Družboslovna teorija B. M. Z.

Z zanimanjem sem prebral intervju z B. M. Zupančičem z naslovom Psihopat manipulira, se pretvarja… ki bi imel lahko podnaslov Družboslovna teorija B. M. Z. ali kako je DDT povzročil propad civilizacije na planetu Z.

Zgodba gre takole. Okrog leta 1942 ali 1943 so začeli na planetu Z. uporabljati kemično snov za zatiranje rastlinskih škodljivcev, imenovano DDT. S hrano je ta snov prišla v organizem ljudi in povzročila mutacijo celotne človeške vrste. Preko maternice se je namreč prenesla na zarodek in povzročila, da se njegovi možgani niso maskulinizirali, to pomeni, da se pri moškem zarodku ni razvila psihološka moškost. Vsled tega se edipalni kompleks ni več mogel razrešiti, saj dečki niso odrasli v prave moške in kot očetje niso predstavljali identifikacijskega vzora svojim potomcem. Moški so ostali na prededipalni stopnji in oblikovali različice psihopatske osebnostne strukture. To dalje pomeni, da niso bili sposobni prevzeti in predati temeljnih družbenih vrednot, ki so vezivo družbe. Ljudje so začeli nebrzdano streči svojim nezrelim poželenjem, oralnim, analnim, niso več spoštovali ne morale ne zakonov, nobenih medsebojnih obveznosti in zavez. Družbeni odnosi so se začeli razkrajati, s tem pa družbe v celoti. Do tod prosto po B. M. Z. Mi lahko nadaljujemo. Zavladal je boj vsakogar proti vsakomur, podivjane tolpe so se pobijale med seboj. Dobra stran tega dogajanja je bila, da je zaradi propada tehnologije spet nemoteno zaživela narava, ki bi znala v naslednjih eonih pripraviti kakšno evolucijsko presenečenje. Stop.

Kaj naj si človek misli o tej hermetični a kot sonce jasni teoriji? Naj zaupamo učenemu in načitanemu profesorju, da njegova teorija temelji na podatkih, ustrezni konceptualizaciji in logičnem sklepanju? Opravičujem se zaradi svoje nevednosti, želel pa bi napotke, da bi si odgovoril na naslednja vprašanja: Kolikšen delež svetovne populacije je bil zastrupljen z DDT? Kolikšna količina strupa je bila najdena v organizmih različnih populacij na svetu? Kolikšna količina tega strupa že povzroči kritične spremembe možganov, ki preprečujejo 'maskulinizacijo'? Ali se na tak način z istimi posledicami lahko inficirajo tudi možgani otrok in odraslih? Kaj je pravzaprav 'maskulinizacija'; očitno ne pomeni samo biološke reproduktivne sposobnosti moškega ampak predvsem ali celo izključno njegovo psihološko 'moškost', 'moški karakter'? Kaj je bistvena značilnost moškega karakterja v primerjavi z ženskim? Ali je Edipov kompleks s svojo razrešitvijo vred univerzalen? Ali se vrednote lahko prenašajo iz roda v rod tudi drugače kot preko razrešitve Edipovega kompleksa? Ali ima tudi ženska (ženske sestavljajo polovico planetarne populacije) lahko moški karakter v tem smislu, da ima vrednote ter spoštuje moralne in pravne zakone? Ali se tudi ženski zarodek v tem smislu 'maskulinizira', ali pa bi lahko govorili o analognem procesu 'feminizacije' možganov? Ali slednja vključuje sposobnost sprejemanja in posredovanja vrednot ali ne, oziroma kako se v tem pogledu razlikuje od moškega moralnega značaja?
Kolikšna količina nesporno moralno kakovostnih moških moških bi zadostovala za rešitev družbe?

Vprašanj je še veliko, a če bi našel odgovore vsaj na gornja, bi se lažje orientiral. Ne sprašujem namreč kar tako. Spadam v generacijo biološko moških, ki je po gornji domnevi tako rekoč od rojstva dalje uživala pesticide; res pa jih kot zarodek verjetno nisem, ker sem rojen pred kritičnimi leti. Sprašujem pa se, kaj je z mojimi otroki, predvsem s fantom. Moja žena je rojena namreč prav v kritičnih letih in je bila kot zarodek torej zelo verjetno zastrupljena. (Tolažim se, da morda ne, ker je uživala predvsem neškropljeno solato z domačega vrta.) Možgani mojega sina se torej morda niso ustrezno 'maskulinizirali' in torej morda ni sposoben biti zgled svojim otrokom. (Na srečo ima zgolj hčerko.) Pri tem sem nekoliko v zadregi. Do zdaj sem bil prepričan, da se je moj sin torej še uspel identificirati z mano kot nesporno možgansko dovolj kakovostnim posredovalcem Zakona in je torej tudi po mojih skromnih observacijah dovolj moralen. Po ženini plati pa naj bi bil aficiran in torej neustrezen zgled. Njegova hčerka, moja ljuba vnukinja, pa se mi zdi prav fejst punca. Seveda je pa samo ženska. Očitno gre za mešan primer. Skratka, v zadregi sem.


Vir: Ali Žerdin. Boštjan M. Zupančič, Psihopat manipulira, se pretvarja..., Delo SP, 31.12.11: 4-6.

Historična superiornost kapitalizma

V predprazničnem Dnevnikovem objektivu urednik Miran Lesjak komentira polemiko o kapitalizmu, ki se je odvijala na straneh te Dnevnikove priloge med ekonomistom, ki je trdil, da je kapitalizem 'historično superioren' in profesorjem, ki je to tezo zanikal. Za odmeve na to polemiko je bilo po urednikovem poročilu značilno, da dopisovalci niso nastopali anonimno in da "nihče od tistih, ki so se oglasili, ni bil naklonjen polemični tezi o historični superiornosti kapitalizma". Kaj to pomeni?

1. Množična korajžna podpora neki tezi ni argument za njeno pravilnost. Kaže samo na splošno razpoloženje, ki pa ga je mogoče politično manipulirati in je torej, čeprav neutemeljeno, lahko dejavnik neutemeljenih sprememb. Ker so neutemeljene, so obsojene na propad, četudi čez stoletje, za ceno številnih žrtev.

2. Kaj pomeni "superioren", kaj je kriterij za presojanje "kakovosti" družbeno-ekonomskih sistemov? Prvi kriterij so materialno blagostanje, tehnološki razvoj, demografski kazalci (doba doživetja, rast prebivalstva). Glede tega ni dvoma: kapitalizem je superiornejši od rodovne ureditve, sužnjelastniške družbe in fevdalizma po vseh teh kriterijih. Drugi kriterij je 'pravičnost'; je 'sreča', ki pa, kot je ugotovil že tovariš Kardelj, ni odvisna samo od sistema. Če gledamo dohodke in premoženje, so socialne razlike verjetno danes res večje, kot so bile kadar koli v zgodovini, čeprav bi veljalo tudi to tezo preveriti (pomislimo na razliko med rimskim veleposestnikom in sužnjem, med maharadžo in parijem). Ob današnjih revnih ne smemo pozabiti, da participirajo na splošni družbeni razvitosti in urejenosti (infrastruktura, elektrika, zdravstveno varstvo, šolstvo itd.).

3. Kaj pomeni "historično"? Pomeni nekaj, kar se je dogajalo v dosedanji zgodovini, v preteklosti. Ne govori o tem, kaj se bo, ali naj bi se, dogajalo v prihodnosti. Dopuščam možnost, da se bo v prihodnje uveljavil kak boljši sistem. V primerjavi s predstavo utopične pravične družbe je kapitalizem seveda inferioren. Kaj se lahko meri z našimi sanjami? Toda dosedanje uresničene sanje-utopije so se vse po vrsti izkazale za manj uspešne od kapitalizma in so propadle - od poskusov utopičnih socialistov, preko stalinskega in drugih realnih socializmov do izraelskih kibucov in podobnih poskusov.


Vir: Miran Lesjak, Vrnitev politične ekonomije, Dnevnikov objektiv, 31.12.11.

Novoletni izlet na sv. Jakoba

Če vstaneš pozno in imaš še popoldne kakšen obisk, je ta grič nad Katarino prav primeren za hiter opoldanski skok v svežino. In danes je bil sončen dan, gori pa topleje kot v dolini.
Nekoč nisem premišljeval, zakaj sva to novoletno srečanje z naravo spremenila v navado.
Včasih je bilo treba po krokanju pregnati mačka, se, prekajen od cigaretnega dima, prezračit in nadihat svežega zraka. A maček že desetletja ne prihaja več. Cigarete so bile nevarna mladostna zabloda. Zdaj so razlogi drugi. Zdaj se vprašam, čemu to počnem, kaj mi to pomeni.
Ta mali podvig je znamenje, da hoče človek strumno zakorakati v novo leto. Hoče premagati lenobnost, čeprav bi z vso pravico ves praznični dan prebil v postelji. Po izletu imaš občutek, da si nekaj storil zase, počutiš se krepkega, sposobnega doseči nekaj, za kar je potrebno nekaj malega napora. Samemu sebi daš znamenje, da se bo ta drža nadaljevala in da ne boš popuščal zapeljivemu glasu, ki te vabi k lenarjenju. Drugi razlog je srečanje z naravo. Mene navdihujejo oblike, ki jih opazim: pokrajina, oblaki, obrisi gričev, gora, črte njiv, oblike zaselkov ipd. V naravi zaslutiš neskončnost; del vesolja si, mala mravljica. Tretji razlog so ljudje. Veliko ljudi se odloči za tak praznični izlet. Skoraj bi lahko rekel, da se je na Jakoba vila kolona. Začutiš, da si del neke skupnosti s svojo kulturo, začutiš pripadnost, povezanost. Ko se srečujemo, se po lepi stari planinski šegi pozdravljamo. Včasih naletiš celo na znance, prijatelje, in ta občutek se okrepi.


Skratka, takle mali izletek ni brez pomena, nasprotno, ima svoj duhovni pomen.

Letni pregled 2011

Tudi v letošnjem pregledu sledim svojemu ustaljenemu načinu prikazovanja letne 'inventure'.
PISANJE: Letos nisem napisal omembe vrednih javnih objav, tudi ne študijskih pripomočkov. Pisal sem dnevnik Efemeride-I, blog Efemeride (43 prispevkov, od tega 2 čisto likovna). Predvsem pri pisanju Efemerid sem podvojil lansko število prispevkov. Včasih potem kak prispevek objavim še na FB. Na Netlogu nisem bil aktiven in ga bom verjetno opustil.

STROKOVNO DELO: Na FSD nisem nič sodeloval. Kot že lani sem imel na magistrskem študiju VŠZNJ dva popoldneva predavanj o kvalitativnem raziskovanju. Nekaj malega konzultiranja za disertacijo Ž.T. Blog 'Kvalitativno' je sameval. Proti koncu leta sem za objavo v Sd pripravil poročilo nekdanje študentke K.M.S. Počastitev na Univerzi.
BRANJE: 22 naslovov knjig, kot je razvidno na robu EF. Od časopisov spremljam Delo, Dnevnikov objektiv že tudi kar redno in revije Nat. Geo., Sci. Ill., Pogledi, občasno druge (Global, Mladina, SA Mind, PT, Psychologies). Predihal sem celotni opus D. Merca.
GLEDALIŠČE: V Drami sva si ogledala 5 predstav: V Damask, Beneški trgovec, Slike z usmrtitve, Malomeščani, Ljubezen in država.
KONCERTI: 3 koncerti zlatega abonmaja: Akademija Bysantina, Državni simf. orkester Nove Rusije, Beethovnov orkester iz Bonna; in 4 koncerti SF: Dvorak/Mahler/Chaslin, Sibelisu/Janaček/Smetana, Penderecki/Beethoven/Brahms, Bersa/Hačaturjan/Arnič.
PLESNA TEKMOVANJA: Spremljala sva Anine nastope, mislim da dvakrat, v Urški.
RAZSTAVE: Ogledal sem si likovno razstav J. Zalokarja.
SEJMI: Frankfurt po Frankfurtu in Slov. knjižni sejem.
KINO: Socialno omrežje, Stanje šoka, Pisma sv. Ni., Traktor, ljubezen….
ŽURI, GAVDE: družinsko kosilo na Trebeljevem.
IZLETI: Tamar, Strunjan, Sv. Jakob, Kurešček, Planina nad Vrhniko, Gradiško jezero, Brezjanska pot miru, Pako pri Borovnici, Mangrtska jezera (kolo), Bibione, Janče, Po Ljubljanici. Na Gabrovko sva šla večkrat, posebno jeseni, ko sva pospravila sadje.
SPREHODI: poleg običajnega Žalskega parka še Golovec, Rožnik, Lipoglav.
LETOVANJE: Solaris (Tar-Poreč), nekaj jadranja z Maretom kot skiperjem po Medulinskem zalivu.
POTOVANJE: Križarjenje z Louis Majesty: Genova-Marseilles-Malta-Katakolon (Olympia)-Nauplion (Peloponez)-Ašdod (Jeruzalem, Betlehem)-Kreta (Heraklion-Knossos)-Neapelj-Genova.
LIKOVNO: Fotografiral sem, urejal fotografije, nekaj malega risal (objavil na EF).
SPLET: Registriran sem na FB, WAYNU, Netlogu, Scribd, LibraryThing. Dodal sem Evernotes.
LJUDJE: V 90. letu je umrl moj najljubši stric. Veliko veselja sem imel z vnukinjo Larjo, ki je zdaj dopolnila 3. leto. Obiskal sem 90-letno sestrično v domu upokojencev. Internetni prijatelji/ce.
NAJPOMEMBNEJŠA DOŽIVETJA: LLarja, križarjenje, nepričakovano prijateljsko srečanje s S. in J. v Bibionu.
DOGODEK LETA: Zanimivo križarjenje.
OCENA: Življenje teče v ustaljenih kolesnicah brez posebnih pretresov. Razvidno je, da sem se manj ukvarjal s stroko in drugimi resnimi zadevami, več časa je šlo za branje, pisanje, gledališče, koncerte, celo kino in izlete.

Z okna: skice

Oseminšestdeset

To je odziv na komentar Ranke Ivelja, z naslovom Oseminšestdeset, v Dnevnikovem objektivu (3.12.11), kjer zagovarja študentske proteste, predvsem zasedbo Filozofske fakultete, in okrca njihove nasprotnike, predvsem dr. Štuheca, ki meni, da bi morali študentje uveljavljati svoje zahteve znotraj demokratičnih procedur in v institucionalnih okvirih, in dr. Hladnika, ki je študente, ki so protestno zasedli predavalnico, kjer naj bi imel predavanje, pozval, naj mu dopustijo, da predava po urniku.

Če je "cinično podcenjevanje gibanja 15o ... ne le zgodovinsko in sociološko slepo, ampak preprosto neracionalno", kakšno je tedaj zagovarjanje tega gibanja glede na to, da piska sama ugotavlja, da se je "ves potencial upora (leta 68, op. pis.) ... integriral v razmah tipa kapitalizma, ki ga v veliki meri označuje poglabljanje socialnih razlik, kar je v popolnem nasprotju z vodilnimi idejami študentskega upora..."? Piska dalje ugotavlja, da so "...študentski upori potekali ... zmedeno, protislovno in tudi zato s pičlimi neposrednimi rezultati." Mar ne sledi iz tega, da jih upravičeno ocenjujejo nenaklonjeno? Ali naj bi ravno zaradi tega, ker so bila tudi pretekla gibanja zmedena, naivna in neučinkovita, tudi to sedanje, sklicujoč se na "zgodovinski spomin", ocenjevali prizanesljivo? Kot da postane ponavljanje šibkosti krepost. Znano je tudi, da se vodje takih uporov in 'revolucij' kmalu dokopljejo do lepih položajev v etablirani politiki in drugih ustanovah, ki so jih prej kritizirali; znan primer je revolucionarni 'jurišnik' Joschka Fischer, kasnejši nemški zunanji minister, pa tudi v domačih logih ni drugače. V zagovor gibanja navaja piska, da vsa ta gibanja povezuje ista "emancipatorična ideja" - "znova vzpostaviti nadzor nad lastnim življenjem" ..."proti represiji in dehumanizirajočim družbenim razmeram". To so lepe besede, primerne za vse čase in za nič konkretnega. Z njimi je mogoče utemeljiti karkoli.

Skratka, tudi tisti, ki se s cilji teh gibanj strinjajo, naj bodo formulirani še tako posplošeno in megleno, imajo dovolj razlogov, da nad takimi »zasedbami« niso navdušeni.

Študentske proteste kljub temu ocenjujem naklonjeno, ker so upor proti razmeram, tako splošnim družbenim kot razmeram v visokem šolstvu. Gornji splošni emancipacijski cilji se konkretizirani glasijo: proti finančnim lobijem, proti bančnemu pohlepu, proti prekarnemu delu, za kakovostno visoko šolstvo, za svobodo raziskovanja, proti bolonjski reformi, proti šolninam. Če odštejemo bolonjsko reformo in šolnine, ki sta sporni temi, bi težko našli koga, ki ne bi teh zahtev podprl. Prav je, da grejo mladi s temi zahtevami na ulico, da se tako skozi mladostno energijo izrazi splošno nezadovoljstvo in splošna volja po spremembah. Nisem pa prepričan, da je enako prav, če zasedejo šolo.

Če je bila zasedba Filozoske fakultete predvsem izraz nezadovoljstva s študijskim režimom in nezavidljivim socialno-ekonomskim položajem študentov, tedaj je bilo sredstvo protesta primerno vrsti nezadovoljstva in ciljem gibanja. Z zasedbo so študentje izsilili pogovor o težavah, ki jih pestijo, in temu fakulteta mora prisluhniti in zadeve urediti v dogovoru s študenti oziroma upoštevati njihova stališča pri vodenju svoje politike. Če pa so protestirali proti finančnim malverzacijam in dokapitalizaciji bank z davkoplačevalskim denarjem, tedaj ne vidim, kako naj bi zasedba neke šole pripevala k drugačnemu reševanju krize. Zato po svoje razumem tudi profesorja, ki se je uprl motenju pouka. Tudi resen znanstvenik je upornik, ki kritizira ustaljene koncepte in teorije in konstruira ustreznejše; ki si prizadeva za plemenite cilje. Tudi on ima pravico do »nadzora nad svojim življenjem«. Prav tako se ne strinjam, da bi morale humanistične fakultete, ker so humanistične, trobiti v isti rog z levičarsko politiko in se obnašati 'politično korektno', kot da je edino levičarska politika humana.

Vir: Ranka Ivelja, Oseminšestdeset, Dnevnikov objektiv, 3.12.11

Lipoglav: skice

Licemerska dobrodelnost

Potem ko pisec v svojem članku o "medijskem umoru" Gregorja Golobiča (Slavoj Žižek, Premislek pred volitvami: Anatomija uspešnega umora. Delo SP, 26.11.11: 10) izpostavi njegova ključna politična stališča, ki jih podpira, in presodi, da je "Golobič edini resni intelektualec z zavestjo o globini sistemske krize...", pravi, da bo v njegov "hommage" nadaljeval njegovo razmišljanje. S citatom Oscarja Wildeja uvede svoje razmišljanje o "posplošeni humanitarni dobrodelnosti", ki jo zavrača kot hipokrizijo in zavoro na poti k radikalni spremembi sistema. Z Wildejevimi besedami: "Problem revščine... skušajo reševati tako, da reveže ohranjajo pri življenju... Toda to problema ne rešuje, ampak ga le zaostruje. Pravi cilj je v prizadevanju za prenovo družbe na takšnih temeljih, da bo revščina nemogoča. Prav altruistične vrline pa so preprečile, da se izpelje ta namera." Wilde ni doživel izpeljave te namere v socialističnih revolucijah 20. stoletja, ne njenega fiaska. Pravzaprav v dobesednem pomenu ne moremo govoriti o fiasku: revščina je bila po eksperimentih z lakoto (v SZ) v glavnem odpravljena; o ceni ni, da bi govorili.


"... reveže ohranjajo pri življenju..." (ko to pravzaprav zaostruje problem revščine). Tako trdih in hladnih besed, ki jim Žižek brez distance pritrjuje, že dolgo nisem zasledil.


Naj bo tako razmišljanje še tako dosledno in logično, to vrsto racionalnosti zavračam, pa naj jo zagovarjajo še take korifeje in "resni intelektualci". Mislim, nasprotno, da je "reveže" kadar koli in kakor koli treba ohranjati pri življenju, pa naj je "sistem" še tako krivičen in potreben spremembe. Pa to ne velja samo za žive "reveže" ampak za vsakršne manifestacije življenja. Ohranjati ga je treba iz dneva v dan v vseh okoliščinah. To so vedeli že stari in nasprotno stališče zavrnili v ironičnem reku: "Fiat iustitia, pereat mundus".


Poleg tega nekaj reči v članku ne razumem. Antikapitalist, človek, ki je spoznal globino sistemske krize kapitalizma in njenega temelja v zasebni lastnini, je spoštovanja vreden kot 'edini resni intelektualec', njegov greh prikrivanja deleža v kapitalističnem podjetju je malenkosten. Izkoriščevalski kapitalist, ki del svojega dobička daje za izobraževanje bodočih mislecev (ki bodo morda tudi spoznali globoko sistemsko krizo kapitalizma), je hipokrit najslabše vrste. Kako to?

In še mi ni jasno: Do krize ni prišlo zaradi pohlepa, pravijo. Tako pripisovanje vzrokov krize je psihologiziranje in moraliziranje; je ideologija, ki skuša zamegliti resnični vzrok bogatenja, ki je v naravi sistema, temelječega na zasebni lastnini. Ni treba, da bi bil kapitalist pohlepen. Ni treba, da bi bil v običajnem pomenu besede nepošten. Če le po najboljših močeh umno gospodari, se mu bo denar z nekaj sreče - hočeš nočeš - kopičil. Če pa kapitalist del pridobljenega denarja v tem sistemskem procesu vrne skupnosti v obliki 'dobrodelnosti', ,filantropije', pa to ni več po logiki sistema, ampak je znamenje kapitalistove moralne pokvarjenosti, njegove vnebovpijoče hipokrizije. Pohlep je akcidenca, denar bi se tako ali tako stekal; altruizem pa je bistven greh, kajti brez njega bi se ljudem odprle oči. Odprte oči pa so nujen pogoj spremembe sistema. V katerem stoletju smo? V Wildeovem?


Sprašujem naprej. Bi bilo bolj pošteno, če bi denar, kolikor ga ne reinvestira, kapitalist (ta brutalnež) pognal za osebno razkošje? Vsekakor, saj tako ne bi prikrival prave narave sistema. In za to predvsem gre globokoumnim. Ni jim do tega, da bi z izkoriščanjem pridobljeni denar kakor koli pomagal izboljšati življenje skupnosti. Kot jim tudi ni do tega, da bi kot kritični misleci priznali, da so v tem izkoriščevalskem sistemu nastala delovna mesta; da so se milijoni Kitajcev znebili lakote; da gre po tej poti Indija; da bo sledila Afrika. Je prava narava kapitalističnega sistema res samo izkoriščanje? Ni tudi omogočanje ustvarjalnega dela (kaj poreko računalničarji, letalski konstruktorji, ladjedelničarji), ustvarjanje blaginje in vračanje skupnosti v obliki davkov in dobrodelnosti? Mar ni tako, da prav "izkoriščanje" omogoča blaginjo vsem, čeprav ne vsem enako in je torej za ustvarjanje blaginje daleč pomembnejše od dobrodelnosti?



Žižek sam se približa uvidu v to, da je bolje, če so nekatere reči "posredne", kot če bi to "posrednost" destruirali in uvedli "neposredne odnose". Ne vem, ali je kapitalizem edini možni sistem in mislim, da je smiselno iskati druge oblike; tudi razmišljanje o utopijah, predvsem pa ovrednotenje že nekoč uresničenih utopij lahko pripelje do uporabnih rešitev. Vem pa, da obstajajo različni kapitalizmi, odvisni od dežele, njene zgodovine, kulture, naravnih danosti, vloge države idr. in da primerna zakonodaja lahko prepreči ekscese, kot je v preteklosti omejila delovni čas in kot prepoveduje delo otrok ipd. 


Tudi pri nas se je razširila 'posplošena humanitarna dobrodelnost'; tudi pri nas so podjetniki in drugi bolj ali manj premožni ljudje združeni v filantropskih klubih, kot so klubi Rotary in Lions, na primer. Tudi pri nas premožni in manj premožni sodelujejo v različnih dobrodelnih dejavnostih. Hipokrizija? Počnejo to res zaradi svojega dobrega počutja? Naj v imenu zavezanosti globokoumni linearnokavzalni "resnici" prenehajo s tem metanjem peska v oči? 


Gre res za goljufivo pretkanost, če bogat človek ustanovi fundacijo za podpiranje medicinskih raziskav? Je vendarle mogoče za vsemi temi maskami videti ljudi in tudi kapitalistu priznati človeškost, skrb za drugega, vzgib solidarnosti, jasno zavest o realnih družbenih razmerjih? Ali pa je ta prosvetljenost pridržana za "avtentične levičarje", ki bi radi s taborjenjem pred bankami (ne, pred ljubljansko borzo!) odpravili "resnične vzroke revščine", drugi pa živijo "nevedno in uživaško življenje" in skrbijo za svoje dobro počutje z lajšanjem trpljenja, ki ga sami povzročajo? Ti taborniki v svojem aktivističnem zagonu nočejo vedeti, da največ revščine odpravi uspešen kapitalist, ki omogoči nova delovna mesta in razvoj področja. Navsezadnje smo po malem vsi nekakšni kapitalisti. Saj imate denar v kakšnem skladu, razumniki, ali ga, nasprotno, v pravičniški težnji, da ne bi z naložbo še koga spravili v revščino, raje kar poženete?


Kakšen smisel ima socialno delo, so me leto za letom spraševali študentje, če pa 'sistem' proizvaja vedno nove in nove 'socialne primere'? Ne bi bilo pametneje spremeniti sistem? Odgovarjal sem: Ko bo prišel naslednji človek po socialno pomoč, mu recite, da zapirate štacuno in da greste spreminjat družbeni sistem. In še: zgrešili ste poklic, pojdite na sociologijo. 


Vir: Slavoj Žižek, Premislek pred volitvami: Anatomija uspešnega umora. Delo SP, 26.11.11: 10.

Možgani in mi

Sem pristaš popularizacije znanosti; prav vsega, kar se pojavi kot tako, pa vendarle ne morem sprejeti brez pripomb. Primer take neustrezne popularizacije znanosti je članek Irene Štaudohar, Možgani in mi, Kdo v nas se odloča? (Delo SP, 12.11.11). Avtorica članka v Delu sicer samo povzema misli iz knjige ameriške nevrologinje Cordelie Fine, A Mind of its Own, tako da ji, ker sporoča sporočeno, ne morem očitati drugega kot nekritičen izbor in povzetek besedila ali vsaj odsotnost kritičnega komentarja. Besedilu samemu pa, kakor je povzeto, saj knjige sam nisem bral, očitam troje: (1) antropomorfizem in/ali personifikacijo možganov, to je, predstavljanje nekega človeškega organa kot osebe; (2) predstavljanje možganov kot znotrajpsihične instance; in (3) nevrološki redukcionizem psihološkega, to je ignoriranje psihološke ravni človekovega doživljanja in vedenja in navidezno nadomeščanje in pojasnjevanje psiholoških pojavov in procesov z nevrološkimi. Primer prvega in/ali drugega so naslednje izjave: "Naši možgani nas zavajajo, so domišljavi, lažnivi, nemoralni in izjemno čustveni." "Možgani imajo namreč izjemen talent, da nas ves čas poveličujejo, opravičujejo naše napake in neuspehe brišejo iz našega spomina." V evoluciji so "možgani postali dvolični, hinavski..." Itd. Možgani nekaterih ljudi "nimajo dovolj moči, da bi jih obvarovali pred pesimizmom...". In podobno. Mi sami smo v odnosu do možganov kot do osebe: mislimo, da možganom "lahko zaupamo"; jim moramo biti "hvaležni", lahko "jih preslepimo" itd. Medtem ko smo včasih rekli, da ima kdo strog Nadjaz, bi navajana nevrologinja rekla, da ima stroge možgane. Razmišljanja o možnih posledicah takega postvarjenja psihičnega se tokrat raje vzdržim (bi bilo bolje: moji možgani se s tem danes nočejo ukvarjati?). Hujši od tega otročjega a ne prav nedolžnega poosebljanja stvari in postvarjenja osebe je spregled psihološke ravni in zvajanje psihološkega na nevrološko, ne da bi pri tem pojasnili konkretne nevrološke procese, ki so domnevno osnova psihološkega dogajanja. Seveda vse duševno v skrajni konsekvenci temelji na procesih v možganih. Vendar pa je od te ugotovitve do nevrološke pojasnitve konkretnih psihičnih pojavov ne samo dolg ampak tudi neizvedljiv korak. Bistvenega človekovega doživljanja ni mogoče pojasniti nevrološko. Kako bi nevrološko, z značilnostmi delovanja živčnega sistema, 'možganov', pojasnili, da se nekdo odloči za študij filozofije, drugi pa medicine, odločitev, ki pomembno določa nadaljnji potek življenja? V članku je npr. navedena znana raziskava o optimističnih in pesimističnih nunah, ki je ugotovila, da so optimistične živele dlje od pesimističnih; pri čemer sta optimizem in pesimizem pojmovana kot del imunskega sistema. Če to navajamo kot nevrološki argument, predpostavljamo, da sta optimizem in pesimizem kot relativno trajni psihološki značilnosti primarno in enosmerno deterministično odvisna od fizioloških danosti organizma. Je mogoče, da se ti osebnostni lastnosti razvijeta s součinkovanjem organizma in okolja, da torej npr. zgodnje otrokove izkušnje v družini poleg njegove telesne konstitucije vplivajo na oblikovanje teh lastnosti? Je mogoče, da bi lahko tudi obrnili smer vpliva in rekli, da postane otrok optimističen, če zgodaj doživi zaupanje v ljudi in svet, kar je psihološko dogajanje, odvisno od vzgoje, to pa vpliva na otrokova fiziološka in nevrološka dogajanja in oblikuje 'možgane'? Vemo tudi, da povsem naključna travma preoblikuje 'možgane'; 'travma' pa je nekaj, kar človek psihološko doživi, definira, kot hudo obremenitev. Na koncu: s katerim nevrološkim dogajanjem se pojasnjuje dejstvo, da so se proučevane ženske odločile za samostan? So že od rojstva imele posebno razvit in aktiven možganski center za Boga in Cerkev?

Ker so v članku omenjene volitve, naj še sam posežem po zgledu s tega področja. Kateri možganski, tj. nevrološki, procesi vodijo do tega, da človek voli eno stranko namesto druge? Večje ali manjše črke na predvolilnih plakatih in posledično večji ali manjši aficirani areal v možganih, od koder grejo potem impulzi v področje, kjer sta vtisnjeni mentalni podobi obeh strank; podoba ene se močneje aktivira, impulzi se prenesejo v center odločanja, ki 'da povelje' centru za regulacijo hotnega mišičja in roka obkroži, kar obkroži? Morda vpliva večja ali manjša količina samoizločenega dopamina? Bi bil po izdatnem teku bolj naklonjen Karlu, ker je bolj vesele narave, kot kakemu bolj resnobnemu pretendentu; ali pa bi, nasprotno, volil slednjega, da bi ga razveselil?

Lahko bi bil dobrohotno spregledal te zastranitve članka, v katerem so sicer navedeni zanimivi psihološki poskusi, če ne bi bil omenjeni članek le posamezen primer splošnega sodobnega navideznega nadomeščanja psihologije z nevrologijo. Temu se pa upiram. -
Možgani in mi, Kdo v nas se odloča? Irena Štaudohar, Delo SP, 12.11.11

Ničelna rast

Ničelna gospodarska rast, kaj je to? Privlačna ideja, na prvi pogled. Neprestana gospodarska rast povzroča težave. Onesnažuje okolje, žre energente, ki so v omejenih količinah; povečuje bogastvo nekaterih in premoženjske razlike med ljudmi (je slednje nujno?); ustvarja potrošniško kulturo: svoj čas preživljamo v supermarketih (ali res?), beremo samo še kataloge (ali res?), tekmujemo v materialnem bogastvu (ali res?), zanemarjamo čustva, odnose, duhovnost (ali res?). Navsezadnje ta rast omogoča preživetje vse večjega deleža ljudi. Ljudi pa je na Zemlji že zdaj preveč (ali res?).

Od kod rast? Zakaj rast? Ker kupujemo eksistenčno nujne a tudi zanimive nove reči; ker hočemo živeti udobno. BDP se povečuje zaradi inovacij, predmetov in storitev, ki jih ljudje kupujejo. Živeli smo brez avtomobilov, brez računalnikov. Mnogi prav udobno. Stoletja. Ko so se začeli pojavljati, so potegnili, šli v promet, razširila se je njihova proizvodnja kvantitativno in kvalitativno (različne vrste). Ker so se dobro prodajali, so se pocenili. Ker so se pocenili, so se še bolje prodajali. Krivulja rasti se je dvigovala. Kupuješ fitness, masažo, plačuješ frizerja? Da se živeti tudi brez tega. Plačaš Eltonov koncert, prispevaš h gospodarski rasti. Šoubiznis je mogočna industrija. Jaz npr. bi preživel brez rocka. Že zdaj smo blizu ničelne rasti. Kakšne so posledice? Brezposelnost, kupna moč pada, ni denarja za vlaganja, standard se bo znižal, vse več je revnih.

Ničelna rast bi pomenila, da bi rekli: dovolj udobno živimo s tem, kar imamo, stop. V nadaljevanju bi proizvajali samo še za nadomeščanje izrabljenih avtov in računalnikov in pralnih strojev. Nobenih električnih avtomobilov kaj šele letal. Če bi to rekli pred nekaj leti, danes ne bi bilo kindlov in ipadov. Ti gredo zdaj za med, vsak ga hoče imeti; kupujemo jih in dvigujemo krivuljo rasti. Če bi se za ničelno rast odločili še prej, bi zatrli proizvodnjo mobijev. Poleg tega bi ugotovili, da je na svetu preveč modelov avtomobilov. Pravzaprav bi zadostoval en sam model, mogoče pet, pač različno močnih in opremljenih. Ena barva, no, recimo tri barve. Država bi določila, katere. Zaprli bi tovarne, delavnice, trgovine. Ljudje bi imeli veliko prostega časa. Lahko bi ležali v senci in brali ali poslušali popevke. A ja? Kdo bi pa pisal in tiskal knjige, če jih ne bi nihče kupoval, saj ljudje ne bi imeli denarja? Kdo bi pa snemal glasbo? Saj ne bi nihče proizvajal opreme za studije? Lahko bi šli jadrat. A ja? Kdo bi pa delal jadrnice, če jih nihče ne bi mogel kupiti?

Se pravi, da ničelna rast ni tako zelo dobra ideja? Ne, sploh ni. Pač pa bi bilo pametno določiti pogoje in omejitve proizvajanja in gospodarjenja. Na primer ekološke; pogoje izrabe energentov itd. To bi prisililo proizvajalce k ekološko sprejemljivi, energetsko varčni proizvodnji. Rast sama po sebi pomeni zgolj višanje prihodka. Lahko ga višamo s proizvodnjo in prodajo čiste pitne vode ali pa s kurjenjem lignita v TEŠ. Rast ne pomeni, da moramo dohodek višati s kurjenjem lignita. Rast sama tudi ne pomeni, da moramo dohodek zapraviti za gradnjo termoelektrarne na premog. Naj zveni še tako protislovno: samo gospodarska rast omogoča ekološki 'trajnostni razvoj'. Samo gospodarska rast poganja iskanje trajnostnih virov energije, nadomeščanje materialov v pičlih količinah s tistimi, ki jih je v izobilju, vsakršno inovativno dejavnost. Potrošnja nafte vodi do samoukinitve kurjenja nafte, do plinskih in električnih avtomobilov.

Mogoče je vse to moje napletanje brez zveze. Malo mislim pa lahko. Meni simpatični TRS npr. se zavzema za ničelno rast. So kaj mislili?