Pijevo življenje

Včeraj sva si ogledala film Pijevo življenje. Že dolgo je tega, kar sem prebral knjigo. Zadnjič sem nekje (prav grdo malomaren sem in si nisem zapisal vira) prebral in zapisal kratek povzetek filma, ki se glasi takole:

“... o nenavadni dogodivščini mladega indijskega fantiča, ki se po brodolomu ladje, s katero je njegova družina na Zahod selila sebe in družinski živalski vrt, znajde sam sredi oceana, na čolnu in v družbi bengalskega tigra... je Lee zavestno zavrgel religiozno prevpraševanje iz romana, ki poskuša podati ‘racionalne’ argumente za verovanje. … prav tako je nemogoče spregledati, da je njegovo delo v prvi vrsti hvalnica posameznikovi domišljiji, nekakšen poklon daru pripovedovanja zgodb.”

Ne morem se povsem strinjati s takim videnjem filma; glede romana pa se ne spominjam več, kaj je njegova 'teza'. Mislim, da režiser "ni zavestno zavrgel religiozno prevpraševanje iz romana, ki poskuša podati 'racionalne' argumente za verovanje..." Film res ne podaja 'racionalnih' razlogov za verovanje, je pa ves namenjen premisleku o naravi religioznega verovanja. 

Tri spoznanja posreduje:

Prvič, da je ver veliko in da v posameznih veroizpovedih mrgoli bogov, da pa je Bog en sam, nedoločljiv. Različne veroizpovedi so samo različni načini, kako se Bog 'kaže', ali kako si ga ljudje zamišljajo.

Drugič, da ti vsaka vera lahko nekaj da. Pi v otroštvu spozna tri poglavitne veroizpovedi v svojem rodnem Pondicheryju: hindujsko, muslimansko in krščansko, poleg očetovega scientističnega ateizma. V vsaki od teh ver je kaj privlačnega: hindujsko spoštovanje vsega živega (od tod vegetarijanstvo); zvočna podoba muslimanskega čaščenja boga v arabščini; Kristusova oseba v krščanstvu.

Tretjič, in najpomembnejše: ko se odločaš za vero (sem štejem tudi ateizem), je pomembno, katera zgodba, ti je bolj všeč. Tako vpraša odrasli Pi pisatelja, ki naj bi zapisal njegovo pripoved: Vam je bolj všeč zgodba o tem, kako sta Pi in bengalski tiger našla sožitje na čolnu sredi oceana, ali zgodba o tem, kako je hudobni kuhar pomoril vse druge v rešilnem čolnu, vključno s Pijevo materjo, dokler ga ni pokončal sam Pi in tako tudi on postal morilec. Ta zgodba je morda bolj realistična, ona prva bolj fantastična, domišljijska. A katera vam je bolj všeč? Veroizpovedi so zgodbe. Vprašaj se, katera ti je bolj všeč, ne katera je bolj resnična, in živi po njej.

V Tamar legalno, nazaj legitimno

Na vrat na nos, to je najin slog. Greva v Tamar! Seveda je že pozno, enajst bo ura. Nekako sva se oblekla in zmetala v nahrbtnik nekaj reči. Seveda sva pozabila na palice, na dereze pa sploh. Če ne vidiš zime okrog sebe, si ne moreš misliti, da bi tam mogoče le bila. Ko sva v Planici stopila na cesto za Tamar, sva uvidela napako. No ja, ni nič tragičnega, bi pa bilo bolj udobno in varno, ko bi se lahko opirala na palice, ali celo s tistimi drobno narezanimi, nevpadljivimi derezami učvrstila korak. No, kljub temu sva čez uro bila pri koči v Tamarju. Malo bolj previdno sva izbirala stopinje, pa je šlo. Nazaj grede utegne biti bolj nerodno. Bala sva se, da bo navzdol drselo. Zato sva takoj pod kočo zavila po levi poti, tja kjer sva prej videla, da so navzgor prišli neki ljudje. Pot je bila videti bolj snežena, manj ledena kot cesta na desni. Tam je bila sicer tabla z napisom PEŠCI in puščico na desno. A morala bi čez ograjo, in potem bi prišla na poledenelo cesto. 

Po nekaj korakih zagledava markacijo. Na pravi poti sva. Pot je bila široka, z ratrakom utrta in poravnana. Na levi strani je tekaška smučina; tam kjer korakava midva, so sledi diagonalnega tekaškega koraka. Ej, tole je tekaška proga. Mogoče bi vendarle morala po cesti? A tu se tako lepo hodi, saj ni tako poledenelo. Sneg je trd in nobene škode ne delava tekačem. Ker si tudi sam kdaj nadenem tekaške smuči, vem, kako alergičen sem takrat na stopinje na tekaški progi. Ko je ratrak poteptal sneg in urezal smučino, nima navaden pešec tam kaj iskati. Dobro, ampak tu je vse že čisto trdo, in očitno je, da tu hodijo tudi drugi. Poleg tega ni ne spredaj ne zadaj nikjer nobenega tekača. Čisto sama sva na poti. Potem zaslišiva, da se nama od zadaj približuje nekdo na smučkah. Umakneva se na stran, mimo naju švigne na turnih smučeh možak z velikim nahrbtnikom. Potem spet nikogar. Neki pešec pride navzgor. Pa spet nikogar. Potem pa vidiva, kako se z muko potiska navzgor z diagonalnim korakom malo starejši možak na tekaških smučkah; kakih deset metrov za njim v isti tehniki ne ravno mlada ženska, najbrž njegova žena. Midva se obzirno umakneva skrajno levo. Ko pride ženska do naju začne s pedagogiko na cesti: "Tukaj ni za pešce!". "Ja, gospa, vidiva; sledila sva markacijam in šele potem opazila, da je to pravzaprav tekaška steza." 

Stara je odmaglila naprej, midva sva se pa spogledala. Pismo, spredaj in zadaj ima frej, čisto nič je nisva ovirala, pa je morala strest sitnobo. Čisto prava Slovenka. Slovenceljka?
Čakaj, no. Kršila sva neki red. Nisva upoštevala tistega kažipota, ker nama je bilo tu bolj udobno in bolj varno. Pa dobro, če ni nikogar, nikogar ne ovirava; sploh nikogar ne ovirava, tudi če se kdo pripelje. Ta je res čistunka. Če je pot za smučarje, je za smučarje, in tudi če smučarjev ni, pešci ne smejo tod. Ampak smučarji so: ona je smučarka. Zdaj hodiva skrajno desno, mimo naju švignejo trije na alpskih smučeh. Res se jim je dobro umakniti. Mogoče je za pešce res bolj varno, če ne hodijo tod. Potem prišiba nekdo na sankah. Le kako je bilo videti zgoraj, ko je sankač pridrvel v naročje one z razkrečenimi smučkami, ki je šla gor! Kakor koli, on ni pešec in ima pravico drveti po tej poti. Ko se približava Planici, spet zagledava kažipot PEŠCI, ki kaže na desno. Hvala bogu. Zdaj sva spet na legalni cesti. Do zdaj sva pa legitimno hodila nelegalno. Saj je legitimno skrbeti za svojo človeško pravico do varovanja zdravja. Tam, kjer ne bi smela, sva hodila zato, da se ne bi polomila na poledeneli cesti. Od zdaj naprej bova znala razlikovati med legalnim in legitimnim in se bova vedno borila za legitimne pravice; kdo šmirgla legalno.

Anina zvezdica - zvezda vodnica

ANA LUKNER - ISKRENE ČESTITKE. Pomembna spodbuda in usmeritev v novem letu.

Besede "revolucija" ne maram: preveč hudega je bilo storjenega v njenem imenu. Zato oklevam, da bi s to besedo imenoval to, kar je storila Ana Lukner. Je bistvena sprememba, je tiha revolucija, na isti ravni kot okoljska akcija Očistimo Slovenijo na pobudo Petre Matos in tovarišev. Je neodvisno solidarno dejanje visoko etične, življenjsko preizkušene posameznice, dejanje, ki izvira iz sočutja, iz občutja, da se vsakdo lahko znajde v položaju, ko bo potreboval pomoč. 

Počutim se kar nekoliko nelagodno, ko samo komentiram dejanje, pri katerem bi bil moral sodelovati. A kar še ni, še morda bo. Ob tem se zavedam, da je psihologiziranje o plemenitem prizadevanju samo po sebi lahko nespoštljivo. Napeljuje na misel, da kar je Ana Lukner storila, ni sijajno dejanje enkratne posameznice, osebnosti, osebe, ampak nekakšna neogibna posledica nekih predhodnih dogodkov in danosti njenega življenja. Zato nočem pojasnjevati, samo poudaril bi rad nekaj značilnosti dejanja, osebe in celotne akcije. Ne bi namreč želel, da bi vse to vzeli kot nekaj "normalnega" in čez nekaj dni vse skupaj pozabili. Je namreč izjemno in novo. To novost bi rad poudaril.

OSEBNA POBUDA POSAMEZNICE. Živel sem v časih, ko sta bili tako osebna kot skupinska pobuda, nastali zunaj formalnih okvirov, vnaprej sumljivi, da sta morda usmerjeni proti politiki oblasti. Vse pobude so morale biti v okvirih obstoječih institucij in organizacij in v njih odobrene in od njih spremljane. Časi so se vendarle spremenili. Človek lahko izpelje svoj socialni projekt od začetka do konca v korist ljudi in svojo izpolnitev.

OBČUTEK POKLICANOSTI. Ana pravi: "V meni so te reči tlele nekaj let. Da se bo nekaj velikega zgodilo, da bom nekaj premaknila v družbi. Bilo je samo vprašanje časa." Zadnjič sem nekje prebral pogovor z duhovnikom, zelo modrim, prizemljenim in realističnim možakom, ki je med drugim povedal, kako se je odločil, da bo duhovnik. Na nekem izletu v gore z veselo družbo fantov je začutil v sebi, da ni ves z njimi, oddaljil se je od njih, sedel na skalo in si rekel: "Bog, če tako hočeš, bom duhovnik." Da ljudje začutimo poklicanost, za duhovnika, za zdravnika, za filozofa, za politika, je dejstvo. Kako in zakaj se to dogaja, je skrivnost. Ne rečem, da jo moramo pustiti pri miru, hočem reči le, da o tem, kako in kdaj se človek približa svojemu najglobljemu nagnjenju in odkrije svoje življenjsko poslanstvo, zelo malo vemo. 

RANJENOST, ŽIVLJENJSKA PREIZKUŠENOST. Študentom psihologije in socialnega dela pogosto očitajo, da so šli študirati te vede, ker so sami potrebni psihološke ali socialne pomoči. To v mnogih primerih drži. In to je prednost ne pomanjkljivost. Bolje kot tisti, ki nimajo takih težav, bodo razumeli druge v stiski in če so svoje težave uspešno obvladali in jih razumeli, bodo tudi bolje kot drugi znali pomagati. "V zadnjih desetih letih sem šla skozi veliko preizkušenj in to me je okrepilo. Zvezdica je tudi rezultat vseh mojih izkušenj,"pravi Ana. 

ISKREN, NEPOSREDEN, ČLOVEŠKI VZGIB. V začetku je čista misel in dejanje. Bila je bolna, "ležala sem v postelji in si rekla, zdaj je nastopil pravi čas. In sem napisala prijateljem vabilo, da ne bom praznovala rojstnega dne in sprejemala daril, da pa lahko od doma prinesejo hrano za lačne družine." Pravi čas, pravi trenutek ali "kairos" je zlata vreden trenutek odločitve, trenutek, ki ga je poslalo nebo in ki se ne vrne nikdar več. Če ga zamudimo, naše življenje ne bo steklo po novih tirnicah. Ana je začutila ta trenutek.

NE. Nečemu je treba reči "ne". Preprosto "ne" uveljavljenemu in izpraznjenemu običaju in vabilo k drugačnemu dejanju. Revolucija je upor. Ni treba, da je upor proti politični oblasti, to je pravzaprav profanacija korenitih sprememb, zamenjava mask, enih oblastnikov z drugimi. Globlji je upor proti vsakdanji rutini, običajem, proti "tako se dela". Upor črnskega dekleta, ki je sedla na avtobus med belce, je globlji kot upori "črne sile", ki so sledili; je njihov pogumni izvir. 

AKTIVNOST IN RAZGLEDANOST. Dobro je pogledati čez planke, videti, kako se kaj dela v Nemčiji, v Združenih državah. Dovzeten človek prepozna "dobre prakse", na tistih področjih, ki ga vlečejo. Mislim si, da je Ana v Nemčiji lahko spoznala, kako deluje urejena socialna država, v ZDA pa njeno dopolnjujoče jo nasprotje, filantropijo. Spominjam se, kako smo se čudili prvim Angležem, ki so po družbenem prelomu prišli na šolo za socialno delo in nam govorili o "money-raising". Kako? Zbiranje denarja? Čemu? Saj pri nas vse zbere in razdeli država. Blagrovali so nas in si mislili: lepo, dokler bo šlo. 

PODJETNICA. Ana Lukner je podjetnica, kapitalistka, ima dve podjetji, kapitalistični seveda. "Sem poslovna ženska", pravi. S svojo fundacijo se ukvarja v prostem času. Na straneh Dela smo lani lahko prebrali mnenje (dokso) najvidnejšega slovenskega filozofa, da je dobrodelnost hipokrizija. Dobrodelen kapitalist je hipokrit po definiciji. Z eno roko izkoriščevalsko jemlje, z drugo nekaj malega vrača, da bi prikril svoje nečloveško početje. Takrat sem opozoril, da je kapitalist vloga, ki jo nosi človek, ki mu ne gre odrekati vrlin človečnosti. Ana Lukner je živ ugovor marksistični dogmatski shematiki.


OSEBNO IN KOLEKTIVNO. Ana je sama prišla v oseben stik z ljudmi, ki jim je prinesla pakete. Pogovarjala se je z njimi, skušala razumeti njihov položaj, jim svetovati. Ni neosebno administrirala socialnih  transferjev. Hkrati pa ni svoje akcije spremenila v "ego-trip", ampak je širokogrudno in brez ljubosumnosti spustila zraven vse, ki so ji hoteli pomagati. Tako je ustvarila široko mrežo predanih prostovoljcev, mrežo, ki po svoje jamči, da se bo to delo nadaljevalo, čeprav morda v drugi obliki.

ODZIV LJUDI. Anini prijatelj so se odzvali "...prišli po dvakrat in skupaj so zbrali hrano za 37 družin." So obdobja v zgodovini, ko so spremembe "v zraku". Razpoloženje, občutenje ljudi se spreminja, teh sprememb še ne občutijo jasno, predvsem pa jih ne znajo ubesediti in jih usmeriti. Potrebna so nekakšna "kristalizacijska jedra", da se ljudje zavejo, da je življenje lahko tudi drugačno. Anino dejanje je tako jedro, ob katerem so se najprej njeni prijatelji potem pa še drugi zavedeli svoje dejavne "socialnosti". Tudi to, da so neki do tedaj neznani posameznici brez vseh formalnih funkcij pri samoiniciativni akciji pomagale celo formalne strukture vojske in policije, je znamenje novih časov. 


NEFORMALNO, PROSTOVOLJNO IN NEPRIDOBITNO. Na teh načelih temelji celotna akcija.
Fundacija je sicer formalni okvir, to pa je tudi vse, kar je formalnega. Ni pisarne, ni uslužbencev. Sodelovanje vseh je prostovoljno. Ne samo, da je akcija nepridobitna, Ana sama krije stroške, kolikor jih je, in tudi drugi prostovoljci krijejo svoje stroške.

ZA NE PROTI. Kaj je Anin "statement"? Kaj sporoča njena akcija? Hoče nekaj spremeniti v življenju ljudi, ki jim pomaga - spremeniti ne le materialno ampak moralno, duhovno, jim dati občutek, da v stiski niso sami, pozabljeni, jim vliti upanje, jih poučiti. Hoče družbenemu okolju povedati, da se da; da sta ravnodušnost in prelaganje skrbi na državo ali kogar koli najslabši odziv. Hoče izpolniti in navdahniti tudi svoje življenje. Njena akcija ni uperjena proti nikomur, ni praktično uresničevanje kake doktrine proti drugi doktrini. Je izražanje prvinskega solidarnostnega nagnjenja. 

PREBUDITI NAGNJENJA, KI SO ZASPALA - to si želi Ana. Katera nagnjenja? Kako da so zaspala? Ni dvoma, da gre za nagnjenje pomagati sočloveku v stiski, brez posrednikov. To nagnjenje je zaspalo, ker je bila vso skrb za ljudi v pomanjkanju prevzela socialistična država, za njo "socialna država"; ker smo se ob pogledu na berača, namesto, da bi mu dali miloščino, zgražali in se spraševali, kako da država ne poskrbi "za take"; ker to pričakovanje vztraja kar naprej in se izraža v zahtevah po "še več socialne države". Dobrodelnost ni samo izhod v sili, je tudi prvinski človekov vzgib, ki se hoče izraziti v neposrednem dejanju pomoči. Državni avtomatizem pomoči povzroča, da ta "nagnjenja zaspijo", da je ljudem odvzeta neposredna skrb, da postanejo ravnodušni, vzvišeni in da otopijo.

PREGLEDATI SISTEM. To ne pomeni, da se zavzemam za manj "socialne države". Pomeni le, da je dobrodelnost njeno nujno dopolnilo, nujno ne le zaradi revnih ampak tudi zaradi vseh, ki so jim pripravljeni pomagati. Ana Lukner je v intervjuju na prvem sporedu TV Slovenija dejala, da bi bilo treba sistem državne sociale pregledati in izpopolniti. A noben sistem ne more biti tako izpopolnjen, da ne bi bilo ob njem še obilo prostora za dobrodelnost, ne samo v hudih časih ampak tudi v časih blagostanja, saj ni mogoče preprečiti, da se ljudje - naj bodo časi kakršni koli - ne bi znašli v taki ali drugačni stiski.

Letni pregled 2012

V glavnem sledim svojemu ustaljenemu načinu prikazovanja letne 'inventure'.

NOVO: Končno sem se vpisal v tečaj italijanščine na UNI3. Moral bi se že prej, saj je res lepa popestritev mojega vsakdana. S H. sva nekaj časa hodila na jogo v Gimnastično društvo Zelena jama, potem nas je bilo premalo in so zadevo ukinili. Je bilo koristno in skušala bova nadaljevati sama doma. Čisto nepričakovano so me povabili predavat kvalitativno metodologijo podiplomcem na Evropski center Maribor. Okorajžila sva se in si ogledala nekaj predstav v Sititeatru. Škoda, da se nisva spomnila že prej, saj je blizu in čisto zabavno.

PISANJE: Napisal sem recenzijo knjige o demenci in jo poslal v objavo, a še ni bila objavljena. Poslal sem tudi predavanje s konference VŠZNJ Prenos znanja v prakso; tudi še ni bilo objavljeno. Pisal sem dnevnik na Evernotes, blog Efemeride (93 zapisov) in blog Kvalitativno (39 zapisov). Na Netlogu nisem bil aktiven, tudi na FB-ju ne pišem več notic.

STROKOVNO DELO: Na magistrskem študiju VŠZNJ sem predaval eno popoldne o kvalitativnem raziskovanju. Na novo predavanja iz metodologije na podiplomskem študiju Socialne gerontologije na ECM AME. Nekaj malega konzultiranja za disertacijo Ž.T. in malo več za magisterij S.M.

BRANJE: 20 naslovov knjig, kot je razvidno na robu EF. Od časopisov spremljam Delo, Dnevnikov objektiv že tudi kar redno in revije Nat. Geo., Sci. Ill., Pogledi, občasno druge (Global, Mladina, SA Mind, PT, Psychologies). 

GLEDALIŠČE: V Drami sva si ogledala 6 predstav: Ustavljivi vzpon Arturja Uija, Bobby in Boris, Padec Evrope, Gospoda Glembajevi, Zang tumb tuum, Nevarna razmerja (Mb).

KONCERTI: 9 koncertov SF.
PLESNA TEKMOVANJA: Spremljala sva Anine nastope. 

RAZSTAVE: Rudi Skočir, Slo ilustracija, Kamila Volčanšek

SEJMI: Frankfurt po Frankfurtu in Slov. knjižni sejem.
KINO: Nevarna metoda, Železna lady, Oči, ušesa boga, Kako začiniti zakon, Šanghaj
ŽURI, GAVDE: gavda Kotnikov, Dobrije; RČM 60 let, Piknik FSD, upokojitev Lidije in Ivanke.
IZLETI:  Sv. Jakob, Rašica, Kr. gora, Mengeška koča, Snovik, Radenci, Vrhnika, Dragonja, Vrata, Vrhnika, Janče, Strunjan. Na Gabrovko sva šla večkrat, posebno jeseni, ko sva pospravila sadje.

SPREHODI: poleg običajnega Žalskega parka še  Rožnik, Lipoglav.
LETOVANJE: Solaris (Tar-Poreč), letos dalj kot običajno.
POTOVANJE: po severovzhodni Sloveniji: Ptuj - Bukovniško jezero itd.
LIKOVNO: Fotografiral sem, urejal fotografije, nekaj malega risal (objavil na EF).
SPLET: Registriran sem na FB, WAYNU, Netlogu, Scribd, LibraryThing, Evernotes.

PRIJATELJI: Bogdan Babšek, internetni
UMRLI: Miran Trontelj, Janez Šemrov, Janez Bečaj, Marjan Kroflič
NAJPOMEMBNEJŠA DOŽIVETJA: Potovanje po SV Sloveniji, dopust v Solarisu
DOGODEK LETA: Solaris ali izlet v Vrata?

ZDRAVJE: b.p., pridobil kondicijo, dober vpliv joge

NEGATIVNO: Nepremišljen zapis o gavdi Kotnikov.
OCENA: Pestro, delovno. Nekaj novih korakov: UNI3, joga, ECM.

Konzervativna revolucija in konzervativna kontrarevolucija

"Slovenija je priča konservativni revoluciji, ki se izvaja pod krinko ekonomske krize in varčevalnih ukrepov,« komentira po poročanju Dela (29. 12.12) zgodovinar Božo Repe, ki tako označi politiko vladne koalicije. To so težke in neprimerne besede, ki jih sam ne bi rad ponavljal. A mislim, da jih je tokrat treba zavrniti z isto mero. Če je Slovenija priča konzervativni revoluciji, je hkrati priča tudi konzervativni kontrarevoluciji. Če se prva izvaja pod krinko varčevalnih ukrepov, se druga izvaja pod krinko ljudskega upora proti varčevalnim ukrepom.

Najprej: kaj v Sloveniji ni ne revolucija ne kontrarevolucija ampak temelj mirnega postopnega razvoja? Ne eno ne drugo niso vsi tisti podjetniki in zaposleni, ki se s svojimi poštenimi prizadevanji in delom v teh časih držijo nad vodo in plačujejo davke; njihovi predstavniki v gospodarski zbornici, ki že leta opozarjajo, da smo zaradi velikih obremenitev plač nekonkurenčni in zaradi splošne birokratiziranosti in nefleksibilnosti trga delovne sile nezanimivi za investitorje; so vsi tisti, ki so solidarno priskočili na pomoč ljudem v stiski in se ne sprašujejo, ali dobrodelnost podpira, ali ruši kapitalizem; niso ne revolucija ne kontrarevolucija vsi tisti ljudje, kjer koli že so in karkoli počnejo, ki jim ni ne do vračanja v čase pred drugo vojno, še manj do tistih med njo, ne do podpiranja parazitov, ki so se zaredili v zadnjih desetletjih "na štirideset let podlage", ampak želijo v miru delati, se dostojno z delom in "pravimi idejami" preživljati in razvijati svoje potenciale; niso vsi tisti razmišljujoči, ki vidijo prihodnost družbe v postopnem, pragmatičnem združevanju prvin kapitalizma in socializma. 

Ne revolucija ne kontrarevolucija ni Tone Rop, ki je prinesel Sloveniji kot novoletno darilo pol milijarde ugodnega kredita in pri tem kot liberalec segel v roko desnemu ministru Šušteršiču. To je zgodovinska gesta ne pa nastop premiera ob razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, nastop, ki je bil povsem sorazmeren dejanski premierovi operativni ne le simbolni odgovornosti v primerjavi s predsednikovo.

Strinjam se lahko z zgodovinarjem in novinarko, da nekatera ravnanja vlade ne prispevajo k spodbudnejšemu vzdušju na tej strani Alp in da bi morda lahko "počakala na 'mirnejše' čase." A ne spreglejmo, da je minilo dvajset let "novega režima", pa ljudje še vedno kričijo gesla, ki izražajo nostalgijo za socializmom, najvidnejši teoretiki pa vlečejo na dan komunistične ideje 19. stoletja in snujejo kardeljanske utopije, kot da so pozabili, kakšna je bila cena socialistične revolucije. Kdaj bo torej primeren čas za profiliranje desne politične opcije? 

"Čas je za novo ljudskofrontno povezovanje", je geslo konzervativne kontrarevolucije. Konzervativne, ker hoče ohraniti ne samo vsebino ampak tudi formo socialistične preteklosti z mučnim spominom na komunistično podreditev ljudske fronte vred. Vsebina so privilegiji nekdanje nomenklature, ki se je sicer razpršila na vse konce in kraje, ki pa jo združujeta materialni interes, ohranjanje ugodnih družbenih položajev in socialistična ideologija. Forma so ljudskofrontno povezovanje, so ulični protesti in mitingi; so gesla "legalno ni legitimno", "za neposredno demokracijo", "za ekonomsko demokracijo", "denar ljudem ne bankam" in druga podobna. Referendum je nenadoma postal nadvse zaželeno sredstvo demokratičnega odločanja, demokratično izvoljeni parlament predstavljajo kot leglo poniglavih spletkarjev in goljufov.

Vse to se dogaja v času gospodarske krize. Vladi se očita lakajstvo, ker skuša izvajati program varčevanja, ki ga ni zapovedala neka nemška nacistka Angela, ampak evropska komisija, ne ZDA, ne Musomelli. Povsod po Evropi (jugozahodni, če smo natančni) se ljudje upirajo varčevanju, a povsod ga izvajajo. Nekdanje socialistične države, ki so se odprle tujemu kapitalu (Poljska), imajo pozitivno gospodarsko rast. Socialist Hollande, "hipo-predsednik", požira obljubo za obljubo, ker drugače ne more. Kot je mogoče vladajoči koaliciji očitati, da izkorišča krizo za uveljavljanje svojih desničarskih konceptov, je mogoče njenim nasprotnikom očitati, da izkoriščajo krizo za levičarsko kontrarevolucijo. Občutek imam, da bi nekateri radi priklicali trojko, samo da bi povozili Janšo. 

Sam ne pripadam desnici in obsojam nekatera njena ravnanja, predvsem izbris dela populacije, kar je mirnodobna različica povojnega poboja potencialne pete kolone. Mislim tudi, da zagrenjen in zamerljiv politik ne more biti dober usklajevalec interesov in da generalski slog vodenja ni skladen z demokracijo. Tudi zame je rdeča zvezda bolj simbol narodnoosvobodilnega boja kot komunizma. A v kateri državi Evropske zveze, katere članica smo, je ob državnih proslavah rdeča zvezda izpostavljen in slavljen simbol? Tudi sam sem ob državni proslavi ob Dnevu samostojnosti, sicer simpatično skromni, pomislil, da jo je mogoče zasnoval Novi kolektivizem, ki je znan po izzivalnih retrogradnih konceptih. A kdo pravi, da desnica ne bi smela nastopiti s svojimi koncepti? Mislim, da se Slovenci še nismo sprijaznili z demokracijo. Demokracija pomeni, da so danes gori desni, jutri levi in da vsak vlada po svoje, ljudstvo pa na naslednjih volitvah presodi, ali zaslužijo še en mandat; vmes pa je tudi precej možnosti, da se komu s parlamentarno proceduro spodmakne stolček, če ga preveč lomi.

Legalno in legitimno

"Lahko poudarjate, da ste legalna oblast, vprašanje pa je, če ste legitimna," je po poročanju Dela (28. 12. 12) znana antropologinja, dr. Vesna Godina, zabrusila mariborskemu podžupanu, ki je sprejel facebook-skupino "Franc Kangler naj odstopi kot župan". To je zanimiva pripomba. Razlikovanje med legalnim in legitimnim je pri nas dobilo širšo publiciteto ob osamosvojitvi, ko so osamosvojitelji poudarjali, da naš prevzem kontrole na mejah in upor proti zveznim organom morda res ni legalen, je pa vsekakor legitimen, saj smo s tem uresničili pravico naroda do samoodločbe v pogojih razpada bivše države. S tem se lahko strinjamo; navsezadnje so se s tem strinjali tudi vsi, ki so potem priznali našo novo državo.

Vprašanje pa je, kam pridemo, če se bomo na to razlikovanje sklicevali v vsakem primeru, ko bo prišlo do nestrinjanja z legalno oblastjo. Tisti, ki se ne strinja z ukrepi oblasti, je vedno prepričan, da se upravičeno ne strinja in da so njegove zahteve "legitimne". Recimo, da je bil na volitvah za župana izvoljen kandidat, za katerega nisem glasoval. Je legalno večinsko izvoljen, meni pa ni povšeči in trdim, da je sicer legalen, a nelegitimen. Se nisem dolžan pokoravati njegovim odlokom? Recimo, da je bil izvoljen kandidat, za katerega sem tudi sam glasoval. Ko je prevzel oblast, pa počne nekaj, s čimer se ne strinjam. Bom rekel, da je sicer legalno izvoljen, ni pa legitimen in se bom požvižgal na njegove odloke? Bom šel na ulico, protestiral in ga prisilil k odstopu?

Ko so protesti proti legalno izvoljenim funkcionarjem tako množični, tako vztrajni in tako pluralno sestavljeni, vsaj videz je bil tak, kot v mariborskem primeru, se mi zdi, da je očitek nelegitimnosti upravičen. V vseh drugih primerih pa bi morali vztrajati, da je legalno izvoljene funkcionarje možno odstaviti samo po legalnih postopkih, ne na ulici.

Še opomba k mariborskim protestom. Povod zanje so bili radarji, katerih namen je bil disciplinirati voznike, da bi se v mestu držali zakonitih omejitev hitrosti. Zdaj so radarji uničeni, povzročena je precejšnja škoda, vozi se po starem. Poskus navaditi ljudi reda je propadel. Župan je odstopil. Nauk? Razdiralnost se splača.

Čas protestov

Proteste razumem: Splošno gledano sta vzroka zanje dva: vladno "uravnoteževanje javnih financ" in splošno razočaranje nad političnim razredom, korumpiranimi "elitami" in položajem države sploh. Nekateri protestirajo zaradi omenjenega splošnega stanja, nekateri zato, ker so prizadeti v svojih posebnih interesih, na primer, ker je ogrožen njihov socialni položaj, ali pa zato, ker se jim zdi, da jih nihče nima pravice omejevati pri divjanju z avtom po mestnih ulicah. Nekateri protestirajo proti kapitalizmu sploh, proti reševanju bank z davkoplačevalskim denarjem ("Denar ljudem ne bankirjem" - kako nedomišljeno), nekateri proti celotnemu "političnemu razredu", nekateri proti vladajoči stranki, proti vladi, ki vodi desničarsko ofenzivo proti "kontinuiteti" v šolstvu (univerza) in medijih, in ni jih malo, ki so proti premieru JJ zaradi njegove politike pa tudi zaradi sloga, s katerim jo uveljavlja. Seveda protestniki niso tako lepo popredalčkani, ampak se te "tarče" prekrivajo. 

Marsikaj od tega tudi meni ni všeč, protestov pa se ne udeležujem. Intimno mi kričanje na ulici ni po duši. Vidim pa, da moji spoštovani kolegi navdušeno podpirajo ulične proteste, zato se sprašujem, kakšen človek sem pravzaprav: mar nisem solidaren z njimi in z vsemi tistimi vzgojiteljicami in učiteljicami in drugimi, ki naj bi jih varčevalni ukrepi prizadeli? Mar ne sprejemam kritike nobelovega nagrajenca za ekonomijo Krugmana in nekaterih naših ekonomistov, kritike varčevanja, ki ga razglaša EU? Varčevanje gotovo ni najpametnejša pot iz krize; bolje bi bilo, če bi lahko s svežimi investicijami pognali gospodarstvo. A od kod vzeti denar za nove investicije? Pa smo v krogu. Mislim, da je varčevanje kratkoročno nujno. Javne finance morajo biti uravnotežene, kar zdaj niso: izdatki presegajo prihodke, zato se mora država drago zadolževati; živimo na kredit. Prihodke proračuna je sicer možno povečati, če se investira v gospodarstvo, od koder prihajajo davki, vendar denarja za investicije ni, ali pa priteka prepočasi. Zato je treba kratkoročno in ne za vselej omejiti javne izdatke. Kje in kako jih omejiti, je sicer vprašanje, vendar verjamen, da se določenemu varčevanju pri vseh javnih izdatkih ni mogoče izogniti. Stopnja varčevanja, ki jo je določila vlada, se mi ne zdi pretirano visoka, opažam pa, da pri izvajanju tega omejevanja ni ravnala dovolj premišljeno. Istočasno pa zavračam moralno upravičene a praktično naivne in neuresničljive zahteve protestnikov, naj se vzame tistim, "ki so kradli". Tega, kar so nakradli, ni več, ali pa je nedosegljivo, kar je pa ostalo dosegljivega, ne bi pokrilo primanjkljaja, če upoštevamo še stroške odvzema in trajanje postopkov. 

Razočaranje nad stanjem v državi je splošno in upravičeno. Nihče iz političnega razreda ne uživa več dovolj visoke stopnje zaupanja hkrati z dovolj moči, karizme, pooblastil in politične spretnosti, da bi lahko povedel ljudstvo skozi krizo. Vendar so vsi na oblasti legalno in jih je možno razrešiti oziroma jim ne podeliti ponovnega mandata samo po legalnih postopkih. 

Protesti so dobrodošli kot opozorilo, pa nič več. Druga stvar je, če se bo na njihovi osnovi oblikovala nova stranka, ki bi kandidirala na volitvah in dobila podporo volilcev. Brez tega pa ne priznam nobenega na ulici samooklicanega "pravičneža" in revolucionarja, ki se zavzema za "novo družbo".

Svetlikanje na koncu predora...

... čeprav je morda na koncu luči spet temen predor.

Eden od mirnih udeležencev protestov je dejal: "Ne gre nam za socializem, za komunizem, za  revolucijo, smo proti pokvarjenosti, radi bi perspektivo." Predsedniške volitve kažejo, da je ljudem dovolj pričkanja, blokad in odstranjevanja tega ali onega iz politike. Kljub vsem pomislekom (tudi o možnem taktiziranju desnice in volitvah po nareku) so izvolili čudaškega BP-ja in ne diplomatskega DT-ja. Slednji je žrtev svoje izključujoče navezanosti na staro gardo, ki jo združuje - upravičen ali neupravičen - strah pred JJ in avtoritarno vladavino, za katero si baje prizadeva. Strankarska demokracija je lahko kaj drugega kot onemogočanje drug drugega, blokada, pat položaj, nepremičnost. Kaže, da se lahko poslovim od svoje bojazni, da hočejo mladi v socializem, kot smo ga že enkrat veselo živeli in preživeli, potem ko so ga naši očetje ustvarili na grobiščih nasprotnikov. Zato sem vesel Miheljakovega zapisa v posebni številki Mladine.

M. ugotavlja, da model liberalnega tržnega kapitalizma, ki veruje v samoregulacijo trga, ne deluje. Nerad sprejema, da so v kapitalizmu krize neogiben ciklični pojav, "normalna patologija kapitalizma". Ugotavlja, da sedanja ekonomska paradigma ni združljiva z demokracijo (je učinkovita v avtoritarnih režimih, ki onemogočajo sindikalni boj); da se tudi nemški model "socialno-tržnega gospodarstva" obnese v blaginji ne v krizi; da EU ne more preživeti, če se odpove pridobitvam socialne države. Vendar ne napoveduje boja kapitalizmu, zavrača revolucijo (ki "požre najprej tuje, potem lastne otroke"), ampak pušča odprta vrata možnostim, ki bi se pojavile po sklenitvi novega socialnega dogovora ali, naj dodam, nove socialne pogodbe.
Zavzema se torej za novi socialni dialog, za oživitev socialnega partnerstva brez izsiljevanj in za "revitalizacijo participativnih družbenih in ekonomskih mehanizmov," se pravi za oblike delavskega delničarstva, kooperative ipd.
Pogoj za vse to pa je, da bi EU začela s protekcionistično politiko in zaščitila evropske proizvajalce pred nelojalno konkurenco iz drugih delov sveta, ki se na trgu pojavljajo s cenenim blagom, ki ga proizvajajo delavci v napol suženjskih razmerah.  "Kdor si želi vstopiti na evropski trg, bi moral zagotavljati delavske pravice in standarde ... kot jih ima in prizna Evropa. ... "delojemalska stran se mora na novo učiti sindikalnega boja. ... Pavperizirani delojemalci ne koristijo temeljni ideji profita in rastočega trga," piše Miheljak.

Povzetek: liberalno tržno gospodarstvo ne; revolucija ne; kapitalizem da; protekcionizem da; novi socialni dialog (nova družbena pogodba) da; participativno gospodarstvo da.

Mogoče se M. ne bi strinjal s tako poenostavitvijo svojih misli, meni pa je pomagala, da se premaknem v nova obzorja.

Vir: V. Miheljak, Konec neke iluzije. Mladina - Alternative 2012. Ljubljana.

Pravično odločiti, četudi ne po črki zakona

Ob sojenju v primeru Balkanski bojevnik objavlja svoje razmišljanje o našem kazenskem sistemu Rok Svetlič, filozof, izredni profesor Fakultete za humanistične študije v Kopru (http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/izgubljeni-boj-pravosodnega-bojevnika.html). Takole piše: 

"... zavrniti je treba pavšalno obsojanje dela sodišča in tožilstva. Govorjenje o slabem delu, o posledicah za ugled Slovenije v svetu, o namigovanju na podkupljivost sodnikov, vse to je povsem nezdružljivo s najnižjimi standardi spoštovanja sodne veje oblasti. Še več, zelo verjetno je, da za tako razsodbo ni nihče »odgovoren« in da je sodišče razsodilo prav. Toda to nikakor ne izključuje konstruktivne kritike kazenskega sistema pri nas."

To sprejemam kot še eno zaušnico mojim prenagljeno in nepremišljeno zapisanim mnenjem, ne meni osebno, seveda. In vendar izraža Svetlič isto misel, ki sem jo okorno skušal formulirati v prejšnjem zapisu. Mimogrede, Svetlič zavrača abstraktno pojmovanje pravičnosti, pravi, da je treba pojem pravičnosti preiskovati "v kontekstu konkretnega okolja. "Pravičnost na sploh ne pomeni nič." Tudi to posredno kritiko svoje meglene predstave sprejemam.

Svetlič najprej zavrne teorijo kazenskega prava, ki izhaja iz podmene o radikalnem razkolu med državo in posameznikom. Država je po tem nesprejemljivem pojmovanju aparat zatiranja, ki služi parcialnim interesom vladajočega razreda, zato mora imeti posameznik vsaj minimalno zaščito pred njeno samovoljo. "... taka teorija ne more pojasniti okoliščine, da lahko človekove pravice zaščiti edinole – država." V kazenskem postopku naj bi po tej teoriji zaščitili nemočnega posameznika pred "vsemogočno represivno strukturo". Po Svetliču so "procesne zaščite ... potrebne, ker to zahteva spoštovanje človekovega dostojanstva ... in ne, ker je ena stran močnejša od druge." Poleg tega: "Če procesna zaščita pomeni le eno, brzdanje oblasti, takrat zaščite posameznika pred represivnimi apetiti države ni nikoli preveč!" Tako stališče pa se izteče v postavljanje nerazumno visokih standardov zaščite.

V sklepu svojega članka se Svetlič zavzema za revizijo "nerazumno visokih procesnih standardov" in za "tehtanje" (po nemškem vzoru):

"V ekstremnem primeru, ko na eni strani stojijo dokazi o izjemno hudem kaznivem dejanju in na drugi strani relativno majhna kršitev procesnih pravic, lahko sodišče izjemoma dovoli dokaze in doseže ravnotežje obeh ravni življenja pravičnosti, formalne in materialne."

"Aristoteles pozna posebno vrsto vrline, epikie, ki pomeni sposobnost, v mejnih primerih pravično odločiti, četudi onstran neposrednega branja zakona. S tem zakon ni kršen, nasprotno, je bolj natančno upoštevan."

Amatersko sem se - ogorčen - spustil na področje, ki ga ne obvladam. Dobil sem nekaj ukorov zaradi neznanja in nepremišljenosti, nekaj sem se naučil, na koncu pa dobil zadoščenje: v bistvu sem se zavzemal za pravo stvar.

Naučil sem se nečesa pomembnega: Ne boj se izraziti svojega mnenja, ker se bojiš, da ni dovolj utemeljeno. Samo če ga izraziš, ga boš lahko izboljšal. Hvala Zokiju in Svetliču.

Balkansko sojenje?

Pred kratkim sem na fejsbuku objavil tole zgodbico:

"Balkanski formalist
A je zaštihal B-ja. Potem je po mobiju sporočil C-ju: Zaštihal sem B-ja. Prasec je dobil, kar je zaslužil. Policija je ujela prisluh. Tožilec je A-ja obtožil umora. Branilec je dokazal, da je bil prisluh pridobljen nezakonito. Sodnik je odprl Zakonik, izključil kamero, mikrofon, pamet, srce in jajca in obtoženca oprostil. Tedaj pa je jezni sorodnik umorjenega vstal in zabodel s

odnika, da se je ta mrtev zgrudil. Storilca so prijeli in obtožili umora. Zaslišali so priče. Policisti iz spremstva so rekli, da so imeli zakonito nalogo paziti na obtoženega, ne opazovati storilca. Kamerman je rekel, da je bila njegova dolžnost skrbeti za kamero, drugo pa ni sodilo v zakoniti opis njegovega delovnega mesta. Novinarji in drugi prisotni so rekli, da so jih po strogem pregledu spustili v sodno dvorano, da bi spremljali proces, ne da bi zijali okrog sebe in gledali razne umore. Tožilka je jokaje poudarjala, da so vsi videli umor, branilci pa so pokazali na prazne zapisnike zaslišanj. Oprostilno sodbo je v tem primeru zaradi možne ogroženosti osebka sodnika izpisal računalnik po popolnem pregledu in navskrižnem primerjanju vseh črk, besed in stavkov v vseh pravnih aktih Republike Slovenije, kar se je zgodilo prvič ne le na Balkanu ampak tudi v njegovi širši okolici."

Po objavi te parodije sojenja v primeru Balkanski bojevnik, sem se zapletel v polemiko z mojim kolegom Z. P., ki ga cenim. (Polemika je na  Facebooku: https://www. facebook.com/blaz.mesec) Njegovo stališče je bilo, da je v tem primeru zatajila policija in ne sodnik. Svoje stališče je Z. P. podkrepil z dvema argumentoma: oprostitvijo obtoženca v postopku zoper J. O. Simpsona, ki je bil obtožen umora, a mu tega niso mogli nesporno dokazati; in z navedbo stališča profesorja prava Mira Cerarja, ki tudi vidi krivca za šlamastiko v policiji, ki ni zbrala dokazov na zakonit način.
Brez neposrednega vpogleda v postopek sojenja in sodne spise dajem prav Cerarju, ki je zame popolnoma verodostojna in tudi dobro informirana oseba. To pomeni, da sem se motil.
Kljub temu se mi zdi, da je bila sodba prav na meji tega, ko bi bilo treba velikost zločina in koristi od zločina primerjati z velikostjo kršitve zakona zaradi nezakonitega policijskega prisluškovanja - prisluškovanja, ne mučenja - in potem presoditi. Moj nasprotnik v polemiki pravi, da to, kar je možno po nemški zakonodaji, pač ni možno po naši. Z. P. sprejema mojo jezo in razočaranje, a pravi, da sem si izbral napačno tarčo: sodnika namesto policije. Slabo obveščen sem videl krivca za oprostilno sodbo v sodniku ne v policiji. Ker ne mislim preiskovati zakonitosti postopkov policije,  bi bila zgodba o tem primeru zame končana. Zmotil sem se pač.
Toda v polemiki se je pojavilo nekaj podtonov, ki me motijo. Zavzemal sem se za večjo stopnjo avtonomije ali diskrecije sodnika, za to, da bi v dvomljivih primerih in različnih interpretacijah zakona lahko presodil po pameti z upoštevanjem vseh okoliščin. Drugače ne potrebujemo sodnikov. Konkretno: če je slišal posnetek obremenilnega pogovora med obtoženci, kljub temu, da je bil posnetek pridobljen z nezakonitim prisluškovanjem, se ne more delati, kot da ni nič slišal. Navsezadnje gre za prisluškovanje ne za izsiljevanje priznanja. Nerad, pa vendar sem na koncu sprejel oponentov argument, da prisluškovanje pač ni bilo zakonito. Žal.
Moje zavzemanje za večjo možnost avtonomne sodnikove presoje, za večje upoštevanje duha zakona ne le črke, tudi za možnost "tehtanja" (kot v Nemčiji), pa je bilo zavrnjeno z utemeljitvijo, da prav zdaj ni čas za kaj takega. To pomeni, da je zakonitost nekaj oportunističnega; da se prilagaja politiki, levi in desni; da Zakon ni NAD politiko; da ne stremi k nadčasni pravičnosti; da to, kar je bil včeraj umor, danes ni umor?
Zakaj zdaj ni čas za spremembe zakona? Ker bi s tem omogočili avtoritarnim težnjam v politiki, da si podredijo sodstvo. "Sedanja oblast npr. komaj čaka, da sodišča začnejo soditi "po občutku", "pravično", namesto po zakonu," pravi moj nasprotnik. To stališče kaže na strah, da bi si sedanja izvršna oblast podredila sodno, tedaj pa bi ji večja stopnja "proste presoje" sodnikov prišla prav. "Imamo vedno bolj avtoritarno oblast, ne želi si še arbitrarnosti v sodstvu." "Nezakonito pridobljenih (dokazov) ni mogoče sprejeti, ker sicer se bo policija izživljala na nas po mili volji." "Čas je za braniti pravni formalizem!"
Od kod ta strah? Smo res tako daleč, da se je treba bati policijskega izživljanja? Nas je izkušnja z bulmastifi poučila o tem, da je policijo možno politizirati; da služi vsakokratni izvršni oblasti? Da so morda sodniki spolitizirani? So avtoritarne težnje realna nevarnost, ali pa vidimo take težnje samo pri drugih, spregledamo pa svoje težnje po ohranitvi nadzora?