Ograja: zgodba v sedmih slikah s komentarjem

Omislili smo si novo ograjo. Nič posebnega in vendar cela drama in filozofija. Čemu novo? Priročni izgovor: ker je bila stara lesena dotrajana. Gornja slika vsaj na videz tega ne potrjuje. Dalo bi se jo, ograjo, malo pokrpati in bi še zdržala. Torej čemu? Pred letom so naši dolgoletni sosedje prodali hišo in dobili smo nove sosede. Hišo so spremenili v delavsko bivališče, je nekaj moških in nekaj žensk in otroci. Polovico velikega vrta so tlakovali in naredili parkirišče za nekaj avtov. Na drugi polovici so na enem delu zasadili povrtnino, na drugem travo. Niso ravno zelo skrbni vrtnarji. Ukvarjajo se najbrž s prevozništvom. Kakšne vrste, ne vemo. Kaj vozijo, s čim služijo, ne vemo. Vsako jutro ob šestih kolikor mogoče tiho poženejo motorje in odpeljejo. Tudi sicer niso hrupni; včasih vpijejo otroci. Včasih se iz notranjosti zaslišijo južnjaške melodije. Niso iz teh krajev, a tega res ne gre omenjati, odločno zavračamo misel, da bi to imelo kako vlogo pri naši odločitvi. Vodilna družina si nekaj ulic stran zida veliko družinsko hišo; ta, kjer so zdaj, je njihovo prehodno bivališče. Jo že prodajajo. Pridejo neznani ljudje. Nova ograja bo zidana; poln zid, 160 cm visok. Vse življenje sem preživel v hiši z vrtom z žičnato ali leseno ograjo. Zdaj bo zid, visok.

Ta ideja mi ni všeč. Včasih, v mojem otroštvu, so bila v leseni ograji vratca k sosedom. Neovirano smo hodili sem in tja. Res pa je, da so zdaj drugi časi in drugačni ljudje. Neki arhitekt pravi, da se moraš na vrtu počutiti, kot da si v zaprtem prostoru, v notranjosti pa kot da si na odprtem, v naravi. Ta občutek bo vsaj na vrtu zdaj dosežen: občutek varnosti, ločenosti. Apartheid.

Moje dolgo vroče poletje (2)

Preden sva šla na morje - če ne bi bilo teh parketarskih zadev, bi bila že doli - sva šla še na Gabrovko obrat, kar je zraslo. Prišla sva zadnji čas, saj so se veje šibile pod okusnimi cimbarami; tudi hrušk sva precej pobrala.

Potem sva skočila še v bližino Borovnice po ameriške borovnice v vas Pako, zanimivo gručo hiš pod borovniškim viaduktom.

V Solaris sva prišla vsaj 14 dni kasneje kot običajno, šele devetnajstega julija. V dolgem vročem poletju sva naletela na edini teden res slabega vremena. Bilo je mokro in mrzlo, morje nemirno, umazano, hladno. Prvih deset dni se sploh nisem kopal. No, vsaka slaba reč je tudi za kaj dobra - hodila in vozila sva se po okolici. Tako sva obiskala mesteca, ki sva jih že dolgo nameravala, pa jih doslej nisva: Brtoniglo, Buje, Grožnjan. Preostanek morskega 'dopusta' je bilo lepo vreme, tako da sva se kar lepo rekreirala in tudi malo nasončila. Sicer pa v glavnem leživa v senci in bereva.

Brtonigla

Buje

Grožnjan

Takoj ko sva se vrnila z morja spet na Gabrovko. Tokrat so polne slive.
Dan zatem se mi je na računalniškem zaslonu pojavil čuden svetleč rdeč kvadrat, nobena tipka ni več prijela. Šla je osnovna plošča. Na srečo je ostal trdi disk nepoškodovan. Od takrat dalje imam tule tri računalnike: nadomestni PC, ki mi ga je prijazno posodil naš šolski računalničar; ženin notesnik, ki je precej počasen; Asus EE in še zunanji disk. Rad bi prenesel vse uporabno s trdega diska na zunanji disk. Pa se mi je vse zapletlo in zdaj ne vem, kje imam kaj in sem čisto nesrečen, ker ne vem, kako se bo ta drama razpletla. 
Avgust smo zaključili z vikendom v Medulinu, na barki. 

Moje dolgo vroče poletje (1)

Poletja bo kmalu konec in zadnji čas je za kratek pregled in korak v novo sezono bloganja, ki se je zame začela danes. 
Prvi poletni dan me je zalotil pri branju Planeta žensk Dušana Merca. Zanimiva in razmisleka ali vsaj povzetka vredna sta se mi zdela dva vidika tega romana: lik vedeževalke Kasandre, predvsem pa tehnika vedeževanja, ki je - če je resno in etično zavezujoče - v bistvu neke vrste svetovanje. Odnos med strokovnim svetovanjem ljudem v stiski - in kdo ni kar naprej v stiski - in vedeževanjem bi bilo zanimivo analizirati. Ostalo je pri ideji. Drugi vidik so življenjske zgodbe treh deklet, ki so opisane z veliko empatijo. Bilo bi jih vredno primerjati, saj tudi to pride v poštev pri svetovanju. Poleg branja sem tiste dni poslušal predavanja o antični grški zgodovini profesorja Donalda Kagana z Yalske univerze (http://oyc.yale.edu/classics/introduction-to-ancient-greek-history/) in o glasbi, profesorja Craigha Wrighta (http://oyc.yale.edu/music/listening-to-music/). Oboje zelo zanimivo so prekinile druge poletne dejavnosti in do zdaj še nisem prišel do tega, da bi nadaljeval s poslušanjem. Priporočam:
Potem je 'udarila' prenova stanovanja, brušenje parketa: prenašanje pohištva, beljenje dnevne sobe, prenašanje 'majstrov', improvizirano bivanje. Ko smo se vrnili z morja, smo ugotovili, da nikjer ni ženinega fotoaparata. Kdo tuji je bil nazadnje v njeni sobi? Velekoncert Mahlerja smo gledali po TV. V okviru projekta razknjiževanja (praznjenja knjižnih polic) sem sklenil najprej poravnati stare grehe. Že 40 let prekladam dve knjigi, ki sem si ju sposodil pri prijateljih. Nikoli nisem zbral dovolj energije, da bi ju vrnil, čeprav vsaj ene od njiju sploh nisem potreboval, drugo pa le nekaj časa. Ročno sem vtaknil vsako v svojo ovojnico in ju poslal na naslova prijateljev. Reakcija je bila takojšnja in silovita. Enega bi skoraj pobralo od smeha, drugi je skoraj malo užaljeno (le zakaj?) telefoniral, da si je medtem že kupil drug izvod. No ja, ampak v tej, ki sem ti jo vrnil, so tvoje opombe (ki jih seveda penzionist kot jaz ne potrebuje več). (se nadaljuje)

Pedagoški triptih: razmišljanje (4)

Pisateljev gnev nad pedagogiko ga zapelje do zelo pristranskih sodb o tem, kaj je in koliko zmore, pedagogika namreč, stroka. Krivičen je do učiteljic, ki se trudijo in ki tudi znajo in marsikatero usodo še pravočasno odvrnejo od drvenja v pogubo. Ne prepriča me, ker pogreva najpreprostejši stereotip o pedagogiki, ne da bi razmišljal. Samo jezo in nezadovoljstvo stresa. 
Obrnimo ploščo. Prepričljiv je v opisih posameznih primerov učencev, ki mu jih opisujejo kot problematične. Tu se izkaže kot pisatelj, ki se zna vživeti in ki si zna ustvariti jasno sliko doživljanja in okoliščin teh otrok; ki se zna postaviti na njihovo stran. To je pravo izhodišče za pedagogiko. Žal se pri tem, kjer bi se moralo začeti, vse neha. Gotovo zaradi narave ravnateljeve pozicije. On je zadnji, do katerega pridejo 'primeri', potem ko so jih dolgo vozili in zavozili drugi. Ali pa tudi ne vselej in bi se z znanjem in spretnostjo dalo kaj storiti?
Nepodredljivi Matej, ki ga mati tepe z gurtno; ki ne mara sošolcev, je do njih nasilen; ki bi rad spal z učiteljico in bi se ga učiteljice rade odkrižale, ga poslale drugam. Janez, ki uniči šolsko uro, če se mu zahoče, in ki se bo mogoče ujel, ker je še pristen, skladen sam s seboj, in mu je všeč Mojca in se skuša držati pravil. Ta odreši ravnatelja, ki ve, da se mora izogniti konfliktu z njim pred drugimi, tako, da pobegne iz razreda. Nasilni Haris, ki se ga bojijo vsi na šoli, z očetom na metadonu in materjo-kobilo, ki komandira v družini in ga razvaja. "Fanta bi rad rešil pred materjo, rad bi pomagal očetu - pa ni možnosti.... Priznaj, da se ti vse skupaj ne ljubi, da moraš ustvariti red in mir na šoli in da moraš  malega zradirati. Drugače boš imel na grbi druge starše..." (162). Šolska realnost in realne omejitve ravnateljeve vloge ga postavljajo pred slabe izbire, izbire med večjim in manjšim zlom.
Mogoče ostane pedagoško neizkoriščeno ravnateljevo doživetje s kolegico Julijo v portoroškem hotelu. Je namreč zelo poučno. Pokaže nam, kako silno boleče doživi učenec neuspeh, kako zelo prizadeto je ob tem njegovo samospoštovanje; kako zelo si želi, da bi snov obvladal, tako kot jo domnevno po njegovem obvladajo drugi, snagatorji iz Podsrede, iz Sobote. Pa vendar kako težko se mu je ponovno samoiniciativno lotiti naloge, kjer je doživel neuspeh, ker se boji ponovnega neuspeha. Ponazori nam staro pedagoško načelo ‘ponavljanje je mati znanja’, pa še načelo ‘nikoli ne obupaj’, kajti ‘drugič bo boljše’. Pove nam, da se včasih pojavijo povsem nepričakovane rešitve, če si človek le želi; zelo sodobno opozorilo na pomen kontingence, naključja. Opozori nas na pomen iniciativnosti ravnateljic, na pomen poguma za učenje in na to, kako čudovite rezultate dosežemo pri nekaterih subjektih učnovzgojnega procesa z nekoliko bolj materinskim pristopom. In še bi lahko naštevali. En sam primer - pa pravi špric, se pravi: vodomet, kaj vodomet, ognjemet, oplajajoči spermamet pedagogike. Za triptih bi bili potrebni trije taki primeri.
Siceršnje pedagoške nazore ravnatelja Jožeta je lepo povzela ocenjevalka v Pogledih. 

Pedagoški triptih: razmišljanje (3)

Če torej obravnavam Triptih kot literarno delo in se pri tem kot nestrokovnjak omejim na vprašanje, kaj nam zgodba o 'junakovi' usodi pove, kakšen je njen pomen, ugotovim, da je to zgodba o zavoženi eksistenci nekega ravnatelja osnovne šole. Ob koncu svoje kariere z grenkobo, nemočjo in cinizmom ugotavlja, da je v skrbi za vsakdanji kruhek dober del svojega življenja prebil v poklicu in vlogi, v kateri se je znašel po pomoti in ki se v njej 'ni našel'. Ni jezen samo nase ampak na vse okrog sebe. Zdi se celo, da so po njegovem drugi, recimo kominternovski sindikat, krivi take njegove usode in da to usodo delijo tudi drugi pedagogi, le da se tega, zaslepljeni s pedagoškim optimizmom in lažno pomembnostjo, ne zavedajo. Turobna slika, res.
Lahko pa pogledamo roman z druge plati, s pedagoške. Saj smo menda upravičeni? Saj gre za pedagoški triptih, za pedagoški esej pedagoga (ki se sicer nima za pedagoga po duši, si pa privošči pisati pedagoški roman). Pisateljeva odločitev za obračun s samim seboj kot pedagogom, ravnateljem, je v načelu visoko vredno dejanje, ne glede na to, da se tega loteva literarno in ne znanstveno. Zato se je vredno vprašati, kako uspešen in koristen za stroko je ta obračun. Kaj je v njem pedagoškega mimo obupanega nesojenega pedagoga? Katere pedagoške probleme obravnava v eseju? Kje in kako išče rešitve?
Pri odgovarjanju na to vprašanje bi bilo dobro ločiti prvih 16 strani besedila, nekakšen predgovor in uvod, ki ga piše D.M. v svojem imenu, od preostanka, ki je nekakšen 'tok zavesti' literarnega junaka Jožeta. Ta junak je pač fiktiven, 'literarna konstrukcija', kdo ve, kakšna je njegova zveza z realnostjo pisatelja.
D.M. pravi, da 'Skrivnosti stanu in stroke svoje vsi pedagogi skrivajo kakor kača noge' (12) 'V pedagoškem svetu nihče ne pričakuje, da boš obračunaval sam s seboj in imel kritično distanco do svojega početja, do rezultatov dela (kaj si naučil, kako si vzgojil), pač pa da boš neusmiljeno izvajal pedagogiko nad drugimi' (13). To ne bo držalo.
Katere skrivnosti skrivajo pedagogi? Da jim je po ravnateljskih pisarnah dolgčas? Da se z leti naveličajo poslušati jadikovanje zavoženih staršev z zavoženimi otroki? Da v zbornicah opravljajo? Da se tožarijo med sabo? Da marsikdo pojma nima o pedagogiki, pa vseeno uči in vzgaja? Da šenkujejo ocene? Da šlatajo učenke in učence? Da se po seminarjih kurbajo? Da ravnatelj tudi prdne in se potem dobro počuti? Res silne skrivnosti, vredne romana. Tisti, ki jih razkrije, ki 'konstruira' anti-pedagoškega anti-junaka, je resnicoljuben, premočrten in pogumen, je junak. Končno si s tem pridobi nekaj samospoštovanja in človeškega dostojanstva.

Pedagogika je stroka in veda. Za vsako stroko in vedo velja, da živi in se razvija samo z avtorefleksijo, s ‘kritično distanco do svojega početja’. Ne samo, da se od stroke to pričakuje, to je zanjo osnovna zapoved. Kritični obravnavi pedagoške prakse, strokovni samorefleksiji, služi vsa strokovna komunikacija, strokovni časopisi, knjige, seminarji, konference. In zainteresiranim šolnikom je vse to vir učenja, izpopolnjevanja; na tej osnovi izboljšujejo svojo prakso, da bi bolje ‘naučili’ in ‘vzgojili’.
Nadalje pravi D.M., da je pedagogika 'manipulacija'. To je najprimitivnejši očitek pedagogiki, ki ga običajno slišimo od mladostnika, ki je 'sit' staršev, učiteljev, odraslih in njihove 'vzgoje'. Od odraslega človeka, ki je prebolel mladostniške travme in ki razmišlja, ga ne pričakujemo. Še manj od človeka, ki sta mu 'vzgoja in izobraževanje' poklic. Kdor ima pedagogiko za manipulacijo, v resnici še ni storil prvega koraka v stroko (kar je sicer konsistentno s psihologijo junaka tega romana). Manipulacija je (od za nas relevantnih pomenov, navedenih v VST, izberem dva): 1. spretno strokovnjaško ravnanje ali opravljanje česa (strokovni postopek); slabšalno: (poslovno) spretno sleparjenje. … 2. neiskreno, zavajajoče vedenje, ki naj prinese zaželeno korist oz. zagotovi prednost na račun manipuliranega. - Če mislimo, da je manipulacija spretno strokovno ravnanje, bi se kar strinjal z avtorjevo opredelitvijo. V tem pomenu so spretna, strokovna ravnanja vsi postopki, ko hoče kdo drugega pripeljati h kakemu cilju; postopki od psihoterapije do politike (recimo pogajanja). Pri drugih postopkih, mimo vzgoje, imamo opraviti z odraslim, zavestnim soakterjem, ki v načelu lahko polnopravno in pri polnem zavedanju sodeluje v postopku doseganja cilja; se lahko upre poskusu, da bi ga proti njegovi volji zavedli. Otrok tega še ne zmore; njega lahko ‘okoli prinesemo’.
Ni jasno, ali misli pisec predvsem na prvi ali na drugi pomen. Kaže, da misli manipulacijo predvsem slabšalno: kot zavajanje, sleparjenje. Glede na to, da se otrok še ne more upreti zavajanju in sleparjenju, je manipulacija z njim možna. Manipulacija predpostavlja tudi, da manipulator zavaja drugega v svojem interesu, k ciljem, ki koristijo njemu, ne manipuliranemu. Pedagogika naj bi bila tedaj spretno zavajanje in sleparjenje otrok s strani pedagogov v korist pedagogov (njihovega zaslužka, oblasti, ugodij).
Kaj bomo rekli o učiteljici, ki nauči otroka brati in pisati; ki ga nauči osnovnih pojmov o naravi in družbi; ki potencialno zavoženega prestopnika uredi, da ni več nesrečen in neznosen? Bomo rekli, da ga je zmanipulirala v obstoječi kulturni vzorec? Bi bilo bolje, ko bi mu ne težila in ga raje pustila nepismenega, saj bi tako preprečila, da bi kasneje kdaj pisal butaste zgodbe? Bi bilo bolje, ko bi onega nesrečneža, ki grozi drugim in jih pretepa, pustila, da tako neomejeno uveljavlja svojo voljo in svoje muhe, saj bi tako zanesljivo prispevala k temu, da bi kdaj kasneje na gobec tudi one ignorante na oblasti, razne Driplje in Bogomoljke, ki bi mu kazili mir?
Pazimo: tako ne govori Jože, nesrečni ravnatelj iz zgodbe; tako govori pisatelj D.M., preden razplete svojo zgodbo - v uvodni ekspoziciji, v navodilu za branje primitivnemu slovenskemu bralcu, v navodilu za branje ‘eseja za goveda’. Priznava celo, da bo kot avtor manipuliral bralca. Lej, lej.

Pedagoški triptih: razmišljanje (2)

Pedagoški triptih je po besedah pisatelja samega 'enotedensko pričanje o dolgi hoji za pedagogiko'. Sintagma 'hoja za pedagogiko' je zanimiva: posneta je po 'hoji za Kristusom'. Ta pomeni sledenje Kristusovemu etičnemu zgledu. Torej pomeni 'hoja za pedagogiko' sledenje pedagogiki, tistemu, kar je v njej zglednega, najboljšega. Dokaze za kaj takega bi težko našli v tej knjigi. Zgledna je vsekakor pisateljeva odločitev, da napiše izpoved svojega doživljanja v vlogi ravnatelja osnovne šole. Redki so, ki bi ob koncu kariere naredili tak pošten obračun s samim sabo. Lepo bi bilo, ko bi temu zgledu sledil še kdo. Sicer tudi D.M. ni prvi v tem literarnem žanru, v katerega sodijo izpovedi (od Rousseaujevega Emila dalje oziroma od antike dalje - pogojno recimo Ksenofonov pedagoško-politični tendenciozni roman, Kirova vzgoja) učiteljev in vzgojiteljev vseh časov. Omenim naj samo eno novejših prevedenih del, tj., Pennacove, Šolske bridkosti. Ali pa gre v tej uporabi omenjene sintagme morda za bolj naključen domislek? Je zapisana samo zato, ker se 'dobro sliši', in je torej pozerska, neodgovorna?
Bolj temeljen je pomislek ob naslednjih besedah: "Nič groznega se mu (pisatelju) ni zgodilo v teh letih, ko je opravljal delo pedagoškega vodje - razen tega, da je neprestano vedel, da ni dober pedagog, da sploh ni pedagog, da je vse skupaj blef, da je on sam blefer in ravnateljski pozer. To vlogo je odigral, ker nekaj pač človek mora delati, pa četudi se dela, da dela, moral je služiti za preživetje od počitnic do počitnic."
Kakšno težo ima esej o pedagogiki, torej razmišljanje o pedagogiki, enodelno ali tridelno, izpod peresa človeka, ki je sicer dolga leta delal kot pedagog, ravnatelj osnovne šole, ki pa zase pravi, da sploh ni pedagog, da je blefer in pozer? Kaj lahko tak pove o pedagogiki? Mu sploh gre za pedagogiko? Mu je do 'hoje za pedagogiko'?

 Pustimo torej za trenutek ob strani misel, da gre tu za pedagogiko; da bi hoteli iz dela izluščiti kaj pedagoško 'uporabnega', da bi izrisali, povzeli, avtorjev pedagoški 'profil', njegove 'izkušnje'.
Bralec Janez ni dovolj kompetenten, da bi ocenil to delo strogo imanentno, znotraj literarno, zgolj kot literaturo brez zveze s pedagogiko. Mogoče se lahko vpraša samo, kaj nam to delo pove kot literatura, brez ozira na realne okoliščine slovenskega šolstva. Kako gre zgodba?
Ob koncu kariere dela ravnatelj J. obračun sam s sabo v svoji poklicni vlogi in kot človek, ki je v šoli preživel dobršen del svojega življenja. Svoj obračun strne v pregled enega tedna svojega bivanja, od tega tri dni v šoli, tri dni na strokovni konferenci v obmorskem kraju. To delo je opravljal brez zanimanja, brez kompetenc, brez prizadevanja, samo blefiral je. Sočustvoval je s problematičnimi učenci, v tem ni blefiral, obsojal je njihove starše; tudi to ni blef. Pred podrejenimi je blefiral v pozi vodje. V glavo so ga jebali vsi paraziti in idioti nad njim in pod njim, on je pa zares, tudi to ni blef, porival mastnorite učiteljice in ravnateljice. Poleg zavesti, da je strokovno (kako to?) vzvišen nad strokovnimi in političnimi paraziti v šolstvu, je bil njegov poglavitni užitek in smisel obstoja ravno jebačina. Leta so minevala, krivično dolgo je bil ravnatelj. Zdaj je star, za nazaj se ne da nič popraviti. Tako gre to.
Morala zgodbe? Človeški pomen? Sočustvujemo lahko z junakom. Smili se nam, da je bil obsojen (se je obsodil?) na tako prazno in neplodno eksistenco, na življenje, v katerem je nekaj simpatije do njemu podobnih zavoženih otrok, veliko sovraštva do njihovih patoloških in hinavskih staršev, do politikov in drugih parazitov, precej poželenja, nekaj seksa in malo ukradene ljubezni; nič prizadevanja, da bi kako pomagal tistim nesrečnim otrokom; trpno je prenašal neogibne pogovore s starši, modrovanje na sestankih, kokodakanje v zbornici. Nič se ne da storiti, mogoče malo, je bil njegov moto. Vse skupaj pa ni preveč naporno, v bistvu še kar lagodno.
Če je bralec Janez, kolikor more, pošten do sebe, začuti simpatijo. Ja, tako gre to: nič hudega se ne zgodi, življenje kar mineva. Za kaj mu je, Janezu, pri vsem tem šlo; si je kaj prizadeval, je hotel kaj doseči, kaj narediti, kaj doživeti, kaj biti? Ali je preživel svoj vek kot Jože?
In če potem pomisli še, da je Jože samo del, samo ena vloga nekega pisatelja, on, Janez, pa - samo ravnatelj...

Pedagoški triptih: razmišljanje (1)

Roman (tako svoje delo imenuje avtor) Dušana Merca, Pedagoški triptih, sem vzel v roke z zanimanjem, prebral skoraj na dušek in ga malce nejevoljen odložil in sklenil, da knjige ne obdržim. V njej je kaj malo takega, zaradi česar bi jo želel obdržati. Od kod taka sodba?
Preden pišem dalje, naj opozorim: misli, ki jih tu zapisujem, niso moje ampak literarno izmišljenega bralca Janeza, ki je bil nekoč tudi sam nesojeni pedagog; da jaz, B.M., ne bi imel kakšnih težav, če bi se D.M. prepoznal in bi ga prizadelo - ne vem, kaj bi mi potem utegnil storiti, a danes so ljudje vsega zmožni.
Pisanje D.M. spravlja človeka, ki bi hotel pisati o njegovi knjigi, v zadrego. Na prvi pogled je roman izpoved pisatelja D.M. v vlogi ravnatelja osnovne šole. Torej naj bi bilo to, kar piše, njegovo doživljanje njegovega ravnateljevanja ali vsaj nekega obdobja njegovega službovanja. Vendar ne. Pisatelj si vzame pravico, da si izmisli literarno osebo, ravnatelja Jožeta, tako da je to, kar beremo, izpoved izmišljenega ravnatelja Jožeta in ne morda ravnatelja D.M. Seveda poznamo trik: D.M. se je izpovedal skozi literarnega junaka Jožeta; tako je, s to potujitvijo samega sebe, lažje izrazil nekaj svojih misli in občutij in s tem obogatil svoj izraz. Po drugi strani pa je z literarnim likom prikril - ne samo ime ampak tudi življenje - realnega ravnatelja in torej celotno sliko osiromašil. Empirični pisatelj je kot ravnatelj več kot dvajset let uspešno opravljal svojo službo, tako da nas čudi, kaj ima skupnega s tem desperadom, ki naj bi bil njegova literarna podoba. Je njegov alter ego? Skrita in prikrivana podoba uspešnega ravnatelja; ta pa hipokrit po sili razmer, za ljubi kruhek? Naj bo kakor koli, vsaj enako kot njegovo razočaranje nad samim seboj bi nas zanimalo, kako se je tako dolgo uspel obdržati v svoji službi; kako je reševal probleme. Morda bi se iz tega kaj naučili - smo pač brezupni primerki pedagoških vernikov. 
Pisatelj sam je kot D.M. napisal svoje misli le v nekaj uvodnih poglavjih kot navodilo za branje. Ne smemo namreč pozabiti, da ima pred seboj zelo posebno literarno publiko - slovenska pedagoška goveda, ki še niso videla tiste slike, ko risar riše roko, ki riše roko... 

Proti severnemu vetru: analiza (4)

KATEKSA (‘ZALJUBLJANJE’), AMBIVALENTNA ČUSTVA OB ZBLIŽEVANJU

Besedilo (19-31)

Naslednji dan ona piše daljše sporočilo. Zadeva: približevanje. Sporočilo naslovi z: ‘Dragi Leo’, predlaga, da jo tudi on oslavlja samo z imenom. V njegovih včerajšnjih mejlih je zelo uživala, prebrala jih je večkrat. Po njenem se zna on zelo poglobiti v človeka, ki ga sploh ne pozna, ga ni še nikoli videl in ga najbrž nikoli ne bo in od katerega ne more pričakovati enakovredne komunikacije. Potem mu v nekaj točkah (rada piše točke) pokomentira še njegov odpor do stereotipnih voščil in njegovo oceno njene starosti. Takoj zatem mu sporoči, da je uganil njeno številko čevljev. Tri dni ni nobenega odgovora. Čez tri dni mu spet piše ona. Če ji ne piše, se ji zdi čudno; ji nekaj manjka in ji ni prijetno. Naslednji dan on odgovori. Pisal je mejle, vendar jih ni oddal. Pravi, da je v dopisovanju prišel do kočljive točke, ko ga ona zanima bolj, kot ustreza okviru, v katerem se z njo pogovarja, saj sta že v začetku ugotovila, da se verjetno ne bosta nikoli videla. Tako naj tudi ostane. Poleg tega naj bi raven njunega pogovora ne padla na raven oglasa za iskanje poznanstev. Ona mu odgovori, da mu ne verjame, da je noče videti. Vsak moški hoče vedeti, kakšna je ženska, s katero se pogovarja, kajti potem ve, ali želi še naprej govoriti z njo ali ne. Njemu se zdi, da mu je to napisala v jezi, kar ona zanika. Njegovo pisanje se ji zdi nekonsistentno. Piše mejle, a jih ne odpošlje; pravi, da gre njegovo zanimanje zanjo preko okvira pogovora, kot da ne bi bil okvir pogovora prav obojestransko zanimanje za drug drugega; zdi se mu pametno, da se ne srečata, čeprav se zdi, da si srečanja želi; noče se zanimati zanjo preko neke meje - o čem naj bi se potem pogovarjala; poslal je samo delček tistega, kar je napisal, čemu ne vsega. Naslednji dan on piše, da si drug o drugem ustvarjata fantazijske podobe, da zastavljata drug drugemu vprašanja, na katera ne odgovarjata, ocenjujeta drug drugega, a se nočeta razkrivati. Nič ne vesta drug o drugem, o vsakdanjem življenju. Potem izbruhne: ‘Noro me zanimate, draga E.’! A takoj se zboji, da bi ga srečanje v stvarnosti razočaralo. Ni gotov, ali si ona želi, da bi ji še naprej pisal. Ona pa v vsej negotovosti in dvomih z gotovostjo ve le, da si to želi. On ji zaupa, da se je razšel s svojo partnerico M. Ravno, ko se je iztekal rok, do katerega je nameraval čakati odgovor partnerice, je dobil božično voščilo E. Njej je všeč, da mu je bilo njeno mehanično voščilo pravzaprav dobrodošlo. Zastavila pa mu je nekaj direktnih in neprijetno posmehljivih vprašanj o njegovem odnosu z M. in njegovih navadah v ljubezenski zvezi. On ji primerno jezno in prizadeto odgovori. Ona obžaluje, da ga je prizadela in mu odgovori, da je bila poročena le enkrat in je še vedno.

Komentar

Njeno sporočilo, s katerim začenjamo ta odlomek, je pravzaprav sklep predhodnega vmesnega procesa zbliževanja. V njem izrazi, kar je doživljala ob prejšnjih njegovih sporočilih in predlaga, da zbližanje tudi formalno ‘zapečatita’ tako, da se od zdaj dalje naslavljata samo z imeni brez priimka. Kako to, kaj je doživljala ob njegovih mejlih? Zelo je uživala v njih; on se zna zelo poglobiti v neznanega človeka, se pravi znal se je zelo poglobiti vanjo, čeprav ni vedel skoraj nič o njej. Se pravi, da človeku godi, če se drugi vživi v njegov položaj in doživljanje (empatija); če zna brati med vrsticami; če iz skromnih zunanjih znamenj, besed in ravnanj, sklepa na pomembnejša notranja stanja, razpoloženja, čustva, misli, nazore; če indirektne, prikrite, okolišave izraze spremeni v direktne opise notranjih stanj drugega, skratka, če človeka ‘čita’. In če to, kar je prečital, sprejme. Radi smo predmet pozornosti drugega, godi nam, če nas drugi razkriva, če ugane naše skrite misli in čustva, če - to je veliki pogoj - jih sprejme; če jih ne zavrne. Če jih sprejme, se kar navežemo na tega ‘diagnostika’. Ni čudno, če kar nekaj pogrešamo, če se ne oglasi. Pogrešamo ga, če ga ni. Ta igra ‘razkrij in sprejmi’ nas kar zasvoji. Njej to preprosto godi, želi si - še. (Kako žensko!)

Pri njem je doživljanje bolj dramatično. On ni tako preprosto celovit: razdvojen je, bori se sam s seboj, s svojimi ambivalencami. Tudi v njem so se vzbudila čustva; pisal je mejle, a jih ni odposlal. Ni hotel razkriti čustev, ki jih je doživljal. Bal se je, da ne bodo sprejeta; zdela so se mu pretirana. Saj je sploh ne pozna; saj je vse skupaj samo virtualna fantazija. Saj ni mogoče, da  bi normalen človek po nekaj mejlih doživljal kaj takega, kot doživlja on. Ta njegova vzburjenost gre preko okvirov normalnega elektronskega komuniciranja. Osmešil bi se. Rad bi jo spoznal ‘v živo’, a se hkrati boji, da bi bil razočaran. Slika, ki si jo je ustvaril o njej, je tako privlačna, da bi bil skoraj gotovo razočaran. Saj ne more biti res, da taka ženska, kot si jo je naslikal, obstaja. Oba se sprašujeta kot ljudje, ki se zaljubljajo: Ali sem mu všeč? Ali je rad z mano? ‘Si želiš, da bi ti še pisal?’ Potem on vendarle, ne da bi dobil kako zagotovilo, stori naslednji korak: razkrije ji, da se je razdrla njegova dosedanja zveza. Tej neznani ženski, tej fantaziji, zaupa boleč podatek o sebi.

Ona je mogoče nekoliko bolj zadržana, skriva se za ironijo, meri pa kar naravnost: bogve, kakšen bi bil ta človek v ljubezenski zvezi? Je stanoviten ali muhast? Je tipičen mačo ali kaj boljšega? Razmišlja o možni ljubezni z njim, s tem elektronskim neznancem!

Skratka: ‘zakačila’ sta se; psihologi pravijo, da sta se katektirala; ugledala sta se kot možna (to pa pomeni že dejanska) objekta ljubezni. Od kod in zakaj? No, to je pa prezapleteno vprašanje in bi morali na pomoč poklicati psihoanalitika, ki pa bi ju moral poleči na kavč - vsakega posebej, seveda.

Proti severnemu vetru: analiza (3)

RAZMIŠLJANJE O DRUGEM, POGREŠANJE STIKA, USTVARJANJE PODOBE DRUGEGA, 'POGREŠAM VAS’
Besedilo (14-18)
Po tritedenskem premoru ona neizzvano sporoči njemu - sporočilo začne z neformalnim ‘živjo’ - da ji ne pošiljajo več revije, mogoče je on kaj posredoval. Pove, da je za njim poizvedovala po brskalniku in da bi rada vedela, ali je res profesor. In malo ga špikne zastran njegovega suhega humorja. On takoj odgovori, naslovi jo formalno z ‘draga gospa’, a pove, da jo je pogrešal. Da ga je iskala preko brskalnika, mu laska, ni pa mu všeč, da ga ima za profesorja, to je pedantnega starca. Ne, ni starec, je asistent za psihologijo jezika na univerzi. Če morda on deluje starejši, kot je v resnici, pa morda ona deluje mlajša, kot je v resnici. Ona takoj odgovori, vpraša ga, če ugane, kateri njegov stavek se ji je zdel najbolj zanimiv, in doda spet ironično opazko o njegovem (ne)humorju. ‘Sumim, da vaše pisanje zveni mlajše, kot ste’, je stavek, ki je bil njej najbolj zanimiv, sporoči on. Uganil je. Ona mu to prizna, in ga ponovno izzove, naj ugane, koliko je v resnici stara. Ta igra jo zabava. On takoj izčrpno odgovori: piše kot 30-letnica, stara pa je okrog 40, najverjetneje 42. To izčrpno, poznavalsko, utemelji z navajanjem značilnosti njenega pisanja ob upoštevanju generacijskih razlik v izražanju. Na koncu jo opiše: ‘Ste majhni, drobni in živahni...’ Odgovora ni. Naslednji dan jo on pobeza: je morda užaljena? Pokesa se, ker je tako pogumno uganjeval, ko v resnici nima pojma o tem, koliko je stara in kakšna je videti. O njej ima samo nejasno predstavo. Ona ga potolaži, njegov suhi humor ji je všeč, oglasila se mu bo. On se ji zahvali; pomirjen gre spat.
Komentar
Prejšnje dopisovanje je zapustilo sled. Pri obeh se je vzbudilo zanimanje za drugega. Všeč sta si. Kaj jima je všeč na drugem? Kako odgovarja na mejle. Kaj napiše, kako napiše. Dopisovanje je zanimiv ping-pong. Ni pa pravega razloga za nadaljevanje. Iz nadaljevanja zgodbe vemo, da ona nima najmanjšega razloga, da bi se spuščala v kak flirt z neznancem. Srečno je poročena, ima družino. In vendar neznanemu, naključnemu naslovniku, s katerim sta izmenjala nekaj na pol vljudnostnih, malce igrivih, neobvezujočih mejlov, se majčkeno zbližala, sporoči izid svojega odpovedovanja revije. Pogrešala je dopisovanje. Kako to? Premor med mejli ni pomenil praznine v njenem odnosu z novim stikom. V vmesnem času se je v svojem duhu ukvarjala z njim. Brskala je po medmrežju, hotela odkriti, kdo in kaj je. Je profesor? Koliko je star? Ničesar ni odkrila. Možak pa se ji je vsidral v možgane in radovednost ji ni dala miru. Zakaj se je to zgodilo? Kako to, da ji je nekaj prijaznih, vljudnih a vendar pristnih, živih, nestereotipnih stavkov, ki sta si jih izmenjala povzročilo sled v duhu? Ni iskala moškega, nima čustvenega razloga za to. Ali pač? Je to zgolj zanimanje za nekaj drugačnega; za drugega, ki se je pripravljen igrati? A posebnega razloga za kakšen mejl ni bilo. No, končno so ji prenehali pošiljati revijo. To mu mora sporočiti. Zelo dobrodošel povod. In mimogrede mu bo sporočila tudi, da je brskala za njim. Naj ve, da se zanima zanj. Čemu mu je treba to sporočiti? Zakaj tega ne zadrži zase? Saj je zgolj neka muha, nekaj naključnega, nenamernega, brezperspektivnega, brezveznega. Čemu torej? Kaj ima od tega? Hm. Potrebuje priznanje? Potrditev same sebe? Spregledal jo je, pravilno diagnosticiral. Odkriva jo. Ni ji všeč, da jo je razkrinkal, po drugi strani pa hoče biti razkrita. Hoče, da bi jo imel na dlani? Čemu? Hoče, da bi bila sprejeta, kakršna je, z malo lažjo vred, s svojo jezico, nestrpnostjo, tečnobo, zafrkljivostjo?
Mogoče smo s to domnevo blizu pravemu odgovoru. Najti potrditev sebe v drugem.
Je v tem kljub srečnemu partnerstvu prikrajšana? Morda. Je mogoče, da ti vsak človek potrjuje druge lastnosti; da ti vsak odpira druge možnosti? Da potrebuješ več ljudi, da bi se čutil v celoti sprejetega? Da jih potrebuješ več, da bi se uresničil? Kako je potem z izključujočo ljubeznijo, z monogamijo? Ni ta težnja po več drugih preveč samoljubna, veličinska, otročja? Povezana s predstavo, da si kozmos, mikrokozmos? Ni ta predstava ustrezna? Saj pravimo, da je vsak človek vesolje.
On jo je pogrešal. Naj ona to ve. Všeč mu je, da se zanima zanj. Vendar hoče biti prepoznan kot to, kar je in kakršen je; ne kot starejši, ne kot pedant, vseznalec, pametnjakovič. Če je raziskovalec, še ne pomeni, da mora biti težavnik. Do tega mu je, da bi si ona ustvarila o njem pravo podobo; da se ne bi odvrnila od njega zaradi napačne predstave o njem; da bi ga sprejela, kakršen je resnično; no, saj vemo, kako je z resnico, da ima vsak svojo, zato je bolje, če rečemo, za kakršnega se ima sam. Ker ni takojšnjega odgovora, se ustraši: jo je užalil? Ne bi je rad izgubil. Ne bi je rad ranil. Kaj mu pomeni - naključna znanka, ki mu parira v mejlih? On ima mogoče tehtnejši razlog za navezavo stika z žensko, pri kateri se mu rahlo nakazuje možnost pristne potrditve ali celo bolj zadovoljive zveze.

Proti severnemu vetru: analiza (2)

SKLEPANJE O OSEBNIH ZNAČILNOSTIH. IZRAZI NAKLONJENOSTI.
Povzetek besedila (10-14)
Čez mesec dni E.-jino jezno pismo založbi ponovno pristane pri L. On jo ponovno opozori na napako, za katero sumi, da je morda namerna. Ona se, da bi odvrnila sum o namernosti svojega početja, čuti dolžno natančno pojasniti svojo težavo pri tipkanju, zaradi katere pride do zamenjave črk E in I. On jo vpraša, koliko časa je potrebovala za razmeroma dolgo pisno pojasnilo o tem, zakaj ponavlja napako. Ona vrne vprašanje: kaj on misli, koliko časa je porabila; in, vpraša, čemu ga to zanima. On izrazi domnevo, da je za zgledno pojasnilo potrebovala samo 20 sekund, za kar ji čestita in pojasni, da ga to zanima, ker poklicno raziskuje jezik elektronskih sporočil. Ta odgovor vzbudi njeno zanimanje, kajti sama se ukvarja z ustvarjanjem spletnih strani. Ponudi mu svoje strokovne usluge. Opozori ga, da je bilo njegovo sporočilo nelogično: napovedal je, da bo zastavil eno vprašanje, v naslednjem stavku pa se to vprašanje pojavi kot ‘drugo’, ne da bi zastavil ‘prvo’. Zafrkljivo ga vpraša, če je to njegov humor. On preloži odgovor; odgovori čez 4 dni. V svojem obsežnem odgovoru tej neznani gospe utemelji oceno časa, ki ga je potrebovala za pisanje, z vtisom, ki ga je dobil o njenih mejlih, ‘ki se berejo kot da vrejo iz nje’, iz česar sklepa o nekaterih njenih osebnostnih lastnostih in obžaluje, da se je motil, saj je pismo pisala precej dlje, kot je menil. Svojemu navdušenju nad njenimi mejli in njenimi lastnostmi posveti kar deset vrstic. Zelo jo pohvali: ‘odlikuje vas jezikovna gotovost, spretno obvladovanje besed z močnimi poantami.’ Nato nakaže še, da je trenutno v življenjski situaciji, ko mu ni do humorja. Na koncu  doda, da bi bil vesel, če bi slučajno še kdaj zašla na njegov naslov in se celo, malo ironično, ponudi, da ji on pomaga odpovedati revijo. Neznana gospa se oglasi čez 40 minut. Prizna, da se je glede časa, ki ga je porabila za pisanje tistega sporočila, malo zlagala; pove pa tudi, da je on s tem, ko je pravilno uganil čas, naredil nanjo vtis; domneva, da je profesor in ponovi oznako ‘živahna’, ki ji jo je dal on. Sledi tritedenski premor.

Komentar
Prejšnje naključno in bolj kot ne vljudnostno dopisovanje bi se verjetno končalo kljub temu, da sta se nekoliko bolj osebno spoprijela. Nihče od njiju ne nakaže želje ali možnosti za nadaljevanje stika. Da bi se zgodba nadaljevala, pomaga spet naključje. Njej se ponovno zatipka naslov založbe in jezno in zafrkljivo pismo dobi on namesto založba. Kratko in nejevoljno jo opozori na ponoven spodrsljaj in posumi, če ga ženska morda namerno ne zafrkava, ali pa 'ribari'. Zdaj je njej nerodno, ker ponavlja napako. Še bolj nelagodno se počuti, ker se ji zdi, da on namiguje na to, da to počne namerno, da se mu morda vsiljuje. Zato podrobno pojasni, kako in zakaj se ji dogaja ta napaka - 'samoobramba'. Ne bi rada, da bi tujec, ki ve samo za njeno ime in priimek, in s katerim nima nobenih namenov, mislil o njej kaj neprimernega. Čudno, ne? Prizadene nas, če si predstavljamo, da si kdorkoli o nas misli kaj slabega. Pri tem razkrije, da je ‘prevzgojena’ levičarka - podatek o neki njeni v otroštvu gotovo kar boleči izkušnji in stigmi. On preseneti z na videz povsem nepomembnim, postranskim vprašanjem o tem, koliko časa je potrebovala za pisanje sporočila. Ona mu vprašanje vrne, seveda jo pa tudi zanima, zakaj jo sprašuje take postranske reči. Pogovarjata se torej o neki tehnični podrobnosti, pri tem pa se razkrije strokovno področje in poklic enega in drugega. Oba se ukvarjata s področjem elektronskega komuniciranja. Tega dejstva še ne poudarita kot nekaj, kar jima je skupno. Njegov spodrsljaj pri zastavljanju vprašanj je povod za njeno posmehljivo vprašanje, če je to njegov humor. Ona rada zbada. On preloži odgovor za nekaj dni. Vzrok za njegov odlog so ‘turbulentne’ razmere pri njem. Da so take, zaupa tej tuji gospe v opravičilo za premor. Po štirih dneh pa pride na njen naslov pomembno pismo. V njem L. sklepa o njenih osebnostnih lastnostih iz sloga njenega pisanja ('živahna') in izrazi - ni pretirano, če rečemo tako - navdušenje nad svojo dopisovalko; pozitivno oceni njen slog; izrazi pozitivne domneve o njenih osebnostnih lastnostih; zadržano nakaže, da mu trenutno v življenju ni dobro in da bi bil vesel, če bi se neznana zanimiva gospa še kdaj oglasila. Kot bi na kratko rekel: ‘Všeč ste mi, oglasite se še kaj.’ Ona se oglasi takoj, kot bi rekla: ‘Tudi vi ste name naredili dober vtis.’ Osvoji oznako, ki ji jo je dodelil on. Ali ni čudno: ta gospod in ta gospa bi bila lahko, eden ali drugi ali oba, grozljivo telesno iznakažena. Komunikacija se odvija pod 'predpostavko normalnosti', z dojemanjem vsebine in sloga pisanja kot vsaj začasno edine upoštevanja vredne resničnosti, z optimističnim sklepanjem o osebnostnih lastnostih na osnovi pisanja in postopnim samorazkrivanjem, stvarnih podatkov o sebi (poklic) in razpoloženj oziroma osebne zgodovine.