Križarjenje 2011: Katakolon - Olimpija

Naslednje jutro se izkrcamo v Katakolonu na Peloponezu - majhno naselje je nastalo kot pristanišče in turistično izhodišče.

Katakolon je glavno pristanišče za pokrajinsko središče Pyrgos. Šteje le 271 prebivalcev. V njem je šola, cerkev, gostilna, trg, od leta 2005 dalje pa tudi zanimiv muzej antične tehnologije (Municipial Museum of Ancient Greek Technology), v katerem je 150 delujočih rekonstrukcij mehanizmov, ki so jih konstruirali stari Grki od okrog 2000 p.n.š. do l. 100 n.š. (http://www.kotsanas.com/)

Iz pristanišča se zapeljemo do kakih 30 km oddaljene stare Olimpije. Neverjetno, kako so znali stari izbrati lokacije za svoja svetišča. Res sveti kraji. Začutim posebno blago, prijetno vzdušje sredi odprte gričevnate pokrajine z bori, cipresami, cedrami, tamariskami ob sotočju starodavnih rek; ni mraz, malo pihlja, malo se sili sonce. Dober zrak, z lahkoto dihaš. Ostanke stebrišč oživljajo pomladanske rožice: stavbe za trening tekačev, tekmovalcev v borilnih veščinah, prostori trenerjev, sodnikov, funkcionarjev, duhovnov, templji. Prvi olimpijski stadion je še tam: peščen, ob straneh položne brežine - gledalci so sedeli na travi, samo sodniki in olimpijski komite na kamnitih sedežih; 192 m dolg. Moja žena, nekoč športnica, ga je pretekla 4-krat: tja in nazaj na svojo pobudo, in še enkrat tja in nazaj, da sem jo posnel. Ponosna na ta dosežek. Jaz sem kar tako stopil na ciljno črto, označeno s starodavnimi marmornatimi ploščami.  Med ostanki je tudi Praksitelova delavnica, kjer je ustvarjal velikanski kip Zeusa, da ga ni bilo treba prevažati od daleč. Kupil sem si knjižico, ki prikazuje rekonstrukcije zgradb na slikah ostankov stebrišč. Vse so imeli, vse so znali, vse je vzel gospodar čas.

Področje antičnih tekmovališč in svetišč Olimpije leži ob vznožju gozdnatega griča Kronos, ob sotočju rek Kladeos in Alfeos v pokrajini Elis. Izkopanine kažejo, da je bil ta kraj poseljen že v 2. tisočletju p.n.š., ko so tu častili Kronosa in njegovo mater Geo. Verjetno je bilo tu že v mikenski dobi, vsaj že v 9. stol., svetišče. Kdaj so bile prve igre, ne vemo, štejejo pa se od leta 776 p.n.š., ko je bilo prvič zapisano ime zmagovalca. Tedaj so Grki začeli šteti čas po olimpiadah. Že okoli l. 884 p.n.š. je bil v času olipiade proglašen 'božji mir', ko so prenehali vsi spopadi, mir, ki vse do konca prirejanja antičnih olimpiad ni bil nikoli prekršen. V začetku so se pomerili le v teku v dolžini štadiona (600 Heraklovih čevljev ali 192 m; preprost račun pokaže, da je bil Heraklov čevelj dolg 32 cm ali 8 cm daljši od mojega - torej Herakles ni bil tak strašen hrust). Kasneje pa so prirejali peteroboj: poleg teka še metanje kopja, diska, skok v daljino in rokoborbo. Kasneje so dodali še dirko z vozovi in tek v orožju. Prve igre so trajale 1 dan, kasneje pa 5 dni. Tekmovalci pa so se pripravljali že tri mesece prej. Igre je kot poganski kult l. 394 n.š. prepovedal rimski cesar Teodozij, l. 420 pa je cesar Teodozij II dal požgati Zeusov tempelj. K uničenju zgradb so prispevale poplave, zemeljski plazovi in spreminjanje toka rek, ki oklepata to področje. 


Ogledali smo si tudi muzej s posebno znamenitimi kipi.


V muzeju so med drugim razstavljeni ostanki reliefov na zatrepih Zeusovega templja. Relief na vzhodnem zatrepu prikazuje tekmo z vozovi med kraljem Arkadije Enomajem in ahejskim vojvodo Pelopsom. Enomaju so Delfi prerokovali, da ga bo ubil zet. Zato se je vsak snubec njegove hčere moral pomeriti z njim v tekmi z vozovi. Dogovor je bil, da zmagovalec ubije poraženca. Ker je imel Enomaj najboljšo vprego, je do tedaj premagal in ubil že 13 snubcev. Pelops pa je podkupil Enomajevega voznika, da je zrahljal kolo voza. Kolo je med vožnjo odpadlo, Pelops je zmagal, ubil Enomaja in se poročil z njegovo hčerjo Hipodamejo. Morala zgodbe? 
Relief na zahodnem zatrepu pa prikazuje prizore iz spopada med Kentavri in Lapiti. Tezejev prijatelj, lapitski kralj Peiritij, je na poroko z nimfo Hipodamejo povabil sorodnike, polljudi Kentavre, iz soseščine. Ti so se napili, se vrgli na Lapitinje, prvi med njimi kar na nevesto, nakar se je vnel krut in krvav boj z Lapiti, ki so v njem zmagali in pregnali Kentavre.

Ob stari Olimpiji je novo mestece. Ravno nekaj praznujejo. Pred gostilno žar in 'klasika sa roštilja'. Neka Francozinja se prav nesramno grebe za kremenateljc. Žena nama pribori nekaj kruha. Točijo črnino. Tako po stari navadi: kos domačega belega kruha in kozarec črnine. Je ravno čas kosila in se prileže. Na ladji se potem dostojno podpremo.

Vir: Sudgriechenland, Polyglott Reisefuhrer.

Križarjenje 2011: Malta

Republiko Malta (Repubblika ta' Malta) sestavlja otočje sredi Sredozemskega morja (9 otokov, največja otoka sta Malta in Gozo), 93 km južno od Sicilije, s skupno 316 kvadratnih km površine (pribl. 60x manjša od Slovenije; kvadrat s stranico pribl. 18 km) in pribl. 413.000 prebivalcev. Gostota prebivalstva je 1307 na kvadr. km, kar je 13-krat več kot v Sloveniji, kjer je pribl. 100 prebivalcev na kvadr. km! Strateško pomemben otok so v zgodovini zasedali različni zavojevalci: Feničani, Grki, Rimljani, Fatimidi, Siciljanci, vitezi sv. Janeza, Francozi, Britanci.  Malta je postala neodvisna od Velike Britanije l. 1964, republika je postala 1974 in članica EU 2004. 

Ime otoka naj bi po eni teoriji izviralo iz grške besede meli, ki pomeni med. Grki so otok imenovali Melite, medeno sladki otok. V resnici živi na otoku endemična vrsta čebel. Druga teorija izvaja ime iz feničanske besede maleth, ki pomeni pristanišče, kar se meni zdi verjetnejša razlaga. 

Otočje naj bi najprej naselili v kameni dobi, 5200 p.n.š., lovci in poljedelci iz Sicilije, ki so iztrebili pritlikave slone in pritlikave povodne konje. Ti Sicani naj bi bili v sorodstvu z Iberci. Ti ljudje ali pa njihovi nasledniki so gradili megalitske templje (na Gozu), v katerih so žrtvovali živali (4000-2500 p.n.š.). Druga arheološka zanimivost otoka so sledovi koles v kamnu, verjetno sledovi lesenih koles, ciz, v mehkem apnencu. Za časa prve punske vojne (264 p.n.š.) so prebivalci, nezadovoljni s kartažansko oblastjo, predali mesto rimskemu konzulu Semproniju, ostali lojalni tudi v drugi punski vojni in zato uživali določene privilegije kot zavezniška država (foederata civitas). Za časa cesarja Hadrijana je Malta imela pomemben status municipija. Na otoku je bila zgodnja krščanska skupnost in znano je, da se je na otok po brodolomu zatekel sv. Pavel, ki je tu pridigal. Ob razpadu rimskega cesarstva je Malta prišla v okvir Bizantinskega cesarstva in pod nadoblast Konstantinopla. Pred koncem prvega tisočletja so po izdaji bizantinskega admirala Eufemija na otoku zavladali Arabci; Malta je spadala pod sicilski emirat (Fatimidi). Posledica arabske vladavine je tudi današnji malteški jezik, ki se je razvil iz sicilsko-arabskega. 
Leta 1091 so otok hkrati s Sicilijo zavzeli Normani z Rogerjem I, ki so ga kristjani navdušeno sprejeli. V zahvalo je Roger odtrgal del svojega rdeče-belega praporja in ga podaril Maltežanom - od tod barve današnje malteške zastave. V normanskem obdobju se je otok kot del  Kraljestva Sicilije uspešno razvijal pod oblastjo malteškega kneza. Zgradili so več cerkva in drugih zgradb. Nato je bila Malta 72 let del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti pod Hohenstaufi. Ti so pretvorili Malto v utrjen vojaški garnizon, Friderik II pa je pregnal preostale muslimane z otoka. Za njimi so za krajši čas prevzeli oblast Anžuvinci, za njimi, v času 'sicilskih večernic' pa Aragonci. 
Kasneje je otok prišel pod oblast Reda vitezov bolnišnice sv. Janeza iz Jeruzalema - to so sloviti 'malteški vitezi'. Ti so se skupaj z Maltežani l. 1565 uspešno zoperstavili otomanski pomorski sili in jo odvrnili od otoka. Voltaire je tedaj dejal, da ni nič bolj znano kot obleganje Malte. Po končanem obleganju so se posvetili gradnji utrdb, predvsem v notranjem pristanišču, kjer je zraslo novo mesto La Valetta, imenovano po Velikem mojstru Jeanu Parisotu de la Valette. Vitezi so uresničili veliko arhitekturnih in kulturnih projektov, ustanovili nova mesta in kulturne in izobraževalne ustanove. 
Njihova oblast se je končala, ko je Napoleon l. 1798 zavzel Malto na poti v Egipt. Najprej je prosil Maltežane za gostoljubno zatočišče za svoje ladje. Ko so mu ugodili, je obrnil orožje proti njim, oropal otok in pustil na otoku vojaško posadko. Maltežane, ki so sovražili francosko okupacijo, so z orožjem podpirali Kraljestvo Neapelj, Kraljestvo Sicilija in Britanci. Končno se je francoski general Claude-Henri Belgrand de Vaubois leta 1800 predal, Maltežani pa so oblast izročili Britancem in Malta je postala britanski dominion; l. 1814 je postala del Britanskega imperija. A ljudje niso bili zadovoljni z britansko vladavino; ko so protestirali proti visokim davkom, je britanska vojska ubila štiri Maltežane, kar danes praznujejo kot državni praznik Sette Giugno. 
V drugi svetovni vojni je bila Malta blizu oskrbovalnih poti osi, a Maltežani so skupaj z britanskimi silami na otoku junaško prestali tudi 'drugo obleganje', to je preko 3000 bombardiranj sil osi, ki so tako pripravljale izkrcanje, do katerega ni nikoli prišlo. Za junaško zadržanje je britanski kralj Jurij VI podelil Maltežanom 'Jurijev križ' kot kolektivno priznanje - križ, katerega podoba je na nacionalni zastavi. (Po Wikipediji)

Ob avtobusu nas sprejme lokalna vodička, privlačna gospa srednjih let. Izkaže se, da enako dobro obvlada angleščino in arabščini podoben malteški jezik, v katerem se pogovarja s šoferjem.  Pozornost pa mi vzbudi njena nenavadna sproščena, nenasilna odločnost, ponos, svetla energija, ki jo pripisujem odraščanju na tem sončnem otoku sredi morja v kulturi, kjer so Maltežani, kljub temu, da so jim vedno gospodarili tujci, ohranili nacionalno identiteto, ki so jo tudi znali izraziti, uporno ali sodelovalno, kakor je ustrezalo njihovim interesom. Ni sledu nacionalne manjvrednosti; nasprotno, zdi se mi, da izžareva ponos zaradi narodno-zgodovinske posebnosti naroda in države, ki ji pripada. Lep zgled Slovencem, ki prosjačimo tujce za pohvalo naši deželi in smo jim, če nam ugodijo, pripravljeni nekam zlesti. Na koncu se ji zahvalim za odlično razlago.

La Valetta je impresivno pristanišče in mesto, ki se razprostira okrog več zalivov, povsod starodavne utrdbe. Malo se sili dež, malo sonce, vse dopoldne se izmenjujeta. Najprej se ustavimo ob neki cerkvi na obali, globlje v mesto ne prodremo. Avtobus nas zapelje v ribiško mestece Marsaskala s slikovitimi ribiškimi čolni. Potem si ogledamo še staro prestolnico Mdino, kjer so živeli Feničani in Rimljani, peljemo se skozi mesto Mesta; ves čas se vozimo skozi neka naselja, nato se z drugega konca vrnemo v pristanišče. Povsod kupolaste cerkve. Vodička pravi, da je poleti tu do 39 stopinj, najugodnejši čas za obisk pa je prav ta, v katerem smo se tu znašli mi.

Križarjenje 2011: Genova - Marseilles - Malta

Naslednje jutro, v ponedeljek, 21.2., ob pol osmih smo pristali v Marseillesu. 

Z 1,5 milijona prebivalcev je Marseilles drugo največje mesto v Franciji, takoj za Parizom. Kot Massilio so ga okrog 600 p.n.š. tam, kjer je danes staro pristanišče, Vieux Port, ustanovili grški kolonizatorji. V 1. stoletju se je v boju med Julijem Cezarjem in Pompejem postavilo na Pompejevo stran, zato ga je Cezar l. 49 n.š. zavzel in zaplenil mestno brodovje. V 10. stol. so ga oživili provansalski knezi, leta 1480 pa je bilo vključeno v Francijo. L. 1720 je kuga, ki jo je zanesla trgovska ladja iz Sirije, pomorila 90.000 meščanov. V podporo meščanski revoluciji so Marsejčani l. 1792 poslali v Pariz 500 prostovoljcev, ki so po poti prepevali koračnico, ki je postala znana kot marseljeza. Mesto se je močno razvilo in prebivalstvo pomnožilo po odprtju sueškega prekopa (1869), osamosvojitvi Tunizije (1956) in Alžirije (1962). Danes je Marseilles najhitreje rastoče mesto v Franciji.

S precej oddaljenega pomola, kjer se je privezala naša ladja (kakih 8 km od centra mesta), smo se z avtobusom zapeljali do starega pristanišča (Vieux Port), tam pa nas je večina sedla na turistični vlakec, ki nas je popeljal na grič, vrh katerega kraljuje veličastna cerkev Notre Dame de la Garde. Prav zoprno je pihalo. Ogledali smo si cerkev, kripto in baziliko, si v sosednji trgovinici ogledali spominke in kupili kakšno malenkost.

Z vlakcem smo se peljali mimo trdnjave Bas Fort St-Nicolas, ki varuje pristanišče, videli pa smo tudi trdnjavo Fort St-Jean na otočku pred pristaniščem. - Bazilika Notre Dame de la Garde stoji na 162 m visokem hribu La Garde. Zgrajena je bila med 1853 in 1864. Na vrhu zvonika je 9,7 m visok kip Device Marije na 12 m visokem podstavku.

Potem smo počakali vlakec in se po kar strmih klancih spustili do starega pristanišča. Spodaj ni pihalo in okrog poldne je bilo v čudovitem sončnem dnevu prijetno toplo. Ljudje so pomladno razpoloženi sedeli zunaj, pred kavarnami s pogledom na gozd jamborov jaht, zasidranih v pristanišču. Sprehodila sva se še po nekem bulvarju, do druge cerkve, mimogrede skočila še v trgovski center, kupila eno majčko za vnukinjo - pour une fille du douze ans, madame, s'il vous plait, neuf euro, merci, auvoir. Seveda sva se pričkala na vsakem voglu, a greva v štacuno al ne, al gor do cerkve, al še kam naprej al nazaj, a te slikam tuki al tam.

Ob petih popoldne krene ladja na 36-urno plovbo proti Malti; vso noč, ves dan, vso noč. To je čas za raziskovanje ladje.

Med plovbo je v torek zvečer gala večerja. Nadenemo si najlepše, kar smo prinesli s seboj. Na desni od naju sta upokojen profesor s soprogo, na levi gospa v najlepših letih s krasnima hčerkama, študentkama. Nasproti naju dobrodušen in prav veseljaški gospod z mirno in molčečo soprogo, na drugi strani družina z najstnikom. Ves čas smo se lepo razumeli in ob mizi je bilo vedno vedro in prijazno vzdušje. Kaj pretirano pa nismo drezali drug v drugega in - politiko smo pustili doma.

Ob pol osmih zjutraj v sredo, 23.2., pristanemo v La Valetti na Malti. Naročila sva izlet - ogled otoka.

Križarjenje 2011: Vkrcanje

Tokrat sva se odločila za nekaj, kar je bilo videti kot nekoliko cenejša varianta križarjenja, ker naj bi šli bolj zgodaj, že februarja, in z malo manj ugledno ladjo, kot so Costine ali MSN. Ladja Louis Majesty, ciprske družbe, registrirana v La Valetti na Malti, ima sicer deset palub a zunanje kabine nimajo balkonov. Če že ni balkona, vzemiva vsaj najvišji razred. Na ladji prebiješ veliko časa, zato je prav, da si privoščiš nekaj udobja.

Pravi motiv za to potovanje je bil Egipt. Želela sva si videti Aleksandrijo in Port Said, kot so v začetku oglaševali, želela tako kot večina drugih slovenskih potnikov. Zaradi prevrata v Egiptu je ladijska družba črtala ta dva postanka in namesto tega ponudila pristanke na eni in drugi strani Peloponeza, od koder je bilo mogoče doseči starodavno Olimpijo in Mikene. Po sili smo se zadovoljili z nadomestnim itinerarjem.

Pridružila sva se skupinskemu odhodu, čeprav sva se lani prav dobro znašla tudi sama, čeprav sva šla prvič. Iz Slovenije je šlo dol menda 90 ljudi, dva avtobusa, pa še kakšen s svojim avtom. Ko sva se v nedeljo 20.2. pred šesto zjutraj s taksijem pripeljala do Dolgega mosta, je tam stal en avtobus, že precej poln, in vodička, ki je rekla, naj počakamo drugi avtobus, ki bo pripeljal iz Maribora. Nekaj časa smo stali na mrazu, potem je žena šla v akcijo in rekla vodički, da naju zebe in da bi bilo fino, če bi bil še kak prostor v avtobusu (praznih je bilo šest sedežev, ne vem za koga jih je vodička šparala). Vodička, zajetna Primorka, je milostno odvrnila, da se lahko greva notri malo pogret. To naju je seveda takoj pogrelo, toliko, da sva se nato vendarle znašla v avtobusu 'ne samo za pogret'. Do Genove se vleče; malo sem dremal, malo buljil skozi okno, škljocal skozi šipo nisem nič, razen čisto na koncu.

Vkrcavanje je bilo v primeri z lanskim v Savoni porazno. Lani so nam pri vstopu v terminal razdelili zaporedne številke, nato pa so  klicali skupine številk, medtem smo se pa lahko sprehajali okrog, jedli in pili in 'dangubili' po svoje. Tokrat smo ves čas stali v vrsti, ki se je počasi pomikala po zavitih hodnikih in stopniščih, dokler se okrog petih popoldne nismo vendarle vkrcali. Genova bi se lahko kaj naučila od nekaj deset kilometrov oddaljene Savone. Ko sva prišla v kabino 967 na devetem krovu, novo razočaranje. Namesto zakonske postelje dve ločeni postelji. Okno, še kar veliko, gleda na zunanji hodnik, skozenj vidiva ljudi, ki postavajo ob ograji. Ali tudi oni vidijo notri? Šit. Ženo prepričujem, da se ne vidi notri. Potem gre ven in se sama prepriča. Ne vidi se, razen če je zunaj tema in notri luč. A saj so debele zavese. Sobarici rečeva, da sva naročila superior kabino z dvojno posteljo. Gre sporočit višjim. Čez čas se vrne, pove, da sta ti postelji pričvrščeni in ju ni mogoče združiti; naj počakava, skušali bojo najti rešitev. Bojo sporočili. Nato sestanek slovenske skupine, prijave za izlete. Na hitro se odločiva za izlete. lahko bi nam dali več časa, navsezadnje izleti stanejo. Potem greva večerjat. Za veliko ovalno mizo 12 Slovencev kapitanovo omizje, to pomenijo kratice na krtici: CT, captains table. Kapitana seveda ni nikjer; pa se izkaže, da bo Janez kar dober kapitan. 

V dneh, ki sledijo, ugotovimo, da je družba za mizo prijetna. Nato čakava v kabini s spakiranimi kufri. Obvestila ni. Okrog devetih zvečer - žena utrujena leži na postelji - grem v recepcijo. Možak gleda na ekran: Aha, ja, vam bom pokazal drugo kabino. Pelje me na krov 7, kabina 739. Pokaže kabino. Spodobna, zdi se mi večja kot najina, postelji še nista združeni. Če se boste odločili za to kabino, ju bomo združili. Skozi okno se vidi na promenadni hodnik. Grem gor, poročam ženi. Odloči se, jaz mam vsega dost, odgovori. Tudi tam je zunaj hodnik, ljudje hodijo mimo in gledajo noter, čeprav nič ne vidijo. Ta kabina tukaj je zadnja na krmnem delu, tu bi imela mir; in hodnik zunaj je samo pred najino kabino, tako rekoč privatni hodnik-balkon. Sporočim v recepcijo, da ostaneva v sobi 967. Pozno je, ne da se nama. Končno razpakirava in se spraviva v posteljo, vsak v svojo. Šele čez kak dan sem ugotovil, da je najina kabina (skupaj z zadnjimi petimi) za pol metra krajša, ker se hodnik izogne dimniku. Zato postelj ni mogoče združiti, ker ne bi bilo prostora ob njiju. Skratka: za enak denar manjvredna soba. Moram biti pošten: ponudili so drugo kabino, odločila sva se, zaigrala sva jokerja. Zdaj se nimava kaj pritoževati. Meni se je zdela postelja super, mehka in topla, žena se je pritoževala, da ima jamo in da jo od ležanja boli hrbet. A je preživela.

Butalci

Mislim, da je dobro in prav, da obstaja tednik, kot je Demokracija, ki je izrazito na strani SDS, želel pa bi si dobrega analitičnega novinarstva na njegovih straneh.
Žal je v njem preveč skrajno enostranske zagrizenosti. Tokratna naslovnica dobro kaže raven tega časnikarstva:

Janša, Turk in Velikovec

Po koncu zavezniške zasedbe po 2. svetovni vojni je Avstrija postala meščanska republika. Na njeni južni meji pa je nastala Jugoslavija, v kateri je zavladal komunistični režim po sovjetskem vzoru, režim, ki se je sicer po prekinitvi s Sovjetsko zvezo z leti mehčal, ki pa je bil enostrankarska diktatura. V Avstriji je zato vladal strah pred komunistično nevarnostjo. Žrtev tega strahu je bila predvsem slovenska manjšina, ki je bila že prej pod močnim pritiskom germanizacije. V začetku 70-tih let 20. stoletja se je na Koroškem zaostrilo zatiranje slovenske manjšine, vladalo je agresivno protislovensko ozračje. Leta 1972 je prišlo do »Ortstafelsturma«, ko so nemški nacionalisti ob očitnem odobravanju varuhov reda podrli večino dvojezičnih krajevnih napisov, ki jih je dal postaviti socialdemokratski deželni glavar Hans Sima. Stranka, ki jo je tedaj vodil kancler Bruno Kreisky, ni podprla Sime v prizadevanjih za izpolnitev določil avstrijske državne pogodbe. Z njegovim naslednikom Leopoldom Wagnerjem pa se je germanizacija nekoč večinsko slovenske Južne Koroške nadaljevala. V primerjavi s številom v začetku 20. stol. in celo po nacističnem nasilju je manjšina danes zdesetkana.

18. septembra leta 1979 sta agenta službe državne varnosti SDV Slovenije (Jugoslavije) Luka Vidmar in Martina Blaj v prostorih velikovškega muzeja, v katerem so počastili koroške brambovce (Kärntner Abwehrkampf) nastavila bombo. Ta je predčasno eksplodirala in ju poškodovala. Vidmar je bil hudo ranjen, odrezati so mu morali nogo. Njega in 'bombenlady', kot so koroški mediji imenovali Blajevo so leta 1980 obsodili na 4 leta zapora, a so ju pol leta kasneje v zameno za dva avstrijska agenta vrnili v domovino. Bomba je v steno muzeja naredila luknjo.

Domneva se, da so bili v pripravo atentata vpleteni najvišji politični organi republike Slovenije.

Da je bombaško akcijo organizirala slovenska SDV, je širši javnosti znano od leta 1988, ko so bili objavljeni dnevniki in spomini Staneta Kavčiča, ki je analiziral njeno politično ozadje.

Februarja 2011 se je na spletni strani Janševe SDS pojavilo besedilo, ki obtožuje predsednika republike Türka, da je bil neposredno obveščen o atentatu, kar naj bi pomenilo, da je bil med najožje politično privilegiranimi prejšnjega režima. Za očitki Türku se skriva naslednje podtikanje.  SDV  je akcijo organizirala po naročilu tedanjega političnega vrha. Organ, ki je tedaj koordiniral politiko do manjšine in v katerem je sedel tudi predstavnik SDV, je vodil Danilo Turk. Ergo: Türk je neposredno vpleten v politično odločitev za atentat.

Predzgodovina tega očitka je naslednja. 30. novembra 2009 je Danilo Türk podelil odlikovanje srebrni red za zasluge Tomažu Ertlu, Tomažu Času in Leopoldu Jesenku za zasluge med akcijo Sever. Ta odločitev je sprožila val protestov, SDS in SLS pa sta januarja 2010 vložili ustavno obtožbo proti predsedniku države. 3. marca 2010 so polsanci z 32 glasovi za in 52 proti zavrnili predlog prve ustavne obtožbe predsednika republike v zgodovini. Večina poslancev je bila prepričana, da je bil predlog pravno neutemeljen, moralno nesprejemljiv in politično škodljiv. Danilo Türk je v svojem govoru pred poslanci zavrnil vse očitke opozicije. Ko je stopil v dvorano opozicijski polanci v znamenje prostesta niso vstali s svojih sedežev. V parlamentarni razpravi je SDS omenila tudi bombni napad v Velikovcu.

Danilo Türk je 4. marca 2010 o napadu v Velikovcu izjavil: »Takrat, ko se je ta dogodek zgodil, sem bil osupel, tako kot mnogi drugi ljudje pri nas, nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in mi tudi danes niso znana.«

Vendar pa je bil takrat 27-letni Türk sekretar komisije za manjšinska in izseljeniška vprašanja pri SZDL. V tem svojstvu je prejel dopis republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje (takrat nekakšno zunanje ministrstvo Slovenije) z informacijami o sodnem procesu Vidmar-Blaj. Dokument z datumom 1. julij 1980 vsebuje odlomke iz depeš veleposlaništva na Dunaju in kunzulata v Celovcu, ki povzemajo pisanje avstrijskega tiska o sodnem procesu in stališča nekaterih avstrijskih funkcionarjev. Ta dopis je prejelo 10 naslovnikov: predsedniki slovenskega predsedstva, skupščine, izvršnega sveta, ZKS, SZDL, sekretar za notranje zadeve (notranji minister), sekretar CKZKS ter predsedniki mednarodnih komisij pri skupščini, ZKS in SZDL. Zadnji je bil Danilo Türk kot predsednik prej omenjene komisije.

»Iz dopisa nedvoumno izhaja, da je bil Danilo Türk leta 1980 med desetimi najpomembnejšimi slovenskimi politiki, ki so jih obveščali o podrobnostih in okoliščinah atentata. Poznal jih je takrat in pozna jih danes«, je zapisal neznani avtor na spletni strani SDS.

Predsedniku Türku so očitali, da je bil neposredno obveščen o atentatu v Velikovcu, zdaj pa se je pokazalo, da je bil obveščen devet mesecev in pol po dogodku. Tudi vsebina dokumenta je povzetek medijskih poročil o sojenju storilcema v Avstriji, torej je, kot pravi Türk, »dvakrat posreden«.

Od takrat je minilo 32 let.

(Po člankih v Delu)

Komentar:

Janševa obtožba je podtikanje, izkrivljanje, manipulacija. Türk ni bil neposredno obveščen o okoliščinah dogodka, kar bi pomenilo o pripravah in izvedbi atentata, ampak je bil obveščen o medijskih poročilih o posledicah dogodka, tj., o avstrijskih poročilih o procesu proti atentatorjema devet mesecev po atentatu, kar Janša odkriva in očita 32 let po dogodku na osnovi dokumenta, ki je bil ves čas javno dostopen in ga nihče ni skušal skrivati. - Strinjam se z naslednjo ugotovitvijo Delovega komentatorja: "Če obtožiš predsednika države, da je leta 1979 moralno sodeloval pri terorističnem napadu v Velikovcu, in mu to tudi dokažeš, predsednik v svoji funkciji moralno ne more več predstavljati demokratične države Slovenije. Če pa se tvoje trditve pokažejo za neresnične - sam izgubiš moralno pravico do izrekanja v demokratičnih zadevah države." (J. Markeš, Delo 16.2.11)

'Socialno omrežje'

Film o nastanku Facebooka in njegovem avtorju Marku Zuckerbergu, zakerbrgu po ameriško, je nominiran za oskarja v več disciplinah, poleg tega so mi domači rekli, da je v redu. Poleg tega sem uporabnik Facebooka. Zato sem ga šel gledat. Če prav pomislim: kako to, da niso posneli filma o izumitelju fotokopirca, še prej o izumitelju šapirografa, singerice ali bicikla ali 'Človek ne jezi se'. Kaj je facebook? Družabna igrica, formular, kamor vpišeš svoje podatke, dodaš slikce, malo pametuješ, si priklikaš kao prijatelje in, če imaš čas, si ogleduješ njihove slikce, prebiraš njihove modrosti in neartikulirane krike ob prebujanju in drugih dejavnostih, jih pohvališ ali pograjaš, raziskuješ, kdo je s kom in s kom ni več, in si morda celo dopisuješ z njimi. Malo za šalo malo zares. Pol milijarde ljudi na svetu se gre to igrico, drugih šest milijard očitno preživi brez nje. Film o drugi pomembni postranski reči, najbolj pomembna postranska reč je baje fuzbal. In vendar ti film da kar misliti.
Zamisel se je posvetila čudaškemu študentu, piflarju, ki si je želel postati član ekskluzivnega kluba, njegovi punci se je to zdelo odbito, zdelo se ji je, da on misli, da ni dovolj dobra za elito in po prepirčku ga je pustila. Njemu, računalničarju, sine ideja, kako bi se ji maščeval. Priskrbi si sezname študentov, preoblikuje obstoječo stran in po vesoljnem harvardskem omrežju razpošlje obvestilo, da je ta pa ta (njegova punca) prasica. Zadeva je učinkovala, pot je bila odprta, začelo se je razdelovanje ideje o študentskem omrežju, kjer bi bil vsakdo, predvsem vsaka bejba, predstavljen s fotografijo, podatki; kjer bi lahko vsak maščevalno zdravil svoje komplekse in jih razglašal urbi et orbi. Študentsko občestvo je dobilo novo zabavo. Piflar, 'nerd', dobiva idejo za idejo in jo  deloholično uresničuje. Pridobi si prijatelje, sodelavce, FB se dograjuje in širi. Ta osredotočenost na razvijanje proizvoda je osupljiva. Ni pomislekov o banalnosti, ki sem jih izrekel prej, ne, mulc je ves v programiranju in izboljševanju formularčka. Višji smotri, vrednote, smisel, širši razgledi, svet - fuck off. Samo formularček je važen: da bo slikca, da se bo dalo naložiti več slikc, da boš lahko kliknil onega v Hong Kongu... Da boš lahko napisal 'she is a bitch' ali pa 'Anita, jest ne morm lajkat tvoje slike, a morm bit tvoj prjatu tuki na Fb?' ali pa skrivno sporočilo svoji ljubi.
Potem se začne biznis, pridobivanje sponzorjev, investitorjev. Rast. Selitev iz NY v Kalifornijo. Tu ni sentimentalnosti. Če prijatelj zamoči, ni več prijatelj, njegov delež je le še 0,03%. 'Ukradel nama je idejo', se pritožujeta konkurenta. 'Fuck off', ju nažene dekan, 'na Harvardu si izmislimo novo idejo, nov projekt'. In fact: kaj je ideja, če je ne razviješ in fanatično realiziraš. FB osvoji svet. Cukerberg je težak deset milijard. Formularček, ki ga izpolnjuje ves svet in brez njega ne more živeti. What a world!

Ekološko v novo leto

Prebral sem napotke za ekološko obnašanje v Sončnih pozitivkah (po Viti) in ček-listo v WAYNU in primerjal svoje ravnanje.


NE VODE V PLASTENKAH. Ne kupujem vode v plastenkah. Hodim po pitno vodo v izvir pri Potoku (pri Snoviku). Za kuhinjsko rabo uporabljam vodo iz pipe. Oskrbovanje s pitno vodo zahteva 1x mesečno vožnjo z avtom tja in nazaj okrog 70 km in s tem povezano onesnaževanje.


NE PLASTIČNIH VREČK OZ. PONOVNA UPORABA VREČKE. V knjigarne in druge trgovine hodim z nahrbtnikom. Blago dam v nahrbtnik, vrečko zavrnem, če se le da. V nahrbtniku nosim s seboj vedno vrečko, ki jo po potrebi večkrat uporabim. Vendar pa v supermarketih na veliko uporabljava vrečke pri kupovanju sadja, zelenjave, mesa idr. – za vsako vrsto blaga posebna tanka vrečka zaradi lažjega transporta. Tu bo napredek, ko bojo na voljo razgradljive vrečke.


PEŠ. Že dolgo uporabljam avto samo za daljše vožnje; za vožnjo po mestu in v btc pa samo, če je treba pripeljati blago ali ponoči in v slabem vremenu. Hodim peš, če je vreme, kolesarim, uporabljam mestni promet. Pri daljših vožnjah po avtocesti vozim zmerno (potovalna hitrost 110 km/h), defenzivno, uporabljam tempomat.


EKO-HIŠA IN GOSPODINJSTVO. Izolirali smo hišo; zamenjali okna. Poraba plina je bistveno manjša. Termostat centralne na plin je pozimi naravnan na 22 stopinj čez dan in 18 ponoči. Slabo je izolirano strešno okno v delovni sobi. Večina starih žarnic je zamenjanih z varčnimi. Opekač uporabljamo zelo redko, mikrovalovke, avtomata za kavo nimamo, druge strojčke – mešalnik - dokaj redko. Za kuhanje uporabljamo plin ne elektrike. Računalnik izključim zvečer. Še vedno pustim teči vodo pri umivanju zob. Tudi posodo pomivam pod toplim curkom, a to delam z mrzlim 'predpranjem', kolikor mogoče hitro in z vmesnim prekinjanjem.


LOČEVANJE ODPADKOV. Odpadke v najinem gospodinjstvu ločujeva: organski, neorganski, plastika, konzerve; plastiko, steklo in pločevinke odnašava v skupni zbiralnik.


MANJ PAPIRJA. Le še redko printam v primerjavi s prvim obdobjem uporabe računalnika. Samo kar je nujno. Kupujem pač najcenejši papir, reciklirani je dražji.

EKOLOŠKA ČISTILA. Teh reči še nisem proučil. Od čistil uporabljamo detergent za posodo, čistilo za kopalnico, za okna, pralni prašek in muscolo za odtoke. V glavnem.


EKO-HRANA. Hrane ne kupujem v posebnih ekoloških prodajalnah, redko tudi posebno EKO-hrano, ker je dražja. Mesa ne jemo veliko, radi imamo zelenjavo in sadje. Nekatere proizvode nabavimo neposredno pri kmetih, npr. kakije, včasih tudi povrtnino pri branjevkah in vino.


POSADI DREVO. Drevesa, ki sem jih posadil, sem pred kratkim požagal. Žal so postala prevelika in so začela povzročati škodo, za popravo katere bo treba potrošiti energijo iz neobnovljivih virov (nafto).


MANJ POTOVANJ. Potujem malo, enkrat na leto v glavnem z avtobusom (40 oseb/1 diesel), z letalom mogoče na 3 leta enkrat. Z avtom razdalje do 300 km. Prišel pa sem na okus za križarjenje z ladjo. Ne vem dobro, kakšno ekološko škodo povzročam s tem.


PROSTOVOLJNO DELO. Prostovoljnega dela sem v življenju opravil kar nekaj, mogoče se bom še kdaj čemu pridružil. Na splet sem dal v branje vse svoje pisne izdelke zastonj. Vsake toliko časa odnesem v knjižnico rabljeno literaturo na polico podarjenih knjig.


BODI ZGLED. S tem ko tole objavljam, bom mogoče spodbudil še koga k bolj trajnostnemu obnašanju v okviru možnega.

Glasoval sem za pisatelja

V tednu med Božičem in Novim letom so me z Dela po telefonu povprašali, kdo je po mojem mnenju osebnost leta 2010. Hotel sem kar takoj odgovoriti, saj sem vedel, kdo so nominiranci. Pa mi punca, ki je spraševala, ni pustila, ampak je morala svoj postopek izvesti tako, kot so ji ukazali. Prebrala mi je kratko informacijo o vsakem nominirancu, nato pa sem povedal svojo odločitev. Odločil sem se za pisatelja Borisa Pahorja.

Je res osebnost. Kot tržaški Slovenec je pod fašizmom pa tudi kasneje v italijanski demokraciji preživel poniževanje, zaničevanje, zatiranje, nato pa še najhujšo preizkušnjo, nemško koncentracijsko taborišče. Po vojni je prepoznal slepilo totalitarnega komunizma in si ves čas prizadeval za demokracijo. Kot Kocbekov prijatelj je zaslužen, da je Kocbek izpovedal resnico o povojnih pomorih. Svojo medvojno izkušnjo je Pahor umetniško prepričljivo izpovedal v Nekropoli, literarnem delu, ki je kljub turobni tematiki berljivo, saj je neposredno pričevanje, izpovedano z analitično globino in čustveno odmaknjenostjo hkrati, ki olajšata soočenje z grozotami, ki jih opisuje. Njegova pokončna drža, trdnost vrednot in konsistentnost njegovih stališč in delovanja, prava kraška trma, so občudovanja vredni. Navsezadnje je tudi njegova starost dosežek, saj človeku sploh ni tako lahko dolgo živeti; preživeti, kar je preživel on in ostati klen in bister pa je dosežek etično trdne osebnosti - pravega značaja. Prebral sem poleg Nekropole njegovo Dihanje morja in Zgodbo o reki... Je pravi pisatelj, ki zna ustvariti vzdušje in te blago zaziblje v pripoved.

Med drugimi nominiranci sta mi najbližja organizatorja čiščenja odpadkov (Petra Matos in Aleš Pevc), ker sta nakazala novo obliko povezovanja ljudi pri uresničevanju skupnih vrednot, mimo države in obstoječih organizacij. Na tretje mesto bi uvrstil Boscarola zaradi vrhunske inovativnosti in prodorne poslovnosti. Za njim je pa lahko vrstni red tak, kot so ga določili bralci.  

Dogodki v svetu v letu 2010, ki mi bojo mogoče ostali v spominu

Jan: Potres na Haitiju: družbeni kaos, popolnoma zatajila država.
       Film Avatar: klišejska zgodba v zanimivi scenografiji.
       Tablični računalnik: me mika.
Feb: Grška kriza: financiramo njihov socialistični socialni mir in blagostanje.
Mar: fala bogu, nema ništa.
Apr: Letalska nesreča poljske elite - neverjetna tragična koincidenca z 
       zgodovinskim pomorom elite v Katinu, tokrat zaradi trmoglavosti malega 
       vladarja.
       Izbruh vulkana na Islandiji in oblak pepela, ki je zmedel letalski promet - 
       bravo, Narava, uči nas ponižnosti.
       Eksplozija na naftni ploščadi BP v Mehiškem zalivu - lekcija, ki je spet ne 
       bojo vzeli dovolj resno - ko j... ribiče.
Maj: fala bogu, nema ništa.
Jun: Nogometno prvenstvo v J. Afriki - nazadnje sem celo gledal tekme, pismo.
Jul: spregledal - katamaran, narejen iz plastenk, prečkal Pacifik.
Avg: Poplave v Pakistanu - bogi ljudje.
Sep: Ustavili odtekanje nafte v Meh. zalivu - končno so po dolgem 
       premišljevanju pogruntal nekaj koristnega mimo iskanja druge Zemlje...
Okt: Reševanje rudarjev v Čilu: najlepši hepi end v zadnjem času.
Nov: Spuščena Aung San Suu Kyi - privoščim lepi in plemeniti gospe...
Dec: Wikileaks in Julian Assange (ki se zdaj pritožuje, da so objavili skrivne 
        podatke o njegovem intimnem življenju, haha) - vsaka radikalnost se 
        spremeni v svoje nasprotje.