Proti severnemu vetru: analiza (3)

RAZMIŠLJANJE O DRUGEM, POGREŠANJE STIKA, USTVARJANJE PODOBE DRUGEGA, 'POGREŠAM VAS’
Besedilo (14-18)
Po tritedenskem premoru ona neizzvano sporoči njemu - sporočilo začne z neformalnim ‘živjo’ - da ji ne pošiljajo več revije, mogoče je on kaj posredoval. Pove, da je za njim poizvedovala po brskalniku in da bi rada vedela, ali je res profesor. In malo ga špikne zastran njegovega suhega humorja. On takoj odgovori, naslovi jo formalno z ‘draga gospa’, a pove, da jo je pogrešal. Da ga je iskala preko brskalnika, mu laska, ni pa mu všeč, da ga ima za profesorja, to je pedantnega starca. Ne, ni starec, je asistent za psihologijo jezika na univerzi. Če morda on deluje starejši, kot je v resnici, pa morda ona deluje mlajša, kot je v resnici. Ona takoj odgovori, vpraša ga, če ugane, kateri njegov stavek se ji je zdel najbolj zanimiv, in doda spet ironično opazko o njegovem (ne)humorju. ‘Sumim, da vaše pisanje zveni mlajše, kot ste’, je stavek, ki je bil njej najbolj zanimiv, sporoči on. Uganil je. Ona mu to prizna, in ga ponovno izzove, naj ugane, koliko je v resnici stara. Ta igra jo zabava. On takoj izčrpno odgovori: piše kot 30-letnica, stara pa je okrog 40, najverjetneje 42. To izčrpno, poznavalsko, utemelji z navajanjem značilnosti njenega pisanja ob upoštevanju generacijskih razlik v izražanju. Na koncu jo opiše: ‘Ste majhni, drobni in živahni...’ Odgovora ni. Naslednji dan jo on pobeza: je morda užaljena? Pokesa se, ker je tako pogumno uganjeval, ko v resnici nima pojma o tem, koliko je stara in kakšna je videti. O njej ima samo nejasno predstavo. Ona ga potolaži, njegov suhi humor ji je všeč, oglasila se mu bo. On se ji zahvali; pomirjen gre spat.
Komentar
Prejšnje dopisovanje je zapustilo sled. Pri obeh se je vzbudilo zanimanje za drugega. Všeč sta si. Kaj jima je všeč na drugem? Kako odgovarja na mejle. Kaj napiše, kako napiše. Dopisovanje je zanimiv ping-pong. Ni pa pravega razloga za nadaljevanje. Iz nadaljevanja zgodbe vemo, da ona nima najmanjšega razloga, da bi se spuščala v kak flirt z neznancem. Srečno je poročena, ima družino. In vendar neznanemu, naključnemu naslovniku, s katerim sta izmenjala nekaj na pol vljudnostnih, malce igrivih, neobvezujočih mejlov, se majčkeno zbližala, sporoči izid svojega odpovedovanja revije. Pogrešala je dopisovanje. Kako to? Premor med mejli ni pomenil praznine v njenem odnosu z novim stikom. V vmesnem času se je v svojem duhu ukvarjala z njim. Brskala je po medmrežju, hotela odkriti, kdo in kaj je. Je profesor? Koliko je star? Ničesar ni odkrila. Možak pa se ji je vsidral v možgane in radovednost ji ni dala miru. Zakaj se je to zgodilo? Kako to, da ji je nekaj prijaznih, vljudnih a vendar pristnih, živih, nestereotipnih stavkov, ki sta si jih izmenjala povzročilo sled v duhu? Ni iskala moškega, nima čustvenega razloga za to. Ali pač? Je to zgolj zanimanje za nekaj drugačnega; za drugega, ki se je pripravljen igrati? A posebnega razloga za kakšen mejl ni bilo. No, končno so ji prenehali pošiljati revijo. To mu mora sporočiti. Zelo dobrodošel povod. In mimogrede mu bo sporočila tudi, da je brskala za njim. Naj ve, da se zanima zanj. Čemu mu je treba to sporočiti? Zakaj tega ne zadrži zase? Saj je zgolj neka muha, nekaj naključnega, nenamernega, brezperspektivnega, brezveznega. Čemu torej? Kaj ima od tega? Hm. Potrebuje priznanje? Potrditev same sebe? Spregledal jo je, pravilno diagnosticiral. Odkriva jo. Ni ji všeč, da jo je razkrinkal, po drugi strani pa hoče biti razkrita. Hoče, da bi jo imel na dlani? Čemu? Hoče, da bi bila sprejeta, kakršna je, z malo lažjo vred, s svojo jezico, nestrpnostjo, tečnobo, zafrkljivostjo?
Mogoče smo s to domnevo blizu pravemu odgovoru. Najti potrditev sebe v drugem.
Je v tem kljub srečnemu partnerstvu prikrajšana? Morda. Je mogoče, da ti vsak človek potrjuje druge lastnosti; da ti vsak odpira druge možnosti? Da potrebuješ več ljudi, da bi se čutil v celoti sprejetega? Da jih potrebuješ več, da bi se uresničil? Kako je potem z izključujočo ljubeznijo, z monogamijo? Ni ta težnja po več drugih preveč samoljubna, veličinska, otročja? Povezana s predstavo, da si kozmos, mikrokozmos? Ni ta predstava ustrezna? Saj pravimo, da je vsak človek vesolje.
On jo je pogrešal. Naj ona to ve. Všeč mu je, da se zanima zanj. Vendar hoče biti prepoznan kot to, kar je in kakršen je; ne kot starejši, ne kot pedant, vseznalec, pametnjakovič. Če je raziskovalec, še ne pomeni, da mora biti težavnik. Do tega mu je, da bi si ona ustvarila o njem pravo podobo; da se ne bi odvrnila od njega zaradi napačne predstave o njem; da bi ga sprejela, kakršen je resnično; no, saj vemo, kako je z resnico, da ima vsak svojo, zato je bolje, če rečemo, za kakršnega se ima sam. Ker ni takojšnjega odgovora, se ustraši: jo je užalil? Ne bi je rad izgubil. Ne bi je rad ranil. Kaj mu pomeni - naključna znanka, ki mu parira v mejlih? On ima mogoče tehtnejši razlog za navezavo stika z žensko, pri kateri se mu rahlo nakazuje možnost pristne potrditve ali celo bolj zadovoljive zveze.

Proti severnemu vetru: analiza (2)

SKLEPANJE O OSEBNIH ZNAČILNOSTIH. IZRAZI NAKLONJENOSTI.
Povzetek besedila (10-14)
Čez mesec dni E.-jino jezno pismo založbi ponovno pristane pri L. On jo ponovno opozori na napako, za katero sumi, da je morda namerna. Ona se, da bi odvrnila sum o namernosti svojega početja, čuti dolžno natančno pojasniti svojo težavo pri tipkanju, zaradi katere pride do zamenjave črk E in I. On jo vpraša, koliko časa je potrebovala za razmeroma dolgo pisno pojasnilo o tem, zakaj ponavlja napako. Ona vrne vprašanje: kaj on misli, koliko časa je porabila; in, vpraša, čemu ga to zanima. On izrazi domnevo, da je za zgledno pojasnilo potrebovala samo 20 sekund, za kar ji čestita in pojasni, da ga to zanima, ker poklicno raziskuje jezik elektronskih sporočil. Ta odgovor vzbudi njeno zanimanje, kajti sama se ukvarja z ustvarjanjem spletnih strani. Ponudi mu svoje strokovne usluge. Opozori ga, da je bilo njegovo sporočilo nelogično: napovedal je, da bo zastavil eno vprašanje, v naslednjem stavku pa se to vprašanje pojavi kot ‘drugo’, ne da bi zastavil ‘prvo’. Zafrkljivo ga vpraša, če je to njegov humor. On preloži odgovor; odgovori čez 4 dni. V svojem obsežnem odgovoru tej neznani gospe utemelji oceno časa, ki ga je potrebovala za pisanje, z vtisom, ki ga je dobil o njenih mejlih, ‘ki se berejo kot da vrejo iz nje’, iz česar sklepa o nekaterih njenih osebnostnih lastnostih in obžaluje, da se je motil, saj je pismo pisala precej dlje, kot je menil. Svojemu navdušenju nad njenimi mejli in njenimi lastnostmi posveti kar deset vrstic. Zelo jo pohvali: ‘odlikuje vas jezikovna gotovost, spretno obvladovanje besed z močnimi poantami.’ Nato nakaže še, da je trenutno v življenjski situaciji, ko mu ni do humorja. Na koncu  doda, da bi bil vesel, če bi slučajno še kdaj zašla na njegov naslov in se celo, malo ironično, ponudi, da ji on pomaga odpovedati revijo. Neznana gospa se oglasi čez 40 minut. Prizna, da se je glede časa, ki ga je porabila za pisanje tistega sporočila, malo zlagala; pove pa tudi, da je on s tem, ko je pravilno uganil čas, naredil nanjo vtis; domneva, da je profesor in ponovi oznako ‘živahna’, ki ji jo je dal on. Sledi tritedenski premor.

Komentar
Prejšnje naključno in bolj kot ne vljudnostno dopisovanje bi se verjetno končalo kljub temu, da sta se nekoliko bolj osebno spoprijela. Nihče od njiju ne nakaže želje ali možnosti za nadaljevanje stika. Da bi se zgodba nadaljevala, pomaga spet naključje. Njej se ponovno zatipka naslov založbe in jezno in zafrkljivo pismo dobi on namesto založba. Kratko in nejevoljno jo opozori na ponoven spodrsljaj in posumi, če ga ženska morda namerno ne zafrkava, ali pa 'ribari'. Zdaj je njej nerodno, ker ponavlja napako. Še bolj nelagodno se počuti, ker se ji zdi, da on namiguje na to, da to počne namerno, da se mu morda vsiljuje. Zato podrobno pojasni, kako in zakaj se ji dogaja ta napaka - 'samoobramba'. Ne bi rada, da bi tujec, ki ve samo za njeno ime in priimek, in s katerim nima nobenih namenov, mislil o njej kaj neprimernega. Čudno, ne? Prizadene nas, če si predstavljamo, da si kdorkoli o nas misli kaj slabega. Pri tem razkrije, da je ‘prevzgojena’ levičarka - podatek o neki njeni v otroštvu gotovo kar boleči izkušnji in stigmi. On preseneti z na videz povsem nepomembnim, postranskim vprašanjem o tem, koliko časa je potrebovala za pisanje sporočila. Ona mu vprašanje vrne, seveda jo pa tudi zanima, zakaj jo sprašuje take postranske reči. Pogovarjata se torej o neki tehnični podrobnosti, pri tem pa se razkrije strokovno področje in poklic enega in drugega. Oba se ukvarjata s področjem elektronskega komuniciranja. Tega dejstva še ne poudarita kot nekaj, kar jima je skupno. Njegov spodrsljaj pri zastavljanju vprašanj je povod za njeno posmehljivo vprašanje, če je to njegov humor. Ona rada zbada. On preloži odgovor za nekaj dni. Vzrok za njegov odlog so ‘turbulentne’ razmere pri njem. Da so take, zaupa tej tuji gospe v opravičilo za premor. Po štirih dneh pa pride na njen naslov pomembno pismo. V njem L. sklepa o njenih osebnostnih lastnostih iz sloga njenega pisanja ('živahna') in izrazi - ni pretirano, če rečemo tako - navdušenje nad svojo dopisovalko; pozitivno oceni njen slog; izrazi pozitivne domneve o njenih osebnostnih lastnostih; zadržano nakaže, da mu trenutno v življenju ni dobro in da bi bil vesel, če bi se neznana zanimiva gospa še kdaj oglasila. Kot bi na kratko rekel: ‘Všeč ste mi, oglasite se še kaj.’ Ona se oglasi takoj, kot bi rekla: ‘Tudi vi ste name naredili dober vtis.’ Osvoji oznako, ki ji jo je dodelil on. Ali ni čudno: ta gospod in ta gospa bi bila lahko, eden ali drugi ali oba, grozljivo telesno iznakažena. Komunikacija se odvija pod 'predpostavko normalnosti', z dojemanjem vsebine in sloga pisanja kot vsaj začasno edine upoštevanja vredne resničnosti, z optimističnim sklepanjem o osebnostnih lastnostih na osnovi pisanja in postopnim samorazkrivanjem, stvarnih podatkov o sebi (poklic) in razpoloženj oziroma osebne zgodovine.

Proti severnemu vetru: analiza (1)

Ob popularnem romanu v elektronskih pismih Proti severnemu vetru, nemškega novinarja in pisatelja Daniela Glattauerja, ki izredno verno in prepričljivo slika razvoj odnosa med moškim in žensko, ki komunicirata samo elektronsko, se vprašamo, kako je mogoče, da se splete tako tesen odnos med dopisovalcema, ki se nikoli nista srečala, nikoli videla; ki nimata fotografije drug drugega; ki se spoznavata samo z besedami. Kdor je že izkusil ta način komunikacije, ve, da se v tem mediju odnos med dvema razvije drugače kot v 'resničnosti'. Kako se elektronska komunikacija razlikuje od ‘realne’, recimo raje običajne, neposredne? Nekateri pravijo, da elektronska pot omogoča neposreden ‘vstop v dušo’ drugega; drugi menijo, da poteka običajen flirt ‘od zunaj noter’, elektronski pa ‘od znotraj ven’; da, skratka, pri običajnem spoznavanju izhajamo iz zunanjega videza in napredujemo k spoznavanju osebnosti, njene ‘duše’; pri elektronskem pa se najprej seznanimo s človekovo ‘dušo’, potem pa (morda tudi) z njegovo zunanjo podobo. Vsekakor ima e-komuniciranje svoje zakonitosti, ki jih proučuje tudi psihologija. Ob vsem tem se pojavljajo zanimiva vprašanja o človeški naravi. V romanu je z neverjetno intuicijo natančno in verno opisan (verjetno) izmišljen primer takega ‘elektronskega’ odnosa in če se poglobimo vanj, si bomo morda lahko odgovorili na kako splošnejše vprašanje o tem, kakšni smo, kako delujemo in kaj o nas razkrivajo nova elektronska sredstva komuniciranja. Za razumevanje analize je dobro prebrati roman, v katerem nastopata Emmi (E.) in Leo (L.).

NAKLJUČNI STIK. 'POOSEBLJANJE' FORMALNIH SPOROČIL.

Besedilo
E. hoče pri neki založbi odpovedati naročnino na revijo. Pri tem pri tretjem sporočilu napačno napiše eno črko elektronskega naslova in njeno pismo dobi L. Vljudno jo napoti na pravi naslov. E. se zahvali za pojasnilo. Čez 9 mesecev E. pošlje L-u voščilo za Božič in Novo leto, ker je pač poslala voščilo avtomatično vsem svojim stikom. L. se zahvali, a hkrati ironično izrazi nestrinjanje s pošiljanjem neosebnih mehaničnih elektronskih voščil. E. se opraviči, češ da je bilo voščilo poslano po pomoti, hkrati pa zafrkljivo vpraša L., s kakšno drugačno formulacijo bi bilo mogoče zaželeti vesel Božič in srečno Novo leto. L. ji odgovori z duhovitim osebnim voščilom. E. izrazi občudovanje.
Komentar
Tretje pismo E. založbi, potem ko ves mesec ni dobila odgovora od založbe, je jezno. E. se kaže kot živa oseba s čustvi. L. se odzove na njeno pismo tako, da se ne zadrži pri goli ugotovitvi, da se je zmotila, ampak doda naklonjen komentar: ‘Ste že tretji, ki želite odpovedati. Revija se je morala res poslabšati.’ Ta dodatek je z vidika gole stvarne komunikacije nepotreben in s tem, ko sporoči neki podatek (‘že tretji’) in neko osebno mnenje, domnevo (‘Revija se je morala res poslabšati’),  izraža neko nagnjenost k osebni, recimo mehki komunikaciji; komunikaciji s človekom, osebo, ne zgolj z vlogo neke naročnice neke revije. L. se vživlja (empatija) v dopisovalko, postavi na njeno stališče in ji da prav. Kako to? Zakaj se ne zadovolji s pustim stvarnim pojasnilom? Iz kasnejših dopisov zvemo, da L. trenutno ni prav srečen, škripa v njegovi zvezi z M. Nezadovoljen je, ranjen, zato odprt in razumevajoč. Seveda bi bilo tudi možno, da je pač take vrste človek, bolj ‘socialen’, k ljudem usmerjen; da kar nekako ne more biti uradniško pust. Srečujemo ljudi, neznance, ki nas ogovorijo, ki na glas kaj pokomentirajo, ki radi poklepetajo. In druge, ki tega ne bi storili za živo glavo. Vendar je L. izobraženec, raziskovalec, ni kaka klepetulja, zato je pri njem verjetnejša prva domneva. Čuti potrebo po človeškem stiku. Rad bi bil s kom prijazen, ljubezniv. Kaže, da je to osnovna človeška potreba, ki išče zadovoljitev, če ni ustrezno zadovoljena. Potreba po drugem človeku; po biti dober, človeški z drugim, v bistvu s komer koli, ki ustreza nekim pogojem sprejemljivosti. Avtomatsko sporočeno voščilo bi L. lahko spregledal in si ga razložil kot pač pomoto, ki se pogosto zgodi, kadar pošiljamo kako sporočilo vsem stikom, tudi tistim, ki so se na našem seznamu znašli slučajno. To vemo vsi in taka sporočila spregledamo, nanja ne odgovarjamo. L.-u se zdi potrebno odgovoriti, izraziti svoje negodovanje, svojo preferenco; poudariti svoje nagnjenje k ‘osebni’, nestereotipni komunikaciji; se dvigniti malo nad pošiljateljico in njen slog; malo okarati pošiljateljico. Spet se lahko vprašamo, zakaj. In spet si bomo to pojasnili z nekakšno osamljenostjo, ki trenutno pesti L.-a. Rad bi se s kom pogovarjal, s kom drugim kot s svojo partnerko M. Rad bi bil ‘oseben’ in ne ‘neoseben’. Mogoče je sploh malo nezadovoljen s svetom in ljudmi, pa se pojavi še to nemogoče mehanično voščilo. Vrag vzemi to tehnizirano neosebnost. Vrag vzemi zmešane babe. ‘Množične mejle obožujem’ napiše ironično, prav cinično zveni - naj se malo zamisli, ženska.

Tudi E.-jino sporočilo ima dva dela: v prvem, stvarnem, se opraviči za nehote poslano voščilo; v drugem, ki tako kot L.-jev dostavek tudi ni nujno, pa izzove L.-a, naj si izmisli kaj bolj izvirnega. Gre torej za jezno-vljudno, zafrkljivo, ironično  komunikacijo. En majčken ravs med moškim, ki se čuti superiornega, in žensko, ki se zaradi svoje nerodnosti čuti malo okregano in ponižano, pa vrne z izzivalnim vprašanjem: če ste že tak genij, pa povejte... Gospod se izkaže, gospa ostrmi - tale ni od muh, parira ji. Prvo dejanje se konča.
Torej: Nista ostala pri stvarni, uradni komunikaciji, ampak sta jo popestrila z osebnimi odzivi in izzivi, ki so pošteni (nezavajajoči, nesprenevedasti), pristni; malo vljudnega božanja, nekaj vljudnega ravsa. Iz tega se po mnogih peripetijah lahko rodi kavs. Vendar do zdaj ni še nič obvezujočega, vzbujeno je malenkostno zanimanje dveh za drug drugega. L. ima med svojimi stiki neko čudno, malce tečno a dovolj vljudno in razborito žensko. E. ima med svojimi stiki vljudnega gospoda, ki pa je še kar razumevajoč, precej redoljuben, in občutljiv. Kaže, da se ima za nekaj boljšega. A če še malo pomislimo: ali ni nenavadno, da se spustimo v izražanje svojih nagnjenj, v zafrkljivo karanje, v opravičevanje in izzivanje v naključnem srečanju z osebo, ki je ne poznamo, ki je nikoli nismo srečali, ki je ne vidimo, o kateri ne vemo nič in ki je zgolj - elektronski naslov.

Shylock

Literarni lik iz Shakespearjeve komedije Beneški trgovec; beneški trgovec, prislovični lik judovskega oderuha in skopuha. Njegovo ime, pravzaprav priimek, ki zveni tuje med benečanskimi imeni, izvajajo iz angl. shy, ki pomeni nezaupljiv, in lock, kar pomeni ključavnica, zaklepanje. V igri prosi benečanski trgovec Antonio, melanholičen in dobrotljiv gospod, Juda Shylocka za posojilo za svojega prijatelja Bassania. Shylock sovraži Antonia, ker je kristjan; ker posoja denar brez obresti in s tem znižuje obrestonosnost; ker Shylockovo početje pred vsemi trgovci imenuje odiranje; ker ga psuje in ponižuje pred vsemi. Toda, posel je posel, Shylock ocenjuje, da je Antonio plačilno sposoben. Privoli; za posojilo ne bo zahteval obresti, le penale, če v treh mesecih ne bo vrnjeno; penale pa je nenavadno, funt mesa s katerega koli dela Antonijevega telesa. Ob tem pa ne gre prezreti, da Shylock sam tega penala ne jemlje resno. Prvič: Antonia ima za ‘trdnega’, to je plačilno sposobnega; zato je sploh pripravljen dati posojilo. Ne pričakuje torej, da bo v resnici z Antonija treba odrezati funt mesa. Drugič: ko se je Bassanio ob takem pogoju pripravljen odreči posojilu, Shylock vidi v tem neupravičeno sumničenje in nespametno domnevo, da hoče Shylock imeti od tega nekakšno korist: “Ah, oče Abraham, kaj je s kristjani! / Lastna nizkotnost jih sumničiti / navaja misli drugih! / Prosim, kaj pa / bi jaz, če on dospetje prekorači, / imel od izterjatve takšne obveze? “/ Tretjič: Shylock izrecno pravi: “s tem bi / si kupil rad naklonjenost njegovo...” Četrtič: zatrdi dobronamernost: “... za lep namen me, prosim, ne žalite.” Vse to v resnici kaže, da Shylock za nenavadno krvoločno obliko penala skriva željo, da bi si pridobil naklonjenost Antonia; navsezadnje bo, tako kot Antonio, posodil denar brez obresti in se celo odrekel glavnici. Ker mu je kar nerodno zaradi lastne velikodušnosti, jo zamaskira s krvoločnim pogojem, katerega uresničitev pa je nadvse malo verjetna. Po tej interpretaciji je Shylock sicer ponižan in razžaljen, vendar si želi Antonijeve naklonjenosti. Želi biti sprejet. Ravna kot on, posoja brez obresti, še več, pripravljen ga je prekositi v velikodušnosti in odpustiti glavnico. Seveda je še vedno možna tudi nasprotna interpretacija, ki se opira na predstavo o Shylocku kot maščevalcu. Tedaj bi krvavi penale izražal resnično Shylockovo željo, ki se kaj lahko uresniči, saj je vse Antonijevo premoženje zgolj potencialno, še vedno na valovih nepredvidljivega morja. Shylockovo zagotavljanje, da z grozljivim penalom pravzaprav ne misli resno, pa je, po tej interpretaciji, zgolj sprenevedanje. Navsezadnje nadaljnji potek dogodkov in Shylockovo vztrajanje pri izvržbi penala na koncu tudi govorita za to drugo interpretacijo. Shakespeare spretno nastavi past gledalcu, da se prepozna kot bolj ali manj črnogled ocenjevalec značaja in namenov Juda Shylocka, s tem ko prevzame prvo ali drugo interpretacijo.
Če velja prva interpretacija, da Shylocku ni do resnične izvršitve penala, čemu na koncu tako brezkompromisno vztraja pri njej? Odgovor je na dlani. Potem ko je bila pogodba sklenjena, je Shylock izgubil hčer. Pobegnila je s kristjanom, okradla ga je in namerava se pokristjaniti. Njen pobeg je maslo kristjanov. To je vsekakor dober razlog, da se hoče Shylock maščevati z izvršitvijo pogodbene kazni nad kristjanom. Za pobeg hčere zve Shylock v istem prizoru kot za potonitev Antonijevih ladij. Jezi zaradi hčerinega pobega in izgube dragotin neposredno sledi sklep o maščevanju nad Antonijem. Osnovni razlog za maščevanje pa ni sodelovanje kristjanov pri pobegu hčere ampak diskriminacija. Antonio ga je sramotil, mu preprečeval posle, zasmehoval njegove dobičke, odtegoval prijatelje, podžigal sovražnike - zakaj? Ker je Shylock Jud. A Shylock dokazuje: Jud je prav tako človek. Če se kristjan lahko maščuje, če ga Jud prizadene, zakaj se ne bi smel Jud maščevati kristjanu?

Shylock je kot diskriminirani Jud ambivalenten do svojega večinskega nasprotnika: po eni strani si želi biti sprejet in je pripravljen velikodušno se odpovedati svoji trenutni premoči nad Antonijem. Po drugi strani pa, ko je izpostavljen novemu ponižanju, pobegu hčere, novi podlosti kristjanov, ponovno vzplamtijo stare zamere in misel na maščevanje po krščanskem zgledu. “Podlost, ki me je učite, hočem izkazati in težko, da ne bom naukov še presegel.”
Da ne bi bil gledalec v prevelikih dvomih glede tega, ali je Shylockovo ravnanje vredno obsodbe, Shylock ni prikazan kot ljubeč oče. Nasprotno: ni mu mar hčere, mar mu je dukatov, ki jih je odnesla s sabo. Prekolne jo. Nož v njegovo srce je izguba osemdesetih dukatov, ki jih je hči zapravila v eni noči. Raje bi videl, da bi hči mrtva ležala pred njim, z njo pa tudi dragulji in dukati. Razumemo njegovo ogorčenje zaradi diskriminacije, a sočutje do njega naleti na njegovo trdo skopost in odsotnost ljubezni. V svoji obsodbi diskriminacije zastanemo: ta si res ne zasluži, da bi ga obravnavali kot človeka, enakega nam. Naj kar požre, kar si je zakuhal. Tako nas Shakespeare pripelje do sklepa: ja, ni prav, da ga diskriminirajo, Juda, a kako naj bi drugače ravnali z njim, ko pa je tak trd, preračunljiv, neljubeč, maščevalen in krut, Jud pač... Še dobro jo je odnesel. Diskriminacija se opravičuje s sklicevanjem na individualne lastnosti diskriminiranega.
Nauk o diskriminaciji za današnji čas? Ravnanje diskriminiranca je odvisno od dejstva, da je diskriminiran (njegov odnos do večincev je ambivalenten, po eni strani bi rad njihovo naklonjenost, po drugi jih sovraži) in od njegovega značaja; značaj lahko okrepi ali ublaži diskriminacijo.  

Vir: William Shakespeare, Beneški trgovec. Gledališki list, sezona 2010/11, 10. SNG Drama Ljubljana 2010.

Beneški trgovec

Bassanio, mlad beneški plemič, prosi svojega starejšega prijatelja Antonia, trgovca, za posojilo, da bi osvojil lepo, čednostno in bogato dedinjo Porzio. Nesebični Antonio trenutno nima denarja na posodo, saj so vse njegove ladje z dragocenimi tovori na morju, namenjene na različne konce sveta. Pripravljen pa se je za svojega prijatelja zadolžiti pri svojem sovražniku, Judu Shylocku, prav tako trgovcu, ki v nasprotju z Antonijem posoja denar za obresti. Jud mu v resnici posodi tri tisoč dukatov. Če bi mu jih Antonio ne vrnil v treh mesecih, pa prezirani in zasramovani Jud, ki se mu je ponudila možnost maščevanja za žalitve, terja od njega, ne glavnice z obrestmi, ampak funt mesa z njegovega lastnega telesa. Antonio lahkomiselno privoli v to pogodbo. Z izposojenim denarjem se Bassanio odpravi osvajat Porzio v njeno razkošno prebivališče Belmont. Porziini snubci morajo - da bi osvojili Porzio - med tremi skrinjicami, zlato, srebrno in svinčeno, na slepo izbrati tisto, v kateri je Porziina slika. Dva snubca, Maročan in Španec, ki se odločita za zlato in srebrno skrinjico, zgrešita in se poražena pobereta, tretji, Bassanio, pa se skromno odloči za svinčeno skrinjico in si pridobi Porzio. Medtem je z ljubčkom, Bassanijevim prijateljem Lorenzom, Judu Shylocku pobegnila hčerka Jessica, ki se hoče pokristjaniti. Shylock bolj kakor izgubo hčerke obžalujo izgubo dragotin, ki jih je odnesla s sabo. Medtem ko Bassanio s prijatelji slavi zvezo s Porzio, se širijo vesti, da so Antoniu potonile vse ladje. Shylock zahteva izvršitev pogodbe in že brusi nož, da bi Antoniu izrezal funt mesa. Posredovanje samega doža ne zaleže. Nespoštovanje prava bi odvrnilo tujce in ogrozilo beneško trgovanje. Tedaj v dogajanje poseže Porzia. Najprej preko Bassania ponudi Shylocku dvojno vsoto glavnice, še več, če bi hotel. Shylock ponudbo zavrne; hoče, da se pogodba izvrši, tako kot je zapisano. Nato Porzia, preoblečena v nadebudnega mladega sodnika, razloži, da pogodba sicer določa, da si Shylock lahko odreže funt mesa z Antonijevega telesa, ne določa pa, da lahko pri tem prelije krščansko kri; tudi mora odrezati natanko funt, ne malo več ne malo manj. Poleg tega je dejanje, ki ga je nameraval izvršiti Shylock, naklepanje umora, za kar določa zakon zaplembo premoženja, pri čemer gre polovica žrtvi, polovica pa državi; o življenju storilca pa odloča dož. Antonio se milostno odpove svojemu deležu, Jud pa naj se pokristjani in po smrti zapusti vse preostalo premoženje hčeri in zetu. Shylock, v pasti, skrušen obljubi, da bo podpisal darilno pogodbo. Porzia kot lažni sodnik ne sprejme od Bassania ponujenega plačila, prosi ga le za prstan, ki mu ga je bila sama kot žena podarila. Bassanio okleva, a nazadnje na Antonijevo prigovarjanje prelomi prisego, dano Porzii, in izroči sodniku prstan. Ta zaplet vodi nato, ko se vsi vrnejo na Belmont, do nekaj preigravanja med navidez ljubosumno Porzio in  krivega se čutečim, skrušenim Bassanijem; preigravanje se srečno razreši, ko Porzija razkrije svojo dvojno vlogo. Da bi bil konec še veselejši, pride obvestilo, da so vse Antonijeve ladje srečno pristale.

Vir: William Shakespeare, Beneški trgovec. Gledališki list, sezona 2010/11, 10. SNG Drama Ljubljana 2010.

Križarjenje 2011: Neapelj

Ob pol osmih zjutraj, 3. marca, pristanemo v Neaplju. Tam sva nekoč že bila, a tokrat se je odprla popolnoma druga slika. Ob prejšnjem obisku sva se zadrževala na južnem delu obale, tokrat smo pristali tik Castel Nuovo, Anžuvinske trdnjave. Vreme je slabo, črni oblaki, po malem dežuje. Pri izhodu nam prijazna gospa, najbrž sodelavka turističnega urada ali agencije, razdeljuje priročni zemljevid z vrisanimi turističnimi potmi, ena za oglede muzejev, ena za oglede cerkva, ena za oglede naravnih čudes... Ko prideva ven iz pristaniške stavbe, se zazreva v hrib z gradom, ki se zdi prav blizu. Tja gor greva. 

Gledam na zemljevid. Dež vse močneje pada, nazadnje se pošteno ulije. Imava sicer pelerine, ki sva jih kupila že enkrat prej na ladji, a pod noge sva v trenutku mokra. Še dobro, da nisem obul premočljivih superg ampak čevlje. Vedriva pod nekim obokom hkrati z nekimi fanti in dekleti. Okolica gradu je zagrajena, nekaj bodo gradili, zdaj očitno izkopavajo arheologi. V moji glavi je nered. Nekako ne morem uskladiti tega, kar mi govorijo oči, s tem kar je narisano na že precej premočenem zemljevidu. Poti na zemljevidu očitno vse vodijo na ta grad. Tako si zmotno mislim. Zeleni madež z neko slikico tu spredaj se mi ne zdi pomemben. Spregledam ga. Torej morava desno. Ne, se upira žena, a ne vidiš, da morava levo, saj je hrib čisto pred nama na levi. Ne, na desno, tu kjer je narisana pot. Moja vera v napisano in narisano je neomajna. Če se teorija ne sklada s podatki, toliko slabše za podatke. Malo popustim, kar sporočajo oči, je vendarle očitno. Ko dež poneha, greva torej malo levo. Znajdeva se na Tržaškem trgu (Piazza Trieste e Trento). Vidiva, kako v krožišču obrača turistični avtobus. Tam morava, kjer pelje avtobus, tam je turistična pot. Žena omahuje, to je močan argument. Mimogrede fotografirava polkrožno stebriščno stavbo, ki oklepa trg - Cerkev sv. Frančišča Pavelskega. Spet ploha. Zatečeva se pod nadstrešek neke banke. Vprašam mladega varnostnika, ki stoji pred vrati. Dov'e castello? Castello? Tu spodaj, saj ste šli mimo. Misli na Anžuvinski grad. Saj nisem bedak, saj ne moreš mimo, ne da bi se zaletel vanj. Kažem mu zemljevid, kažem, kam peljejo poti. E, Palazzo reale? Ne vem, bo pa že Palazzo reale, če tako pravite tukaj v Neaplju. Desno. No vidiš, desno morava. Znajdeva se v ogromni pokriti pasaži, Galleria Umberto I. Oddahneva si od moče. Pogledam okoli: Teatro San Carlo. Vidiš, piše Teatro San Carlo. Prav sva. Samo desne se morava držati. Ampak malo navzgor, ker morava vendarle na hrib. Mogoče je kakšna bližnjica do vrha. Znajdeva se v ozki uličici, ki vodi navzgor. Zelenjadar. Dove siamo? Palazzo Reale?- Na kup pritečejo še en možak in ženska, hitijo pojasnjevati. Ne vejo, kaj hočeva. Non so, non so. Kažejo nekam dol, do glavne ulice: Via Roma. Trgovinica z majčkami za Ano. Prego signora, dove siamo, kažem zemljevid.

Pravilno locira, sva tako rekoč pod tistim hribom, na katerega hočeva - hočeva, ampak ga g. Alzheimer ne prepozna kot svojo destinacijo. Na zemljevidu kažem, do kam peljejo turistične poti, tja nekam stran. E, če hočete tja, morate do Via Roma in kar naravnost naprej, 3-4 km. Reži se. Neki čudni Tedeschi. Stupida gente. Zunaj vprašava še starejšo gospo. Ne razume, kaj hočeva, a intuitivno ve, kam. Saj sva tik pod hribom z 'gradom'. E, funiculare e qui, kaže za sosednji vogal. Kaj boš s funiculare, si mislim vsevedni zmotjenec, če sva peš prišla do sem gor, bova še nazaj dol. Stupido.

Doma, v Ljubljani sem kapiral, da naju je napotila do žičnice oziroma zobate železnice, ki bi naju pripeljala naravnost na tisto trdnjavo, kamor sva hotela. Ampak ne. Že sva na Via Roma; prometna avenija, po tej se gotovo pride tja, kamor avtobusi vozijo turiste in to sva midva in tam je sigurno tisti grad, na katerega hočeva. Stupido. Lepo napredujeva. Nekje sredi poti se soprogi, ki je izgubila motivacijo in orientacijo, upre. To nima smisla, meni se ne ljubi več, tu se ne pride nikamor. Ok, ok, poznam to bolezen, milostno sarkastično popustim, greva pa po štacunah. Krasna trgovina z majčkami. Kupiva majčko za Ano (zadela sva terno, je kar v luft skočila, ker je na njej upodobljena neka aktualna pevka). Soproga postane boljše volje. Kako so ženske čudne. Eno cunjico je kupila, pa je čisto spremenjena. Ugotovim, da sva že mimo Piazza Dante in da nisva več daleč od cilja, od tam, kjer obračajo turistični avtobusi. Pa pejva naprej. Vmes fotografirava. Na nekem nadvozu sva; odpirajo se  slikoviti predeli starih ulic, kaskade hiš, balkonov, teras. Sem in tja še vedno malo dežuje. Prideva do širokega temno kamnitega stopnišča, ki vodi navzgor. Tako lepo stopnišče - gori je gotovo kaj pomembnega. Sva že pri vrhu. Na obeh straneh stopnišča kamnite klopi. Tam nekaj leži. Pogledam: igla. Na desni zgoraj vidiva modernistično cerkev. Samo to še pogledava, pa greva nazaj. Stopnice se končajo ob tunelčku. Grem skozi. V tunelčku svinjarija, povsod igle. Slikam. Žena je že pobegnila dol. Ne hodi naprej, bo kdo skočil nate, vpije spodaj. Tiho bodi, kaj paničariš. Dopoldne ni nikogar. Zafiksani spijo. Kljub temu tudi jaz pospešim nazaj dol. Potem vidiva, da glavna cesta zavije mimo neke lepe kupolastne cerkve. Zavijeva tja, res lepa cerkev, vprašava za toilette, vidiva hišo, ki je najbrž prebivališče duhovnikov, krasna lokacija, terase, ni slabo poskrbljeno za božje služabnike. No, nekam sva torej prišla. Kasneje ugotovim, da je tam izhodišče za ogled katakomb, za velik muzej in park. Drugič. Pot nazaj navzdol se proti pričakovanjem kar vleče. Medtem se je zjasnilo, postalo toplo.

Prehodila sva najmanj 3 km tja in toliko nazaj. Hvala bogu, da sva na ladji. Vedere Napoli e morire. 

  

Križarjenje 2011: Kreta, Heraklion-Knossos

Prvi marec, torek. Kreta. Moj pričakovani vrhunec potovanja. Prvi pogled na obrise otoka, ko se v mrakobnem, oblačnem dopoldnevu približujemo pristanišču v Heraklionu, je spodbuden. Visoka gora čudne razdrapano stožčaste oblike v ozadju. Na levi se vidijo letališka pista in hangarji. Hiše z ravnimi strehami, osvetljene ulice. Že vse jutro smo se vozili ob severni obali tega razpotegnjenega otoka. Pristanemo pred opoldnevom. Naročila sva izlet, zato se po kosilu vkrcava v avtobus za Knossos. Ko izstopimo, ugotoviva, da smo se vozili četrt ure, kakih 5 km. Zdaj so naši, ki so najeli taksi, prišli precej ceneje skozi. Seveda nimajo vodnika, a saj je vse napisano na tablah ob objektih. Starodavno palačo kralja Minosa sem si želel videti. Kretska kultura je bila zame pojem človeške možnosti življenja. Pred 4000 leti, ko je življenje tu doseglo vrhunec, so ti ljudje imeli vse, kar človek potrebuje za udobno in mirno življenje v prekrasnem okolju. In zgradili so si - dobro, bili so kralji - prekrasno palačo. Pred njo stoji danes doprsni kip Arthurja Evansa, ki je zaslužen, da so to pričevanje bogate kulture odkopali in restavrirali. Preden je pričel z izkopavanji, je bil tu grič, ki je vse čase veljal za svetega in vrh katerega je bilo nekakšno majhno svetišče. Grič pa je v svojih nedrjih skrival še dobro ohranjeno dvonadstropno palačo, po katere sobanah, hodnikih in terasah smo se sprehodili. Kar pustemu zidovju doda čar, so rekonstrukcije; rekonstruirani so nekateri stebri, kak zid, vse živopisne freske. A rekonstrukcije so verne, po ohranjenih elementih slik in zgradb. Palača je bila središče mesta z okrog 50 tisoč prebivalci. Stoletja so tu živeli v miru, dokler jih niso osvojili Ahajci s celine, iz Miken, in dokler ni vse skupaj verjetno porušil potres ali uničujoči cunami ob izbruhu antične There, današnjega Santorinija, oziroma požar v letih med 1350 in 1250 p.n.š. A ljudje so v tem okolju živeli dalje, ves čas do danes.

Palača, imenovana tudi palača dvojne sekire, ki je simbolizirala versko in posvetno oblast, ni bila utrjena. V njej je okrog 1300 prostorov. Sprehodili smo se od enega izmed več vhodov v palačo, skozi sprejemnico, po osrednjem dvorišču, kjer so uprizarjali neke vrste rodeo z biki, mimo prestolne sobane, kraljevega stanovanja s kraljičino sobo in kopalnico, po stopniščih mimo prezračevalnih in svetlobnih jaškov, skladišč s sefi za dragotine, okroglih vsebnikov ali jam za odpadke, do trga pred palačo in tlakovane 4 m široke kraljevske poti v mesto oziroma pristanišče. Morje je bilo tedaj nedaleč od palače, 12 km bližje od današnje obale.

Palača sama je labirint, realna ustreznica bajeslovnega labirinta, sredi katerega je v pripovedki živel Minotaver, človek z bikovo glavo, sad ljubezni med Pasifao, ženo kralja Minosa, in božanskim belim bikom, ki ji ga je poslal maščevalni Pozejdon. Inženir Dedal, Ikarov oče, je po kraljičinem zaupnem naročilu, da bi privabil bika, izdelal masko, nekakšen zaboj, oblečen v kravjo kožo, da se je vanj skrila Pasifaa, nora od ljubezni, in se nastavila biku, da jo je oplodil. Tega dela zgodbe nam v šoli nikoli niso razločno povedali. Ostanek je bolj znan. Minotavra je ubil Tezej, atenski mladenič, princ, ki je prišel v Minosovo palačo kot eden izmed sedmih mladeničev in sedmih mladenk, ki so jih morali Atenci vsako deveto leto poslati Minotavru v žrtje, ker je atenski kralj Egej nekoč ubil Minosovega sina. V Tezeja pa se je zaljubila Minosova hčerka Ariadna, ki mu je po posvetu s konstruktorjem labirinta Dedalom dala klobčič niti, ki se je odvijala na poti do središča labirinta. Tezej je Minotavra ubil in našel pot nazaj tako, da je sledil niti. Pobegnil je z Ariadno, ki pa jo je po volji bogov na otoku Naksosu zapustil in predal Dionizu, ki mu je rodila tri sinove. In tako naprej.

Minos je Dedala za kazen zaprl v palači, toda Dedal je konstruiral krila iz perja in s sinom Ikarom poletel v svobodo. Ker se je Ikar med letom preveč približal soncu, so se mu z voskom zlepljena krila stopila in strmoglavil je v morje blizu otoka, ki se po njem imenuje Ikaria. Dedal pa je srečno pristal v Cumah na Siciliji. Minos pa ga je zasledoval, a s pomočjo sicilske princese se mu je Dedal izognil in ga nato ubil.

Minosovo lastno ime je v teku stoletij in zaporedja vladarjev postalo obče ime za vladarja in je pomenilo nekaj takega kot 'faraon'.

Pri izhodu iz arheološkega parka sem v trgovini nasproti kupil ilustriran vodnik po palači.

Avtobus nas je odložil v mestu, v bližini spomenika nekemu kretskemu državniku, ki mu je bilo ime Eleutherides, ali po slovensko Slobodan. Heraklion ali Iraklion, kot pišejo Grki, je čisto nekaj drugega kot cipski Limassol. Je veliko, lepo, urejeno mesto. Sprehodila sva se po coni za pešce s trgovinicami levo in desno, spominki in začimbe, usnje, potovalne potrebščine, galanterija itd. Iskala sva 'toy' za vnukinjo, pa je kar nekaj časa trajalo, da smo se sporazumeli, kaj je 'toy' ali 'spielzeug', hola hola play children.

Potem se obrneva, greva v nasprotni smeri po široki, lepi ulici za pešce proti morju. Se pa že malo mudi na avtobus. Kot po navadi se moja draga v zadnjem trenutku spomni, da bi šla rada še malo naprej dol v staro pristanišče, čisto do konca pomola. Bova zamudila. Ne, ne bova, tamle je tisti muzej, rumena hiša. To je rumena hiša, ni pa tisti muzej. Pojdi nazaj. Nazadnje me le uboga. Tista rumena hiša seveda ni bila tisti muzej in še sreča, da sva šla po isti poti nazaj, ker bi sicer prišla pod nadvoz, na spodnji nivo in sploh... 

  

  

 

Križarjenje 2011: Ašdod - Jeruzalem - Betlehem

V petek, 25.2. popoldne, smo odpluli iz Naupliona proti Ašdodu v Izraelu. Vreme je bilo lepo, v soboto je bil edini dan na vsem potovanju primeren za sončenje. Na krmi, v zavetrju, sva se malo nastavljala na ležalnikih, preveč si pa nisva upala. Mariborčana, ki je bil pogumnejši, je kar ožgalo po obrazu.

V Ašdodu smo pristali ob 7h zjutraj. Ker je bilo za obisk Jeruzalema in Betlehema veliko zanimanja, je na pomolu že čakala dolga vrsta avtobusov. Da bi se lahko izkrcali v Izraelu smo morali takoj v začetku potovanja oddati potne liste, da so medtem izraelski organi pripravili vize. Potne liste smo dobili na ladji na poti proti izhodu; je šlo presenetljivo hitro, saj so jih - kako neznansko pametno - razporedili po palubah in številkah kabin.

Preden smo stopili na kopno, smo morali skozi izraelsko mejno kontrolo, ki so jo postavili kar v enem od ladijskih barov. Postavili so nekaj miz; za vsako je sedela brhka črnolasa Judinja. Moji (kako hitro si lastim ženske) sem pokazal pasoš z listkom, ki sem ga dobil nekaj korakov prej - to je bila viza. Priznam, da nisem pogledal, kaj piše na listku, zato si tega zanesljivo ne bom zapomnil do konca življenja. Mladenka v modri uniformi me je strogo pogledala, pogledala še potni list, vzela nazaj listek, ki so mi ga malo prej izraelske oblasti podarile, in me brez besed spustila v sveto deželo. Mislim, da nisem preveč domišljav, če imam to za neke vrste potrditev moje, če že ne religiozne pa vsaj moralne neoporečnosti. 

Dobili smo lokalnega vodiča, očitno Juda, ker je ves čas govoril v množini 'mi Judje pa to delamo tako'. Bil je, tudi očitno, Amerikanec. Govoril je najbolj jasno in razumljivo angleščino, kar sem jih kdaj slišal. Užitek ga je bilo poslušati. Poleg tega je bil duhovit in je natrosil kar nekaj vicev o Judih. Sam pri sebi sem ga opredelil kot 'kulturnega' ne 'religioznega' Juda. Ni bil videti kak - kako se jim že reče - hasid. To sodim po tem, ker ni imel črnega širokokrajnega klobuka in kravžljev, ki bi mu bingljali izpod njega. Tudi ni pretirano grdo govoril o Arabcih. Zdeli so se mu samo nekoliko manj snažni od Judov. Nazaj grede nas je namreč vprašal, kako nam je bilo všeč v Betlehemu, ki je na palestinskem področju. Ko smo naveličano odvrnili, da je bilo v redu, nam je blago sugeriral pravilni odgovor. Nadaljeval je retorično vprašanje: Je bilo prav tako čisto kot tukaj ali mogoče malo manj čisto? Pismo mu. Vsak ima svojega Bosanca. Seveda je bilo malo manj čisto. Da se tam med avtomobili po cesti sprehajajo ovce, sem dokumentiral. Pač. So nam pa Palestinci dali kosilo s krasno hladno blago pekočo omako za intro, Judje pa nič. Prehitevam.

Na poti od Ašdoda do Jeruzalema - pozabil sem kako daleč je - kakih 50 km - nam je vodič razlagal osnovne reči o svoji državi. Zagovarjal je postavitev zidu kot obrambe pred terorističnimi napadi. Baje se je potem, ko so postavili zid močno zmanjšalo število palestinskih napadov in judovskih žrtev. Peljali smo se mimo nasadov oljk, pomaranč Jaffa in podobnega in pod Oljsko goro, ki me je razočarala. Pravzaprav ne vem, kaj je bilo tam gora; na vrhu tistega grebena nad cesto je univerza, so stanovanjske hiše. Ne vem, če sem sploh videl kako Oljsko goro. 

Pred Jeruzalemom smo s ceste naredili nekaj posnetkov mesta, ki se je razprostiralo pod in pred nami. Najprej smo, še preden smo prišli do obzidja, zavili do vrta Getsemani, tam kjer je Kristus molil in kjer ga je Juda Iškariot izdal, da so ga rimski vojaki prijeli. V vrtu je nasad zelo starih oljk, pravijo, da so stare nad tisoč let in v oklepaju  dodajo (iz turistično-reklamnih razlogov), da je mogoče kakšna iz Kristusovih časov. Moja soproga je to poenostavila in razlaga doma, da so tam oljke iz Kristusovih časov, pa basta. Ob vrtu je bazilika 'vseh narodov' (ker jih je veliko prispevalo denar). Škljoc. Od tam se zapeljemo pred obzidje svetega mesta, krenemo proti središču starega dela, a na poti preden pridemo do Zidu objokovanja, nas ustavi kontrola. Check-point, pregled; posebej moški, posebej ženske. Znašli smo se na ploščadi pred Zidom objokovanja. Kakih 20 m pred zidom je ograja, ki loči turistične množice od svetega dela. Zadeva je očitno v neprestanem pogonu; ljudje - moški in ženski del loči ograja - hodijo k zidu, zatikajo listke z željami in prošnjami, molijo, se klanjajo. 

Sonce je sijalo, na trgu pred zidom je bilo v zatišju med visokim zidovjem prav prijetno toplo. Vodnik nas je povedel skozi uličice starega mesta; ne vem več, po katerih četrtih smo hodili, mislim da kar po vseh, judovski, krščanski, arabski, armenski ali pač ne, bog vedi. Povsod stojnice, trgovinice, ponujajo spominke vseh vrst, ko bi Jezušček vedel, kako se prodaja. On je pregnal trgovce iz templja, zdaj je vse mesto tempelj in tržnica hkrati. Zavijemo na križev pot - via dolorosa - mimo vseh postaj, koder so, kot pravijo, vodili Kristusa na Golgoto. Res gremo med neprekinjenim zidovjem nekam navzgor; tam piše na tabli na zidu: Via dolorosa, V. statio: Simoni Cyrenaeo crux imponitur - Simon pomaga nositi križ. Itd. Pozabi Golgoto - tisti goli hrib, na katerem so trije križi... Golgota je neki nedoločljivi del tega nepreglednega zidovja. Končno se znajdemo na prostoru pred svetim grobom, pred Cerkvijo svetega groba. Zrinemo se notri; tu je v cerkvi spet več cerkev, krščanska, armenska, grška, koptska - zmeraj sem trdil, da ima vsak svojega boga. Ne znajdem se. Povsod visijo s stropa kadilnice; na srečo se iz njih ne kadi, drugače ne bi bilo za zdržat. Prerinemo se do nekega kolosa, menda je tam notri tista votlina, kamor so pokopali Kristusa, ki je pa tako ali tako prazna. To ni tako kot Lenin in druge mumije. Kristus je zadevo izvedel res elegantno: ni pustil kosti za sabo. To turistične industrije ne moti. Da bi se kdo tu notri v miru pogovarjal z Bogom? Daj no.

Hitimo, ker moramo še v Betlehem, v hlevček, kjer v jaslih veka Jezušček in ga s svojo sapo grejeta kravica in vol (nekaj takega, bik s tisto rečjo sigurno ne), in so ovčke okoli, na nebu pa zvezda repatica, piše se Božič, 25.12. leta 0. Peljemo se čez griče, strnjeno pozidane s hišami z ravnimi strehami. Na nebu je res zvezda repatica, pardon, sled jeta.

Avtobus upočasni vožnjo. Smo pred mejo s Palestinskim ozemljem. Peljemo se tik ob zidu, ki so ga postavili Izraelci. Pa ne moreš, da verjameš. V zidu stražni stolp. V prehodu check-point, nadzorna točka. Prevzame nas palestinski vodnik. Črn, postaven, mlad možak z belimi zobmi, izobražen. S hripavim glasom in trdim arabskim naglasom razlaga o verah. Objektivno. Boli njega, on je vodič. Ko izstopimo in hodimo po ulici, ga mladi spoštljivo a neposredno ogovarjajo, kličejo ga po imenu, ej, Šukrija. Najprej gremo na kosilo, samopostrežno, okusno; ker ne maram piščanca, jem nekakšne ćufte, riž, omako, zraven še tisto pekočo hladno omako, solato. Na mizi so banane, pomaranče. 

Potem še v trgovino s spominki. Zanimive rezbarije iz oljčnega lesa. Potem gremo v hlevček. Hlevčka seveda ni več nikjer, nekoč je bila neka skalna votlina. S ploščadi pred cerkvijo Jezusovega rojstva se v notranjost pride skozi čisto nizek prehod, tako da se moraš skloniti - to so 'vrata ponižnosti'. Znajdemo se v temačni cerkvi s stebri; pozornost mi vzbudijo tramovi ostrešja. Po ozkih stopnicah, kjer je gneča, se po milimetrih spuščamo v neko luknjo. Iz te luknje še ena luknja, na tleh je kovinska zvezda. TAM je bila slamca in na slamci Jezušček. Na, pa sem videl. Za svojo rabo bom ohranil vse lepe predstave o golem hribu Golgoti s tremi križi in o skalni votlini z jaslimi, v katerih leži Jezušček...

Večeri se, jasno je in hladno. Prileže se, ko smo spet v avtobusu in nato na ladji.

Križarjenje 2011: Ciper

Iz Ašdoda se ponoči prestavimo na Ciper. Limassol. Za oglede je na voljo dopoldne, do kosila. Iz pristanišča, ki je pač samo pristanišče, polno dvigal, zabojnikov, pločevine, se peljemo mimo nasadov pomaranč, ki jih omejujejo vrste cipres, nekam proti zahodu, v bližino nekdanjega mesta Kourion. Vmes vodička razlaga zgodovino. Depresivno. Otok, ne posebno velik (no, tretji največji v Sredozemskem morju, velik kot pol Slovenije, po površini in po prebivalstvu), neprestani boji, invazije, vojne, žrtve. Razdeljenost. Človek je res čuden. Znajdemo se med ostanki starodavnih stebrišč, zidov, ogrevalnih kanalov; najstarejši kamni so iz arhaične dobe, nekaj ostalin iz helenizma, največ iz rimske dobe - pokrivajo obdobje od 7. stol. p.n.š. do konca rimskega cesarstva. Na eni strani Apolonov tempelj (Apolo Hyllates, bog gozdov), poleg hiša za duhovnike, na drugi strani palestra-telovadnica s kopališčem in prenočišči, tlakovane poti. Nad vsem dominira malo privzdignjen ostanek templja, dva stebra, še pokrita z delom arhitrava. V bližini so še ostanki stadiona, ki je svoj čas sprejel do 6000 gledalcev. Deževalo je, izogibamo se lužam, iščemo motive in zorne kote za čim manj dolgočasne posnetke.

Peljemo se dalje, proti vrhu klifov, spodaj lep, blago zaokrožen zaliv; zeleno-modri valovi z belimi grivami so z višine lepo vidni, torej so kar visoki. Ustavimo se pri kapelici vrh klifov, pred njo sokolar spušča svoja ptiča, ki se odzivata na žvižge in vračata k gospodarju. Posnetek se mi ne posreči najbolje. 

Odpeljemo se proti naslednji znamenitosti: Eustolijeva hiša iz rimske dobe, odkrita leta 1938. S polkrožno streho na mogočnih lesenih nosilcih muzejsko zavarovana antična vila leži na blago nagnjenem pobočju nad klifi s pogledom na lepi, odprti zaliv. Množica terasasto razporejenih prostorov, talno ogrevanje, kopeli, mozaiki, napisi. Ni da ni. Hiša je nazadnje služila kot krščanski verski objekt. Blizu te hiše je  gledališče iz helenistične dobe. Prvotno gledališče je bilo razdejano ob potresih v 3. stol. n.š. Obnovljeno še zdaj služi svojemu namenu.

Krožna pot našega ogleda nas vodi v srednji vek, v obdobje križarskih vojn. Ustavimo se pri gradu Kolossi, gradu vitezov sv. Janeza, ali ivanovcev, kot jim tudi pravijo zgodovinarji, v obliki enostavnega stolpa s kvadratnim tlorisom iz 13. stol. (natančneje 1210). Menda se je tu Rihard Levjesrčni poročil z Berengardo, a kaže, da je to bolj legenda, saj takrat tega gradu še ni bilo, zatrjujejo bolj natančni zgodovinarji. Z nami potuje slovenska družina s kake štiriletnima dvojčkoma, fantkom in punčko. Ker sem se prvi dan vozil z njimi na čisto zadnji klopi avtobusa, sem se seznanil z Nino in Timonom. Očka razloži Timonu, da so v to hišo, v ta stolp, hodili vitezi v službo. Timon sedi pred mano. Moram mu razložiti. A veš, kaj je rekel Rihard Levjesrčni Berengardi? Beghrrrengharrrda, ljubim te. Mali ne reagira; seveda ni primerno, stari.

Vitezi so po porazu v Sveti deželi prenesli svoj glavni stan na Rodos, grad Kolossi pa so obdržali kot komanderijo, neke vrste ekonomijo in depandanso. Tu so med drugim delali posebno sladko vino, v bistvu prošek, ki ga na Cipru delajo še danes in se imenuje komandarija.

Zvedrilo se je, postalo je toplo. Pred stolpom drevesasti kaktus in še neko drevo z velikimi rdečimi cvetovi.

Naš krog je sklenjen: smo spet v Limassolu. Najprej ogled mestne trdnjave blizu pristanišča. Blabla. Povzpnemo se na teraso. Razgled nad mestom razočara. Nobenega zanimivega pogleda. Vse nametano, križem kražem. Neki minaret je edino, kar se ponuja med dolgočasnimi stavbami z ravnimi strehami. 

Prosto raziskovanje mesta. Jugovina. Radi bi na rivo, k obali, na promenado med palmami. Izkaže se, da je vse obrežje zagrajeno v dolžini dobrega kilometra - razkopavajo, velik projekt rekonstrukcije obrežja. Rad bi dobil kak enostaven a dober fizični zemljevid Cipra. V kiosku mi ponujajo avtokarto. Prekomplicirano, zame danes neuporabno; najraje bi tak šolski zemljevid. Pojdite v Turistični informacijski urad. Tu gor, desno, pred hotelom Ambasador ulica levo. Hodiva, sprašujeva. Parkec pred pravoslavno cerkvijo. Ne najdeva. Potem se pičiva. A zdaj zaradi tvojega zemljevida sploh ne bom videla mesta, sploh ne bom prišla do morja. Kot da nima morja že cel teden. Ok. Ne skušava več obiti gradbene ograde. Greva nazaj, tam je mogoče kakšna pot. Res odkrijeva neko blatno pot, ki ob gradbeni mreži vodi do mandrača. Nekaj posnetkov ciprskih čolnov. Zdaj je zadovoljna. Blatno morje. Balaton. Nazaj po blatu. Je še čas za avtobus, ki stoji pred prodajalno spominkov. Skočiva notri. Zelo zanimiva prodajalna. Pred njo lutka kapitana Cousteauja v naravni velikosti s potapljaško opremo. Zakaj nisva vstopila že prej? Zdaj je samo še nekaj minut. Kupim eno pravo morsko zvezdo in eno pravo morsko spužvo za brisanje vnučkine tablice. (S temi eksponati nisem naredil nanjo posebnega vtisa. Spužvico ima že doma, tudi ta pravo, z zvezdo se ne da nič početi, ker se lahko poškoduje. Ja, plastične igrače so pripravnejše.) 

Križarjenje 2011: Nauplion, Peloponez

Drugo jutro, v petek, 25.2., pristanemo na vzhodni strani Peloponeza v Nauplionu (Nafplion po grško). Tam sva že bila a ne z morske strani. Ker je pristanišče preplitko, se ladja zasidra zunaj njega. V pristanišče se peljemo z reševalnimi čolni. Čeprav niso videti veliki, gre v vsakega 150 ljudi. Sem preštel. Mesto je slikovito, nad njim dominira turška trdnjava. Po neštevilnih stopnicah se povzpnemo gor. Pri blagajnici se pobaham s svojo grščino: parakalo, dio, seniores (to zadnje se mi zdi bolj špansko, ampak vstopnice sem dobil). Zanimiva zelo razčlenjena trdnjava, krasen razgled. Slovenci z našega omizja se slikamo v vseh luknjah. Nazaj grede greva po široki, tlakovani sprehajalni poti ob obali v zavetrju visokih pečin, obraslih z opuncijami. Poskusim olupiti sadež opuncije. Žena se jezi: samo zbodel se boš. Res. Ravno toliko sem prčkal, da sem dobil bodico, nato pa zadevo vrgel stran. Dva možaka spodaj odpirata kopalno sezono. Brrrr. Prideva okoli rta, zbašemo se v čoln in odpeljemo. Na obali neki možak obupano maha, ker misli, da je zamudil zadnjo vožnjo na ladjo. Tako kakšnega po neumnosti zadene fršlog.