ZAGATA OPOZICIJSKE POLITIKE

Se bo SDS evakuiral?

V svojih dosedanjih razmišljanjih in odzivih sem bil kritičen do opozicijske politike, čeprav mi je bližja leva kot desna opcija. Moja kritika je veljala bolj načinu delovanja opozicije med epidemijo kot njenim načelom ali programu.

Razlikujem strankarsko in državniško politiko. V pričujočem okviru razmišljam z vidika državniške politike. V čem je razlika med obema, sem nekoliko podrobneje opisal v svojem blogu "Strankarska in državniška politika". Na kratko: državniško razmišljanje in politika obravnavata politiko z vidika celotne države, nacije; pred očmi imata konfliktne politike strank in njihove interakcije in posledice za celoto. Lahko se pri tem opirata na sistemsko teorijo družbe v nasprotju s poudarjanjem konfliktne teorije. Skupni interes se lahko oblikuje le po konfrontaciji strankarskih interesov in s kompromisom med njimi. Kompromis je zaželen izid, ni pa edini možen. Gledano z vidika celote in ustavnih načel trenutno ni samo desnica prestopila meje sprejemljivega ampak tudi levica ni ravnala ustrezno, tako da je politika v celoti v zagati. Bojim se, da se opozicija v pravičniškem zagonu tega ne zaveda in upa, da bodo volitve rešile položaj s tem, da ji bojo dale prav. Ta up je prazen: morda ji bodo dale prav, a s tem ne bodo rešile položaja.

Konflikt med levim in desnim političnim polom je povsem običajen v vseh demokratičnih družbah. Naša posebnost izvira iz nastanka desnice ob osamosvojitvi. Takrat sta se spopadali dve težnji: ena po mirnem postopnem prehodu v novo ureditev s pristankom na vključevanje starih kadrov v družbeno življenje (gradualizem) in druga težnja po radikalnem prelomu ne samo s preteklim režimom, prelomom, ki se je tako ali tako zgodil z uvedbo večstrankarskega sistema, parlamentarne demokracije in kapitalističnega gospodarjenja, ampak tudi s "čiščenjem" (lustracijo) starih kadrov in preoblikovanjem "duha" naroda z novimi vrednotami (rekatolizacija ipd.). Prva težnja je bila označena kot nadaljevanje prejšnjega režima ("kontinuiteta"), čeprav to ni bila, kajti režim se je korenito spremenil; za drugo pa je značilen dejanski poskus restitucije režima izpred druge svetovne vojne in "prevrednotenje vrednot" v navezavi s projektom RKC po rekatolizaciji Evrope. Stranka SDS poudarja to, za desno politiko nepotrebno, presežno restitucijsko težnjo, namesto da bi, kot desničarske ali konservativne stranke na zahodu, zastopala interese kapitala in podobno ideologijo.

Politika levega pola je vsebinsko upravičena obramba ustavnih načel. 1. Politika desnega pola in dejanja njegovega protagonista so v preteklosti ogrožala ustavni red  po presoji sodne oblasti, ogrožajo pa ga tudi danes po presoji vidnih predstavnikov javnega življenja in legalnih institucij. Desna politika je tej presoji oporekala in ob tem oporekala tudi legitimnost pravosodja, češ da je "krivosodje", in se s tem približala meji neustavnega ravnanja. Spreminjanje pravosodne ureditve in posegi v pravosodje so praviloma množni le s spremembo zakonov v državnem zboru. Upravičeno se je torej upirati politiki, ko izvršna oblast oporeka legitimnost sodne oblasti, pravosodja. 2. Desni pol, ali morda samo njegov protagonist, se ni odpovedal ideji "očiščenja naroda" elementov prejšnjega režima. Lustracija je bila ob osamosvojitvi upravičeno zavrnjena, saj bi povzročila veliko krivic in družbeni nemir. Misel nanjo pa vtraja in se pojavlja v trditvi o obstoju "udbomafije" in "globoke države", ki da iz ozadja ali "globine" manipulira z ustavno določenimi državnimi institucijami. Gre torej za trditev o obstoju podtalne, ilegalne politične organizacije. Ta trditev ni povsem brez osnove. Ljudje "starega režima" in njihove povezave obstajajo.  Da obstaja tudi njihova skupna politika in organizacija, ki bi imela za cilj protipravno ravnanje ali celo zrušitev sedanje ustavne ureditve, pa je, milo rečeno, drzna domneva. Kajti samo, če bi bil to cilj te domnevne organizacije, bi imela razlog za to, da bi ostala v ilegali. Če ima druge cilje in interese, ne prevrata, so ti legitimni in se lahko izražajo v okviru obstoječih strank levega pola. Lahko da je cilj teh ljudi vplivati na kadrovanje ali posamezne odločitve državnih institucij. V tem primeru gre za normalne povezave med člani strank, ki nedvomno obstajajo tudi na desni, ali pa za lobiranje, ki je zakonsko regulirana dejavnost. V primeru dvoma v zakonitost posameznih vplivanj se o njihovi zakonitosti odloča po prijavi od primera do primera. Skratka, upravičeno je zavračati idejo o "udbomafiji" kot politično relevantnem elementu. 3. Opirati politiko na "boj proti komunizmu" je anahronistično in sprto z zgledi držav, ki so imele opraviti s kolaboracijo ali naci-fašizmom. Rehabilitacija medvojne kolaboracije z okupatorjem v imenu boja proti komunistični revoluciji, je neetična in zgodovinsko neutemeljena, kot je neetično tudi slavljenje nasilne revolucije. Obe sta imeli za posledico veliko nedolžnih žrtev. Domobranci so res hoteli preprečiti komunistično revolucijo, a so se pri tem zapletli v kolaboracijo z okupatorjem, ki je zasedel domovino in napovedal ponemčenje ali uničenje naroda. Komunizem je zmagal in tudi propadel. Za žrtve revolucije so se protagonisti levice že opravičili. Če še kdo slavi revolucijo, ne dela prav. Madež kolaboracije pa je ostal. S tem dejstvom bi se morala sprijazniti vsaka desničarska politika in se usmeriti v uresničevanje svojih vrednot ne v prenarejanje zgodovine. Padli in pomorjeni na obeh straneh zaslužijo pieteto kot posamezniki, njihove organizacije pa stran v kolikor mogoče nepristranski (ali vsestranski) zgodovini. Skratka, upravičeno je nasprotovati politiki rehabilitacije kolaboracije kot boja proti komunizmu. 

Poleg teh treh ključnih postavk, varovanja ustavno določenih institucij, nasprotovanja "očiščevanju" naroda in nasprotovanja rehabilitaciji kolaboracije, postavk, o katerih ni razprave, ker posegajo v temelje ustavne ureditve, je še vrsta programskih postavk desnice, ki jim levica naravno nasprotuje, sodijo pa v klasičen repertoar spora med levico in desnico povsod po svetu. O teh je možna odprta parlamentarna in javna razprava po zakonitih postopkih dogovarjanja, pogajanja in glasovanja.

Zakaj je levičarska politika, čeprav vsebinsko upravičena, nespametna? Ker vodi v slepo ulico, v pat pozicijo in permanenten nekonstruktiven spopad v škodo celote in - ker sploh ni politika. Levičarska politika od zadnje predvolilne kampanje in zadnjih volitev dalje je pomenila frontalen spopad z desnico, predvsem s SDS in Janezom Janšo. Začel se je s predvolilnim geslom "Ne z Janšo" in  nadaljeval z napadi na koalicijsko vlado v parlamentu, na ulici in v medijih - med epidemijo. Cilj opozicije je bil vreči vlado ne ustaviti epidemije.

Akterji teh napadov so, slepi za svoje ravnanje, potem ko so z vsemi sredstvi vzbujali nezaupanje do vlade in nasprotovanje vladi, ugotavljali, da ljudje ne zaupajo vladi - češ da vlada ni znala vzbuditi zaupanja. Del tega očitka je upravičen. Komunikacija predsednika vlade je bila zgled komunikacije, ki vodi v nezaupanje, ki pa ga je pred tem že vzbudila opozicija. A to njegovo zgrešeno ravnanje je opozicija pridno izkoriščala za nabiranje političnih točk zase in za propagando, ki je polnila ulice s protestniki, pri čemer je pozabila, da je sama z vsemi zvonovi razglašala nezaupanje že pred volitvami. S strani opozicije ni bilo omembe vrednega poskusa sodelovanja v boju proti epidemiji, ublažitve in "preokvirjanja" jeznih zdrsov predsednika vlade. Nasprotno, mediji so slavili protestnike, kršenje vladnih odlokov, kot da ti niso bili namenjeni omejevanju okužb, in podpirali nastope proti strankam legalne koalicije, ki so ravnale državotvorno, češ da so "izdale volivce", tiste volivce, ki jih je pritegnilo geslo "ne z Janšo". Naj bodo razlogi afronta kakršni koli, pomembno je, da je šlo za boj na vse ali nič. "Vse" se ni uresničil, vlada ni padla, Janša je še vedno njen predsednik in predsednik stranke. Ta politika levega pola ni bila uspešna. Rezultat tega razkola - razkola, ne vlade - je pet tisoč žrtev kovida. Bolezen so ljudje podcenjevali, kot nekaj, kar si je izmislila "fašistična" vlada z namenom, da jih pokori in zasužnji (!). To podobo "fašista" in razkolnika opozicija skrbno neguje in ji dodaja usodnostne epitete, namesto, da bi se vprašala o možnostih bolj konstruktivne politike. Da, opozicija, ki že zaradi svoje raznolikosti vendarle premore večjo fleksibilnost od v svoj prav zaverovanega predsednika vlade. Akademik dr. Tine Hribar je poudaril, kako pomemben dosežek v prevladovanju nazorskih razlik je bila izjava SAZU o narodni spravi. Torej se da. Kaj ni mogoče v tem duhu vzpostaviti neposredne komunikacije z SDS?

Vprašanje je, kaj je še možno storiti, saj se čas izteka. Vsi z upanjem čakajo volitve. Volitve se lahko obrnejo tako ali drugače. Če jih dobi Janša, se "kažin" nadaljuje. Če jih izgubi, se lahko pod nosom obrišemo za konstruktivno opozicijo. Nadaljeval se bo neusmiljen, maščevalen boj proti vsemu, kar bo predlagala nova, recimo, da nejanševska vlada. 

Redko kdo pomisli na to, da stranko SDS voli 17% volivcev, NSi 7%, obe skupaj 24%. Koalicijsko vlado podpira 27 - 28 % vprašanih. To je skupaj dobra četrtina volivnega telesa; to so ljudje, ki se ne opreduljejo z levičarskimi in liberalnimi vrednotami; ljudje druge zgodovinske dediščine in identifikacij, drugih interesov in ciljev, a nedvomno hkrati tudi ljudje, ki imajo del istih interesov kot vsi ostali Slovenci. So manjšina, kajti levi pol zbere okoli 35% volivcev, a pomembna manjšina, ki zasluži, da ima v družbi svojo besedo in da se izmenjuje z levico v koalicijskih vladah.

Sociologija pozna pet načinov razreševanja družbenega konflikta: sodelovanje, prevlada ene strani, kompromis, akomodacija in izogibanje. Izogibanje v našem primeru ni mogoče. Ni mogoče spregledati ukrepanja drugega, je pa mogoče ob kakem konkretnem zdrsu na področju "lepega vedenja" zamižati na eno oko in ne planiti z vsemi topovi na zagrenjenega jezljivca. Akomodacija je zgolj izid prevlade ene strani. Lahko spekuliramo, da je v preteklih 30 letih prevladujoča liberalna opcija računala na akomodacijo desničarske manjšine, to je, da bo ta žrtvovala svoje vrednote, ali se postopoma navzela liberalnega duha, ki je vsa ta leta prevladoval in se imel za vrednega večne prevlade.  A to se ni zgodilo, nad čemer so bili liberalci presenečeni in razočarani, kot da bi pričakovali, da bo desničarska vlada izvajala levičarsko politiko.

Tako ostanejo tri strategije: boj ali tekmovanje in prevlada (win-loose), kompromis in sodelovanje (win-win).  Do sodelovanja ob hkratnem izvajanju svojih parcialnih politik lahko pride, ko je med sprtima stranema dosežen vzdržen kompromis. Pri nas nismo niti tako daleč, da bi obe strani formulirali sporna področja in svoje zahteve, ker sprti strani ne komunicirata, ne "govorita med sabo", ampak samo vpijeta vsaka svoja gesla, "vlečeta poteze". in druga drugi za hrbtom pleteta pogubo, med drugim tudi z obrekovanjem in sklepanjem mednarodnih zavezništev (nimamo samo aliberalne ampak tudi liberalno alianso).

Kaj mislim s provokativno sodbo, da opisana levičarska politika sploh ni politika? Je konfrontacija, je boj, je napad, oviranje. Politika, ki izloča, etiketira, psihologizira in psihiatrizira; krivi osebnost ne odnosa, v katerem bi morala prevzeti odgovornost. Ni politika v pomenu spretne uporabe moči, diplomacije v notranji politiki, v pomenu spreminjanja nasprotnikov v prijatelje, pogajanja, pletenja skupnostnih vezi in kar je še teh plemenitih političnih veščin. V tem, da tega ne obvlada, se leva stran ne razlikuje od desne. Vsi so tako hudičevo načelni - kadar ni treba. Liberalni politiki očitam tudi neiznajdljivost in  retroaktivnost namesto proaktivnosti. Neiznajdljivost pomeni, da so se kot pijan plota držali parlamentarnih procedur (kar je sicer prav) in medijske propagande in niso poskušali - vsaj ne da bi volivci za to vedeli - z nobeno diplomacijo, ki bi navezala z Janšo stik in komunikacijo in skušala konflikt iz neusmiljenega spopada spremeniti v demokratično igro političnih nasprotnikov, ki se zavedata namena in omejitev te igre. Katera stranka KULa je organizirala propagandno akcijo za cepljenje: "Vsi, ki podpirate KUL, cepite se!" "Volivec Levice, cepi se, bodi solidaren!" Sramežljivo so liderji šepetali v kamero: "Sem cepljen/a." 

Neiniciativnost in retroaktivnost pomeni, da se nasprotniku niso skušali približati, niso ga skušali politično "omrežiti" in zapeljati v zmernejše vode. Verjamem, da se to zdi komu neizvedljivo, a sprašujem: ste poskusili? Ljudje se spreminjajo; pomagati jim je treba, da se spremenijo. Politika niso samo nasprotovanje, tekmovanje in boj; je tudi zapeljevanje, vabljenje; vključuje tudi razumevanje drugega, soglašanje z njim in odpuščanje. Nič tako strašnega ni zagrešil, da ga ne bi mogli imeti za človeka, s katerim se je možno pogovarjati. Tudi on je v zagati, saj mu zeloti skušajo naprtiti vse mrtve... Morda je še čas, da kak star prijatelj ali prijateljica uporabi telefon...

V Delu karikaturist Marko Kočevar komentira nakup vojaškega transportnega letala z besedami: "Za evakuacijo po volitvah?" Najbrž ni pomislil na to, da je s tem opozoril tudi na evakuacijo, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni, ko so "kvizlingi" in "buržoazni elementi" bežali pred novimi gospodarji dežele. Vem, da nismo tako daleč, da bi volivci SDS morali bežati pred večinskimi podporniki leve in liberalne opcije, a tudi razmišljanja o tem, kako iz sedanje zagate, nisem zasledil. Morda bi k znosnejšemu političnemu vzdušju prispevala tudi samorefleksija SDS, ki bi se morala vprašati, ali namerava vztrajati pri napadih na pravosodje, "očiščevanju" in spreminjanju "duše" naroda in rehabilitaciji kolaboracije, ali pa se lahko spremeni v normalno konservativno stranko po evropskih vzorih. 

"Na končni postaji nezaupanja"

 Izvirno nezaupanje v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To nezaupanje je razglasila sedanja opozicija.  

Uvodnik v sobotni prilogi Dela (30. 10. 21) zvrača vso krivdo za sedanje stanje v državi na Janševo vlado. Temu ugovarjam. 1. Ni res, da je država pod to vlado "dosegla dno". Država in gospodarstvo kljub epidemiji delujeta. Nezaposlenost je nizka. Krediti v sorazmernem znesku ne presegajo povprečja EU in se odplačujejo s perspektivo znižanja dolga. Ljudje dobivajo plače ali kompenzacije. Posamezni resorji izvajajo razvojne projekte (drugi tir, karavanški predor, digitalizacija, samooskrba, obnovljivi viri itd.). Na leto izide impresivno število izvirnih knjig. Le zdravstvo je na robu zmogljivosti. 2. Uvodničar sam ugotavlja, da demokratična ureditev s tremi stebri oblasti in svobodnimi mediji deluje v okviru ustave. Parlament, naj bo opozicija v njem in zunaj njega še tako nezadovoljna z njim, deluje. Ni razpuščen, za predčasne volitve ni dovolj politične volje. 3. Za nekaj, kar je po oceni svetovnih medijev značilno tudi za vse druge vzhodnoevropske države, ki so preživele tak ali drugačen socializem, kar torej ni specifično slovensko, ne more biti po 30 letih različnih vlad odgovorna ta vlada. Slovenska specifika je, da nezaupanje v vlado izvira iz medvojnega bratomornega spopada in delitve na »komuniste« in »kvizlinge«, ki se je ohranila v ozadju sodobnejše delitve na »liberalce« in »konservativce«. Prizadevanje za spravo je bilo zavrnjeno. Zdaj imamo opraviti s posledicami te nespravljenosti med politiki, katere drugo ime je nesodelovanje in izključevanje. 4. Ne države ne vlade ni mogoče enačiti z Janezom Janšo. Njegov slog "vladanja" v resnici presega meje običajev in tudi dobrega okusa, tako da se je z očitki, ki letijo na ta vidik njegovega ravnanja, mogoče strinjati. Tudi občutek osramočenosti pred svetom je mogoče deliti, a predvsem zaradi stanja epidemije. Bruseljski politiki so tudi strankarski, in ni posebnega razloga, da bi morali z vsemi in vedno ravnati v rokavicah (saj nismo hlapci, kajne?). 5. Vsaka stranka, ko pride na oblast, ima pravico izvajati svojo strankarsko politiko. Mar bi Levici, če bi prišla v vlado, tudi očitali, da uvaja stalinizem in ne bi dopustili možnosti, da si prizadeva za uveljavitev nekaterih značilnosti socializma, ki tudi ni vsem po volji?

Bistveno vprašanje je zaupanje. Za zaupanje sta odgovorni obe strani; v spiralo nezaupanja zdrsneta obe. Slepa ulica čaka ene in druge. Izvirno nezaupanje v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To nezaupanje je razglasila sedanja opozicija. Njena prioriteta ni bilo sodelovanje z vlado v boju proti epidemiji ampak padec vlade. Pri tem so jo podpirali strankarski mediji in opozicijski del civilne družbe, ki se izdaja za "ljudstvo". Tudi Janši boj z epidemijo, kot kaže, ni bil prioriteta; pretiraval je s "čiščenjem" liberalcev in levičarjev v državnih organih, kar je ob njihovem sovražnem odnosu do njega razumljivo. Uveljavljal je svojo strankarsko politiko, do česar ima vso pravico, bi pa vendarle moral upoštevati izjemne okoliščine, ko ni čas za to.

Opraviti imamo z družbenim konfliktom, ki se namesto v parlament, ki je v demokraciji namenjen reševanju konfliktov, zanaša v institucije, v civilno družbo, na družbena omrežja in na ulico. Zaupanje se med drugim vzpostavi tako, da se na nasprotnikove poteze ne odzovemo po načelu "zob za zob", ampak da mu kak zdrs spregledamo; da ne poudarjamo nasprotnikovih napak; da se trudimo za neposredno, spoštljivo komunikacijo z njim; da pokažemo voljo za sodelovanje, čeprav ponudba ni takoj sprejeta; da s svoje strani dosledno izvajamo priporočene ukrepe in k temu javno spodbujamo svoje pristaše. Nobena stran se ni trudila na ta način vzpostaviti zaupanja. Zato ne zvračajte krivde samo na vlado.

POŠILJKA NABOJEV

"Nočemo afer, nočemo kriminala". Tako svari uvodnik v Delu (28. 10. 21) ob dogodku, ko so nekateri politiki koalicije prejeli grozilna pisma z naboji. Pisec prav opredeli tako početje kot »kriminal« (v pogovornem jeziku, »kaznivo dejanje« v pravnem), in se zavzame, da je treba storilce izslediti in predati roki pravice. Potem omenja nespodobno tvitanje, »rušenje razmejitve med vejami oblasti, sprtost s celo Evropo, uničevanje javnega prostora«, obsodbo premiera zaradi "ponavljajočih se laži", "pregrevanje družbe zaradi pregrevanja politike, ... ki je tej politiki zaupala mandat zastopstva" – ni, da ni razlogov za natančno usmerjeno, hudo, uničevalno jezo. Ravnanja drugega pola politike pisec ne omenja, verjetno zato, da ne bi prispeval k pregrevanju družbe. Zaključi, da to "ni afera, to je oblika kriminala, ki so ga načelno obsodile vse stranke, celotna javnost" (kar pomeni, da je javna afera), in poziva izvršno oblast, naj zagotovi organom pregona »potrebno neodvisnost«, da bi opravili svoj posel. Naj to razumem, kot da po mnenju pisca uvodnika izvršna oblast ni zainteresirana za to, da organi pregona opravijo svoj posel neodvisno in da jih namerava pri tem ovirati? Namig, ki ga raje ne imenujem s pravo besedo.

Kaj nam hoče povedati pisec uvodnika neodvisnega časnika? Da so politiki, ki so jim bili ti naboji namenjeni, s svojimi izjavami in politiko sami izzvali to kriminalno dejanje in da je vsako nadaljnje razpravljanje o tem, ali je morda še kdo prispeval k napadalnemu odnosu ljudi do njih in do koalicije, morda opozicija s svojimi mediji, nepotrebno ali celo nedostojno? S kriminalom naj se ukvarjajo pristojni, piše, mi nočemo afer, »ni treba čez mero politizirati«. Nočemo obešanja na veliki zvon, dodajam. Žal to ni navaden kriminal ampak kriminal s političnim motivom. Če ga obravnavamo samo kot navaden kriminal, ne kot nekaj političnega, to pomeni, da želimo politični vidik zadeve pomesti pod preprogo, ali prevaliti samo na prizadete, morda zato, ker slutimo, da smo s svojo politično govorico povzročali pri ljudeh politično nestrpnost, ki v skrajni konsekvenci vodi do obsojanega dejanja.

Ali prav slutim, da je pronicljivi novinar odkril dejstva, ki nam jih ne more zaupati, ki pa kažejo na nepredstavljivo zavržno »janšistično« manipulacijo?

Čemu brati antične bajke?

Je mogoče spremeniti človekove temeljne težnje?

V drugem letniku nižje gimnazije sem dobil prvi cvek - iz zgodovine. Učili smo se antično zgodovino, o grških in rimskih bogovih. Kdo bi se učil o rečeh, ki jih ni in jih ni bilo in so nesmiselne? Ko sem bil vprašan, sem zinil: "Nisem se učil" in dobil cvek. Kasneje sem se popravil: dobro je vedeti, kaj so ljudje mislili in kako doživljali. Historia magistra vitae ipd. Kakšnega posebnega veselja do preučevanja prebivalcev Olimpa pa še vedno nisem čutil. Bolj iz občutka pripadnosti kot z resnim namenom sem kot "klasik" pred davnimi leti kupil prevod Heziodove Teogonije (prevedel Kajetan Gantar) v Kondorjevi zbirki (knjiga nosi letnico 1974). Zdaj sem se kot ljubiteljski filozof lotil grške filozofije. In ker filozofija pomeni prelom z bajanjem (ki spet postaja nadvse moderno), sem si rekel "pa da vidimo" in vzel v roke tisto drobno knjižico.

Hesiod (ok. 750-650 p.n.š.) je približno sto let mlajši od Homerja. V Teogoniji, ki obsega 1022 heksametrov, si je zastavil vprašanje o izvoru bogov. Od kod so, kako so nastali?  Opisuje vso plejado mitoloških bitij od vrhovnih bogov do nimf in raznih stvorov. Pri tem se trudi dvigniti nad preprosto linearno verigo rojevanja bogov, ki jo zasledimo pri Homerju, in sestavi kompleksno genealoško drevo, kjer so v glavi res pravi prvotni bogovi, pod njimi pa vsi naslednji, vključno z Zeusom, ki je v Hesiodovem času glavni a ne prvotni bog. Prvotna božanstva so Kaos, Zemlja (Gea), Eros in Tartar. Hesiod jih ne opisuje, zato se opremo na svoje intuitivno razumevanje: megleni nered, zemlja, vse, kar nas privlači drugega k drugemu in podzemlje smrti.

K. Gantar razdeli v spremni študiji k prevodu Heziodovo bogovje v štiri kategorije: 1. tradicionalna božanstva grške mitologije, ki jih srečujemo tudi pri Homerju (Zeus, Apolon, Artemis, Hera, Afrodita itd.). 2. kolektivna božanstva, predvsem mitološka bitja (Kiklopi, Erinije, Harpije), pa tudi otroci pomembnejših bogov (Nereide, Okeanide, Harite, Muze). 3. naravni pojavi in elementi tvarnega sveta (Zemlja, Nebes, Morje, Eter, Noč, Gore, Zvezde, Reke). 4. personifikacije raznih pojmov (Spanec, Smrt, Svaja, Eros, Moč, Sila, Pravičnost itd.).

Hesiod podrobno opisuje, kako iz enih božanstev nastanejo druga in konstruira več delnih genealogij. Iz Kaosa so nastali, med drugim: Noč in Dan in Eter. Iz Noči pa med drugimi Smrt (Tanatos), Sen (Hypnos), Sanje, Usoda, Maščevanje (Nemesis), Prepir (Eris), Pozaba (Lethe), Stradež (Limos), Bolečina (Alge), Laž (Pseudea) in drugi.  Zemlja je najplodovitejša, odgovorna za nastanek večine božanstev. Spočela jih je z Nebesom (Uranos), ki ga je sama rodila. Spočela sta množico otrok, med njimi Ocean, Morje (morje ima več poosebitev: Ocean, Tetida, Pontus) in njegove potomce. Iz njune linije izvira tudi  junak trojanske vojne Ahil, sin božice morja Tetide in zemljana Peleja. Glavna linija potomstva Zemlje in Neba vodi prek njunih otrok Kronosa in Ree do Zevsa. Kronos in Rea (ki je hkrati sestra in spolna partnerica Kronosa) sta zaplodila med drugimi Demetro (boginjo lova), Hadesa (gospodarja podzemlja), Pozejdona (vladarja morja), pa tudi Hero in Zevsa. Ta dva, sestra in brat, sta kot mož in žena rodila vrsto bogov, med drugimi Aresa (boga vojne) in Afrodito (boginjo ljubezni). Zeus si je poleg Here privoščil še kakšnih sedem ali osem  božic in z njimi zaplodil vse znane grške bogove, prek njih pa tudi razne pošasti in stvore:

"...za prvo si ženo izbral je Metido...

Drugič za ženo si Temis je vzel...

Harite tri lepotične rodila mu je Evrinoma...

K Demetri legel nato je hranilki...

Vzljubil zatem Mnemosino je Zeus...

K Zevsu nato egidonosilcu je legla Letoja...

Prav nazadnje si Hero cvetočo izbral je za ženo." (850-950).

Pa še nekaj postranskih.

Kako pravzaprav nastanejo bogovi in božanstva? Prvi način nastanka je iz nič. Prvotna tri božanstva "pač" nastanejo. Njihov nastanek ni pojasnjen. Božanstvo je. Drugi način je s spolnim odnosom. Bogovi se lotijo kogar koli: lepe device pa tudi sestre ali matere ali sina. Zemlja je s sinom Nebom/Uranom spočela vrsto božanskih bitij, med drugimi Kronosa, Zevsovega očeta. Tretji, redkejši, način je neke vrste partenogeneza (deviško rojstvo) ali vegetativno razmnoževanje: nov bog pride iz starejšega, "vse brez ljubezenske sle", kot pravi Hesiod. Tako so iz Zemlje nastali Kiklopi (enooki, okroglooki kanibali). Varianta tega načina je rojstvo iz Zeusove glave. Tako je nastala krvoločna Tritogeneja. Gea je iz sebe rodila Gore in Morje in Letne čase (Horai). Nebes je sam iz sebe rodil Afrodito in Anhiza (ki sta spočela Eneja, začetnika Italije, Rimskega imperija). Še redkejši način razmnoževanja bogov je precej grozovit. Zemlja je pozvala sinove, naj se maščujejo očetu Nebesu. Poslušal jo je Kronos (Čas). Vzel je iz materinih rok ostro nazobčan srp

"silno orožje prijel - in že spolovilo očetu

divje odsekal je, urno čez svoj hrbet ga zalučal.

Vendar le-to mu ni brez koristi iz roke zletelo..." (verzi:180-183)

Iz kapelj krvi odrezanega spolovila Nebesa so v Zemlji (!) vzklili Erinije (boginje maščevanja) in Giganti (silni velikani). Nato je Kronos pobral odsekani ud in ga vrgel v morje. Tam pa je iz njega zrasla - Afrodita, boginja ljubezni, ugodja in plodnosti "z ljubkim nasmeškom, ker zrasla je sama iz moškega uda." (200) Tako gre to.

Ljubezenska sla je pogosta med bogovi, romantična ljubezen je redkejša, se zdi. "Hera brez vse ljubezni vezi je Hefajsta rodila." (926). Je nekaj materinske ljubezni; za Tetido vemo, kako je varovala Ahila in skrbela zanj. Očetovske ljubezni je bolj malo, zato sinovi pohabijo ali ubijejo očeta.

Čemu se ukvarjati s temi abotnimi izmišljijami starodavnikov? Kaj nam povedo? Nam lahko kako koristijo v sedanjosti? V družbeno zagatnem položaju se sprašujemo, ali je kakšna alternativa sedanjemu svetovnemu kapitalističnemu sistemu in družbeni in podnebni krizi, za katero ga krivimo. Sprašujemo se, zakaj je socializem propadel, zakaj je kapitalizem prevladal. Zakaj je propadel projekt oblikovanja novega Človeka po polstoletnem oblikovanju takega Človeka z vsemi sredstvi, s korenčkom in palico, ljubeznivim prigovarjanjem in ostrim kaznovanjem? Je socializem propadel zato, ker ni mogoče preoblikovati človekovih temeljnih teženj? O tem, katere težnje so to, nam govorita Homer in Hesiod. Primerjava teh starodavnih opisov človeške narave s sedanjimi človeškimi težnjami nam poleg tega pove, kaj se je spremenilo; kaj je mogoče spremeniti, kaj pa ne. Oba pesnika pripisujeta bogovom včasih tudi lastnosti, ki jih pri ljudeh zavračamo; govorita torej o represiji, potlačevanju. Kakšen je njen obseg, doseg, njena moč, njene posledice?

Vir: Hesiod, Teogonija/Dela in dnevi, (prev. Kajetan Gantar), Kondor, MK, Ljubljana 1974

Aforizmi in sentence 2

Buh vej, če bomo tudi na drugem osončju ohranili naše lejpe narodne noše.

KULci bi bili veliko bolj prodorni, če bi spremenili kakšno črko v akronimu svoje zveze.

Na voljo moške spodnjice s kostjo in brez kosti.

Liberalci so tolerantni do vseh, razen do neliberalcev.

Še umret ne bom mogel, dokler ne spremenijo zakona o pokopališčih.

Od vseh protestnikov imam najraje Trubarja.

Nenadoma so proticepilci, ravnozemeljci in teoretiki zarot postali razumni, spoštovani in častivredni državljani - ker so proti vladi.

Domoljubje je intimno čustvo, ki ni za na transparente. Ko je čas, ga ljudje med seboj prepoznajo in jih poveže.

Pri nas bi levi radi videli, da bi desni mislili tako kot oni, desni pa, da bi levi mislili tako kot oni.

Od desničarske vlade ne moreš pričakovati levičarske politike.

Pravijo, da se je nacional-socializem začel z določitvijo kužnega subjekta. Pri nas je to Janez Janša.

Zame, ki sem živel v socializmu, je parlamentarna demokracija nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, ne za sovražnike družbe.

Splav je ustavno zajamčena pravica, varovanje življenja pa etična zapoved, ki jo čuti vsak človek, posebej še ženska. Ustavna pravica do splava izraža usmiljenje do grešnikov in varuje matere in otroke. Zahteva po prepovedi splava je znamenje krute kaznovalnosti do živih rojenih, to je, verskega fundamentalizma. Nasprotovanje pravici do splava v imenu povečevanja natalitete je politično polaščanje ljudi.

Pri nas je do zdaj umrlo za kovidom 4480 ljudi, ali 1 na 500. Nekateri so to imenovali zločin in ga pripisovali vladi. V ZDA je umrl prav tako 1 na 500, na Portugalskem 0,9 na 500, na svetu 3 na 500.

Nekoč sem segel Umbertu Ecu v roko.
Nič se ni pretočilo po njej vame.
Ostala sva v enakem odnosu kot Kant in kljunač.
(Pri čemer je on bolj Kant.)

UPRAVLJANJE EPIDEMIJE JE STVAR POZICIJE IN OPOZICIJE

Napoved, ki samo sebe uresniči. Pripisovanje krivde. Mesto nadzora: notranje ali zunanje. Naperjenost proti avtoritetam. Odnosno vodenje in komuniciranje. Politika vključevanja in izključevanje.

Upravljanje epidemije ni samo stvar vlade, je stvar celotne družbe. Na politični ravni je to stvar pozicije in opozicije, v parlamentu in zunaj njega, vključno z mediji. Obe, vlada in opozicija, naj bi si prizadevali za dobro vseh, ne samo za svoje strankarske interese. Tradicionalno je opoziciji odrejena vloga kritika vlade. A v taki izredni situaciji, kot je epidemija, ki je že vzela tisoče življenj, bi morala to svojo vlogo dopolniti: ne čakati, da vlada naredi kaj narobe in potem kovati politični dobiček iz tega, ampak sodelovati pri reševanju težav. Ne bom raziskoval, kdo je koga vabil k sodelovanju in kdo se ni odzval; mislim, da je bilo oboje na obeh straneh. Tudi ne bom razglabljal, ali je bila prioriteta opozicije padec vlade ali reševanje epidemije. Družbeni konflikt je stvar dveh. Ravnanje obeh vodi v eskalacijo konflikta ali v spiralo popuščanja in rešitve konflikta v pogajanjih. Ravnanje obeh vodi v rastočo spiralo zaupanja ali padajočo spiralo nezaupanja. In vsakdo od obeh lahko ravna pametneje kot nasprotnik in ga popravi. Mogoče bo nekaj psiholoških utrinkov vsaj malo osvetlilo pojave ob prizadevanjih za obvladovanje epidemije.

Napoved, ki samo sebe uresniči

Prerokba, ki samo sebe izpolnjuje, je izraz, s katerim označujemo pojav, da se uresniči tisto, kar smo napovedovali, zato ker sami nehote in nevede spodbujamo uresničitev napovedi. Pri tem ne mislimo na napovedi pojavov, pri katerih tisti, ki napovedujejo, niso udeleženi, ali pa ima njihova udeležba zanemarljiv učinek, npr.  če napovemo, da se bodo cene energentov zvišale. Cene se bodo zvišale, tudi če tega ne napovemo. Nasprotno pa napoved, da bo banka bankrotirala, sama sebe izpolnjuje: takoj ko jo ljudje zaznajo, pohitijo dvigovat svoje vloge in banka zato bankrotira. V psihologiji je znan poskus, v katerem so učiteljem dali lažne podatke o testnih rezultatih učencev, porazdeljene po naključju. Nekatere učence so označili za nadarjene, druge pa za povprečne ne glede na njihove dejanske testne rezultate. Tisti učenci, ki so jih označili za nadarjene (čeprav so bili v povprečju enako nadarjeni kot tisti v drugi skupini), so na koncu dosegli boljši učni uspeh kot tisti, ki so jih označili za povprečne (čeprav so bili med njimi tudi dejansko nadarjeni). Učitelji, ki so poznali »oznako« učenca, so nehote bolj  spodbujali "nadarjene" učence kot "nenadarjene". Njihovo implicitno pričakovanje, da bodo "nadarjeni" učenci dosegli boljši uspeh, se je uresničilo.

 V urejanju pandemije smo pristali na dnu evropske lestvice med drugim tudi zato, ker smo se bali, pričakovali, ali napovedovali, da ta na vrat na nos sestavljena koalicijska vlada ne bo kos nalogi. Še več, logika prevlade je terjala, da JJ ne sme uspeti, ker bi si z uspehom pridobil več moči, to pa se nikakor ne sme zgoditi zaradi strahu pred njegovo politiko. Potem smo ravnali tako, da je vlada v resnici uspela slabše, kot bi si želeli, ne da bi spotoma ocenjevali svoje zadržanje. Na vsaki stopnji, po končanih valovih okužb, smo potrdili slab rezultat in pričakovali  še slabšega, saj je bilo evidentno, da se vlada "lovi" (kot tudi druge vlade po svetu). Večina opozicije v parlamentu in zunaj njega vključno z mediji je izostrila oči in ušesa in budno pazila na napake vlade in njenih strokovnih skupin. To se seveda da opravičevati kot odkrivanje napak, da jih ne bi delali v bodoče. Resnici na ljubo je treba izraziti priznanje vsem tistim, predvsem zdravnikom, ki so, čeprav ostri kritiki vlade, konstruktivno prispevali spoznanja o učinkovitih ukrepih zajezitve virusa. Mnogi pa so komaj čakali, da se bo pokazal neuspeh. Že po prvem valu so nekateri privoščljivo ugotavljali, da  je JJ zavozil, zadovoljni, da se je potrdilo njihovo pričakovanje.

Pripisovanje krivde

Teorija atribucije ali pripisovanja obravnava pojav pripisovanja vzrokov določenega ravnanja. Je psihološko preoblikovano vprašanje, kdo je kriv. Ko pojasnjujemo ravnanja, delamo to tipično na dva načina: vzrok ravnanja vidimo bodisi v osebnosti bodisi v situaciji. Ko pojasnjujemo svoje ravnanje ali ravnanje svoje strani, vidimo vzrok v situaciji. Ko pojasnjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok v njegovi osebnosti ali kolektivnih lastnostih strani, katere ravnanje presojamo (običajno gre za družbeni stereotip). Ko vidim, kako gre nekdo pri rdeči luči čez cesto, si mislim: glej ga, predrznež, a misli, da je bolj pameten. Ko sam ravnam enako, storim to zato, ker se mi zelo mudi in ker tako ali tako ni ne blizu ne daleč nobenega vozila. Na vprašanje, zakaj smo kot družba zavozili epidemijo, odgovarjajo nekateri: ker imamo vlado psihopatov, kriminalcev in izdajalcev.  Mnogi so prepričani, da je za sorazmerno neuspešnost kriva osebnost predsednika vlade, nikakor ne družbena situacija, v kateri se je znašel z vlado. Kako je ravnala opozicija? Kako smo ravnali mi, ki nismo vlada?  Sklicevali smo se na okoliščine. Saj ne veš, kaj naj storiš, ko je polno nasprotujočih si informacij; vlada neprestano spreminja ukrepe; saj ne moreš delati z masko; a naj se vsak dan testiram; virus je laž, ne poznam nobenega bolnega, mogoče le malo prehlajenega; dosti je, da sem moral zapreti "kšeft", a naj zdaj še »afne guncam«.  Z nami kot osebnostmi ni nič narobe, smo zrele osebnosti, vsi vestni in odgovorni.  Za mnoge to velja: mnogi so ravnali prav. Takoj ko je bilo jasno, da gre za nevarno bolezen, so upoštevali ukrepe, ki jih je priporočila vlada, in takoj ko je bilo možno, so se cepili. 

Mesto nadzora: notranje ali zunanje

"Ta vlada je res nesposobna: še do zdaj me ni prepričala, da bi se šel cepit". Ta izjava nas pripelje do  psihološkega pojma "mesto nadzora" (lokus kontrole). Ljudje se razlikujemo po tem, ali mislimo, da smo v osnovi za svoje življenje odgovorni sami (notranji nadzor), ali pa nas preveva občutek, da smo igrača usode, plen temnih sil, ali preprosto igrača svojega bližnjega, ki me nadzoruje in mi ne da dihati (zunanji nadzor). Več kot očitno je, da nekateri ves čas pandemije niso spustili vlade izpred oči, kot bi od nje pričakovali čudežno rešitev svojega položaja, pri tem pa sami niso ničesar ukrenili za svojo zaščito. Tisti, ki imajo temeljni občutek, da so za potek svojega življenja kljub zunanjim dogajanjem, ki vplivajo nanje, vendarle odgovorni sami, so ukrepali tako, kot sem opisal zgoraj: zaščitili so se in cepili. To so dojeli kot odgovorno ravnanje do sebe in do drugih. Drugi še vedno čakajo, da se jih bo usmilila višja sila, da bo prišla boljša vlada, ali pa da se bodo uspešno »prešlepali« skozi epidemijo brez cepljenja. Te bi pravzaprav morali  šteti v kategorijo  sofisticiranega notranjega nadzora.  Ideologi anti-neoliberalizma nastopajo proti moralnemu povzdigovanju notranjega nadzora, to je, pojmovanja, da je vsak v prvi vrsti sam odgovoren za svoje življenje, saj menijo, da je to zgolj zvito zvračanje odgovornosti za družbene krivice na posameznika.  To pojmovanje se hitro sprevrže v zanikanje osebne odgovornosti »žrtev sistema« in v utopično revolucionarno prizadevanje za spremembo sistema, za novega Človeka, idealno, svobodno, brezrazredno Družbo. Ob teh vzvišenih namenih lahko še naprej vztrajamo v vsakdanjem življenju neodgovorni vlogi "žrtve".

Naperjenost proti avtoritetam

Povezan s pojmom mesta nadzora je pojem odvisnosti in proti-odvisnosti. V posebnem pomenu gre za odvisnost od avtoritete.  Družbe naše civilizacije so visoko strukturirane, v njih so številne hierarhije, vsakdo od nas je vpet v te odnose. So ljudje, ki se znajo obnašati v teh, včasih zapletenih hierarhičnih odnosih, in ljudje, ki so nasršeni proti vsaki avtoriteti: od učitelja do predsednika vlade ali republike. V odnosu do avtoritet imamo dve skrajni zadržanji in vmesno povprečje. Nekateri ljudje so pretirano ubogljivi (odvisnostni, dependentni), drugi pa pretirano nastrojeni proti avtoritetam (proti-odvisnostni). Povsod po svetu pa je seveda v politiki glavna avtoriteta vlada, tarča vseh nezadovoljstev. Ni boljšega ventila za izpihanje vsakršnega nezadovoljstva, kot je protest proti vladi. S tem v zvezi naj parafraziram znani Kennedyjev rek: »Ne vprašaj se samo, kaj vlada stori zate, ampak tudi, kaj ti lahko storiš zase in kaj za to, da bi vlada bolje vladala.« Protestiranje brez konstruktivnega alternativnega programa je golo »odreagiranje«, podobno cepetanju malega trmoglavca.

Odnosno vodenje in komuniciranje

Tema dvema značilnostma upravljanja epidemije bi bilo vredno posvetiti posebno razpravo; tu naj omenim  le osnovni pripombi. V teoriji vodenja je osnovno razlikovanje med storilnostno in odnosno dimenzijo vodenja. Prav slednje je bilo zanemarjeno.  Vodja naj ne bi poskrbel samo, da bi bili doseženi storilnostni cilji, v našem primeru z zdravstvenimi navodili in denarnimi kompenzacijami, ampak bi moral – kot se sedaj prepričljivo kaže – delati na vzpostavljanju primernega odnosa do vseh družbenih ravni, ne le do svojih strankarskih sodelavcev, do administracije, ampak tudi do opozicije in predvsem do prebivalstva, ki je danes, bolj kot kdaj koli v zgodovini, dosegljivo s sredstvi množičnega komuniciranja. Komunikacija predsednika vlade z ljudmi zunaj ožjega upravljalskega kroga je bila primer cinične in sarkastične komunikacije, ki razdira zaupanje. A ta trditev predpostavlja, da je zaupanje v začetku bilo, kar je zelo tvegana domneva. Stranke so bile pridobile volivce z geslom »ne z Janšo«. To je bilo nezaupanje, razglašeno z velikim zvonom, pred epidemijo. Stranke, ki so vstopile v koalicijo, so bile proglašene za izdajalske, ker so se izneverile temu načelu. Tudi med epidemijo nisem zaznal, da bi se kdo trudil ublažiti predsednikove zdrse, razen strankarskih medijev; nasprotno, v večini so jih poudarjali in pretiravali in tako poglabljali nezaupanje. Vsi so se zgražali, ko je PV zinil tisto o dnevu odprtih vrat v Polju; ne vem, če je kdo protestiral proti temu, da ga v javnem  mediju imenujejo »psihopat«.

Politika vključevanja in izključevanje

Odnos do ljudi, ki so telesno ali duševno ovirani, se je od časov moje mladosti do danes zelo spremenil. Včasih so bili, če že ne popolnoma izključeni iz družbenega življenja, pa vsaj ob strani. Danes lahko dekle, ovirano zaradi cerebralne paralize, doštudira na univerzi; slepi lahko opravlja delo, ki zahteva visoko izobrazbo. Ljudi z manjšinskimi spolnimi opredelitvami ne »zdravijo«, ampak jih sprejemamo kot take v javnem in zasebnem življenju. Politika vključevanja (inkluzije) na vseh ravneh je sestavni del spoštovanja človekovih pravic. Povsod, le v politiki ne. Tu se v naši klasični parlamentarni demokraciji uveljavlja geslo, ki vodi do izobčenja ne le vodje stranke ampak cele stranke, za katero je med vsemi strankami volil najvišji odstotek volivcev! Bolje je biti »queer« kot »janšist«. Stranke, ki so vstopile v koalicijo z SDS niso bile nagrajene zaradi državotvornega dejanja ampak zmerjane kot izdajalke volivcev -  tistih volivcev, ki so jih volili zaradi izključevalnega predvolilnega gesla. Kakšni volivci smo? Ljudi, ki volijo to stranko, ni malo in niso samo v ruralnih okoljih; so ljudje vseh poklicev in izobrazbenih stopenj, med njimi razgledani izobraženci, ki pač ne delijo levičarskih in liberalnih nazorov in ki podpirajo Janševo preurejanje države. So pa manjšina, če primerjamo skupne deleže strank na levi in desni. Kam jih bomo pospravili, ki nam niso všeč?  Bodo kdaj dobili priložnost za vladanje? Kaj bo, ko se bodo vloge zamenjale in bo JJ v opoziciji? Ali bo kdaj prevladalo spoznanje, da je tako izključevanje usodno za preživetje tega naroda? Že zdaj ima za posledico ne-optimalno upravljanje epidemije z vsemi posledicami za življenje ljudi. 

O OBVEZNEM CEPLJENJU

 

Mar ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? 

V svojem pismu v SP Dela 7. 8. 21 sem podprl zdravnika v zahtevi po obveznem cepljenju proti covidu-19 in se pri tem ob znanih dejstvih o učinkovitosti cepljenja skliceval na etični argument. Razmišljal sem takole. Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. Ravnanja med tema skrajnostma pač ščitijo v manjši meri. Nobena zaščita pa ni stoodstotna. Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim. V tem stališču so me utrjevali zgledi držav ali ustanov, ki so uvedle obvezno cepljenje. Zdaj berem članek (SP Dela, 2. 10. 21), v katerem gospod Franko Juri nasprotuje obveznemu cepljenju in se sprašujem: se nisem morda zmotil?

Argumenti, ki jih navaja gospod Juri, po moji laični presoji njegove laične presoje, veljajo. V preteklosti se je več cepiv izkazalo za škodljiva. Sedanja morda niso dovolj preizkušena oziroma se sodbe strokovnjakov o tem razlikujejo. Posledice cepljenja so lahko v sorazmerno redkih primerih hude in celo smrtne. Cepljeni tudi prenašajo okužbo; v kolikšni meri je manj pomembno. Vse to vzbuja pri ljudeh dvom v neškodljivost cepiv in smiselnost cepljenja.

Vsekakor etično ni dopustno zahtevati cepljenja, če cepivo samo lahko škodi oziroma če je s cepljenjem povezano zdravstveno tveganje. Samo vsak sam zase se lahko ob znanem tveganju odloči. Ni dopustno s cepljenjem pogojevati dostopa do drugih življenjskih dobrin, saj je to posredno prisiljevanje. V zagretosti in jezi na sodržavljane, ki se nočejo cepiti, sem argument tveganja zanemaril, ker je sorazmerno majhno, in imel cepljenje za v bistvu nenevarno. Videl sem statistiko, ne posameznika. Ob smrti mladenke, ki se je cepila, sem se znova zamislil. Zahteva po obveznem cepljenju temelji na bojazni, da se ljudje ne bodo cepili prostovoljno. Ta bojazen se je pri nas obilno potrdila; po deležu cepljenih smo na repu evropskih držav. Ni ob tem, da se človeka ne sme siliti, da bi si škodil, res tudi, da ne sme škodovati drugim? »Človekovo življenje je nedotakljivo«, tudi piše v Ustavi. Ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? Žrtev ne samo narave ampak tudi neodgovornega ravnanja drugih avtonomnih sodržavljanov je pri nas že nad pet tisoč. To je cena pravice in svobode posameznika, da se ob tveganju sam odloči, ali bo škodil sebi in drugim. Previsoka cena in argument za obvezno cepljenje. Spopadata se dve vrednoti: moja svoboda in življenje mnogih drugih. Ob tem odločitev posameznika nikoli ni samo njegova, popolnoma neodvisna in svobodna. Odvisna je med drugim od stopnje zaznavanja neposredne ogroženosti in od nagovarjanja k cepljenju ali poudarjanja osebne svobode. O tem, k čemu napeljujejo, bi se morali zamisliti tudi propagandisti svobodnjakov. Res je, da tudi ogrožanje drugih ni v vseh primerih enako. Če se človek, ki se ni cepil, izolira, ne prenaša okužbe nič bolj kot cepljeni, ki živi aktivno družabno življenje.

Ne morem se tudi strinjati s Frankom Jurijem, da sem zato, ker željno čakam tretji odmerek cepiva, sebičen, ker s tem (nepotrebnim odmerkom?) odrekam cepivo Afričanom. Še dobro, da mi v imenu lačnih otrok tretjega sveta ni prerekel vsakdanjega kosila. Upam, da bo on ravnal bolj nesebično in bo nekako izravnal razlike med bogatimi in revnimi deželami na svetu.  

Proticepilska (ne)etika

Ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

Včeraj sem na fb objavil naslednji ironični izziv: "Imam hud problem. Zdravnik mi je predpisal, naj vsak dan jemljem aspirin. Tako takim ljudem, kot sem jaz, predpisujejo zdravniki po vsem svetu. Ampak mene muči vprašanje, ali je to ustavno ali ne. Naj vložim presojo ustavnosti?" To sem napisal, ker mi gre na živce, da se ljudje, ki odklanjajo cepljenje, sklicujejo na ustavnost in človekove pravice. 

Odgovori na to provokacijo so se razdelili na tiste, ki so prepoznali ironijo, in izjavo všečkali brez komentarja ali s smeškom in na tiste, ki so komentirali. Komentarji so dveh vrst: sočutni, ki mi svetujejo to in ono okrog jemanja aspirina, in tisti, ki so se odzvali na proti-proticepilsko ost. Teh drugih je več vrst. 

Eni menijo, da za vsem tem tiči profitarstvo farmacevtske industrije. "Jaz bi se raje vprašala, zakaj 'jim' je v interesu, da živiš brez bolečin." Temu sledi podpora: "Sledi denarju...". To pomeni: Meni tablete niso potrebne, vsiljuje mi jih farmacevtska industrija. Meni cepljenje ni potrebno, vsiljujejo ga tisti, ki imajo od tega finančno ali kako drugo korist. Kako naj to razumem? Nekomu drugemu je "v interesu", da bi jaz živel brez bolečin; od tega ima on korist. Ali to pomeni, da meni samemu ni "v interesu", da bi živel kolikor mogoče brez bolečin? Ali to pomeni, da sem pripravljen prenašati vse bolečine brez lajšanja? Ali to pomeni, da mi ni do tega, da bi mi kdorkoli drug lajšal bolečine, medtem ko si jih sam na svoje načine lahko? Kajti takoj ko mi jih kdo hoče olajšati, je to v njegovem "interesu", ima sam od tega neko korist (ki naj bi je ne imel), materialno, denarno, ali čustveno, psihično: zaslužek ali občutek nadrejenosti ali "dobre duše". Ali to pomeni, da nočem, da bi mi lajšali bolečine tako, da bi pri tem zaslužili? Ali nočem samo, da bi mi lajšali bolečine s proizvodi farmacevtske industrije? Recimo, da velja to zadnje. To je zdaj popularno. Ni pa zelo jasno, kaj se razume s pojmom "farmacevtska industrija"; vključuje tudi pripravke krajevne lekarne ali ne? Če to podrobnost zanemarimo, je to stališče jasno, ga je pa težko dosledno vzdržati. Slej ko prej se bomo znašli v bolnici, kjer jim bo "v interesu", da mi lajšajo bolečine s pripravki farmacevtske industrije, ne da bi me vprašali za odobritev sestavin vsake infuzije.

Na gornji komentar sem odgovoril: "Enim je v interesu, enim se pa smiliš, ko jamraš." Nekateri lajšajo drugim bolečine, ker pri tem zaslužijo, drugi pa delajo to iz golega sočutja. Ne samo to: ta dva motiva običajno nastopata skupaj: zdravnik zdravi zaradi zaslužka, a tudi zato, ker ti želi iskreno pomagati. Za svoj poklic se je odločil, da bi lajšal tegobe ljudem; od tega pa tudi živi v dvojnem pomenu: materialno in od zavesti, da koristi ljudem. Isto velja tudi za farmacevtsko industrijo. Res je, da tej niso tuje malverzacije, niso pa pravilo in ne osnovni motiv. Njeni proizvodi koristijo v medicini. Mnenje, da nam hočejo zdravniki in farmacevti škoditi, je bolno.

Drugim gre za človekove pravice, za svobodo. Na živce jim gre vsiljevanje in kontrola. "Nikjer pa seveda 'ne piše', da če je nekaj predpisano, da tudi zares jemljemo. Dokler nisi pod kontrolo, je to tvoja osebna odločitev..." - "Res je, nihče mi ne more preprečiti, da se uničim. That's my feedom, cheers!" sem odgovoril in povzel razpravo, ki je bila daljša in je imela še nekaj stranskih rokavov, ki za ta spis niso bistveni: "Krasna razprava! Ugotovil sem: 1. da nihče ne sme človeka siliti, da se ne uničuje. 2. da se ljudje siljenju upirajo, tudi če jim to škoduje. Avtonomijo (svobodo) imamo rajši kot življenje: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svitlim solncem sužni dnovi." (Posebno, če gredo v črno zemljo drugi.)

Tako je, če postavimo absolutno nasprotje: svoboda proti sužnosti. A upoštevanje zdravnikovih navodil ni sužnost. Nošenje maske ni sužnost. Cepljenje ni sužnost. Je kvečjemu neudobnost. Dodal sem pomisel: "Mogoče se je pa včasih dobro podrediti kaki omejitvi, da si lahko svoboden pri stvareh, ki ti res nekaj pomenijo." To pomeni: upoštevati ukrepe in se cepiti, da lahko neovirano počneš druge reči. Absolutiziranje svobode tudi v odnosu do samega sebe ne vodi nikamor. Ne moreš početi vsega, kar si v nekem trenutku želiš. To je otročje. Moraš se omejiti, da bi bil lahko svoboden.

Sploh se nismo dotaknili še pomembnejšega argumenta. Tvoje ravnanje vpliva na druge. Tudi če imaš pravico škoditi sebi, nimaš pravice škoditi drugim. Tu se sklicevanje proticepilcev na svobodo in osebno pravico neha. Če se ne cepiš, ogrožaš druge. In ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

V mojem ironičnem izzivu tiči še drugo vprašanje. Ali se pravosodje lahko vtika v odločitve zdravnika? Da, v primerih ravnanj, za katera je zdravnik kazensko odgovoren. Če bi mi zdravnik namesto aspirina predpisal strup in bi prišlo do zapletov, ne glede na to, ali bi to storil namerno ali iz malomarnosti, bi bil kazensko odgovoren. Dokler pa zdravnik zdravi z najboljšim namenom in predpisuje zdravila po v stroki veljavnih protokolih, se nima pravosodje kaj vtikati v medicino. Upam si trditi, da je epidemidemija v pretežni meri v pristojnosti medicine. Zdravniki svetujejo ukrepe, oblast mora zagotoviti, da se izvajajo. Pri tem se mora seveda držati zakonov; če obstoječi niso dovolj dobri, mora pač sprejeti nove. Če je pri tem prišlo zaradi nujnosti ukrepanja do tega, da je bil preskoćen zakonodajni postopek, tisti, ki odlokov niso upoštevali, seveda ne morejo biti kaznovani. Morali pa bi biti kaznovani, če okužijo druge. Žal je to težko dokazati. Če tako ravnanje že ni pravno pregonljivo, je vsekakor etično zavržno.

KDO SO LJUDJE KI (NE) NASPROTUJEJO UKREPOM?

Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Povod za to razmišljanje je prispevek v oddaji Odmevi na valu 202 (16. 9.) z naslovom Kdo so ljudje, ki nasprotujejo ukrepom. Gre za refleksijo novinarja-opazovalca sredinega protesta na Trgu republike. Njegovo videnje lahko strnemo v tri točke: 1. protest ni "vprašanje leve ali desne politične pripadnosti, ne gre za podaljšek kolesarskih protestov". 2. "v številnih ljudeh ... so močno aktivirani mehanizmi za preživetje". 3.  "priča smo kolektivni psihozi", ki je posledica in znamenje entropije družbenega sistema.

Po poročilu policije je bilo protestnikov 8000, to je 0,4 % prebivalstva Slovenije ali 3 % prebivalcev Ljubljane. To število ni zanemarljivo in tudi ne pomeni, da so tako razpoloženi ljudje samo v Ljubljani, o čemer priča demonstrativna podpora ravnatelju v Preboldu in požig zabojnika v Kamniku. Del ljudi ima ukrepov (in vlade) dovolj. (Nekateri ocenjujejo, da je tako nastrojenih približno desetina prebivalcev ali volivcev.) To bi lahko že bil kratek odgovor na vprašanje, kdo so in kaj jih žene. A ta odgovor sproža nova vprašanja. Kako to, da so proti ukrepom, ki naj bi jih varovali pred okužbo in boleznijo? Kako to, da imajo dovolj vlade, ki se trudi ustaviti epidemijo? Najprej poglejmo nasprotno stran.

Kaj pomeni upoštevati ukrepe? Kdo so ljudje, ki NE nasprotujejo ukrepom? Bom začel pri sebi. Ko se je pojavil novi virus in ni bilo jasno, ali gre za navadno gripo (proti kateri sem cepljen) ali za kaj hujšega, sem naletel v nekem zame dovolj verodostojnem časopisu na pogovor z neko tujo znanstvenico, ki je rekla, da je to nekaj novega in precej hujšega kot znani virusi gripe. To so potrdili tudi naši zdravniki in svetovali štiri osnovne varovalne ukrepe: masko, razkuževanje rok, umivanje rok, izogibanje druženja, kasneje še zračenje. Te ukrepe sem upošteval. Zdravnikom sem zaupal. O teh rečeh vedo več od mene. Vsa naša družina v treh gospodinjstvih je upoštevala te ukrepe. Nismo se družili. Moja 80-letnica je minila brez družinskega slavja. Ko se je pojavilo cepivo, sem to dojel kot odrešitev in se cepil, ko sem prejel vabilo in nato še enkrat. Normalno sem hodil v trgovine in druge servise ob upoštevanju ukrepov. Opustil sem obisk koncertov v CD (kar sem nameraval tako ali tako storiti), gledališča; omejil obisk knjižnice, obiske sorodnikov, razen obiska sorodnika v Domu starejših občanov, kjer sem pač upošteval protokol. V obeh letih epidemije sem imel poleti normalne počitnice ob morju. Zapovedano ali nezapovedano zaporo sem izkoristil za svoje dejavnosti: branje, pisanje itd. Mi je kar pasalo. Menjavo vlade ob začetku epidemije sem dojel kot legalno in skladno z ustavo, čeprav so moje simpatije prej na levi kot na desni. Ukrepe, ki jih je razglasila vlada, sem sprejel kot smotrne, strokovno utemeljene. Dejstvo, da so se ukrepi spreminjali in bili včasih nedosledni in naravnost nespametni, sem imel za razumljivo in opravičljivo negotovost v neznani situaciji. Ljudje v vladi so samo ljudje. Spremljal sem dogajanje v drugih državah in videl, da se povsod lovijo in da so povsod odpori. Zdravnike, ki so vsak dan večkrat pojasnjevali ukrepe, sem dojel kot strokovno podkovane in zaupanja vredne. Tudi vladnih govorcev nisem imel za zlonamerne, čeprav so kdaj pa kdaj zinili kaj neprimernega. Člani moje družine, moji kolegi in znanci so ravnali podobno kot sam.

Nisem mogel razumeti, zakaj ljudje zavračajo ukrepe in zakaj se ne cepijo. Nekatere pomisleke proti cepljenju, predvsem ljudi z zdravstvenimi kontraindikacijami ali v rodni dobi, razumem. A za večino ljudi, ki se nočejo cepiti, vprašanje ostaja. Na to vprašanje sem skušal odgovoriti tudi na tem blogu. Kot pomemben dejavnik sem navedel zavračanje nove vlade pri delu prebivalstva. Ulični protesti proti vladi Janeza Janše so se začeli tako rekoč naslednji dan po njenem ustoličenju in trajajo vse do danes, celo v visokogorju. Niso edini, vse vrste protestov (npr. dijaški protest v Mariboru) podpirajo vplivni mediji in jim pojejo slavospeve. Slavijo uporništvo proti bajeslovnemu slovenskemu hlapčevstvu. Janšev "upor" proti liberalcem v EU pa zavračajo kot "suverenizem", beri "fašizem". Govorijo in pišejo o tem, da ljudje ne zaupajo vladi, ob tem pa sami širijo nezaupanje in pikolovsko kritizirajo vladne ukrepe in obilno pretiravajo. Vlada in njen predsednik sta seveda prispevala k takemu stanju s kadrovskimi zamenjavami, ustavljanjem STA, odnosom do NVO in podobnimi potezami. Ne moreš pričakovati, da bodo politični nasprotniki sodelovali pri ustavljanju epidemije, če se sam ne osredotočiš na epidemijo, ampak imaš vzporedna politična agenda. Do izvajanja svojega političnega programa imaš pravico, dokler je vse v okviru zakonov in ustave, a nekaj preudarnosti in taktike je vendarle potrebne. Kakšne poteze je treba odložiti ali opustiti. 

Zakaj torej ljudje zavračajo cepljenje in druge ukrepe? Da protest ni bil vprašanje politične pripadnosti drži morda v ožjem pomenu strankarske pripadnosti, sicer pa ne. Ni ga organizirala kaka stranka, bil pa je izrazito uperjen proti vladi, kar je razvidno iz več odgovorov, ki jih je novinar dobil od udeležencev. Gospa, s katero se je pogovarjal, "dojema vladne ukrepe kot usmerjene proti ljudem, ne za njih"; "čuti se poniževanje lastnega naroda". Navaja še druge izjave te vrste: "ukrepi so protiustavni", sedanje "vladanje je diktatura"; "zastraševanje"; vidijo "vzvode oblasti, ki so bili že videni v zgodovini"; nekdo "vidi delovanje režima". Jasno politična je tudi izjava skupine študentov, ki se imajo za levičarje, in "v parlamentu ne vidijo nobene alternative, vse politične stranke so iste" itd. "Ukrepi (vlade) so šli predaleč". Delo poroča, da so protestniki zahtevali takojšen razpis predčasnih volitev.  To naj ne bi bila politična zahteva? V podkrepitev še citat z Instagrama, namenjen Tini Maze, ki se je slikala z obližem od cepljenja na rami: "Janšistka, od..bi nazaj v IT." Cepljeni so "janšisti", podpirajo vlado, upognili so glavo. Ta protivladna nastrojenost ni od včeraj ampak od prvega dne, ko je mandat dobil JJ, potem ko so vsi, razen njegovih pristašev, že menili, da je politično omrtvičen in da se ne bo dvignil iz permanentne opozicije. Takoj ob nastopu epidemije je vstal koncentriran afront proti novi vladi. 

Proticepilski protest je bil še kako političen, celo z istim političnim namenom, kot je namen mnogih v vodilnih medijih, da o strankah ne govorim. Čeprav se vsi distancirajo, jim pride prav, kajti vesoljna deviza je: ta vlada mora pasti. Novinar vala 202 sam ponavlja obtožbe proti vladi: "Podlago /protestu/ so naredili zapore države, policijske ure, številni absurdni ukrepi, nenehna izpostavljenost zastraševanju in katastrofičnim scenarijem". Kako to, da meni, ki ne simpatiziram z desnico, vse to ni šlo na živce in sem te ukrepe dojel kot prizadevanje vlade za ustavitev epidemije in ne kot uvajanje fašizma? Vlada je pač tu zato, da vlada. Policijska ura je zame irelevantna, ker ne hodim ponoči okoli. Zapora je bila potrebna kot skrajni ukrep in sem jo zdržal zdrav in živ, ker sem upokojen. A tudi če bi moral zapreti kak kšeft, bi dobil nadomestilo. Nobenemu zastraševanju nisem bil izpostavljen, razen zastraševanju protestnikov s kolapsom demokracije. Vedel sem, da je virus nevaren, da pri teh letih in zdravstvenem stanju lahko umrem, če se me loti. To ni zastraševanje, to je dejstvo. In sem pač ukrepal po navodilih. Na katastrofični scenarij sem pripravljen, že odkar sem preživel infarkt. Kakšna katastrofa neki? Konec življenja pač. Naj upam na pomilostitev? 

Tako gre to: pridigate, kakšne grozote da se dogajajo in se potem čudite, če vam ljudje nasedejo in norijo. Ves čas so predstavniki zdravniške svetovalne skupine navajali samo dejstva: da je virus nevaren; da ljudje od bolezni, ki jo povzroča, umirajo; da se je možno zaščititi in CELO cepiti. V nasprotju z zdravniki protestniki ves čas napovedujejo družbeno katastofo, fašizem. V osrednjem časniku so število mrtvih pri nas (nad 4000 ali 1 na 500) imenovali "nekaj blizu zločina", za katerega naj bi bila odgovorna vlada. V ZDA je to razmerje enako (1 na 500); pri po cepljenju zgledni Portugalski 0,9 na 500. Po omrežjih se širijo slike Hitlerja, esesovcev, streljanja talcev, Aušvica, zaplinjanja itd., vse, kar ljudje razumejo pod besedo "fašizem". Katastrofičen je tudi članek z vala 202, ki ga navajam. Vidi nič več in nič manj kot entropijo, razpad družbe. Res "smo priča kolektivni psihozi", v kateri se nekaterim, med drugim tudi novinarju zdi, da je sistem v entropiji. Gotovo k takemu stanju nekaterih ljudi prispeva tudi splošna negotovost v svetu, podnebna kriza, zavračanje turbo-kapitalizma, nepredstavljive premoženjske razlike, a to so vendarle zadeve, ki so še nekoliko oddaljene od našega okolja. Tu in zdaj razglašajo bližajočo se družbeno katastrofo protestniki, podprti z mediji. Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Nekaterim se svet res podira.

POLITIKA NA TRIGLAVU

Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

Kar pomnim, se še ni zgodilo, da bi pod vrhom Triglava prišlo do političnega obračunavanja kogar koli proti komur koli ali do političnega spopada dveh skupin. Na Triglav so nosili različne zastave, se fotografirali s takimi ali drugačnimi simboli, manifestirali to ali ono, navadno v soglasju z večino v dolini, na prostranstvih naše lepe male. Tokrat se je pač zgodilo. Ni pomembno, ali je bilo srečanje naključno, v obojestransko presenečenje, ali namerno in načrtovano. Ni pomembno, kdo je komu v petek sledil, kdo je bil obveščen o turi drugega, kdo je bil presenečen in kdo ne.

Presenečen sem bil jaz. Nisem mogel verjeti, da se dogaja kaj takega. Pod vrhom Triglava. Bili so gor, več njih, skupina, in verbalno napadli - drugače temu ni mogoče reči, saj so kričanje podkrepili z žvižganjem s piščalkami in medklici - predsednika vlade in notranjega ministra, tako da so ju morali varnostniki zaščititi s svojimi telesi, preden "sta se pobrala" v dolino. Protestniki so se zgrnili v gruči pred njima, sedečima ob steni koče, glavna govornica se je povzpela na mizo in zviška spustila svojo tirado na predsednika vlade. Potem so se na družabnih medijih prepirali o tem, ali je kričala, ali samo glasno govorila; o tem, da protestirati ne moreš šepetaje itd.

Da se izognem nesporazumu: nisem podpornik SDS, ne njenega predsednika. Ne pišem s strankarskega vidika, ne desnega ne levega bloka. Gre mi za demokracijo in za delovanje slovenske države. Svoje poglede sem izrazil v prejšnjem blogu. Protest zunaj parlamenta je po ustavi ena od demokratičnih svoboščin. Ustava ga krajevno ne omejuje, razen v kolikor ščiti vdor v nekatere prostore, npr. stanovanje in varovane prostore.

Nasprotniki in zagovorniki napada so svoje lamentacije speljali v napačne vode. Nasprotniki so se obesili na to, da je "kričala histerična ženska". Zagovorniki protesta so se potem na dolgo in na široko razpisali o desničarski mizoginiji in o tem, da je pojem "histerije" zastarel in zgolj še psovka. Meni je prav vseeno, ali je tam s povzdignjenim glasom nadirala predsednika Tea Jarc, ali bi to počel Tadej Jarc. Tudi vsebinsko se z govorom v marsičem strinjam. Kaj boste storili po v referendumu izraženi "nezaupnici" itd. To je legitimno vprašanje. Triglavskemu protestu nasprotujem iz drugih razlogov. Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

NEDOSTOJNO. V gimnazijskih letih sem bil vsako leto na Triglavu, kakšno leto celo dvakrat. Tja nas je velikokrat vodil profesor Pavel Kunaver, starešina taborniške Triglavke družine. On nas je učil obnašanja v gorah. Tišina, spoštljivost, občudovanje, še glasnega govorjenja ne; ne trgajte rož, ne krušite kamenja. O nedostojnosti pijančevanja, celo kvartanja, ob katerem se ljudje zagrejejo in kričijo, sploh ni treba govoriti. Da se planinci pozdravljajo, so drug do drugega prijazni, kar pomeni, da so v vsakem trenutku pripravljeni drug drugemu pomagati, je samoumevno. Sam je bil vernik Narave, Gora. Pa tudi brez njegove vzgoje vsakdo, ki ima nekaj dojemljivosti in občutka, začuti, da je v gorah v "nebeškem kraljestvu"; v okolju, ki je ne le geografsko visoko ampak privzdignjeno in odmaknjeno od dolinskega vrveža in zdrah. Zato je moja prva zamera protestnikom, da so v ta sveti kraj zanesli dolinsko politiko. V svojem strokovnem življenju sem branil in še branim avtonomijo stroke pred politiko. Sem proti vnašanju politične agitacije v šport, v umetnost itd. Kot cerkev ni prostor za politično agitacijo; kot ni dostojna taka agitacija v univerzitetnih predavalnicah, tako je nedostojno, če to vnašamo v planine. Pojem "svetega" se ne nanaša samo na zadeve povezane z religijo in cerkvijo. Vsakdo od nas lahko čuti, kaj mu je sveto - če čuti. Kdor se vede svetoskrunsko, nima dostojanstva. Razočaran sem nad generacijo, ki nima več tega občutka, ampak jo preveva zgolj uporniška napadalnost, ki ne pozna meja ne v sebi, ne v odnosu do drugega, ne do sveta. Občutljivemu naj bo dovolj!

NESPOŠTLJIVO Vem da marsikoga moti, ker ves čas pišem, da so napadli predsednika vlade, ne, da so napadli Janeza Janšo. Janez Janša je predsednik vlade. Predsednik vlade je funkcija, je ustavno določena državna institucija. Ne glede na to, kaj kdo čuti do Janeza Janše, mora spoštovati funkcijo, institucijo predsednka vlade. To je institucija naše mlade nacionalne države. Če hočemo biti vredni svoje države, moramo spoštovati njene institucije. Pika. Timothy Snyders v svoji knjigi O tiraniji navaja med pravili boja proti tiraniji: Spoštuj institucije! Demokratične institucije so branik pred tiranijo. Tudi branik pred tiranijo Janeza Janše. Njega kot nosilca te funkcije je dovoljeno opominjati, naj jo opravlja v dobro države. Institucijo predsednika vlade lahko branimo pred Janezom Janšo. A to pomeni v prvi vrsti, da moramo spoštovati digniteto institucije, tudi če je on sam ne spoštuje. Spoštujdemo jo tako, da ga nagovarjamo kot predsednika vlade, in se do njega tudi vedemo tako kot do predsednika vlade, ne kot do osovražene osebe - spoštljivo.

NEČLOVEČNO. Predsednik vlade je bil na Kredarici v svojem prostem, ne službenem času. Šel je v hribe, da bi se sprostil in si nabral moči za opravljanje svoje nelahke naloge. Protestniki so ga grobo zmotili med oddihom po vzponu. Bil je presenečen in v prvem trenutku zmeden. Potem se je izvil z neprimerno cinično in žaljivo izjavo. Po svoji navadi, bi rekli. Takega njegovega vedenja ne odobravam, a bil je izzvan med počitkom. Vsakogar bi tako motenje ujezilo. Komentatorji so ugovarjali, da je predsednik tudi v gorah predsednik vlade. Seveda je tudi v gorah predsednik, a ni v službi. Ni samo funkcionar, nosilec državne funkcije, je tudi oseba, človek. Naj je tudi človek, ki žali druge, naj je cinik, naj je tudi "bivši zapornik" itd., je človek. (Penologija uči, da je človek po prestani zaporni kazni polnopraven državljan in ne sme biti diskriminiran. In očitek, da je bil v zaporu, je stigmatizacija in diskriminacija.) Prav imajo tisti, ki so komentirali: "kar je sejal, to žanje". Brzdati bi bil moral svojo ironijo, cinizem, sarkazem, a v tej slabo prikriti agresiji tako uživa, da ne more nehati. Vendar! Vendar to ne pomeni, da smo upravičeni vračati milo za drago, zob za zob, saj s tem sami sebe ponižujemo na isto raven.

Na misel mi pride utopičen scenarij. Protestniki opazijo predsednika vlade. Obstopijo ga in spregovorijo: Gospod predsednik, veseli smo, da vas vidimo tukaj. Veste, mi smo tisti, ki vsak petek krožimo okrog parlamenta in protestiramo proti vam in vaši vladi. A tule smo planinci, tako kot vi. Če boste kdaj imeli čas, bi se radi pogovorili z vami in povedali, kaj nam ni všeč, česa ne odobravamo. Zdaj vas pa vabimo, da skupaj popijemo čaj v dobro naše lepe domovine in Triglava. - A bi se v predsedniku kaj zganilo?