'.


Tudi Cerar je začutil, da ima čast 'negativni vidik, ki pomeni pretirano napihovanje človeškega ega ... ali pa (da gre) za človekovo samopomilovanje.' Ko pa definira 'čast' in ob tem našteje vrline, ki naj bi jih imel 'časten človek', se moram seveda z njim strinjati. To je človek, 'ki se iskreno trudi biti pošten, odgovoren, skromen(!), človečen', ki drži besedo, je nepodkupljiv, pogumen, ko se poteguje za pravice, svoje in drugih; ki prizna napako in jo obžaluje; ki je v vsem tem zgled drugim. To je človek, ki zavrača očitek, da je neumen, ker je pošten, in ne sprejema opravičevanja nepoštenosti, češ da 'vsi to počnejo'.


Stari bi rekli, da je tak človek vrl, meni je blizu kar stara beseda 'pošten'. Profesor Anton Trstenjak je poštenost proglasil celo za posebno lastnost Slovencev, precej v nasprotju z izkušnjo svojega časa (bratomorna vojna) in seveda tudi naše poosamosvojitvene sodobnosti. Le kam se je izgubila slovenska poštenost in zakaj? 


Al' prav se piše 'čast' ali 'poštenost', je manj pomembno. Kar je vzbudilo mojo pozornost in kar imam skupnega s Cerarjem, je dejstvo, da vidiva pot iz krize v prizadevanju za osebno poštenost slehernega posameznika samega pri sebi, čeprav se nama zdi skoraj neverjetno, da bi to moglo biti uspešno. 'Čeprav je morebiti težko verjeti, da bi to lahko delovalo, nas nič ne stane, če poskusimo.' (Cerar) Preko tega 'vsak pred svojim pragom' segamo le, kolikor častne ali poštene ali vrle ljudi pohvalimo, jim damo priznanje, izrazimo spoštovanje. Vsak naj svoje delo in druge dolžnosti opravlja po najboljših močeh, v skladu s svojo vestjo, zakoni in poštenostjo - temeljnimi zapovedmi medčloveških odnosov. Vsak sam naj bo s svojim vedenjem zgled vrline, luč v temi. Ob tem verujem, da bo luči vse več, da se bo z zgledi svetloba širila... 


Vendarle ostane vprašanje, kaj je s povezovanjem 'vseh, ki dobro mislimo', kaj je s skupnim delovanjem. To vprašanje presega meje tega prispevka. Vendar je treba omeniti, da je Cerar izrazito kritičen do 'voditeljev in glavnih akterjev' obstoječih organizacij in institucij. Neko možnost konstruktivnega povezovanja 'dobro mislečih' in 'častivrednih' pa vidim v načinih družbenega delovanja, kot so se pokazali pri akciji čiščenja odpadkov in pri Pezdirjevih akcijah odvzemanja oziroma vračanja nezakonito pridobljenega premoženja.

Ta-ta-ta taaam

Svoja poročila o glasbenih dogodkih pišem res predvsem zase. Na glasbo se ne spoznam, jo pa rad poslušam, pa ne vsakršne. Sem in tja mi je kaj všeč. Iz pisanja o tem se ne more izcimiti kaj vrednega. Ali res? Poznamo in cenimo slepega fotografa. Likovni kritiki so se razpisali o njegovih fotografijah. Menda so iznašli način, da lahko slepi s tipom 'gledajo' slike. Zanimalo bi me, kaj 'vidijo', kaj ob tem doživljajo; prebral bi, če bi kdo to opisal. Mogoče bi se tudi poznavalci glasbe na tak način lotili mojega pisanja o glasbi - in kaj novega zvedeli.

Koncerta Praške komorne filharmonije sem se visoko gori na drugem balkonu lotil poslušati z vso zbranostjo in pozornostjo na svoje občutke. Že takoj ob prvi skladbi, Dvoržakovih Simfoničnih variacijah v c-duru, sem začutil, da so tam spodaj mojstri, ki znajo precizno urezati in ki bodo znali pričarati ves razpon zvokov od pretanjenega pianissima do gromkega fortissima. Vendar sem pri poslušanju prve skladbe samega sebe motil. Prva skladba so bile Simfonične variacije v C-duru Antonina Dvoržaka. V sporedu piše, da je Dvoržak izbral nekaj taktov svoje skladbe Sem goslač in jo potem preigraval na 28 različnih načinov. Ker nimam pojma o možnostih variiranja, sem hotel biti pozoren prav na to, kako se da to variirati. A moje uho je ujelo bolj malo. Ves čas sem hotel šteti variacije, a ker so prehajale ena v drugo brez meni opaznih pavz, razen ene, sem bil čisto izgubljen.

Pri drugi skladbi prvega dela koncerta, Koncertu za oboo in orkester Bohuslava Martinuja, je vse zasenčil oboist, glasbeno in tudi sicer. Igral je res popolno, a meni je, žal, pozornost vzbudilo predvsem njegovo vedenje. Tako močno se je zavedal, da je pred poslušalstvom in gledalstvom, da je od samovšečnosti in silne potrebe po priznanju kar poplesaval po odru. Vrsta njegovih gibov, od seganja v žep po robček, brisanja inštrumenta, pripogibanja, obračanja, je izdajala to njegovo silno željo - in dobil je, kar si je priprosil: gromek aplavz, a ne samo zaradi mojstrskega igranja, kajti dobrohotno občinstvo se je pri ploskanju veselo muzalo.

Po odmoru so se oglasili uvodni zvoki Beethovnove Pete simfonije:

- sloviti udarci Usode, ki trka na vrata - In potem je bilo napeto do konca. Orkester je zažigal, da so nas bila sama ušesa. Ampak ta Beethoven je smešen. Res je skladal za učinek. V sporedu piše, da je naročniku simfonije, nekemu grofu, poročal: "Zadnje delo ima v zasedbi tri pozavne in flavtino - sicer ne treh pavk, bo pa več trušča, kot če bi ga igralo šest pavk, in to boljšega!" V zadnjem stavku, ki ima naslov Finale, dejansko kar naprej končuje. Ko že misliš, da bo dodal še poslednji raztegnjeni udarec, spet spelje naprej v nov mali finale, dokler čez kake četrt ure vendarle ne spelje zadeve do pravega orgazmičnega konca. Sem imel občutek, kot da bi se človek matral z ejakulacijo - ko mu že skoraj pride, spet popusti in tako kar naprej - poslušalke so uživale.

http://www.youtube.com/watch?v=rRgXUFnfKIY&feature=channel

Kohabitacija

Vemo, da je danes po nekaterih ocenah le še polovica parov, ki živijo v dolgoročnem partnerskem odnosu, poročenih; vsi drugi živijo 'na koruzi', kot bi rekli včasih, ali v kohabitaciji, kot se reče strokovno. Vprašanje je, ali je to njihova svobodna izbira, ali pa živijo tako, ker se iz tega ali onega razloga ne morejo poročiti. Ali še drugače: ali je sklenitev zakonske zveze zanje vrednota ali ne? Koliko je takih, ki bi se pod določenimi pogoji poročili, in koliko takih, za katere to nikakor ne pride v poštev. Tega vprašanja se loteva disertacija sociologa Ž. T.
Izhaja iz domneve, da se ljudje, ki živijo v kohabitaciji, kot posamezniki (mnenje dveh v paru se lahko razlikuje) delijo na tiste, ki jim je zakonska zveza vrednota, in na tiste, ki jim je vrednota partnerstvo, temelječe na ljubezni, in ki zavračajo zakonsko zvezo. Kategorija pristašev zakonske zveze med kohabitanti se deli na tiste, ki bi se radi poročili, a se zaradi določenih razlogov trajne narave ne morejo, in na tiste, ki se nameravajo poročiti, a se zaradi določenih razlogov prehodne narave še ne morejo. Kategorija pristašev partnerstva brez zakonske zveze pa se deli na tiste, ki bi pristali na formalno ureditev medsebojnih pravic in obveznosti v primeru ločitve (npr. o skrbi za otroke), in tiste, ki jim je tudi to odveč in menijo, da sta za partnerski odnos dovolj ljubezen in medsebojno spoštovanje, druge regulacije pa so odveč.
V raziskavi med 57 pari, ki živijo v kohabitaciji (114 oseb) na področju enega od naših centrov za socialno delo, so vprašanci izrazili svoje strinjanje ali nestrinjanje z vsako od 12 trditev, ki opisujejo prej omenjene kategorije; vsako kategorijo so opisovale tri trditve. Tisti, ki se na primer strinjajo s trditvijo 'Nameravam se poročiti takoj, ko bom uredil/a svoje materialne razmere (zaposlitev, stanovanje ipd.)', sodijo v prvo kategorijo. Tisti, ki se strinjajo s trditvijo 'Poročil/a bi se, če bi bila v zakonski zvezi zagotovljena približno enaka obremenitev obeh zakoncev v gospodinjstvu', sodijo v drugo kategorijo. Tisti, ki se strinjajo s trditvijo 'Ne bi se poročil/a, vendar bi bil/a pripravljen/a s partnerjem/partnerko skleniti formalni dogovor o skrbi za otroke v primeru ločitve' , sodijo v tretjo kategorijo; in tisti, ki se strinjajo s trditvijo 'Ne bi se poročil/a in tudi nobenega formalnega dogovora s partnerjem/partnerko o medsebojnih obveznostih ne bi sklenil/a' , sodijo v četrto kategorijo.
Predhodni podatki kažejo, da je med kohabitanti le slaba tretjina oseb, ki jim zakonska zveza predstavlja vrednoto, tj. ki bi se poročili, če ne bi bilo določenih ovir. Ostalima dobrima dvema tretjinama zakonska zveza ni vrednota; ne nameravajo se poročiti. Približno polovica teh (tretjina od vseh) bi pristala na to, da bi določene vidike partnerskega odnosa formalizirali. Druga polovica (tretja tretjina vseh) pa zavrača kakršno koli formaliziranje odnosa. Njihov odnos temelji na ljubezni; kaj bo, ko jo bo konec, jih ne zanima. Lepo je, da verjamejo, da bo trajala večno.
 (Razmnoževanje tega besedila ni dovoljeno.)

Carreras

Program koncerta Joseja Carrerasa (Jožeta Vozniča?) v Stožicah (7.10.2010) je bil sestavljen iz dveh delov, 9 + 8  skladb, vmes 20-minutni odmor. Skladbe niso bile prav znane. Nekaj vmes med popularnimi popevkami a la Chittara Romana, O sole mio ipd. in znanimi opernimi arijami. Starejši skladatelji, med njimi nisem našel velikih opernih imen, od znanih samo Gounod, Leo Delibes; med orkestralnimi skladbami Bizet, Mascagni. Očitno je Carreras izbral skladbe, ki jih še zmore in ki imajo efektne zaključke, kjer se lahko izvede fortissimo, ki izzove aplavz. Preveč očitno preračunano na učinek pri publiki. Presenečenje in odkritje večera je bila irska sopranistka Celine Byrne. Mlada, simpatična, izredno čist, močan, prodoren, lep glas, širok razpon, všečna, ravno prav zadržana interpretacija brez izrazitega koketiranja s publiko. Njena interpretacija Julijine arije iz Gounodovih Romea in Julije Je veux vivre je bila edina v prvem delu, ki je res šla v ušesa. Po vsakem nastopu Carrerasa in Byrnejeve močan aplavz. Spodobilo se je.

V drugem delu kaka lahkotnejša skladba (npr. Lehar - Celine Byrne), predvsem pa dvakrat duet Carrerasa in Byrnejeve. To je ogrelo občinstvo, aplavzi so bili vse močnejši, tudi med izvajanjem, z galerij so se zaslišali klici. Po koncu stoječe ovacije. Pet dodatkov. Šele zdaj so se oglasile priljubljene operne arije, nazadnje duet napitnice iz Traviate. Na koncu stoječ dolg aplavz. Spodobilo se je. Carreras je prišel v naše močvirje in se res potrudil. Skupaj z Byrnejevo sta nam priredila večer, ki je bil pač na vrhunski profesionalni ravni, čeprav malo prilagojen zmogljivostim tenorja. Orkester RTV (dirigent Gimenez, najbrž ga Carreras povsod pripelje s sabo) se je kar obnesel. Res pa je, da skladbe, ki jih je igral, niso kakšna posebno zahtevna klasična glasba. 

V splošnem pa v tako veliki dvorani ni tistega intimnega občutka povezanosti in predanosti. Vse deluje nekako oddaljeno, kot bi poslušal prenos po zvočniku. Verjamem, da se pri rock-koncertih ustvari vzdušje, ki sem ga zdaj pogrešal. 

Od treh tenorjev, Dominga, Pavarottija in Carrerasa mi je Carreras najmanj všeč. Vtis imam, da je preforsiran; ima od teh treh najšibkejši glas in se najbolj napenja. To daje njegovemu petju nekakšen napet, trd, prisiljen značaj. Za Dominga bi umrl, če bi bil ženska; on sproža čustva - kakšna mehkoba, kakšna nežnost, in po drugi strani zagon, razigrana višina, občutek, da bi zdržal še in še.


http://www.youtube.com/watch?v=FmT8z50QI3E&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=mdZxcwHsN0E

IZLET NA ILOVO GORO: šaljiva epska pesnitev v šepavih distihih

Dvignila že se je megle koprena, od sonca prijetni,

Topli so žarki do nas v pozno dopoldne prišli.

Zajtrka krepkega borne sledi so na mizi ležale,

Ko sva sklenila, da dan zunaj bo lepši kot not.

Hitro nadela primerno obleko sva, vzela nahrbtnik,

že sva krenila na pot v Ilove gore strmal.

Nikdar še prej tam nisem se klatil, ne sam ne z družico,

Nikdar ne vozil to pot, nikdar se v strmec potil.

Dolgo že nisem zakurblal megana, v garaži je mrha.

Resno me vožnja skrbi, čist' sem odvadil se že.

Skrbno pregledal sem karte ozemlja, kjer vodi nas cesta;

Stranske poti sem izbral, brznice glavne ogib.

Vem, da zato se bo Hera jezila, da velik bedak sem.

Meni pa ni, da bi spet dirkal, če treba mi ni.

Škofljica, Šmarje Sap že sta za nama, pred nama Grosuplje,

Sredi naselja je krog, desne držati se je.

Vendar če desne preveč se držiš - ne tam, v Mlačevo kreni! 

Ključni ovinek tam dol, pa si ga čisto zgrešil!

Pa sva zavila nazaj, in tako sem napako popravil.

Vedno se to mi zgodi, kazen sledi mi za greh.

Vendar nagrada je tu že takoj, ko sva pravo izbrala,

lepa dolina odpre, tu se širjava začne.

Radensko polje je to, velikanska poplava vode, ki

bruha iz zemlje, iz jam, vredno, da vidiš ga zdaj.

Precej v začetku polja je lep ribnik ob mali gostilni

Tam si ribo uloviš, speče takoj ti jo birt.

Kjer se odcepi pot z glavne prometnice v Ilovo goro,

Avto pustila sva tam, peš se podala v hrib.

Cesta asfaltna je trda, ni dobra za hojo zdravilno,

pa vsaj medveda ne boš srečal na takih poteh.

Precej v začetku vasi pozdravi nas cerkvica bela,

dom nov gasilski stoji vasi vsej v velik ponos.

Znamenje Odrešeniku tam sredi blešči se vasice

Rupnika Marka je slog tak mozaika prav res.

Komaj je urica dobra minila, že mala vasica je mimo,

cerkev že vidi se tu Velike gore okras.

Prej pa še tam na začetku vasi nad potjo osamela

šola stoji vsa odveč - manka otrok opomin.
Tablo pregledno turistom v poduk skrbno preučiva;
same lepote so tu, kraškega čuda sveta.
V noge zalezla utrujenost rahla se, čas za predah je;
počiva v travo se dol, malica krepka sledi.
V travnati gošči pred nama se dvigajo lepe marele,
nisva gotova preveč, gob se ogibati gre.
Že se nagiba dan v pozno popoldne, je čas za vrnitev;
spomniva še se, zakaj semkaj prišla sva.

Ilova gora nekoč prizorišče bila je velikega boja,

Švabi premočni hudo naše so fante razgnal'.

Marjan Kozina na temo to zložil je skladbo poznano

Dolgo ne prav zelo, se jo poslušati da.

Vreme sva lepo imela ves čas, pot zložno sva zlahka hodila.

Oblaki so črni prišli, mokra le nisva bila.

Senčno mesto v puščavi

Navdušijo me preproste zamisli, posebno tiste, ki prispevajo k sonaravnemu, trajnostnemu razvoju. Tako sem zadnjič v Nat.Geo. prebral o domislici dveh nemških ekologov v neki sušni perujski vasi, kamor so morali vodo dovažati iz mesta, čeprav leži na pobočju, obrnjenem k morju, in je velik del leta zavita v vlažno meglo. Na grebenu nad vasjo sta pokonci postavila velike večslojne plastične mreže, na katerih kondenzira vlaga iz megle. Voda se steka v rezervoarje, iz njih pa teče po ceveh v vas in na njive. Dobre vode je dovolj za vse potrebe vaščanov in njihovo gospodarstvo.

Tokrat pa sem v NYT (prilogi Dela) prebral o mestu, ki ga gradijo v bližini Abu Dabija v Združenih arabskih emiratih, tam, kjer so sloviti hotel-jadro in umetni otoki v obliki palminih vej. Načrt mesta združuje elemente tradicionalne arhitekture, ki so jih načrtovalci preučevali v Jemnu, z najmodernejšimi izumi in gradivi. Mesto nastaja v puščavi, nedaleč od morja. Težava je v tem, da se tam temperature povzpnejo tudi do 65 stopinj Celzija. Hkrati pa je na voljo obilo sončne energije.

Masdar, kot se mesto imenuje, je v tlorisu kvadrat s stranico 1,6 km, grajeno za 45.000 prebivalcev in 45.000 vozačev. Gradijo ga na 7 m visokem 'podestu', ki ima funkcijo 'kleti', v kateri so poleg garaž in servisnih naprav glavne prometnice, po katerih vozijo po tirih avtomatski električni avtomobilčki za 4 osebe in prav tako električni dostavni avtomobili. Z gradnjo na 'podestu' posnemajo načelo tradicionalne gradnje v Jemnu, kjer so naselja zgrajena na višini zaradi boljšega pretoka zraka. Pravokotno sekajoče se ulice samo za pešce sekata povprek dve nepravilni, krivuljasti liniji drevoredov oziroma parkov, ki vnašata potrebno razgibanost v tlorisno mrežo in ozelenjujeta mesto. Ulice so ozke, ob njih pa so previsno grajene zgradbe z arkadami, tako da je povsod senčno. Največja zanimivost so prezračevalni stolpi, povzeti po podobnih tradicionalnih stolpih v Jemnu. Ti segajo visoko nad hiše in prestrezajo hladnejše zračne tokove, ter jih usmerjajo navzdol na ulice in terase. Hkrati pa ti stolpi prepuščajo svetlobo in delujejo kot svetlobni jaški. Z vsem tem naj bi se temperatura zraka v mestu znižala za polovico. Glede na to, da je tam relativna vlaga nizka, dodatno ohlajanje zraka v glavnem ni potrebno. Na strehah so po vsem mestu fotovoltaične plošče, poleg tega pa polja sončnih celic obkrožajo mesto, tako da se bo proizvedlo dovolj sončne elektrike za delovanje mesta. Na osrednjem trgu bo 54 različno visokih 'dežnikov' premera 30 m iz fotovoltaičnih celic, ki se bodo odpirali ob zori in zapirali ob mraku, čez dan pa bo pod njimi senca. Vodo naj bi pridobivali manj s klasičnim razsoljevanjem morske vode, ki zahteva preveč energije, in bolj s prestrezanjem zračne vlage (rosa), izhlapevanjem v morskih 'toplih gredah' in recikliranjem. Mesto bo obdano z drevesi, ki bodo prestrezala puščavski prah.

Seveda vsa ta čudesa, ki nastajajo pod geslom 'ničelni CO2 in ničelni odpadki', temeljijo na naftnem denarju. Vendar to, kar človeka navduši, ni samo zahtevna in draga tehnologija ampak urbanistična in arhitektonska zamisel, ideja, koncept. In boleče se zaveš odsotnosti urbanističnega koncepta in upravljanja pri urejanju naše male deželice, ki jo neustavljivo kvarimo.


Nat.Geo., 8, 2010.

Nicolai Ouroussoff, Seeking a Desert Utopia, NYT (Delo), 1.10.10.

http://www.masdarcity.ae/en/index.aspx

Fiat iustitia, pereat mundus

Če bi bil še zaposlen kot profesor na fakulteti, torej kot uslužbenec v javnem sektorju, se sedanje stavke dela uslužbencev javnega sektorja ne bi udeležil. Pri polni zavesti in namerno bi bil stavkokaz. Zakaj?
Edini tehtni argument, ki ga navajajo sindikati v prid stavki, je, da mora vlada izpolniti obljubo o poravnavanju plačnih nesorazmerij. Res je, obljuba je bila dana in ni dvoma, da je zahteva upravičena, zakonita. Sindikati še dodajajo, da s tem, ko zahtevajo od vlade, da v roku izpolni svoje uzakonjene obveznosti, samo utrjujejo pravno državo. Niso sebični, hočejo reči, skrbijo za javni blagor, za najvišjo vrednoto, pravno državo. Ne gre jim za denar, gre jim za načelo, za vrednoto. Hinavci ali mesije?
Vlada ne zanika dane obljube, prosi le za odlog plačila, ker zaradi krize v državni blagajni ni denarja za ta namen, dokler se ne dvigne BDP. Sindikalisti pravijo, naj vlada vzame denar od drugod (omenjajo vojaški proračun), ali naj ga zbere z doslednejšo izterjavo davkov, vzame 'tajkunom' ipd. Neki sindikalist je celo dejal, da 'denar leži na cesti'. Lepo, naj ga kar pobere. Skrajni predlogi sindikalne strani merijo na 'prerazporeditev družbenega dohodka' (ob tem ko so dohodkovne razlike pri nas sorazmerno majhne, kljub drugačnemu občutku ljudi), 'razlastitev razlaščevalcev', kar pomeni socialistično revolucijo. Že videno.
Tudi sam ne podpiram angažmaja naše vojske v zavoženi afganistanski vojni in morda še kakega drugega vladnega projekta ne (na TV so kazali krasen 'Urad za enake možnosti'), vendar razumem, da mednarodnih obveznosti ni mogoče spreminjati kratkoročno, pa tudi drugi ukrepi za polnjenje državne blagajne, ne bi prinesli denarja prav hitro.
Toda sindikati vztrajajo, stavka pa povzroča vse večjo škodo. Kaže, da jim je uveljavljanje pravne države več vredno kot preživetje družbe. Naj se uveljavi pravica, pa če propade ves svet.
V četrtkovi oddaji POP TV Pogledi (Slak), so zagovorniki stavke ostali brez besed ob jasnih argumentih ministrice Krebsove in predstavnikov 'realnega sektorja'. Občutek sem imel, da ministrice sploh ne poslušajo, vladi so očitali neke tretje reči, brez zveze s problematiko (v smislu udri po vladi, se bo že prijelo), na koncu je Hanžek strmel v prazno, Granda je umolknil. V Odmevih je bivši finančni minister Mramor jasno opisal stanje javnih financ, iz česar sledi, da si v sedanjih razmerah vlada ne more privoščiti popuščanja.
V današnji Sobotni prilogi Dela se Spomenka Hribar zavzema za več solidarnosti v družbi in za novo družbeno pogodbo. Njeno besedilo mi je všeč, a o tem mogoče več drugič.
S tem prispevkom hočem spodkopati (problematično) monolitnost stavkajočih in jih odvrniti od nadaljnje stavke - vsaj socialne delavce, če še kaj dajo na mojo besedo.

Dobrofarkt 2

Po prvi knjigi Dobrofarkt je Marjana Kovačič napisala še nadaljevanje z naslovom Dobrofarkt 2. Tudi k tej knjigi sem kot njen 'prijatelj v infarktu' napisal predgovor, ki ga tu objavljam:

Najustreznejši predgovor k drugi knjigi Marjane Kovačič je pač njena prva knjiga z naslovom Dobrofarkt. V njej je opisan dramatičen boj ženske, ki ji je, zaradi samoomalovaževanja, občutkov krivde, pretiranega dela, pretirane skrbi za druge, za odnose, in premajhne skrbi zase, za svoje zdravje, dobro počutje in odpravo razvad, odpovedalo srce v letih, ko bi moralo človeka razganjati od zdravja, življenjske moči in ustvarjalnosti. Staro reklo, da je vsako zlo za nekaj tudi dobro, se je v Marjaninem primeru potrdilo. Infarkt, huda življenjska ogroženost, je deloval kot skrajna grožnja, ki jo je Marjana vzela resno. Zavedela se je, da ne bo preživela, če bo nadaljevala z dotedanjim življenjskim slogom. Zavedela pa se je tudi, da ne bo preživela, če se bo na milost in nemilost prepustila drugim, pa čeprav so ti drugi – svojci, sorodniki, sodelavci, prijatelji, delavci v zdravstvu, pokojninsko-invalidskem zavarovanju, upravi in drugje - predstavljani kot nadvse dobronamerni, strokovni in zanesljivi. Vzela se je v roke in začela spreminjati svoje navade, razčiščevati svoje odnose, svoja čustva in pojmovanja; v roke pa je vzela tudi druge, ni se več naivno in zaupljivo le včasih sitno prepuščala navodilom, posegom, terapijam, napotkom, ampak je aktivno sodelovala, zahtevala, predlagala, se borila za svoje pravice in za svoj prav. Zaupala je svoji izkušnji in intuiciji in se oprla na ljudi, ki so se izkazali vredni njenega zaupanja. Svojo usodo je vzela v svoje roke in se po svoji presoji opirala na druge ob polnem zavedanju, da ni vsemogočna, da je šibka, zmotljiva, pomanjkljiva kot vsako človeško bitje, in v veri, da je nad njo višja, dobrohotna moč, ki želi, da bi, dokler ji je namenjeno, polno živela človeka vredno življenje. O svojem boju s samo seboj in z družbenim okoljem je pisala dnevnik; redno je držala zrcalo sebi in drugim, ki so se v njem lahko zagledali, ko je bila objavljena njena prva knjiga. To zrcaljenje je bistveno prispevalo k pozitivni spirali avtoričine življenjske rasti.

Prva knjiga se konča z epilogom, polnim vznesenih čustev ob 'tretjem rojstnem dnevu' – seveda dnevu ponovnega rojstva po preživetem infarktu. Pravi, obširni epilog prve knjige, pa je druga knjiga, ki je pred nami. Ta opisuje življenje po tem, ko se je 'normaliziralo', kolikor sploh za katero koli življenje lahko rečemo, da je 'normalno' in kolikor sploh je to zaželena oznaka, saj 'normalno' lahko pomeni nekaj povprečnega, na vse strani sprejemljivega, vsem všečnega, stišanega, po vseh straneh obrušenega, dolgočasnega, na pol mrtvega.  Marjanino življenje ni tako. Morda je najdragocenejše avtoričino spoznanje, da je morala najprej obveljati za 'čudno', da so jo ljudje začeli spoštovati kot posebej preizkušeno žensko in se nanjo obračati v stiski. 


Z glasbeno prispodobo bi morda lahko rekli, da je prva knjiga napisana v molu, s polno dramatičnih kadenc; druga pa v duru, sproščeno, radostno. Še drugače bi prvo knjigo lahko opredelili kot introvertirano; v njej se avtorica bojuje sama s sabo, razčiščuje svoja pojmovanja, čustva in odnose in se včasih jezno protivi okolju, ga krivi in obsoja. Druga knjiga pa je ekstravertirana, odprta, polna novih dejavnosti, izkušenj, doživetij – še vedno pa napisana občutljivo z veliko mero samorefleksije, a prizanesljivejša do sebe in drugih. V njej je avtorica nekako frfotava, lahkotna, tudi šaljiva, veseli se 'malih radosti vsakdanjega življenja', pa izletov in potovanj. In neizmerno uživa. Ob tem pa se ji obuja spomin na pretekle dogodke, na mladost, na prve izkušnje ženske, tudi na boleče izkušnje, njena duša se čisti – vse to pa se spaja v hvalnico življenju; ne nekemu vzvišenemu življenju, nekemu nepredstavljivo srečnemu, ampak preprostemu, takemu, kot ga živimo tudi drugi, le da se Marjana polno zaveda vsakega njegovega trenutka, naj bo vesel ali žalosten.

Veliko nas je, ki nas življenje tako ali drugače preizkuša. Naj ta knjiga pomaga vsem v življenjskih preizkušnjah, da bodo v vsakem življenjskem položaju znali najti kal radosti in žarek upanja.

Bach, Pasijon po Janezu

Včeraj sva bila na prvem letošnjem koncertu Zlatega abonmaja, v okviru katerega CD angažira znane tuje glasbene ansamble. Tokrat so orkester, zbor in solisti Akademije Detmold izvedli J. S. Bacha Pasijon po Janezu. Nimam nobene glasbene izobrazbe, rad pa poslušam klasično glasbo in se sem in tja tudi poučim o kakem skladatelju ali kakem delu. Tole je zgolj poročilo o mojem doživljanju in mislih, ki so se mi utrnile ob poslušanju, dopolnjeno z nekaj podatki, ki sem jih povzel po programu in po edinem mojem priročniku s tega področja, starem Knaurovem Koncertnem vodiču (Gerhart von Westermann, Knaurs Konzertfuehrer, 1951).
Pasijon (glasbeno delo o Kristusovem trpljenju in smrti), povzet in komponiran po evangelistu Janezu, je po Knauru eden od verjetno petih Bachovih pasijonov, od katerih sta ohranjena dva, poleg Janezovega (1727) še Matejev, medtem ko je za Pasijon po Luku negotovo, ali ga smemo pripisati Bachu. 
Vsebinsko teče zgodba v dveh delih s skupaj šestimi razdelki od Judovega izdajstva, prijetja Jezusa, preko Petrove zatajitve, zaslišanja in bičanja, do obsodbe, križanja, smrti in pokopa. Na odru so baročni orkester, ne prav velik a baje z zgodovinsko verno zasedbo instrumentov, zbor kakih tridesetih pevcev in pevk in pet solistov. V posameznih razdelkih se izmenjujejo recitativi Evangelista (tenor) kot vezno besedilo, arije solistov, ki predstavljajo npr. Jezusa, Pilata; korali in zborovski vložki.
Bachova glasba te počasi prevzame in začara v meditativno razpoloženje, ki ga prekinjajo dramatični poudarki. V celoti pa je nekaj nenavadnosti, ki so me začudile. Tako npr. je Jezusova vloga zaupana basistu. To me je zelo motilo. Jezusa, ki je sicer v liturgiji naš Gospod, si predstavljam kot sicer odločnega, tudi strogega a hkrati milega in razumevajočega človeka, ki bi ga moral predstavljati tenor. Bas pa sodi k Bogu Očetu, ki grmi z višav. Nenavadno je bilo, da je alt pel moški; če se ne motim v falzetu. Mogoče iz tradicionalnih razlogov; morda so včasih v ta namen uporabili evnuha. Sicer si ne znam pojasniti, zakaj niso teh partov zaupali altistki. Na Youtube sem našel posnetke, kjer te arije poje deček. Nenavadno se mi je zdelo tudi, da so včasih sredi žalostne tematike veseli, igrivi vložki. Tako npr. je prav grdo razvlečen 'prizor', ko vojaki veselo kockajo za Kristusov plašč, medtem ko Zveličar umira na križu.
Še bi se našla kakšna taka zanimivost in nelogičnost. A za celoto velja: še bi poslušal - morda v drugem okolju, v kakšni cerkvi ali podobnem prostoru.
Spodaj je nekaj posnetkov -  nekateri videi so grozni, poslušaj samo glasbo.


'Gospod, naš vladar':
http://www.youtube.com/watch?v=oBJ3cQ5uyE4
'... Jezusa Nazarejca':
http://www.youtube.com/watch?v=tInLJ28qNOM
'S tabo že stopam z veselim korakom':
http://www.youtube.com/watch?v=6fqO_iebUlw&feature=related
'Mi imamo postavo...':
http://www.youtube.com/watch?v=LOftb8jYCec&feature=related
'Križaj ga, križaj ga':
http://www.youtube.com/watch?v=R3RwZ9WpN10&feature=related
'Razlij se, srce, mi':
http://www.youtube.com/watch?v=gnWJkLH3mVM&feature=related
'O sladko spi presvetlo ti telo':
http://www.youtube.com/watch?v=muBv-vRmewI&feature=related

BOOK in ministrov smeh

Včeraj sem se nasmejal ob tehle posnetkih:

http://www.youtube.com/watch?v=YhcPX1wVp38&feature=player_embedded

http://www.zurnal24.si/svet/resen-odlok-sprozil-salve-smeha-185618/video

Malo risanja

Te dni sem se poskušal v risanju. V nekem časopisu sem videl minimalističen foto-kolaž predmetov z nekega kmečkega (?) dvorišča, pa sem dve slikici prerisal v svoj likovni dnevnik.

 

V četrtek dopoldne pa sem v naročje dvignil Larjo, da je dosegla do mize in čečkala s signirji in flomastri. Ko se naveliča čečkati, se je pobarvala še po roki, da bi se bilo treba iti umit. Dedi je pa zatem ob-risal čačke in nastala je tale risbica.

Mostovi na Ljubljanici

Po tridnevnem deževju in poplavah prejšnji vikend je v ponedeljek, 20.9.10, posijalo sonce. Nisem zdržal doma. Sklenil sem uresničiti projekt, na katerega sem že dolgo mislil: poslikati vse mostove na Ljubljanici v njenem toku skozi Ljubljano od Špice do Most. Zdaj, ob visoki vodi, najvišji v zadnjih desetletjih, je prava priložnost. Ker stanujem v Zeleni jami v Mostah, sem pot začel na mostu za pešce pri baru Pri podkvi v Mostah. Ta most se res ne more pohvaliti z ničemer drugim, kot da pač povezuje oba bregova in da je, kot kaže, dovolj nosilen za pešce, kolesarje in golobe. O arhitekturi ni da bi govoril, v Mostah sploh; morda so izjema Španski borci, pa prenovljena gimnazija, ki mi je prav všeč, in tista novogradnja med gimnazijo in občino, za katero ne vem, čemu služi.

Ni prostora, da bi se zadržal ob vsakem mostu, omenil bom samo novejše - in v zadnjih letih, posebej še letos, je bilo kar nekaj novega. Prva novost je, da so podrli most pri Mrtvašnici, menda z namenom, da zgradijo novega. Namesto njega so zgradili bojda začasno brv, ozko, samo za pešce, pa s kolesom se tudi da priti čez. 
Pač pa se težava pojavi takoj zatem, ker je cesta, ki pelje ob reki mimo novega Onkološkega inštituta, zaprta zaradi gradnje cestne povezave med Roško cesto in Njegoševo ulico skozi Cukrarno. Po zavitih prehodih se prebijem mimo ene in druge klinike do prehoda čez Zaloško pri Kliničnem centru. Ogledat si hočem zapornice. Dvignjene so do vrha, pod njimi je še slabe četrt metra prostora do gladine zelenorjave blatne Ljubljanice.

Od visoko dvignjenih zapornic in mostu pri Ambroževem trgu pridem do novega Žitnega mostu. Nisem vedel, da se tako imenuje, dokler nisem prebral na vzidani plošči sredi mostu, na kateri piše tudi, da je bil most zgrajen za časa županovanja Zorana Jankoviča. Dejstvo je dejstvo. Tudi ta most je le za pešce.

Od Zmajskega mostu, na katerem sem prvič v življenju razgledniško fotografiral zmaje, prej se mi je zdelo škoda filma za klišejske posnetke, se čez polno črto prebijem čez Resljevo cesto do novega Mesarskega mostu. Slikal sem ga že zadnjič, kmalu po otvoritvi, zdaj pa je bilo na njem polno šolarjev, šolski izlet. Še enkrat sem ovekovečil nekaj prizorov.

Mimo živahnega Tromostovja, polnega turistov - danes imajo res lep dan - in brvi z Jurčičevega trga na Cankarjevo nabrežje pridem do na novo urejenega nabrežja pod Novim trgom in Bregom z novim spomenikom pokončnemu a nesrečnemu županu Hribarju. 
Nabrežje živi, krasno, da so to uredili. Mimo Karlovškega in Prulskega mostu sem hitro v Trnovskem pristanu nasproti Špice. Barke na tej strani samevajo, dostopi do njih so poplavljeni. Samo račke jih stražijo. Ljubljanica je danes res kar mogočna. Še dobro, da je Gruber naredil prekop, drugače bi Barjani še bolj gagali.

Izjemni starci (2): John Basinger

John Basinger, profesor gledališkega govora (umetniške besede) na Three rivers community college v Middletownu, Connecticut, ZDA, se je ob upokojitvi leta 1993, tedaj star 58 let, odločil, da se bo na pamet naučil epsko pesnitev Johna Miltona, Izgubljeni raj, ki je izšla leta 1667 in sicer drugo izdajo, ki obsega 12 knjig, 10.565 verzov, 60.000 besed. Pesnitev imamo tudi v slovenskem prevodu Marjana Strojana (Cankarjeva založba, zbirka Bela krizantema, 2003). Je eno od del "železnega" repertoarja svetovne literature, tako kot Biblija ali Božanska komedija. V pesnitvi Adam (tisti od Eve) pripoveduje o dogajanju ob stvarjenju sveta, genezi. Po osmih letih je leta 2001 Basinger dosegel svoj cilj. Poemo je na pamet javno recitiral tri dni, vsak dan 8 ur. Od tedaj dalje jo po delih vsak mesec javno recitira ob različnih priložnostih. V celoti jo je doslej izvedel dvakrat, leta 2001 in 2008 ob Miltonovi 400-letnici.

Ko je eni teh predstav decembra leta 2008 prisostvoval psiholog John Seamon iz univerze Wesley v ZDA, je pod vtisom izjemnega dosežka prosil tega moža, če bi sodeloval v raziskavi njegovih spominskih sposobnosti. Basinger je rad pristal, saj je, kot je dejal, prav čakal, da bi ga kdo preveril. Najprej sta psiholog in njegov sodelavec sistematično preiskala, kako dobro si je Basinger zapomnil pesnitev. Prebrala sta mu, med drugim, poljubna dva verza in ga prosila, naj pove naslednjih deset verzov. V 88 odstotkih primerov je uspel priklicati gradivo popolnoma pravilno, v preostanku pa je v večini primerov izpustil le kako besedo, v glavnem v dveh prav določenih knjigah, od katerih mu ena ni bila posebno všeč (7. in 11. knjiga).

Testirala sta tudi njegov spomin za vsakdanje podatke in ugotovila, da je povprečen za njegovo starost - zdaj 76 let. Tudi sam pravi, da pozablja običajne reči, pozabil je celo priti na zmenek z novinarjem in se sam norčeval ob tem nasprotju.

Kako mu je uspel ta izjemni dosežek? Učenju je posvetil vsak dan eno uro. Ob tem ko je vadil na sobnem kolesu in drugih napravah, je prvih 15 minut posvetil učenju sedmih novih verzov (sedem je obseg pozornosti in kapaciteta kratkoročnega delovnega spomina), 15 minut za ponavljanje prejšnjih verzov in 15 minut za spominsko pregledovanje celote. Učil se je in obnavljal na glas. Pomembno je, da mišice govoril sodelujejo pri zapomnjevanju. Sam ocenjuje, da je porabil 3000-4000 ur učenja. Ni uporabljal posebnih tehnik zapomnjevanja, ampak se je skušal čim globlje vživeti v osebe, vzpostaviti z njimi čustven odnos, razumeti njihove motive, si predstavljati situacije in dejanja. Sproti se je poglabljalo njegovo razumevanje pesnitve in se množile povezave, prihajal je do novih uvidov in spoznanj. Ob testiranju kot tudi sicer na nastopih je 'odigral' posamezne prizore. Še zdaj se mu zdi, kot da nosi v sebi veličastno katedralo, v katero lahko vstopi, kadar hoče, in se razgleduje po njej.

Čemu se je lotil tega na videz nemogočega podjetja? Kaže, da je bil njegov poglavitni motiv, da bi prispeval k ohranjanju izročila ustnega pripovedovanja zgodb, ki je skoraj izumrlo. Želel je preveriti, ali so včasih res lahko verodostojno ustno prenašali pesnitve, kot sta Homerjeva epa in podobne. (Spomnimo se guslarjev in njihovega ustnega prenašanja srbskih junaških pesmi.) Hotel je študentom približati pesnitev, tujo sedanjemu doživljanju in jeziku. Ob prelomu tisočletja je hotel narediti kaj velikega.

Ogledujem si Iliado. Ne, ne maram vojn in krutosti (razen boksa). Pustolovščine Odiseja bi mi bolj ležale. Nepresežen Sovretov prevod, okrog 11.000 verzov. To bi bilo primerljivo. Mogoče Božanska komedija? Ah, sami grešniki, kaj bi se naslajal ob njih. Najbrž se bom odločil za Krst pri Savici ali pa še rajši za Povodnega moža – od Roze. Čemu že?

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20419555
http://www.paradiselostperformances.com/thusspakejohn.html

Izjemni starci (1): Katarina Marinič

Pred kratkim sem prebral vest, da je v novogoriškem domu upokojencev v 111. letu starosti umrla Katarina Marinič, edina superstoletnica (kot imenujejo stare več kot 110 let) v vzhodni Evropi, ki je imela verodostojne dokumente o svojem rojstnem datumu. Saj vemo, tam na Kavkazu mrgoli stoletnikov – a žal brez papirjev, manjka bumaška, bumaška. Rodila se je leta 1899 v Desklah pri Anhovem, delala, služila, bila po svetu, preživela dve vojni, izgubila moža, skratka, imela kar pestro življenje. Stara je bila natanko 110 let in 307 dni in je na lestvici najstarejših Zemljanov zasedala 56. mesto, kot piše časopis. To je seveda žalosten dogodek; človeku je žal za kleno starko in vsakdo bi si želel, da bi se ženica še kar naprej veselila primorskega sonca. Pomislil sem ,Na, zdaj pa nimamo več najstarejše Slovenke', pa sem se hitro ugriznil v jezik. Nato se mi je takoj pritaknila optimistična misel. Ženica je bila ob smrti 40 let starejša od mene. To pomeni, da imam pred sabo še najmanj 40 let. Superca. Upam, da jih ne bom brezveze zapravil tako kot teh 70.