Ne stopnja rasti ampak kakovost rasti

Čeprav se mi zdi ideja 'ničelne rasti' problematična, ne morem mimo razmišljanj prof. Pluta (Delo SP 14.1.12) in harvardskega profesorja ekonomije K. Rogoffa (Delo 17.1.12), ki se tudi sprašuje o smiselnosti neprestane gospodarske rasti, ki je, kot kaže, osnovna predpostavka ekonomske teorije in prakse. Če bi bila gospodarska rast 1 odstotek na leto, kolikor je približno sedanja povprečna rast visoko razvitih gospodarstev, ugotavlja Rogoff, bi se v dvesto letih bogastvo povečalo osemkrat; če bi bila rast 2-odstotna, bi tako količino bogastva dosegli v sto letih. Komu je do tega, če bi to pomenilo okoljsko katastrofo zaradi izropanja naravnih virov in onesnaževanja in socialno katastrofo zaradi naraščajočih družbenih neenakosti, se sprašuje Rogoff. "Obsedenost z maksimiranjem dolgoročne povprečne rasti dohodka in neupoštevanje drugih tveganj in dejavnikov je absurdna." Rast bi se slej ko prej ustavila, zaradi izčrpanja virov in uničenja okolja. Zakaj se ne bi omejili, preden pride do katastrofe?
Po drugi strani se vprašajmo, kaj bi se zgodilo, če bi ta trenutek v Sloveniji uveljavili načelo ničelne rasti. Kolikor imamo, imamo, naslednje leto si prizadevajmo prigospodariti samo, kolikor smo zapravili, tako da bomo vrečo spet napolnili toliko kot letos. Ob predpostavki, da ne bi prišlo do prerazdelitve dohodka; da družbene razslojenosti ne bi zmanjšali, saj je že tako ali tako najnižja v Evropi, bi nam ostali vsi problemi financiranja javnega sektorja, brezposelnosti, revščine, prenizkih plač, zaradi katerih stavkajo zdaj ti zdaj oni. Bi nam povečanje bogastva torej vendarle koristilo? 
Vprašanje je seveda retorično. To lahko pomeni, da čas za omejitev rasti na ničelno stopnjo še ni napočil. Zagovorniki tega koncepta govorijo o postopnem približevanju ničelni stopnji. Vsekakor se ne gre dolgo obotavljati. Z vidika skrbnikov okolja že zamujamo. Poleg tega se zagovorniki 'ničelne rasti' ne odpovedujejo 'napredku'. Kako bi vlagali v 'napredek', npr. v okoljske inovacije, če ne bi bilo rasti, ne povedo.
Rešitev teh zagat bi bila neke vrste kompromis med zahtevo po ničelni rasti in zahtevo po neomejeni rasti. Torej državno limitirana rast? Ni nujno. Mislim, da nihče nima nič proti rasti, do katere bi prišlo ob znosnem izkoriščanju naravnih virov in obvladljivem onesnaževanju ob preusmeritvi na obnovljive vire in 'čiste' dejavnosti (npr. turizem). To možnost dopušča tudi prof. Plut. Omejiti velja načine izkoriščanja virov in onesnaževanje, prestrukturirati gospodarstvo v smeri okoljsko in socialno vzdržnega, ne pa omejevati stopnje rasti. Hkrati s tem pa, gledano globalno, prerazdeliti bogastvo tako, da bi se zmanjšala nefunkcionalna razslojenost. Pravo vprašanje torej ni: rast da ali ne oziroma kolikšna rast ampak kakšna rast, s kakšno strukturo proizvodnje. S tako rešitvijo bi se strinjali tudi tisti ekonomisti, ki sicer nasprotujejo pojmu 'ničelne rasti'.

Mantra o ničelni rasti

V svojem članku o trajnostnem razvoju 'Stalna gospodarska rast, okoljsko učinkovit odgovor na krizo?' (Delo SP, 14.1.12) profesor Plut ponavlja mantro o ničelni rasti. O tem sem že pisal  (gl. blog Ničelna rast) in sklenil, da ničelna rast ni dobra ideja, čeprav naj bi na prvi pogled edino z ustavitvijo neprestane rasti prispevali k ohranitvi okolja. Prav neprestana gospodarska rast z izkoriščanjem naravnih virov in onesnaževanjem okolja v okviru kapitalističnega sistema naj bi ogrožala planetarno civilizacijo.
Kaj je gospodarska rast? Je porast (ali znižanje - negativna rast) bruto domačega proizvoda v času. BDP je - po domače - vsota vsega, kar smo v državi proizvedli in prodali v določenem letu. Nikjer ni rečeno, KAJ naj bi prodajali. Ni rečeno, da MORAMO proizvajati in prodajati jeklo, kemikalije in nafto. Lahko prodajamo počitnice, zdravje, računalniške programe, izobraževanja in usposabljanja, glasbo in knjige v okoljih, ki delujejo z obnovljivimi viri energije. Teoretično lahko proizvajamo in prodajamo storitve, ki NE ONESNAŽUJEJO okolja in vendar beležimo gospodarsko rast. Dejansko se je struktura BDP spremenila: dohodek od turizma in drugih storitev je vse višji v primerjavi z dohodkom od rudarstva in težke industrije. Prav letos se v Sloveniji približujemo 'trajnostnemu idealu' ničelne rasti. Kaj je posledica tega? Narašča število brezposelnih, vse več je stečajev, le tretjina podjetij je sposobna odplačevati kredite, banke nimajo denarja za posojila. Širi se revščina.
Profesor Plut po eni strani nasprotuje 'trajni gospodarski rasti', po drugi strani pa dopušča 'trajno rast v kulturnem, družbenem, rekreacijskem pomenu, ki ne zahteva dodatnih snovno-energetskih vnosov.' Torej ne gre za to, da bi se odpovedali rasti in si prizadevali za 'ničelno rast', ampak za to, da spremenimo strukturo proizvodov, ki jih bomo prodajali, v smeri ekološko vzdržnega gospodarstva. 

Dva pogreba (2)

Na pogreb bratranca sva se peljala v Podlipo pri Vrhniki. Vas se je vgnezdila v kot čisto na začetku doline Podlipščice, kjer se začne gričevje in kjer se iz več izvirov sestavi ta pritok Ljubljanice. Iz Podlipe se vzpne cesta v hrib in vodi čez Smrečje in po dolini Račeve pod Žirovskim vrhom do Žiri. Prvi znanilec gričevja je griček nad vasjo, na katerem je podlipška cerkvica s pokopališčem. V tej vasi si je bratranec ustvaril dom. Nikoli ga nisem obiskal. Čeprav smo bili istih let in smo se družili, ko so me vodili na obisk k stričevi družini, so se naša pota nato razšla. Potem smo se, že v letih, videvali samo še na pogrebih.

Strmim v sliko pokojnega, skušam si zapomniti njegov obraz; težko prepoznam poteze, ki sem jih nekdaj poznal, ker jih zakriva brada; pozabim se vpisati v žalno knjigo, izrečem sožalje prvi gospe v sedeči vrsti na desni; naslednja se predstavi kot žena pokojnega. Prvič jo vidim. Povabi me na sedmino. In tu je znan obraz, ena od sestričen. Razveselim se je. Pospremi me ven in usmeri k ostalim.

Kot da bi za trenutek pozabil namen svojega prihoda, se s slabo zadržanim veseljem pozdravim s starejšim bratom pokojnega, mojim vrstnikom, mu izrečem sožalje, potem še njegovi ženi. Z bratrancem sva takoj v debati. Tu je obraz druge sestrične, mladosten obraz, se mi zazdi; ko ne bi vedel, da je starejša od mene. Še en bratranec z ženo in otroci bratrancev in sestričen, krasne punce, živih oči. Predstavijo mi še sinove, odrasle može, te in one, od tega in od one in od onega.

Potem se umirimo, čakamo, oglasi se pesem moškega seksteta. Pride duhoven z ministrantoma. Ustavi se pred mrliško vežico. Fant drži kadilnico, gospod ga polglasno opominja, naj drži višje, in nekaj godrnja. Potem blagoslavlja. Iz vežice prinesejo žaro, zaprto v škatli v obliki majhne krste, in jo položijo v naročje dekleta na invalidskem vozičku - pokojnikove vnukinje, ki jo skrbno objame. Na čelu z duhovnim se sprevod napoti v cerkev. Maša. Ljudje sodelujejo, molijo, pojejo, se pustijo obhajati. Brezbožec v klopi vstane, ko vstanejo, sede, ko sedejo. Gospod, starejši bradat mož pred upokojitvijo ali že čez, je prav originalen. Govori stvarno, nekako dobrodušno zadirčno, ne s tistim ponarejenim, sladkobno-jokavim, pojočim glasom. Vsemu dogajanju daje skorajda vsakdanji, vsekakor pa človeški in vzpodbuden ton. Vzpodbuden tudi zaradi večnega življenja. Po koncu maše odnesejo žaro do groba, razvrstimo se okrog. Sonce je že zašlo za hribe, ki obdajajo ta kot; hladno je. Mir. Zazdi se mi, da vse varuje to zbranost tukaj. Pevci spet zapojejo. Govor krajana, za njim žena mojega vrstnika prebere poslovilne besede, ki jih je napisal njen mož, pokojnikov brat, v imenu preostalih dveh bratov in treh sester. Gospod zmoli zadnjo molitev. Z ženo se spogledava in tiho komentirava. Samo še enega duhovna sva do zdaj slišala govoriti tako nenavadno, simpatično stvarno, človeško, tistega v Mehiki, v cerkvi črne Marije v Guadalupe. Razvrstimo se v zadnjem mimohodu mimo groba.

Ko se spodaj v gostilni posedemo, izbruhne živost; klepetamo, se zanimamo drug za drugega, za otroke, vnuke, omenjamo znance, dogodke, konjičke, potovanja, ljubezni, ženitve.

Dve sliki, dve doživetji, zelo različni. Obe sta se me dotaknili. Obe človeški.

Dva pogreba (1)

Ta teden sem imel dva pogreba. Prvi je bil v ponedeljek, drugi v četrtek. Ob isti popoldanski uri, v modri jasnini.
Na prvem smo z novih ljubljanskih Žal na zadnji poti pospremili mojo nekdanjo študentko ene prvih generacij višje šole, ki je potem, že zaposlena kot socialna delavka, nadaljevala študij na visoki šoli kot izredna študentka. Spominjam se je kot živahne, zavzete, energične, družabne ženske z ugledom v skupini študentov s severozahodnega konca naše dežele. Četrt ure pred napovedano uro sem se postavil v dolgo vrsto pred mrliško vežico, da bi se ji poklonil in vpisal v knjigo spomina. Med zadnjimi sem se pomaknil v ozki prostor in se zazrl v sliko dekleta s širokim nasmehom in radoživimi iskrečimi se očmi. Ko me je kolega, ki me je prestregel zunaj, vprašal, kakšen pogreb bo, s krsto ali žaro, ti si bil notri, si videl, sem v zadregi odvrnil: Nisem videl, samo sliko sem gledal. Zdelo se mi je, da sem videl žaro. Ko smo se stisnili v tesno severno poslovilno dvorano, je bila tam visoka medeninasta žara.
Ko je pridušen vrvež utihnil, je k mikrofonu stopil Vlado Kreslin, narahlo vznemiril strune kitare in z občutenim spreminjanjem glasu zapel tisto o spominčicah. Potem je pokojničin predstojnik orisal njeno delo in poudaril, da je že bolna, zavedajoča se narave svoje bolezni, do odhoda v bolnišnico, od koder se ni več vrnila, opravljala vse delovne naloge, ki jih je zmogla. Za njim se je od pokojne poslovila kolegica. Nazadnje sta nekaj besed spregovorila še sin in hči pokojne. Potem je sprevod krenil čez novo pokopališče do njegovega severnega roba. Ustavili smo se ob nadzidku, ki nas je ločil od odprtega travnika in griča, na katerem je velik betonski križ. Še nekdo je govoril, nisem prav dobro videl, ne slišal. Potem sem na robu travnika zagledal pogrebca, ki je na dolgem ročaju nosil žaro kot bi nosil kanglico mleka. Z odmerjenimi koraki je zakoračil po travniku, izpod žare pa se je v belem oblačku vsipal pepel. Raztros pepela. To sem videl prvič v življenju. Zvok trobente. Obred je bil končan. Ozrl sem se krog sebe, se pozdravil z nekaj nekdanjimi študentkami, nato pa sva s kolegom počasi odšla proti izhodu. "Takole bi si želel tudi zase," je rekel kolega. "Hm. Filozofsko gledano je to dosledno, ne vem pa, če je človeško," sem odvrnil. Kolega me je vprašujoče pogledal. "Ne vem, zdi se mi, da ljudje rabimo nekaj, kar ostane in nas spominja na pokojne. Ne vem, če je plošča z imenom dovolj. Grob mojih staršev ni nekaj odvečnega. Ko ga urejam, se ju spominjam. Ko ga uredim, se mi zmanjša občutek krivde, ki mi je ostal po njuni smrti. Občutek imam, da sem nekaj storil zanju." Iluzija je, vem, a občutek je resničen. Kardinal Rode je nekoč rekel, da tudi ateisti v globini svoje duše verujejo, drugače ob Vseh svetih ne bi hodili na grobove svojcev. Verujejo, da so nekje. - Ne, niso. Samo v srcu so. V srcu so nebesa, vice in pekel - za nas.

Zakon o družinah (2): Sobota je zaradi človeka...

Da bi malo obnovil svojo latinščino, sem prebral nekaj odstavkov Markovega evangelija, ker je sorazmerno preprosto besedilo. Ker je Sveto pismo zelo lepo prevedeno v slovenščino, si seveda pomagam s slovenskim prevodom. Tako sem naletel tudi na odstavke, iz katerih je lepo razviden Jezusov odnos do starozaveznih običajev in zapovedi, nad katerimi so bedeli farizeji, odnos, ki nam je lahko zgled in vodilo.
V prvi zgodbi so farizeji očitali Jezusu, da obeduje s cestninarji in grešniki, se pravi neuglednimi ljudmi, obstranci. Odgovoril je: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, temveč bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." Druga zgodba govori o postu. Medtem ko so se farizeji postili, se Jezusovi učenci niso. Ko so mu farizeji to očitali, je Jezus odgovoril, da se bodo postili, ko bodo imeli pravi razlog, to je, ko jim bo vzet njihov učitelj. V tretji zgodbi je šel Jezus z učenci čez žitno polje v soboto, ki je bila, kot za Jude tudi še danes, dela prost dan, posvečen Bogu. Učenci so bili lačni in so spotoma smukali klasje in jedli zrnje. Farizeji so to videli in se spet mrščili, češ da to ni dovoljeno početi v soboto. Jezus je rekel: "Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote". Še isti dan - četrta zgodba -  je šel Jezus v shodnico, kjer ga je pričakal človek s posušeno roko, da bi ga ozdravil. Farizeji so spet prežali na zdravilca, ali si bo upal prekršiti postavo in zdraviti na dela prosti, posvečeni dan. Jezus je bolnega povabil, naj stopi na sredo dvorane. Farizeje je vprašal: "Ali se sme v soboto delati dobro ali hudo, življenje rešiti ali uničiti?" Molčali so. Jezus pa "jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovi src" rekel možu, naj stegne roko in ga ozdravil. Farizeji so besni zapustili shodnico.
Skupni imenovalec vseh teh prilik je dejstvo, da Jezus postavlja človečnost pred ustaljene cerkvene običaje, obrazce in predstave. Prva prilika nas poziva, naj se postavimo na stran  preziranih, na stran obstrancev, na stran družbene manjšine, v našem primeru istospolnih. Druga nam sporoča, naj ne žalujemo na določen dan, ampak takrat ko nam to narekuje srce; naj ne spoštujemo prazne forme, ampak naj se odzivamo na to, kar čutimo. V našem primeru je pomembna ljubezen, ki jo čutijo pari med seboj in do otroka, in naše sočutje, ne pa zunanja podoba 'svete družine'. Tretja prilika nas uči, da so vitalne človekove potrebe in želje pomembnejše od ustaljenih pravil, obrazcev in ikon. In četrta zgodba vse to še enkrat podčrta: Če gre za človekovo življenje, ne bomo gledali na soboto. Če gre za določilo, pomembno za izpolnitev življenja ljudi, ne bomo gledali na to, ali se prilikuje idealizirani podobi družine. Lahko bi dodali še priliko o novem vinu v starih sodih. Pojavile so se nove družbene razmere, polovica zvez ne ustreza več podobi tradicionalne družine. Nasprotniki novega zakonika pa bi jih radi utesnili v staro normo 'svete družine'; novo vino v stare sode.
Evangelistov opis Jezusovega razpoloženja natančno ustreza tudi mojemu: jezen sem in žalosten nad zakrknenostjo src ljudi, ki se imajo za kristjane. Le kdo je tistemu nevarnemu samovšečnemu bedaku dal diplomo filozofa? Niti evangeliji se ga niso dotaknili.

Gozdni duh

je naslov romana Gorana Samardžića, ki sem ga pravkar odložil. Ko sem na stojnici Študentske založbe na božičnem sejmu kupoval Vojnovićevo, Jugoslavijo..., mi je mladi prodajalec ponudil še Samardžićevo knjigo, češ: če vam je bil všeč Vojnović (mislil je na Čefurje), vam bo tudi ta. Samardžić v 190 kratkih poglavjih v prvi osebi pripoveduje zgodbo beograjskega mladostnika mešanega porekla - mati je Bosanka, oče Črnogorec - od pripetljajev v huliganski druščini njegovih prijateljev, doživljanja ljubezni, služenja vojaščine v JLA, do odhoda v Sarajevo, kjer se vključi v bošnjaško vojsko, preživi obleganje v trpečem mestu in dočaka konec vojne kot odlikovan borec in pisateljski up.

Že po prvih straneh sem nelagodno pomislil, da mi pripoved ni všeč. Opisuje meni popolnoma tuj svet, okolje beograjskih nasilnikov, grob, neusmiljen, brezperspektiven svet; tak je tudi jezik junakov, umazan sleng; taka, groba, nasilna, telesno nesnažna je tudi ljubezen protagonista. Ker se knjiga bere, sem jo prebral do konca. Doumel sem sporočilo o nesmiselnosti tiste vojne, tudi sporočilo o človečnem odnosu do istospolnih. A vseeno mi knjiga ni bila všeč. Všeč? Kaj naj bi to sploh pomenilo? Da bi me zazibala v prijetne, pocukrane sanje?

Nato sem prebral še spremno besedo, poetološko analizo dela. Književni kritik je v tej pripovedi našel celo vrsto kvalitet. Potem sem se zamislil. Kakšen bralec sem? Zakaj nisem jasneje prepoznal teh kvalitet? Nič čudnega. Svet moje mladosti, moj svet sploh, in svet, opisan v romanu, sta popolnoma različna. Takrat smo bili prizadevni taborniki in mladinci; huliganov, brezprizornikov, ni bilo, ali pa so jih hitro strpali v zavode, ali poslali v brigado. Ulice so bile čiste in varne. Učili so me, da je 'jebenti' - 'jebenti', ne 'jebem ti' - grda beseda, edina iz nabora podobnih, ki sem jo poznal, ne pa tudi njenega pomena. Bil sem ubogljiv otrok in mladenič in če se je dalo, sem se tej besedi izognil, vsaj vpričo pomembnih odraslih. Druge podobne sem potem, ko sem že vedel, kaj pomenijo, izgovarjal tiho in sramežljivo, pa tudi v skupini prijateljev smo prav nedolžno 'svinjali' in kvantali v primerjavi s tem, kar berem. Še kadar mi sedaj uide (v mislih) kakšen krepek 'jebi se, pička ti materna', čutim, da ta, ki to izreka, nisem jaz, nisem pristen; da se je to v življenju nekako nalepilo name. S tem nisem odrasel. Naj ne opisujem, kaj vse med spolnimi praktikami, opisanimi v knjigi, mi je tuje in nesnažno. Klinc, no, navaden malomeščan sem, ki nima preveč rad, da ga soočijo z drugo, kruto resničnostjo, naj bo še tako človeška. P..., zdaj mi je pa zmanjkal prostora. Bom drugič naprej tole drkal. (Zakaj mi vse te besede rdeč podčrta ta puritanska amerikanska mašina, jebem ji mater jenkijevsko!)

Zakon o družinah (1)

V zvezi s predlaganim družinskim zakonikom je bilo že vse povedano na obeh straneh. Pa vendar se še najde kakšna duhovita bodica, recimo tale:

"V tem magičnem pobožičnem času zbiranja podpisov proti družinskemu zakoniku je prav, da goreče vernike spomnimo, da so praznovali rojstvo božjega sina, rojenega dvema očetoma in nadomestni materi." (nekdo na fb-ju)

Tudi v mojem blogu (in blogu na FB ter prej na Netlogu) se najde obravnava te teme, tudi posredno z referenco na homoseksualnost sploh. A naj ponovim nekaj stališč.

1. V psihosocialnem razvoju in razvoju spolne identitete gre vsakdo v predpuberteti skozi bolj ali manj poudarjeno homoerotično fazo, ki se izraža v istospolnih skupinah, istospolnih individualnih prijateljih in tudi v erotičnih istospolnih senzacijah. To sem kot otrok lahko doživel pri sebi, imel sem pa tudi obilo prilike opazovati, ko sem delal s taborniki. Pri večini ljudi sledi tej fazi heteroerotična, pri nekaterih ne, nekateri pa zaradi pritiska okolja oblikujejo obrambno formacijo proti homoerotičnim impulzom, ki so jih takrat doživljali. Nekateri med njimi so potem heteroseksualni šovinisti, ki se jim homoseksualni 'gnusijo' ipd.

2. Imam nekaj istospolnih kolegov in kolegic, med njimi tudi kakšno mamico. Pri sodelovanju z njimi nisem nikdar začutil, da bi bili kot sodelavci ali ljudje v vsakdanjosti kako drugačni od drugih ljudi.

3. Roman lezbijke Suzane Tratnik, Tretji svet, mi je približal čustvovanje istospolnega dekleta. Spoznal sem, da je ljubezen pač ljubezen, ne glede na to, kakšen je človek, ki mu je namenjena. Nekaj podobnega sem doživel ob branju romana Gorana Samardžića Gozdni duh.

4. Kolikor sem lahko pregledal nekaj malega empiričnega gradiva (lahko da je pristransko), so otroci, ki so odrasli v istospolnih družinah, normalni odrasli, večinoma heteroseksualni, uspešni in socializirani. Njihova posebna značilnost je, da so bolj strpni do drugačnih kot ostali.

5. Nisem teist a krščansko vero spoštujem, Jezus mi je v marsičem zgled. Zame je to vera, ki uči širokosrčno, velikodušno človečnost, ljubezen do bližnjega. Kristus se je proti prevladujoči drži ljudi svojega časa, ki ga imamo dostikrat za primitivnega, nas same pa za civilizirane, zavzel za obstrance vseh vrst, prostitutke, gobavce, osovražene tujce. V njih je videl predvsem trpeče ljudi. Zato sem zelo razočaran, ko vidim, kako deklarirani kristjani, moški in ženske iz moje soseske, odrekajo človeške pravice istospolni manjšini in se vedejo farizejsko, popolnoma nasprotno Kristusovemu zgledu. Tudi do katoliške cerkve nimam apriorno negativnega stališča. V njej hočem videti predvsem skupnost vernih. Zavedam pa se popačenj institucije, ki se ima za dano od Boga, je pa samo človeška hierarhija z vsemi značilnostmi posvetne organizacije. Zato me niti ne čudi, da je farizejska. Farizejska je v tem, da idealizirane pravoverne sheme, ki jih je čas povozil, vsiljuje živim, čustvujočim, ljubečim ljudem, tako kot so farizeji nauke stare zaveze vsiljevali ljudem svojega časa.


Viri:
https://www.facebook.com/note.php?note_id=10150397855191214
https://www.facebook.com/note.php?note_id=10150416705131214
http://sl.netlog.com/blaz14/blog/blogid=527356#blog
http://sl.netlog.com/blaz14/blog/blogid=526827

Večerno nebo v Zeleni jami

Razmigaj možgane (2)

1. Oglej si Šekspirovo igro. Branje Šekspira bolj angažira možgane kot večina sodobnih tekstov. Če se ti ne da brati, pojdi v gledališče. - V gledališču, Drami SNG, imam abonma. Običajno kupim tudi Gledališki list, ga preberem in včasih tudi napišem vtise ob igri. (ENA TOČKA)
2. Pij vodo. Dehidrirani možgani se mučijo in otopijo sposobnost načrtovanja. - Poznam to pravilo in trudim se, da bi pogosteje pil. V zadnjem času spijem nekaj požirkov vode na tešče. (POL TOČKE)
3. Obišči umetnostno galerijo. Gledanje umetnin zmanjša stres, pozornost se osredotoči na zanimive reči. - Včasih obiščem kako galerijo, a lahko bi to počel bolj redno. Nazadnje sem bil prejšnji mesec v Equrni. (POL TOČKE)
4. Nauči se igrati inštrument (če ga že znaš, ga igraj in se izpopolnjuj). Izboljša IQ, poveča dejavnost delov možganov za spomin in koordinacijo. - To je moja šibka točka. Nikoli se nisem učil igrati kakega inštrumenta, čeprav sem kot deček pri teti pritiskal na tipke klavirja. Danes bi se učil violine ali čela; zvok čela mi je najbolj všeč. (NIČ TOČK)
5. Piši na roko. Pri pisanju na roko se vključi več delov možganov kot pri tipkanju. Kar napišeš na roko, si lažje zapomniš. - Že kako leto zelo malo pišem na roko, samo kratka dnevniška gesla. Prej sem pisal več. Rad pišem, rad tudi lepo pišem; celo z lepopisnimi peresi. Moram najti kak način, da se mi bo to zdelo smiselno. Računalniško pisanje dnevnika omogoča toliko več funkcij, dvakratno prepisovanje pa se mi ne zdi smiselno. (POL TOČKE)
6. Tehnika 'paradižnik'. Zakaj se tako imenuje, ne vem. Je pa pametna. Delo (pisanje, branje) razdeli na 25 minutne enote, vsaki naj sledi kratek odmor. S kuhinjsko peščeno uro (seveda je dobra tudi kaka drugačna ura) kontroliraj izmenjevanje obdobij dela in odmorov. Pogosti počitki pomagaja vzdrževati umsko čilost. - Morda se mi tak ritem vsiljuje spontano, ko med pisanjem hodim v hladilnik, ali pa pobrskam za kakšnimi bejbami. Sicer sem pa nagnjen k pretirano vztrajnemu sedenju. Res bi se bilo dobro držati tega nasveta. (NIČ TOČK)
7. Izklopi se, pusti možgane na pašo, tedaj ustvarjajo pregled, 'veliko sliko'. - Vsakdanji enourni sprehodi kar dobro služijo temu. Če grem sam, 'meditiram'. Pomirim se in uravnovesim. Tudi kaka misel se zbistri. (ENA TOČKA)
8. Pij kavo. Ženske, ki so spile 4 skodelice na dan (najbrž ameriške čobodre), so bile manj verjetno depresivne kot tiste, ki so spile eno kavo na teden. Kava spodbuja kratkoročni spomin. - Ni blema. Pil bi jo kolikor hočete, a ne smem. En Nescafe mild zjutraj, izjemoma še skodelica popoldne, mora zadostovati. (POL TOČKE)
9. Postani ekspert. Obvladaj eno nalogo, v kateri uživaš, in možgani bodo bolj učinkoviti, če jo boš izvajal. Šahisti prepoznajo vzorce hitreje kot nešahisti. Vaja dela mojstra. - Hm, kaj zares obvladam? Ali bi tisto, kar obvladam, rad počel kar naprej? Nisem dober ne v igrah ne v športu. Nič mi ne pride na misel mimo puščobno strokovnega znanja. (NIČ TOČK)
10. Piši preglede, ocene on-line. Če imaš kaj rad, ali ne maraš, napiši. Ko boš natipkal svoje mnenje, se boš bolje razumel. - E, prav to počnem v tem blogu. Res mi pomaga: dela me živega. (ENA TOČKA ali DVE!!)
11. Pojdi v naravo. Življenje v mestu je polno distrakcij. Samo nekaj minut na prometni cesti poškoduje spomin in samokontrolo. Za vikend pojdi ven, da si možgani opomorejo. - Če se le da, greva vsak vikend vsaj na daljši sprehod, če že ne na izlet na kakšen hrib ali, poleti, na daljše kolesarjenje. (ENA TOČKA)

REZULTAT: 6/11

SKUPNI REZULTAT: 14/22

No, več kot polovico točk je; pravzaprav dve tretjini. Nej slabu. Najpomembnejši razgibalci mojih možganov so: pisanje dnevnika in bloga, učenje (poslušanje predavanj on-line, učenje jezikov), kulturne dejavnosti (poslušanje glasbe, koncerti niso omenjeni), redno gibanje in še kar ustrezna prehrana. Slab sem v telesnih spretnostih in mentalnih igrah (razen križank). Ja, tak sem. Mogoče bi bilo res dobro iti smučat, ali pa se začeti učiti violino.
Vir: http://www.thedailybeast.com/newsweek/2011/12/30/31-ways-to-get-smarter-in-2012.html

Razmigaj možgane (1)

Zadnja spletna številka Newsweeka objavlja 31 načinov, kako razgibati um in se upreti starostni demenci. Iz njihovega seznama sem izbral 22 načinov, ki so uporabni za Neameričane, in se ob vsakem vprašal, ali ga uporabljam. Tako je ta seznam tudi test moje aktivne preventive Alzheimerjeve nesnage. To je prva polovica seznama.

1. Igraj se besedne igre, rešuj besedne uganke, rešuj križanke. – Rešujem križanke, občasno tudi druge besedne uganke (ENA TOČKA)
2. Vadi ples, tae kwon do ali skvoš, ker pospeši utrip srca, zahteva koordinacijo gibov. Pomagajo tudi interaktivne računalniške igre. - Ne plešem, ne znam dobro; gledam pa plesna tekmovanja, ampak to res ne šteje. Mogoče bi štelo smučanje, a kdaj sem bil zadnjič na smučkah? (NIČ TOČK) 
3. Opusti stalno preverjanje e-mailov, ker moti koncentracijo in umsko produktivnost. Občasno se odlepi od interneta. - Izogibam se neusmerjenega klikanja in buljenja v ekran, čeprav se tudi to dogaja. (POL TOČKE)
4. Veliko spi. Dremež po kosilu, zgodaj v posteljo. Možgani delajo tudi med spanjem, ko utrjujejo spomine. - Spim dovolj, vendar ne vedno dobro; občasno si privoščim tudi dremež po kosilu. (ENA TOČKA)
5. Naloži si TED aplikacijo (Tehnologija, Entertainmnent, Design), kratka predavanja. Res fantastičen vir znanja. - To sem si lani naložil in do polovice poslušal predavanja iz glasbe (Craig Wright, Yale) in grške antične zgodovine (Donald Kagan, Yale); ena točka za dober namen. Zdaj so nekoliko spremenili koncept, vsa predavanja so kratka; linki do lanskih profesorjev so spodaj. (ENA TOČKA)
6. Udeleži se literarnega festivala. Nauči se kaj od slavnih piscev. - Lani sem v CD poslušal madž. pisatelja P. Nadasa; sicer pa spremljam literarne časopise in priloge dnevnika prav z namenom, da bi se kaj naučil o življenju in pisanju. (ENA TOČKA)
7. Nauči se tujega jezika, recimo latinščine ali kitajščine. - Obnavljal sem italijanščino in francoščino; berem revije in kar precej razumem. Bom nadaljeval z učenjem; obnovil tudi latinščino. Kitajščini se bom za sedaj odpovedal (znam reči samo 'še še', menda pomeni 'hvala'). Pred časom sem prebral Matejev evangelij v latinščini. (ENA TOČKA)
8. Jej črno čokolado. Flavonoidi izboljšujejo spomin. Spij kozarec rdečega vina.- Počnem kar oboje, vendar ne prav redno. Raje od črne imam mandljevo čokolado. To pa preveč redno. Zame najboljši je vranac pro corde. (POL TOČKE)
9. Včlani se v krožek pletenja. Izboljševanje motorični veščin izboljša kognitivne sposobnosti. - V krožek pletenja se ne bom vpisal, pač pa kdaj kaj scimpram, popravim; udeležil sem se tečaja oblikovanja z glino in naredil nekaj skulpturic; bo treba nadaljevat. (POL TOČKE)
10. Namršči se. Čuden nasvet. Poskusi so pokazali, da potem postaneš bolj skeptičen in analitičen. - To je grd nasvet, nasproten tistemu, ki pravi, naj hodimo skozi življenje vedri in nasmejani; ampak, roko na srce, sem skeptik in polemik (zjezijo me neumnosti)  in sem zagrešil že nekaj kritičnih pisem bralca posebno v zadnjem času. (ENA TOČKA)
11. Jej jogurt. Probiotiki so dobri za želodec in možgane; miši so potem bolje obvladale anksioznost in imele povečano možgansko aktivnost v področjih obvladovanja emocij in spomina. - Jogurta nimam preveč rad, ampak prav ob novem letu sem odkril recept za kakijevo kremo z jogurtom; tega je zdaj poln hladilnik. Kdo bo pojedel? (POL TOČKE)

Rezultat: 8/11 NI SLABO

Važnejše od te številke je spoznanje, da z vajo um zares oživi in da si sposoben početi reči, za katere nisi mislil, da se jih boš pri teh letih še lahko naučil. Zaradi rednega vsakdanjega pisanja dnevnika, bloga idr. vse lažje pišem in razmišljam. Tudi fotke, risbe in slike mi uspevajo - na diletantski ravni sicer, a vse to mi je v veselje in odganja potrtost. Ne dolgočasim se - časa nimam.
Vir: http://www.thedailybeast.com/newsweek/2011/12/30/31-ways-to-get-smarter-in-2012.html
http://academicearth.org/courses/introduction-to-ancient-greek-history
http://videolectures.net/yalemusi112f08_listening_music/