Zaostajam. Za več let. Se oproščam. Medtem ko se trudim, da bi se naučil navadnega risanja in osnov mimetičnega, reprezentacijskega upodabljanja resničnosti, gre mimo mene veletok sodobne umetnosti, katere številnim smerem ne vem več niti imena, kaj šele, da bi kaj razumel. Ne baham se s tem. Vem, da zaostajam. Edina tolažba mi je, da od človeka v mojih letih nihče več ne pričakuje, da bi kaj razumel, tudi jaz sam ne.
Pred mano je fotografija performansa letošnje nagrajenke Prešernovega sklada. Slika mlade nosečnice, gole, ki si je okrog ledij ovila slovensko nacionalno zastavo, iz katere je prej izrezala grb. Ovila si jo je tako, da je trebušček na mestu grba, na mestu Triglava z valovi Jadranskega morja itd. Menda je ta performans sprožil veliko zgražanja, celo kazensko ovadbo zaradi zlorabe nacionalne zastave. Ne sodim med te vrste moraliste in domoljube. Veliko dam na umetniško svobodo. Odkar je oni gospod prinesel pisoar in ga razstavil v umetnostni galeriji, drugače gledam na umetnost in na pisoar; obravnavam ga spoštljiveje, umetnost pa zelo široko. Še vedno uporabljam pisoar v skladu z njegovim prvotnim namenom, golo funkcionalno, vendar se vsakokrat zavedam velikega privilegija, ki mi je dan. (Bogve, če se je tega zavedal oni nemarnež, ki se je olajšal ob drugi umetnini, spomeniku nacionalnega razdora.) V nekem smislu se tudi moja telesna tekočina požlahtni. Če nekdo nekaj počne z umetniškim namenom, mu marsikaj odpustim. Skušam ga razumeti; razumeti, kaj hoče s svojim dejanjem povedati.
Kaj hoče povedati naša mlada nosečnica? Naj se lotim zadeve fenomenološko: kakšna čustva me obhajajo ob pogledu nanjo, nanjo kot akterko performansa? Najprej mi je nekoliko nelagodno; nelagodno že ob fotografiji, kako bi mi bilo šele, če bi prisostvoval dogodku. Zrem v golo, živo, žensko telo, ki je obrnjeno k meni, frontalno. Za moškega ena od mejnih bivanjskih situacij. Preplavila bi me mešanica intenzivnih (kolikor dopušča moja narava in to ni veliko) čustev: poželenje, občudovanje, milina, sočutje, usmiljenje. Morda bi jo želel zavarovati, ogrniti s svojim suknjičem. Sem sicer precej odporen na nagoto, ker sem je videl že veliko, vendar mi je pogled na žensko telo še vedno zanimiv; posebno še na tuje, posebno še na mlado itd. Vendar moram v konkretni situaciji vse to potlačiti.
Moram? Hm, nisem se še vprašal, ali res moram. Kaj bi bilo, če bi sledil omenjenim impulzom? Mogoče bi, ali skoraj gotovo bi, zastava ostala ne le brez grba ampak bi zdrsnila tudi raz trebušček. Mogoče umetnica ne bi bila več gola. Mogoče bi jaz utrpel kakšno poškodbo, ker bi umetnica sama ali kdo od navzočih moje vmešavanje interpretiral kot nasilje, spolno zlorabo, motenje umetniškega dogodka ipd. Ali bi potem performans dosegel svoj namen? Mogoče performans sploh nima vnaprej določenega namena? Mogoče je popolnoma odprt za take posege gledalcev, saj bi ravno ti pomenili pravi vrelec ustvarjalnosti. To bi bila prava avtopoeza, nastajanje novega, indeterministično stvariteljsko vrenje.
Ne vem zakaj, ampak dvomim, da je umetnica imela v mislih tako odprt koncept. Zatorej ostajam pri domnevi, da ni predvidevala dejavnega posega gledalcev v predstavo. Hotela se je samo vzpostaviti kot določene vrste umetniški objekt, objekt opazovanja; živa skulptura. Vseeno, moje doživljanje te žive skulpture je oziroma bi bilo tako, kot sem opisal.
To pa pomeni, da me je umetnica že pri tem prvem vtisu razkrinkala. Namesto, da bi izživel svoje impulze, kakršni koli že so bili, sem jih potlačil. To pomeni, da sem se naredil bolj finega, kot sem v resnici. Tipična reakcija buržoaznega subjekta. Hipokrizija. Obvladanost namesto spontanosti. Neavtentičnost. Eksistencialna laž. Kaj bi se zgodilo, če ne bi ravnal kot buržoazni subjekt, sem nakazal zgoraj. A to ni pomembno. Pomembno je, da sem hinavski malomeščan. Poleg tega ne spoštujem umetnice. V njej vidim žensko (iz mesa in kosti) in ne umetnice. Vidim jo v njeni funkciji za moškega, sebično, ne za duha in občestvo, ker v meni kot subjektu B, ni duha, samo potrošniška sla.
S čustvi torej ni nič, potlačena so, bogve, kdaj in kako bojo prirovarila na dan. Kaj premišljujem o živi skulpturi? Namesto grba je vstavljen nosečniški trebušček. Tako se mi zdi, da ni v prvem planu trebušček, kakor koli že je očarljiv. Pomembna je njegova vsebina - fetus. Na nacionalni zastavi kot grb fetus, nerojen bodoči otrok. Odpira se množica interpretacij. Je mišljen ta konkretni fetus ali pač fetus, abstraktni fetus. Če je mišljen konkretni plod, morda izraža njegova neprostovoljna nova pozicioniranost mamino veselje: "Tako sem te vesela, da te ovijem z meni najljubšo tkanino, narodno zastavo. Še več, zaslužiš, da boš na vse večne čase na njej, njen grb." Slednja možnost že sega v abstraktno: "Človeški (slovenski) plod kot nacionalni grb." Ne Triglav, mrtva, hladna gora; ne sporno morje - nerojeni otrok je naš ponos, naše vodilo, naša identiteta. Nerojen otrok je čista potencialnost. Smo narod odprtih možnosti. Kako lepo! Potem je tu možnost ironije: "Kaj pa mislite?! Da se bo država vmešavala v mojo nosečnost; da bo moj otrok kot grb na državni zastavi?! Ja sam svoga tela gospodar!" Tole v hrvaščini je bilo v nekem filmu izgovorjeno pred okoli 50 leti v SFRJ. Danes se oživljene skrajno patriarhalne in klerikalne težnje spet pojavljajo v R Sloveniji. Mogoče je umetnica hotela protestirati proti temu. Ali ravno nasprotno: je to poziv na ustavno prepoved splava? Kot je grb na zastavi ustavno zavarovan s kazensko sankcijo, naj bo tako zavarovan tudi fetus?
Ironija usode: umetnica je bila ovadena zaradi skrunjenja zastave, njen plod pa bo hkrati z njo deležen državnega zdravstvenega varstva.
Mogoče sem pa čisto udaril mimo, kar za starega B-subjekta ne bi bilo nič nenavadnega.
